Red Book feed

Moj prispevek razpravi o prodaji NLB

MatevzFrangez — Thu, 01 Jan 1970 00:00:00 +0000

Razumevanje državnega lastništva: To je lastnina državljank in državljanov, ki so državo ustanovili zato, da upravlja z njihovim skupnim interesom in učinkoviteje odgovarja na skupne potrebe.

Privatizacija bank, bodisi preko prodaje državnih deležev ali posredno preko izvedene dokapitalizacije s strani tujih bank ali finančnih institucij, je najlažja rešitev: država pospravi kupnino in nekoliko omili težak javnofinančni položaj in se v veliki meri razbremeni odgovornosti za pametno in dobro upravljanje tega premoženja in hkrati tudi pomembnega dela bančnega sistema.

Jaz sem zagovornik težje poti. Ta težja pot pa terja tudi več odgovornosti: več odgovornosti politike, da se na vsaki točki posebej upre skušnjavi, da bi vplivala na poslovno politiko podjetij, dodeljevanje prijateljskih kreditov, partijsko kadrovala uprave družb.

Terja več odgovornosti za to, da postavimo primerno, realno, a ambiciozno strategijo za podjetja v javni lasti. Država mora v imenu svojih lastnikov odgovoriti na zahtevno vprašanje, kaj je vizija neke banke, nekega energetskega sistema, neke zavarovalnice ali blue chipa? Kako bo to podjetje osvojilo nove trge, kako bo razvilo konkurenčne produkte in storitve, ki bodo razširili krog kupcev in uveljavilo blagovno znamko podjetja na novih področjih. Kako bo država kot lastnik podprla to vizijo, ne da bi s tem porušila občutljivo ravnovesje konkurenčnosti? Kako bo država sposobna razmejiti svojo vlogo kot lastnika podjetja in svojo vlogo kot regulatorja trga.

In zato potrebujemo dobro upravljanje državnih podjetij. To je točno tista točka, na kateri smo padli v zadnjih desetih letih. Država kot lastnik mora z jasno oblikovano strategijo posamezne naložbe dati jasen mandat nadzornim svetom in upravam teh družb, kaj je njihov cilj, kaj lastnik pričakuje od njih? Jasna strategija, jasna vizija in jasna, na odgovornosti temelječa organizacijska struktura družbe, je edini garant za to, da podjetja ne bodo več plen interesnih in političnih skupin.

Jasen mandat, realni cilji, ambiciozna vizija; namesto plavanja v kalnem, ki omogoča zainteresiranim, da namesto javno prepoznane vizije in strategije izčrpava podjetje in ga vodi v skladu s svojimi interesi, ne pa interesi države in javnosti kot ultimativnega lastnika tega premoženja.

Potrebujemo dobro upravljanje državnega premoženja. Naša vlada je na tem področju naredila pomembne korake s sprejemom zakona o upravljanju kapitalskih naložb Republike Slovenije in ta teden bo Državni zbor s sprejemom zakona o preoblikovanju KAD in SOD in z imenovanjem čelnikov uprave in sveta agencije za upravljanje kapitalskih naložb. (AURES)

Mimogrede: ko bom glasoval za / proti kandidatoma za predsednika uprave in sveta agencije, bom to prisiljen narediti na pamet. Kot poslanec Državnega zbora ne bom imel priložnosti, da obema kandidatoma postavim zame temeljno vprašanje:

Ali verjameš v to, da je država lahko dober lastnik podjetij? Ali veš, da je to tvoja naloga? Ali veš, da je v tvojih rokah, da to dokažeš v službi javnosti in ne v službi interesnih skupin, ki bodo vsak dan trkale na tvoja vrata? Ta, moralni in etični odnos do državnega premoženja in do pomena, ki ga ima za nacionalno suverenost, je ključno vprašanje, o katerem želim povprašati ljudi, ki bodo imeli bolj kot vlada ali ta državni zbor v rokah usodo dobrega upravljanja podjetij v javni lasti.

Uspeli bomo, če bomo na čelo agencije imenovali ljudi, ki bodo imeli takšen odnos do državnega premoženja. In padli bomo, če bomo imenovali ljudi, ki tega prepričanja, tega poslanstva v sebi ne bodo prepoznali. In jaz – kot tisti, ki jih voli – nimam priložnosti, da se o tem prepričam...

Danes govorimo o NLB, a v bistvu govorimo o prihodnosti bančnega sektorja. Pričakujem, da bo takoj potem, ko bo rešeno vprašanje NLB, odprto vprašanje NKBM. Zame med eno in drugo banko ni razlik: obe razumem kot sistemski banki, obe razumem kot strateški naložbi države in nasprotujem prodaji ene in druge. Je pa pred nami vprašanje pametnega stebričenja in oblikovanja dobre razvojne vizije.

V to me prepričujejo tudi primerjave z drugimi članicami EU:

Nizozemska	5,69%
Švedska	9,38%
Španija	10,64%
Nemčija	11,53%
Slovenija	30,78%
Slovaška	92,80%
Češka	90,80%
Bolgarija	83,40%
Estonija	97,27%

Države, ki nam predstavljajo zgled, so Nizozemska, Švedska, Nemčija. Obseg tujih bank na njihovem bančnem trgu je med 5 – 11 odstotki. Povprečje EMU je 18%.

Slovenija ima danes 30,78% delež tujih bank na domačem bančnem trgu in se umeščamo v neko zlato sredino.

Katere pa so države, ki imajo bistveno višji delež tujih bank: Slovaška, Estonijo, Češka, Bolgarija, Romunija, Estonija, Madžarska. A ne pozabimo, da je od začetka devetdesetih let po vzhodni Evropi pustošil vihar, kaj vihar – pošast neoliberalnega kapitalizma, kamor je čikaška šola uspešno izvažala svoj ekonomski model.

V kateri skupin držav želimo biti? Katere nam predstavljajo zgled?

Prepričan sem, da bi mnoge od vzhodnoevropskih držav, ki so se jim svetile oči ob magični besedi 'privatizacija' in ki so budno poslušale neoliberalne svetovalce, danes ravnale drugače. Če bi le imele priložnost popraviti stare napake. Toda, prijatelji, ta proces je nepovraten. Prodaja državnega premoženja, še posebej pa državnih podjetij, ki so nastajala z delom mnogih generacij, je nepovraten proces. Danes se odločimo narobe in zelo težko bomo popravili to napako.

Začetek krize nam daje pomemben poduk: mnoge tuje banke, ki de facto delujejo kot filiale tujih bančnih skupin, so ob začetku krize iz Slovenije potegnile veliko maso denarja, ki dosega 3 milijarde evrov sredstev.

Naša vlada je z ustrezno reakcijo, plasmajem državnih obveznic, uspešno, zelo uspešno nadomestila denarni primanjkljaj (monetarna politika v EMU). In danes smo zaradi tega, ker smo uspešno rešili bančni in finančni sistem in ta sredstva plasirali v slovenske banke, deležni prvega negativnega mnenja Računskega sodišča o zaključnem računu proračuna? Včasih se človek res vpraša, za kaj se borimo?

V obeh največjih državnih bankah se odseva slabo upravljanje s tveganji preteklosti. Dovolite mi oceno: velik del slabitev izhaja iz politično motiviranega procesa tajkunizacije

Slovenija je na tem, da bo trikrat plačala ta proces: najprej s tajkunizacijo, ki je večini Slovencev dokončno zagnusila proces privatizacije in iz sistema, ki je v zasnovi nosil idejo sodobne industrijske demokracije in državljanskega delničarstva, naredil packarijo medsebojno povezane menedžerske in politične elite.

Drugič: ker je obdobje pred krizo bilo zaznamovano s kreditiranjem tajkunizacije namesto vlaganj v razvoj, da bi bila Slovenija ob začetku krize konkurenčnejša in bolje pripravljena. Namesto vlaganj v razvoj se je velik del kreditnega potenciala naših bank osredotočil na financiranje privatizacije.

Tretjič utegnemo ta proces plačati s tem, da se bomo nepovratno odpovedali premoženju, ki predstavlja samo bistvo naše ekonomske suverenosti.

Prav vprašanje naše ekonomske suverenosti se mi zdi ključno v tej razpravi. Sodobna država 21. stoletja si mora zastaviti nova vprašanja o svoji vlogi: Kaj so atributi njene suverenosti? Kaj je nova, pametna vloga države, ki bo znala povezati liberalno svobodo in podjetniško ustvarjalnost in vlogo močne države, ki zna neposredno organizirati in ustvariti razmere za razvojni preboj v ključnih, strateških razvojnih izzivih?

In nenazadnje: ali bomo svoj, slovenski razvojni model, sposobni zgraditi in osredotočiti na novo definirano razvojno hrbtenico slovenskega gospodarstva, ki bo na novo pretresel vprašanje o tem, kaj je za to državo in njeno ekonomijo strateškega pomena? So to bančna okenca, je to dravska turbina, železniški tir ali koprski terminal? Ali je to tudi prodajna polica našega gospodarstva v širšem regionalnem prostoru?

Vizija Slovenije, ki ji absolutno pripadam, je pametna Slovenija z močnim, lastnim gospodarstvom, ki bo znala povezati razvojno kapaciteto državnega lastništva z ustvarjalnim nabojem malega podjetništva in se usidrala kot kapitalska podstat širšega prostora jugovzhodne Evrope, ki bo na srednji rok napajala tudi sistem socialne varnosti v Sloveniji: s kakovostnimi delovnimi mesti, in nenazadnje tudi kapitalskimi prihodki proračuna. To je edino jamstvo, da Slovenija slej ko prej ne postane samo hlapec v rokah velikih, ampak suverena nacionalna ekonomija, ki bo sposobna samostojnega razvoja. Za to imamo še vedno vse možnosti.

Poslansko vprašanje o prodaji Večera

MatevzFrangez — Thu, 01 Jan 1970 00:00:00 +0000

Spoštovana gospa
Majda Širca,
ministrica za kulturo

Maribor, 29. junij 2010

Poslansko vprašanje o možnostih Republike Slovenije za zavarovanje Večera
kot medijske institucije širšega nacionalnega in javnega pomena

Spoštovana gospa ministrica,

z veliko zaskrbljenostjo spremljam vesti o prodaji mariborskega Večera. Prepričan sem, da je Večer kot najpomembnejša medijska institucija severovzhodne Slovenije več kot le eden izmed medijev. Je hrbtenica novinarskega prostora Maribora in celotne severovzhodne Slovenije in kot tak eden odločilnih mejnikov slovenskega kulturnega in medijskega prostora. Kar je general Maister uveljavil z odločno in narodnozavedno vojaško akcijo, moramo v 21. stoletju varovati z negovanjem identitete in razvojem kulturnega prostora, prav posebej na občutljivem področju naše severne meje. Zato prodaja Večera ni le vprašanje koncentracije lastništva v medijih, ampak vprašanje širšega javnega interesa, ki mora posebej zanimati tudi pristojno ministrstvo.

Kot je javnost izvedela pred dnevi, je kupec 79,24 % Večera murskosoboško podjetje 3Lan, ki naj bi po javno dostopnih podatkih v letu 2009 ustvarilo 700.000 evrov prihodkov in 44.000 evrov dobička v dejavnosti prodaje računalniške opreme. Pri tem ne želim vnaprej ocenjevati primernosti prodaje Večera navedenemu podjetju ali celo soditi o tem, ali je navedeno podjetje primeren lastnik tako pomembne medijske hiše. Z zaskrbljenostjo pa ocenjujem, da ni veliko garancij, ki bi Večeru omogočale nadaljnji razvoj, krepitev medijskega prostora in pluralnost severovzhodne Slovenije ter nadaljnjo izgradnjo in varovanje svobode uredniškega in novinarskega dela kot predpogoja pluranosti vsakega medija.

Prepričan sem, da deliva ta pogled na pomembnost Večera, zato Vas, spoštovana gospa ministrica, vprašujem:

na kakšen način lahko Republika Slovenija zavaruje Večer kot medijsko institucijo širšega nacionalnega in javnega pomena;
- kako bo presojalo koncentracijo lastništva glede na mnoge javno izpostavljene indice o t.i. slamnati prodaji časnika;
- kako lahko z ustreznimi spremembami medijske zakonodaje bolje zavarujemo javni interes, ne samo skozi vprašanje koncentracije lastništva, ampak ustreznim razvojem in negovanjem novinarske svobode ter spoštovanjem drugih postulatov, ki jamčijo pluralnost medijskega prostora?

Za Vaše odgovore in skrb pri obravnavi tega občutljivega vprašanja se Vam vnaprej najlepše zahvaljujem.

S spoštovanjem,

Matevž Frangež,
poslanec Državnega zbora Republike Slovenije

Imejmo modrost, ko lahko pokažemo moč.

MatevzFrangez — Thu, 01 Jan 1970 00:00:00 +0000

Majhni narodi imajo redke priložnosti, da pokažejo svojo veličino. V slovenski skupnosti obstaja pomembno soglasje, da želimo svojo veličino dokazovati z odličnostjo našega znanja, z inovativnostjo in ustvarjalnimi presežki, z dragocenostjo naše kulture in lepoto naše dežele. To so atributi naroda, po katerih želi ta biti znan in prepoznan v svetu.

Kdaj pa kdaj pa se pred majhen narod postavi tudi skušnjava, da svojo pomembnost izkaže na napačen način, ki namesto o veličini govori o njegovi omejenosti. V teh dneh smo ponovno priča tej ambiciji. Pokazati svojo moč tedaj, ko bi morali pokazati modrost.

Ta vlada bo kmalu praznovala svojih 100 dni. Trdim, da nobena vlada samostojne Slovenije nima tako močne bilance tako kratkega časa. Prepričan sem, da smo najbolj ambiciozne korake naredili prav v zunanji politiki. Z idejo o mediaciji modrecev, ki je dobrodošla reakcija Evropske komisije na slovensko blokado pristopnega procesa Hrvaške k EU, je narejen pomemben premik k pametnemu in realnemu načinu reševanja mejnega vprašanja med sosedama. Blokada je ob zavarovanju slovenskih interesov povzročila bistveno povečanje zanimanje prestolnic držav Unije za slovensko hrvaško mejno vprašanje in bistveno ojačala prizadevanje, da pridemo do pametne rešitve tega skoraj dva desetletja odprtega in vedno bolj perečega vprašanja.

Uspešnost tega procesa, pa tudi uspešnost naše politike v mednarodni razsežnosti gospodarske krize, je v temelju odvisna od naše verodostojnosti v mednarodni skupnosti. Ta verodostojnost je pogoj, da bomo lahko na vrsti področij - od mejnega vprašanja do gospodarskih in kulturnih vprašanj - uresničevali slovenske nacionalne interese. Zato sem vesel, da v slovenski politiki dozoreva spoznanje o tem, kaj vse postavljamo na kocko s poigravanjem z referendumom in kako močno lahko populistična retorika ogrozi naše interese. Hrvaški narod razumem za prijateljski narod. In zaradi tega nisem izdajalec slovenstva. Izziv politike na obeh straneh meje mora zato biti gradnja nove kakovosti odnosov in poglabljanja zaupanja. Brez tega zaupanja si ne predstavljam trajnega bivanja dveh narodov številnih skupnih interesov, močnih gospodarskih in kulturnih vezi in vzajemnih interesov za stabilno in tesno povezano regijo.

Danes želim - še enkrat - biti ena zelenih luči za Hrvaško. Želim prispevati k temu, da odstranimo ovire njeni evroatlantski perspektivi. Nočem, da bi bili slovenski nacionalni interesi talci tistih, ki svojo populistično politiko gradijo prav na njihovem neprestanem omenjanju. Tisti, ki imajo nacionalne interese neprestano na jeziku, jih v bistvu vitalno ogrožajo.

Delavski odkup podjetja

MatevzFrangez — Thu, 01 Jan 1970 00:00:00 +0000

Možna rešitev za mariborski STS

V petek sem Vladi Republike Slovenije predlagal oblikovanje sistemskega ukrepa za kreditiranje delavskih odkupov podjetij (employees buyout), vzpodbujen s situacijo v mariborskem podjetju Siemens Transportation Systems. Prepričan sem, da je to lahko uspešen model rešitve tega podjetja z več kot 150-letno tradicijo in - v to verjamem - sposobnostjo, znanjem in delom delavcev, da presežejo sedanjo krizo in pokažejo, da lahko podjetje v lasti delavcev uspešno konkurira na svetovnem trgu tirnih vozil.

Podjetja v večinski ali pretežni lasti zaposlenih v Veliki Britaniji letno ustvarijo okoli 20 milijard € letnega prometa, kar predstavlja že pomemben delež gospodarstva in se ocenjuje kot vedno bolj uspešen poslovni model (vir). Zato je tudi v času krize več kot primerno, da uporabimo takšen model za reševanje problematike v določenih podjetjih in za njihov nov poslovni zagon.

Vladi sem predlagal, da preko ustrezne institucije ustanovi posebno kreditno linijo za financiranje delavskih odkupov podjetij. Ukrep lahko Vlada izvede preko kreditne institucije, kakršna je Slovenska razvojna in izvozna banka, ki jo Vlada že uporablja za financiranje določenih ciljev razvojne in protikrizne politike.

Ob tem predlagam, da s konceptom delavskega odkupa podjetij pristopimo k reševanju podjetja Siemens Transportation Systems d.o.o. (nekdanja TVT Nova) tako, da se:

delavcem podjetja z vzpostavitvijo kreditne linije omogoči kandidiranje za kreditna sredstva za delavski odkup podjetja
preko ustrezne državne institucije (npr. posebna družba za prestrukturiranje podjetij v nastajanju) pristopi k sofinanciranju odkupa podjetja od sedanjega lastnika v manjšinskem deležu, ki naj zagotovi sodelovanje pri oblikovanju nove poslovne politike podjetja in oblikovanju strokovnega upravljanja
da v komunikaciji s sedanjimi lastniki podjetja Vlada pomaga vzpostaviti interes za prodajo podjetja delavcem in zagotovi dela za prehodno obdobje, ki jih je Siemens ponujal dosedanjim interesentom za odkup podjetja

Predlog navedenega sistemskega ukrepa je vzpodbujen s situacijo v mariborski družbi Siemens Transportation Systems, ki se je zaradi konsolidacije svojih proizvodnih zmogljivosti na drugih lokacijah po Evropi odločil likvidirati podjetje v Mariboru.

Naveden ukrep predstavlja možnost, da delavci z najemom kredita, ki ga kreditodajalec zavaruje s premoženjem podjetja, odkupijo podjetje. Sodeč po razgovorih z delavci so za takšno možnost zainteresirani, saj so prepričani, da lahko podjetje s trženjem svoje proizvodnje zagotovi nove trge za ohranitev podjetja in njegov nadaljnji razvoj.

Današnja družba Siemens Transportation Systems je podjetje, ki nadaljujejo več kot 150 – letno tradicijo proizvodnje in remonta tirnih vozil, ki se je razvilo v Mariboru v obliki železniških delavnic ob južni železnici na polovici poti med Dunajem in Trstom. Omenjene železniške delavnice predstavljajo sam začetek industrializacije Maribora in so imele vpliv na razvoj drugih industrijskih panog v mestu. Podjetje zaposluje 322 delavcev. Odkar je v lastništvu koncerna Siemens je izdelovalo tirna vozila, ki jih je Siemens tržil centralno. Podjetje tako ni imelo lastne iniciative pri pridobivanju poslov, zato je vzpostavitev ustrezne trženjske funkcije v s strani delavcev odkupljenem podjetju njihova prioritetna naloga.

Koncern Siemens se je odločil za likvidacijo tega podjetja zaradi konsolidacije svojih proizvodnih zmogljivosti na drugih lokacijah. Prepričan sem, da lahko navedeno podjetje preživi tudi brez strateškega partnerja, ob predpostavki, da postavi strokoven in ambiciozen menedžment, v najkrajšem času vzpostavi potrebne trženjske aktivnosti in za prehodno obdobje od Siemensa pridobi del poslov (200.000 ur proizvodnega dela, ki ga je sedanji lastnik obljubljal potencialnim kupcem).

Delavci podjetja so že večkrat izrazili pričakovanje, da jim bo država pomagala. Država seveda ne more vstopiti v lastništvo podjetja, prav tako ne more zagotoviti posla. Lahko pa z odprtjem sistemske možnosti za delavske odkupe podjetja omogoči delavcem, da prevzamejo odgovornost za prihodnost podjetja.

Ob tem poudarjam, da utegne predlagan ukrep koristiti tudi v drugih podobnih situacijah, ko se bodo lastniki zaradi ekonomike kapitala odločali za zapiranje proizvodnih obratov v Sloveniji. Naveden ukrep sam po sebi ne ustvarja dodane vrednosti, omogoča pa delavcem, da ohranijo svoja delovna mesta s prevzemom večjega dela tveganj za svojo usodo.

Še posebej v Mariboru se predobro zavedamo, kakšno nepopravljivo škodo povzroči zaprtje podjetja, saj se za vselej razbije zaokrožena in organizirana poslovna in razvojna jedra, uniči delovna mesta in izgubi dragoceno znanje in izkušnje delavcev.

O svojih pogledih na reševanje podjetja STS in o ukrepih, ki jih predlagam Vladi, bom predvidoma prihodnji teden spregovoril tudi na novinarski konferenci.

Izdati državo ali načela?

MatevzFrangez — Thu, 01 Jan 1970 00:00:00 +0000

Do tega trenutka že verjetno vsi veste, kaj se je zgodilo na seji Državnega zbora. Pol dneva je Državni zbor razpravljal o zaključnem računu za leto 2007. Ker smo sledili mnenju Računskega sodišča in zaradi napačnega prikazovanja rezultatov proračuna (izkazovanje presežka namesto realnega primanjkljaja) glasovali proti, je tik pred glasovanjem o ratifikaciji vstopa Albanije in Hrvaške v zavezništvo Jože Tanko, šef poslancev SDS, dal naslednji proceduralni predlog: "Predlagamo prekinitev seje. Napovedujemo, da ne bomo sodelovali pri delu Državnega zbora vse dotlej, dokler ne izglasujete potrditve zaključnega računa."

Ne gre se jim za zaključni račun. Mi smo z glasovanjem proti želeli pokazati spoštovanje do Računskega sodišča za razliko od njihovega konstantnega ignoriranja avtoritete tako Računskega kot tudi Ustavnega sodišča. Če bi zaključni račun sprejeli, bi bili razlog izbrisani v Poročilu varuhinje človekovih pravic, Zakon o DDV, karkoli že, česar pač nismo sprejeli. Izsiljujejo, ker hočejo izsiljevati. Izsiljujejo, ker vedo, kako je za državo pomembna ratifikacija vstopa Hrvaške v Zvezo Nato (glej moj včerajšnji blog).

Na Facebooku je neki moj prijatelj zapisal, da je to šola za Boruta. Ne! To je šola tehtanja, ali Ti je pomembnejša mednarodna verodostojnost države ali prestiž notranjepolitičnega nategovanja. SDS je danes dokazala, da ji je slednje pomembneje.

Na kocko postavlja integriteto države v mednarodni skupnosti v tako ključnem trenutku, ko se reševanje mejnega vprašanja končno pričenja premikati (s skupino modrecev) in ko je v prestolnicah Unije končno (po vseh teh letih) ustvarjen posluh za slovenske argumente pri mejnem vprašanju.

Če gremo na sejo, ratifikacija pa pade, nikogar v Evropi ne bo zanimalo, da je za to kriva opozicija. Kriva in odgovorna bo Slovenija. Naše pozicije v mednarodni skupnosti bodo resno, resno zamajane, verodostojnost pa v celoti zapravljena.

In sedaj? Ostanemo načelni in se ne pustimo izsiljevati, jutri pa začnemo po Evropi razlagati, kako nemogočo opozicijo imamo, ki ne spusti Hrvaške v Nato? Pokleknemo pred opozicijo, ji damo simbolno zmago s potrditvijo zaključnega računa in upamo, da končajo z izsiljevanjem in končajo z obstrukcijo? Dve slabi opciji. Pri prvi izdamo interese države, pri drugi izdamo svoja načela.

Zdaj vem, kaj se mora zgoditi, da končam svoj blog z besedo

Fuck.

Jutri bom ena od zelenih luči za Hrvaško

MatevzFrangez — Thu, 01 Jan 1970 00:00:00 +0000

Jutri (v četrtek, devetindvajsetega) bo Državni zbor odločal o ratifikaciji mednarodne pogodbe o vstopu Hrvaške v Zvezo Nato. Po ponedeljkovi seji Odbora za zunanje zadeve je skoraj gotovo, da bo Državni zbor jutri premogel potrebno dvotretjinsko večino za ratifikacijo. To je dobro.

Prvič zato, ker je čim hitrejša integracija Hrvaške in drugih držav Zahodnega Balkana v evroatlantske integracije sama po sebi slovenski nacionalni interes. Želim verjeti, da imamo z državami, s katerimi smo do leta '91 prebivali v skupni državi, veliko skupnega: del skupne zgodovine, ki bi morala biti za vse nove države nauk in opomin, da je potrebno veliko naporov vlagati v medsebojno razumevanje, strpnost in ustvarjanje prijateljstva; vzajemne gospodarske interese, pri čemer so lahko ekonomije teh držav v mnogih pogledih komplementarne partnerice; dovolj dobro medsebojno poznavanje, ki pogosto lajša navezovanje stikov in ustvarjanje prijateljstev.

Drugič zato, ker predstavlja prostor nekdanje Jugoslavije področje najvišjega zunanjepolitičnega interesa. Na tem prostoru smo gospodarsko močni, to prisotnost pa lahko še dodatno krepimo. Tudi na Hrvaškem, kjer smo zaradi odprtih in prepogosto zaostrenih meddržavnih vprašanj izpustili mnoge priložnosti slovenskega gospodarstva: v bančništvu in zavarovalništvu, v energetiki, v trgovini ali na vseh drugih področjih, kjer znajo naši južni sosedje ceniti pregovorno slovensko kakovost.

Tretjič zato, ker samo zelena luč za hrvaški vstop v Nato ohranja verodostojnost slovenske države pri blokadi odprtja/zaprtja pogajalskih poglavij Hrvaške na poti v EU. Če vstop Hrvaške zavrnemo, evropski javnosti sporočimo, da smo a priori proti Hrvaški, s tem pa porušimo lastne argumente o tem, kar nas v predpristopnem procesu Hrvaške k EU moti: sporni dokumenti, ki jih želimo odstraniti iz vsebine pogajanj.

Čudi (ali pa morda ne) me, da slednjega ne spoznata takšni deklarativni zagovornici slovenskega interesa pri mejnem vprašanju, kot sta SNS in SLS. Z nasprotovanjem ratifikaciji pravzaprav ogrožata ta interes, ki ga imata vedno tako radi na jeziku.

Blokada Hrvaške na vrhu v decembru je v evropskih prestolnicah končno ustvarila posluh in pripravljenost za razumevanje slovenskih argumentov. Posledica tega je dinamična diplomatska ofenziva in aktivno angažiranje Evropske komisije pri iskanju možnih poti rešitev meddržavnih sporov. Tega ne bi bilo, če ne bi slovenska diplomacija z rdečo lučjo jasno in glasno opozorila na ta problem.

Kot kažejo zadnja dogajanja, smo lahko v danem trenutku optimistični. To je dober obet, da - z modrimi in premišljenimi koraki slovenske diplomacije v prvih mesecih socialdemokratske vlade - rešimo najbolj pereč zunanjepolitični problem Slovenije.

Spolzek teren krizne politike

MatevzFrangez — Thu, 01 Jan 1970 00:00:00 +0000

Včerajšnja seja Državnega zbora je izzvenela kot svojevrstna manifestacija demagogije največje opozicijske stranke. Trezno razumevanje sedanje situacije, ki zahteva zavzeto in iskreno sodelovanje v širokem premisleku o najboljših receptih za izhod iz krize, je včeraj dobilo zaušnico. Širok razvojni dialog, v katerega smo tako ali drugače že vstopili, se zdi obremenjen s poizkusom opozicije, da diskreditira začrtano krizno politiko vlade. To bi bilo legitimno, če ne bi bil prepričan, da opozicija po tekočem traku producira predloge, za katere sami vedo, da niso vzdržni in da ne dajejo učinkov.

Kot smo poudarili v včerajšnjem stališču, se pred vse nas postavlja temeljno vprašanje: ali premoremo soglasje, da se za vsako ceno ubranimo odločitev, ki bi nadalje ogrozile sedanji javnofinančni položaj, ko smo že danes na robu 3% primanjkljaja in ali se torej lahko strinjamo, da je izpolnjevanje maastrichtskih kriterijev tisti ključ za ugodno bonitetno oceno za kreditni položaj države v Evropi in svetu, ki nam omogoča uspešne intervencije v boju z gospodarsko in finančno krizo?

Socialni demokrati smo prepričani, da nam to mora predstavljati skupno izhodišče premislekov o najboljših ukrepih za premostitev krize. Prepričani smo tudi, da je takšen tudi pogled opozicije, zato od nje pričakujemo, da v tem času ne forsira rešitev, ki jih sama še pol leta nazaj ni bila pripravljena uveljaviti in ki dovolj dobro ve, da z ustvarjanjem prevelikih pričakovanj ne prispeva k pametnim možnostim skupnosti kot celote.

Vseeno pa razumemo iniciativo opozicije, ki želi očitno aktivno prispevati k dinamičnosti tega razvojnega dialoga. Zato njene predloge razumemo kot dobrodošle, a jih želimo z doseganjem pametnega dogovora uokviriti na način, ki bo dal najboljše rezultate za zmanjšanje obremenitve gospodarstva, a ki bo imelo hkrati tudi ustrezen razvojni arzenal za novo gospodarsko rast.

Predlog zakona o davku od dohodka pravnih oseb, kot ga je pred Državni zbor postavila opozicija, je pred nas postavil nevarno dilemo, ki ustvarja vabljivo priložnost ugajati podjetnikom. Žal pa je na drugi strani te dileme jasna in grozeča nevarnost, da s sprejemom teh rešitev primanjkaj povečamo preko magične meje 3% in s tem bistveno poslabšamo možnosti države, da ostane konkurenčna na mednarodnem kreditnem trgu, kar bo ključno za našo uspešnost.

Socialni demokrati pozdravljamo sprejete rešitve na Odboru za finance in ga razumemo kot poizkus, da v Državnem zboru dosežemo kakovosten kompromis z opozicijo. Zato nas preseneča vztrajanje opozicije na rešitvah, ki bi ogrozilo javnofinančno situacijo in ne bi zagotovilo željenih učinkov.

Zato podpiramo popravek investicijske olajšave tako, da se lahko uveljavlja znižanje davčne osnove za 30% investiranega zneska v opremo, vendar ne več kot 30.000 € in največ v višini davčne osnove. Ocenjujemo, da bi s tem izenačili pogoje in položaj celotnega malega gospodarstva s položajem, ki je nastal po sprejemu sprememb Zakona o dohodnini. Hkrati - skladno s zavezami iz koalicijske pogodbe - uveljavljamo povišano olajšavo za investicije, a v okviru javnofinančnih možnosti. Ker razumemo potrebo po večji likvidnosti gospodarstva in ker je to potrebno zagotoviti čimprej, pozdravljamo tudi učinkovanje investicijske olajšave za izvedene investicije v letu 2008.

Znižanje investicijskih olajšav je za večja podjetja primerno za spodbujanje gospodarske rasti v razmerah rasti in ko podjetja ustvarjajo dobičke. Brez učinkov pa je v času recesije, ker investicijska olajšava ne ustvari učinka, ker ni dobička. Če ni dobička, olajšava ne doseže učinka in ne predstavlja stimulacije za željeno investiranje.

Naj spomnim, da smo Socialni demokrati tudi ob davčni reformi nasprotovali ukinitvi investicijske olajšave, ker je davčna reforma z njeno ukinitvijo povečala efektivno obdavčitev podjetij. Ker so podjetja višjo obdavčitev prevalila na končne uporabnike, je ukinitev investicijske olajšave neposredno generirala tudi inflacijo. Zagotavljamo pa, da bomo prvi, ki bomo - ko bodo možnosti to dopuščale - zagovarjali uvedbo investicijske olajšave tudi za druga podjetja, a v drugačnih razmerah, ko bo možno z običajnimi ukrepi vzpodbujati gospodarsko rast. Danes so za ta namen primernejše subvencije za investicije v tehnološko opremo, ki jih je vlada v okviru svežnja ukrepov že sprejela.

Predlog znižanja splošne davčne stopnje razumemo pri tem kot najbolj tvegan in - če se lahko strinjamo na uvodnih izhodiščih - tudi nevaren eksperiment. S tem ukrepom povzročamo letni izpad prihodkov proračuna na ravni 100 milijonov € letno, s tem pa zmanjšujemo naše skupne možnosti, da z boljšimi ukrepi dosegamo boljši makroekonomski učinek. Ob tem bi bil ukrep brez željenega razvojnega učinka, saj ne moremo pričakovati ne visokih dobičkov in ne optimalne izrabe teh sredstev za nov razvojni preboj. Ilustrativno pa lahko rečemo, da bi znižanje davčne stopnje pomenilo veliko nekomu, ki bi ustvaril dobiček na primer s prodajo Mercatorja, država pa bi mu še dodatno pomagala do večjega dobička z znižanjem davčnih stopenj.

Eno od načel, ki Socialno demokracijo vodi pri razmislekih o ukrepih za soočanje z gospodarsko in finančno krizo, je tudi zaveza za oblikovanje na ravni EU čimbolj usklajenih ukrepov. V Evropskem načrtu za okrevanje gospodarstva Evropska komisija znižanja stopenj davka od dohodkov pravnih oseb ne priporoča, prav tako pa ne pričakuje makroekonomskih učinkov od investicijskih olajšav.

Naj še enkrat poudarim, da smo na meji 3% javnofinančnega primanjkljaja. Odgovornost do ljudi in do gospodarstva nam zato nalaga, da se pri povečevanju javne porabe vzdržimo vseh rešitev, ki ne zagotavljajo optimalnega učinka in nove gospodarske rasti in pozornost usmerimo k bolje ciljanim in učinkovitim ukrepom. To je naša skupna odgovornost.

Zlomimo krizo. Odprimo priložnosti.

MatevzFrangez — Thu, 01 Jan 1970 00:00:00 +0000

Na včerajšnji izredni seji smo na predlog opozicije opravili več kot šesturno razpravo o primernosti in pravočasnosti kriznih ukrepov. Obžalujem, da je opozicija že vnaprej - pred samo razpravo in še preden je na mize dobila zbir vseh vladnih ukrepov - poizkušala uveljaviti oceno, da so ti ukrepi prepočasni in nezadostni.

Samo zato, ker je opozicija pri tej oceni vztrajala do 23. ure, jim dam na tem mestu prav. Res je, ukrepi in pripravljenost vlade na krizo so nepravočasni in neprimerni. Toda, medtem ko je opozicija to oznako poizkušala naprtiti novi vladi, sam isto mislim o prejšnji vladi. Prvič: prejšnja vlada je v časih rekordne rasti ustvarjala proračunski primankljaj. V časih, ko bi morali varčevati, smo bili potratni. Drugič: s plačno reformo javnega sektorja je prejšnja vlada posrkala 360 milijonov evrov, ki bi nam danes predstavljali neprecenljiv fond za okrepitev kriznih ukrepov, sploh če upoštevamo, da je celoten krizni paket danes vreden 800 milijonov evrov. Tretjič: s predvolilnimi darili in bonbončki je posegla v akumulacijo, ki bi jo lahko danes namenili za izboljšanje gospodarskih kazalnikov.

Spomnili se boste, da so še v času volilne kampanje kandidati SDS javnosti ponujali podatke o izjemni gospodarski kondiciji Slovenije. Janez Janša je na dan, ko je bila imenovana nova vlada, svaril pred jemanjem antibiotikov, preden dobimo angino. Danes, le trideset dni zatem, pa poizkušajo ustvarjati vtis, da se vlada ne odziva na izzive kriznega trenutka. Neumnost. Sprevrženo in vulgarno.

Kaj pa je vlada naredila v devetindvajsetih dnevih od svojega imenovanja do dneva, ko je javnosti predstavila paket kriznih ukrepov? Oblikovala je širok socialni dialog, v katerega nista vključena le delo in kapital, ampak mladi in študenti, nevladne organizacije in upokojenci. Pahor, ki že dolgo govori o konsenzualni politiki, je v krizo vstopil zvest samemu sebi in svojim zavezam: ukrepov ne bo oblikoval enostransko, ampak v širokem razvojnem dialogu. Ta razvojni dialog rezultira v prvem svežnju ukrepov. Prepričan sem, da bo rezultiral tudi v novem razvojnem modusu Slovenije.

Ta ne bo zadnji. Izkušnje drugih evropskih vlad, med drugim nemške in norveške, kažejo, da sprejeti ukrepi ne dajejo pričakovanih rezultatov. Vsa masa denarja, do danes vložena v finančni sistem in druge ukrepe, še gospodarskega in finančnega kolesja ni pognala. Zato včeraj nismo sedeli in razpravljali o krizi ne prvič in ne zadnjič. Veseli me, da je parlamentarna razprava kljub vnetemu poizkusu, da ožigosa novo vlado, dala predvsem nov in širok nabor idej, kako se s krizo soočati.

Kriznih ukrepov je mnogo: vzpodbude investicij v tehnološko opremo v vrednosti 53 milijonov, dva svežnja vzpodbud razvojno investicijskim projektov v skupni vrednosti 100 milijonov evrov, 35 milijonov evrov za Prvo družbo tveganega kapitala (s sedežem v Mariboru!), garancije za kredite SME za subvencioniranje obrestne mere v višini 50 milijonov, podpora 150 - 180 projektom razvoja novih izdelkov in storitev SME in 30 strateških razvojnih projektov v skupni vrednosti 100 milijonov in drugi. Ob tem krizni ukrep za ohranjanje delovnih mest v višini 230 milijonov evrov in povečanje sklada nadomestil za brezposelnost v višini 54 milijonov evrov. Pripravlja se sveženj kratkoročnih ukrepov za reševanje likvidnostnih problemov podjetij in za krepitev ključnih konkurenčnih prednosti. Preko Ministrstva za gospodarstvo in Slovenske izvozne in razvojne banke bo zagotovljen paket več sto milijonov evrov za te namene. Ob tem bodo pomembno razbremenitev gospodarstva predstavljala dokončna opustitev davka na izplačane plače in znižanje obdavčitve dobička pravnih oseb - skupaj 338 milijonov v letu 2009 do 507 milijonov v letu 2011. S poenostavitvijo davčnega postopka in znižanjem akontacij davka od dohodka pravnih oseb bo gospodarstvo letno razbremenjeno dodatnih 50 milijonov.

Vlada mora biti odgovorna, da sprejme prave ukrepe. Hitro in preudarno mora oceniti, ali posamezen ukrep učinkuje ali ne. Sproti ocenjavati, ali daje rezultate ali ne. Krizno delo se zato ni končalo, ampak šele začelo.

Predstavljajmo si, da je gospodarstvo eno veliko, težko kolo. Vrti se lahko z izjemnimi hitrostmi, sedaj se je skoraj popolnoma ustavilo. Zdaj se vsi trudimo, da ga malo premaknemo. Vemo pa, da ko poizkušamo premakniti skalo, je prvi obrat tega kolesa najtežji. Ko se obrne, dobi kolo svoj vzgon. To moramo sedaj narediti z gospodarstvom. Prvi obrat. Prvi vrtljaj.

Nova vlada je socialdemokratska vlada. Zato je - tudi z izkušnjami nemških in drugih razmislekov o potrebnih ukrepih - začela z zavarovanjem delovnih mest. Subvencioniranje krajšega delovnika je dober poizkus, ta jih ohrani. Če bi bili jutri soočeni s poplavo brezposelnih, bi veliko več denarja dali za nadomestila za brezposelnost, ljudje bi še manj trošili, produktna, storitvena in razvojna jedra v podjetjih bi začela razpadati. V Mariboru se zelo dobro spomnimo, kakšno erozijo lahko povzroči ta proces. Zato je prav, da socialdemokratska vlada najprej zaščiti ljudi. Da stabilizira situacijo. In nato z razvojnimi učinki da vzpodbudo gospodarskemu kolesju.

Pa ste že mislili, da nas ni...

MatevzFrangez — Thu, 01 Jan 1970 00:00:00 +0000

Zdravo!

Vse kritike o neaktivnosti poslancev na Redbooku so absolutno upravičene. Ne da bi nas poizkušal opravičevati, ampak vsaj zame osebno je tale mali življenjski preobrat z delovnimi migracijami v Ljubljano (in sedaj ureditvijo zasilnega bivališča), predvsem pa novo delovno okolje, novi ljudje, nove teme in veliko veliko veliko stvari, ki se jih je potrebno naučiti.

Skoraj tri mesece od volitev je mimo in slovenski politični prostor je tudi po zaslugi predsednika vlade turbulenten, dogajanje znotraj Socialnih demokratov pa - milo rečeno - dinamično. Tisti, ki me poznate, veste, da sem pahorjanec in da imam načelno visoko zaupanje v politični instinkt in argumente našega predsednika. Nič drugače ni v zadevi Rupel, čeprav delim izkušnjo stotine in stotine naših članov, ko smo pred očmi sogovornika postavljeni v nehvaležno vlogo braniti to potezo in jo poizkusiti opravičiti. Če je bilo moje zaupanje v BP tako visoko v času, ko smo vztrajno lezli navzgor, je moja odgovornost do zmage zaupanje vanj (ki smo mu resnici na ljubo mi - članice in člani stranke - spremenili življenjske načrte) in v njegovo vlado potrebno tudi v času, ko je vera v našo stranko v javnosti omajana.

Kot sem dejal za Večer: Oblast je sladka, ko jo gledaš od daleč, in grenka, ko jo okusiš. Če se le da, moramo skupaj poskrbeti, da se nam ne zatakne v grlu.

Pomembno je, da mi kot stranka, kot skupnost ljudi z istimi vrednotami in podobnimi pogledi, znamo usmeriti tokove svoje politike v smeri, ki se bodo kar najbolj skladale s pogledi javnosti. To zame ni populizem, ampak demokracija. Demokracija pa živi tudi onstran vsakokratnih volitev. Naloga politike ni le, da ji sledi, ampak da jo kot družbena avantgarda (skupaj z gospodarstvom, znanostjo, religijo in civilno družbo) usmerja v oblikovanje družbenih soglasij. Kar hočem povedati: imenovanju Rupla ne nasprotujem in ga ne obsojam. V kontekstu uresničevanja Borutove politike in zunanje/notranje političnih razmerij jo razumem in sprejemam. A hkrati poudarjam, da moramo odločitve sprejemati tako, da se bo v njih lahko prepoznala stranka in javnost.

Eto, naj bo to moj prvi blog zapis po (pre)dolgem času. Iz poslanskega sedeža 61 se bom trudil, da bom redni član te naše spletne skupnosti in da bom vsaj malo prispeval k temu, da se bodo mnenja, razprave in ideje naših spletnih razprav prepoznale tudi v naši politiki.

Lep dan želim vsem!

Umazana? Ne, lepa kampanja.

MatevzFrangez — Thu, 01 Jan 1970 00:00:00 +0000

Utrdil se je vtis, da je bila letošnja volilna kampanja najbolj umazana doslej. Sam sem jo praktično v celoti preživel na mariborskih ulicah, po Novi vasi, Taboru, Radvanju in Razvanju. Govoril sem z nekaj tisoč ljudmi. Pri veliki večini je moj nagovor naletel na nasmeh in prijazen klepet, v nekaterih je bilo za trenutek občutiti nezaupanje, pri redkih pa kakšno opazko o tem, da sem kriv za povojne poboje. Če seštejem vse pozitivne odzive in prijazne obraze, potem moram pod črto te kampanje povedati, da je bila zame tudi letošnja kampanja lepa.

Dolgo že pričakujem ta vikend. Videl sem ga kot čas, ko si bom lahko odpočil, skupaj z Marino pospravil stanovanje, šel po nakupih in si vzel mirno sobotno dopoldne za časopisje. Vedno bolj se bliža polnoč, vedno bolj vem, da bo vikend spremljala živčnost v pričakovanju zmage.

V nedeljo praznuje moj oče devetinpetdeset let. Za rojstni dan si je zaželel dva darila: zmago nad Janšo in moj uspeh. Kot poudarja sam: v točno takšnem zaporedju. ;)

Tudi te kampanje ne bi zmogel, če je ne bi poganjal pogum in zanos mojih najbližjih in mojih prijateljev. Kampanje so zame lepe tudi zato, ker spoznam nove ljudi in v njej ustvarim nova prijateljstva. Zato hvala Marini, Davidu, Petri, Barbari, Aleši, Tadeju, Marku, Milošu, Dragici, Tini, Janezu, Poloni, Pavleku, Urošu, Piki, Hedlu, Poloni, Ameli, Simoni, Urošu M., Juretu, Kostji, Joanni, mami in očetu, babicama, Verici in Draganu, Poloni Ž., Damjani, Andreju F. in Andreju R., Mateji, Katji, Tonetu in Lidiji, Milošu R., Sari, Žmavcu, Sebastjanu, Žigi, Jožetu, Gregorju, Srečku in Matevžu K. Neprecenljiva pogonska sila kampanje ste. Vsaka čast in hvala, ker ste to aktivno kampanjo počeli predvsem zame.

Kampanjo bomo končali tako kot smo jo začeli in kot je potekala skoraj vsak dan. Na ulici, med ljudmi. Z upanjem, da bo volja ljudi dala glas in moč spremembam, nam preostane le še to, da vsak zase, v intimi volilne skrinjice, odločimo o prihodnosti.

Rad bi bil spet ponosen na Slovenijo.

MatevzFrangez — Thu, 01 Jan 1970 00:00:00 +0000

V zadnjih štirih let smo doktorirali iz sprememb. Vanje smo vložili ogromen trud, tisoče in tisoče ur premišljevanj, dela in akcije. Sadovi dela so se hitro poznali. Javnost je do prodornosti, povezovalnosti in usmerjenosti v visoke cilje Boruta in ekipe začela oblikovati visoko zaupanje. Zdelo se je, da smo zmagali leto in pol pred volitvami.

Danes imamo odgovornost do tega zaupanja, ki še vedno obeta najboljši rezultat v zgodovini slovenske socialne demokracije. V tem tednu moramo kljub dežju in nenadnem mrazu dati od sebe vse najboljše. Opogumiti ljudi, da gredo na volitve. Da je kljub vsej zmešnjavi in bedi, ki zaznamuje letošnjo volilno kampanjo, pomembno iti na volitve in povedati svoje mnenje. Da je pomembno iti na volitve prav zato.

Odlična akcija naših redbookovcev »Grem volit« je tudi pred mene postavila kreativno vprašanje o razlogih za mojo volilno participacijo. Rad bi bil spet ponosen na Slovenijo. Kot tedaj, ko je postala država, kot tedaj, ko je bila zgled tranzicijskega sveta. Kot tedaj, ko smo dobili prve zlate olimpijske medalje ali ko je Slovenija v vseh svojih pojavnih oblikah dosegala svoje majhne politične, gospodarske, kulturne in športne zmage.

Zadnjič so me na enem od soočenj vprašali, kako naj Slovenija zaščiti svoj ugled (vezano na domneve o koruptivnosti njenega premiera). Moj odgovor je: ugled Slovenije ni nekaj, kar se zgradi in pade čez noč. Ugled Slovenije je potrebno graditi. Najboljši material za to pa je Slovenija trdno spoštovanih človekovih pravic, prodornega gospodarstva, inovativnih presežkov, visoko zavarovane socialne varnosti in kulturnega ter športnega odličja. Ugled Slovenije se gradi s pametno politiko, ki sedemkrat premisli, preden napade domače ali tuje medije in ki države ne zavije v korupcijski škandal.

Obstaja upanje, da bi bili spet ponosni na Slovenijo. Zato morajo zmagati spremembe. Grem volit!

P.J. Mara obvlada svoj posel

MatevzFrangez — Thu, 01 Jan 1970 00:00:00 +0000

Vsako jutro si vzamem čas za jutranjo kavo in časopise. To je eden mojih najljubših ritualov, ki ga krona sobotno dopoldne, ko se vsakdanje pol urce raztegne na nekajurno prebiranje sobotnega časopisja in tednikov.
Tudi v kampanji si tega koščka svojega jutra ne pustim vzeti. Če televizijske dnevnike gledam bolj ali manj po internetu, ker me ob sedmih v teh dneh ni nikoli doma, so časopisi za skok v lepo jutro pomembni takoj za Marininim objemom in njenim doma stisnjenim »tokičem*«.

V teh dneh je celo Janša pod bremenom afere Patria pozval h kampanji pozitivnih konceptov (četudi je začel pozitivno kampanjo o prihodnosti pogrešati šele, ko ga je afera o podkupninah udarila in odvzela medijski primat njegovemu boju proti tajkunom). Mi si je želimo že ves čas, ker se v tem jebenem negativizmu, aferaštvu in sovraštvu preprosto ne znajdemo. Ker nismo taki. Ker nas ne poganja sovraštvo, ampak ideje o boljšem jutri. Ker ne bomo lagali in do neprepoznavnosti linčali resnice samo za to, da zmagamo. Ker smo – in na to sem prekleto ponosen – drugačni. Nismo isti. Nismo isti!

In v takšnem ozračju vzamem v roke jutranji časopis. Za brezzvezen dokument, ki ga ponarejenega ali ne lansira obrobna stranka, dobite drugo stran. Pozitiven gospodarski in socialni program za večjo konkurenčnost in višjo socialno varnost (včerajšnja tiskovka Pahorja, Gasparija in Lična) je deležen stolpiča na peti strani.

Kako naj potem ljudje v tej kampanji prepoznajo sporočila o prihodnosti?
Janez Janša ima prav. Letošnja kampanja je najbolj umazana kampanja doslej. Ni kaj, P.J. Mara obvlada svoj posel.

* Tokič je sok, ki je svoje poimenovanje dobil po zaslugi Marininega nečaka, ki »sokiču« pač reče »tokič«

Vsebina odgovornosti za spremembe

MatevzFrangez — Thu, 01 Jan 1970 00:00:00 +0000

Sedanja vlada se rada pohvali z visoko gospodarsko rastjo. Tudi najnovejši podatki, objavljeni včeraj, ohranjajo rast bruto domačega proizvoda na visokih 5,5%, kar je največ med državami evra. Isti predstavniki, med njimi na najinem sinočnjem soočenju pa tudi Dragutin Mate, pa pozabljajo, da gospodarske rasti ne moremo primerjati z državami, ki imajo bistveno višji BDP na prebivalca kot Slovenija, temveč z državami s primerljivim BDP, torej 12 novimi članicami Evropske unije. Med temi državami Slovenija po gospodarski rasti ni nič posebnega, še več: med primerljivimi državami ima eno najnižjih gospodarskih rasti. V letu 2007 so nas po tem kriteriju prehitele Češka, Poljska, Romunija in Bolgarija, z velikim naskokom in rastjo nad 8% pa tudi Estonija, Slovaška, Litva in Latvija.

Tisto, kar je potrebno primerjati znotraj evroobmočja, je inflacija. Med vsemi državami evroobmočja ima Slovenija daleč najvišjo. Iz podatkov o visoki slovenski gospodarski rasti lahko zaključimo, da ima od gospodarske rasti največjo korist kapital, saj se je delež dobičkov v BDP povečal iz 9,7% v letu 2002 na 14,4% v letu 2007, kar predstavlja kar 48,5% povečanja. Žalostna plat te zgodbe je, da se je v istem obdobju delež plač v BDP strmo zmanjševal. Narod je od gospodarske rasti dobil le visoko inflacijo, kapital pa visoke dobičke.

Je potem presenečenje, da v vrh svojih stremljenj uvrščamo usmeritev po pravični razporeditvi ustvarjenih koristi? Nesprejemljivo je, da zaposlena oseba za preživetje ob plači potrebuje tudi socialno pomoč. Zato je potrebna korekcija minimalne plače. Ta mora postati pravična plača, ki bo nagradila pošteno opravljeno delo z poštenim plačilom. Prva usmeritev za boj proti revščini je, da mora plača zadostovati za dostojno življenje.

Vlada se rada pohvali tudi z zmanjševanjem brezposelnosti, tudi med mladimi. Težava s to zaposlenostjo je, da je rasla predvsem v sektorjih z nizko dodano vrednostjo in da gre v preko 60% novih zaposlitev za zaposlitve za določen čas. Od obljubljene prožne varnosti smo dobili samo prožnost, brez sluha in duha o varnosti.

Mladim bomo zagotovili prvo zaposlitev in možnost najema neprofitnih prehodnih stanovanj. Dvignili bomo minimalno plačo, da bo ta pravična in ki bo vsem zagotovila dostojno življenje. Konceptu prožne varnosti bomo zagotovili varnost z izboljšanim delovanjem trga dela in novim zagonom aktivne politike zaposlovanja. Zaposlenim za določen čas je potrebno omogočiti dostop do kreditov. Odpreti je potrebno razpravo o pokojninah in ljudi z najnižjimi pokojninami povleči iz revščine. Ojačati je potrebno konkurenčnost gospodarstva z umikom države iz gospodarstva, prodornim podjetnikom je potrebno omogočiti poceni financiranje projektov, ki obetajo visoko dodano vrednost. To (in drugi, povsem konkretni ukrepi) so odgovornost za spremembe.

Za razliko od sedanje vlade, ki ima težave s soočanjem s svojo odgovornostjo, nas boste lahko pocukali za rokav in rekli: To ste obljubili in tega niste storili! Ne bomo vas prepričevali, da je kriva prejšnja (Janševa) vlada ali mednarodna desničarska zarota. Če kaj ne bo storjeno, bomo za to sprejeli odgovornost. Zavihali rokave in se lotili dela. V najslabšem primeru bomo rekli: da, nismo uspeli, to je bila naša odgovornost, ki je izhajala iz vašega zaupanja.

Spremembe na bolje so mogoče

MatevzFrangez — Thu, 01 Jan 1970 00:00:00 +0000

Danes smo v družbi podpornikov in novinarjev odprli volilno središče Socialnih demokratov na Radvanjski cesti v Mariboru, kjer bomo vse tja do 21. septembra na voljo volivkam in volivcem. Da se medsebojno spoznamo, da prisluhnemo izkušnjam, idejam in težavam ljudi in da zgradivo v slovenski politiki prepotrebno ozračje sodelovanja in zaupanja. Brez stika z ljudmi je politika prazna, osredotočena na svoja prestižna vprašanja in boj.

V teh dneh se srečujem z mnogimi ljudmi. Kar ugotavljam, je trdno zakoreninjeno prepričanje, da politika ne more in ne bo spremenila njihovega življenja na bolje. To je odsev nizkega zaupanja v politiko. Namesto, da negodujemo nad odsotnostjo participacije in nizko volilno udeležbo, se mora politika sama zavedati svoje odgovornosti, ne le za zmago ali svoj prostor v političnem prostoru, pač pa predvsem do demokracije in do potrebe po sodelovanju ljudi v političnem procesu, ki je zame visoka vrednota.

Prepričan sem, da so spremembe na bolje mogoče. V to bomo morali vsi skupaj prepričati tudi ljudi. Največji sovražnik razvoja je prav prepričanje, da smo obsojeni na obstoječe stanje. Ne, uprimo se temu in navdahnimo ljudi za spremembe, dajmo skupnosti spet upanje, da je lahko življenje boljše za vsakogar izmed nas in za skupnost, ki ji pripadamo. Ta navdih prepoznavam v naših ambicijah, da vzpodbudimo in sprostimo talente vseh ljudi, da bi bili uspešni v svojih ambicijah, karieri ali odnosu do soljudi.

Politika ima pri tem veliko odgovornost, ker lahko vpliva in spreminja stvari. Za to pa mora biti dovolj kreativna in odprta, da bo znala prepoznati potrebe ljudi in njihove interese prevesti v politično akcijo. To se mi zdi smisel političnega dela. In če obstaja volja, če obstaja navdih in če obstaja upanje, so spremembe na bolje mogoče.

Verjamem v to.
Vem, da vsi skupaj delamo za to.

The Decisive Difference

MatevzFrangez — Thu, 01 Jan 1970 00:00:00 +0000

Zagotovo se bo celotna kampanja vrtela okoli vprašanja razlik med obema najmočnejšima strankama v pogledu na upravljanje javnih zadev: kako zagotoviti dostopnejše, kakovostnejše in racionalnejše javne storitve (začenši s šolstvom in zdravstvom), pravičnejšo porazdelitev ustvarjenih koristi, večjo varnost, boljše pogoje za zaposlovanje, polno in za vse enako delovanje pravne države, večjo energetsko neodvisnost in učinkovitejšo skrb za okolje (energija, voda, odpadki, oblikovanje krajine) ter izgradnjo infrastrukture. To bodo vprašanja, ki bodo pokazala na konceptualne razlike in različne upravljalske metode obeh največjih konkurentov z vrsto nians, ki jih bodo v to debato prinašale druge liste in stranke.

Četudi ne podcenjujem pomena praktičnih vprašanj, ki žulijo slovensko skupnost, pa se mi zdi v tej razpravi vendarle pomembno tudi vprašanje značaja politik obeh največjih strank, ki se v veliki meri ujemata s karakterjema obeh voditeljev.

Janšo dojemam kot avtoritarnega, obsedenega z močjo in oblastjo, ki trdno zaseda najvišjo mesto strogo določene hierarhije poveljevanja, v kateri je odločilna lojalnost in poslušnost podložnikov. V njem prepoznavam težnjo po obvladovanju in nadzoru vsega, kar soustvarja Slovenijo. Za Boruta je značilno vse kaj drugega: pred sprejemanjem odločitev veliko energije usmeri v posvetovanja in možnosti za dosego soglasja; sprejema in spoštuje večinsko stališče, četudi je kdaj drugačno od njegovega; stavi na pluralnost in pri tem še posebej ceni in poudarja pluralnost talentov; trdno in trmasto je zavezan svojim načelom in kriterijem, ki so praviloma visoko postavljena. Medtem ko Janša pogosto cinično potvarja dejanskost, Pahor prisega na proaktivno razumevanje in iskreno interpretacijo realnosti.

Ta dva značaja odsevata tudi pomembne razlike obeh konkurenčnih poti Slovenije. Pomembno je, da v času volilne kampanje, ki se je začela danes, volivcem jasno predstavimo, kje se ti dve poti stikata in dopolnjujeta, kje pa odločno razhajata.

Da bo Maribor ponosen name

MatevzFrangez — Thu, 01 Jan 1970 00:00:00 +0000

Danes smo se v idiličnem okolju mariborskega mestnega parka ob Treh ribnikih javnosti prvič predstavili kandidati in kandidatke Socialnih demokratov v 7. volilni enoti, kjer se bomo za zaupanje volivk in volivcem potegovali mag. Andrejka Flucher, dr. Marinka Vovk, dr. Andrej Godec, Jože Merkuš, Darko Pašek, Petra Kolman, Bogdan Čepič, mag. Majda Potrata, Bojan Horvat, Anja Frešer in Matevž Frangež.

Dobra in kompetentna ekipa, ki jamči, da bomo Socialni demokrati iz širšega mariborskega področja znali zastopati interese regije in uveljavljati pobude za boljše življenje ljudi na našem koncu. Eden od ključnih izzivov, ki jih v tem procesu vidim, je močnejši in razpoznavnejši Maribor v nacionalni politiki. Trdno verjamem, da nam lahko to v novem mandatu uspe.

Včeraj zvečer se je sestal moj volilni štab, ki zaključuje zadnje priprave na odprtje volilnega središča v srcu volilnega okraja Maribor 10 (Nova vas, Radvanje, Razvanje, Tabor, Borova vas). V njem bomo vse do volitev na voljo volivkam in volivcem, da nam zaupajo svoje ideje, potrebe in interese, in da tako nadaljujemo tisto, kar je že vsa leta maksima naše stranke: Naj se sliši Tvoj glas! Politika je brez tega odtujena od ljudi in bolj kot z njihovimi potrebami in težavami okupirana s svojimi prestižnimi vprašanji.

Volilna tekma se začenja. Želim si, da bi bila korektna, radovedna in radoživa. V vsaki kampanji doslej sem ustvaril nova prijateljstva in spoznal mnogo, mnogo ljudi. Leta 2004, na moji prvi izkušnji z državnozborskimi volitvami, sem se najbolj bal terenskega dela, postaviti se na sredo ulice in nagovarjati ljudi. Ko sem enkrat šel na ulico, sem začel v tem uživati. In sedaj komaj čakam, da v prihodnjem tednu pričnemo s srečanji z ljudmi.

Na novinarski konferenci sem svoj nastop zaključil z mislijo, ki se mi je porodila po pogovoru z ugledno starosto našega mesta, ko me je vprašal, česa si želim leta 2012. Želim si, da bi bil Maribor ponosen name.

Za to sem pripravljen trdo delati.

Solidarni značaj Slovenije

MatevzFrangez — Thu, 01 Jan 1970 00:00:00 +0000

Minuli vikend so Slovenijo, še posebej njen severovzhodni del, prizadela uničujoča neurja s točo. Tovrstna srečanja z naravo nas vedno znova opomnijo, kako majhen in ranljiv je človek z njegovim premoženjem. Hkrati pa nas tudi ta primer opominja, kako pomanjkljiva je učinkovita obramba pred naravnimi nesrečami. Te postajajo z vsakoletnimi ujmami, poletnimi neurji in plazovi največji sovražnik varnosti, premoženja in žal pogosto tudi življenj ljudi.

Tudi ob tokratnem neurju je bila ponovno izpričana velika solidarnost skupnosti, v kateri živimo. Še posebej gasilci in vsi tisti, ki so žrtvovali svojo avgustovsko soboto in priskočili na pomoč sorodnikom, prijateljem ali neznancem, da za silo zakrpajo strehe nad domovi prizadetih. Prav naravne katastrofe kažejo, kako globoko je v nas zakoreninjena solidarnost in kako nam prav ona daje zavetje in varnost v trenutkih, ko smo zaradi naravnih nesreč ali socialnih in drugih stisk prizadeti. S svojo pomočjo drugim ustvarjamo vzajemnost, ki je slovenskemu narodu skupna od nekdaj, ko je bilo potrebno pogasiti sosedov hlev. Gasilci, krvodajalci ali vsi tisti, ki nesebično podarijo denarno pomoč prizadetim v takšni ali drugačni nesreči, so največji heroji naroda.

Prav ranljivost človeka in skupnosti nas opomni, da moramo večjo pozornost dati mreži zaščite in reševanja, na čelu s prostovoljnimi gasilci, ki so na čelu vsakršne obrambe človekovega življenja in premoženja. Socialni demokrati se moramo pri tem postaviti na čelo in v sklopu svojih načrtov na področju varnostne in obrambne politike okrepiti mrežo civilne zaščite in dati ustrezno podporo vsem, ki so nesebično in ob vsakem trenutku pripravljeni priskočiti na pomoč. Zanimiv se mi zdi eden od predlogov, namenjen mreži v Sloveniji odlično razvitega prostovoljnega gasilstva, npr. da bi za vsako dopolnjeno desetletje sodelovanja v prostovoljnem gasilstvu priznali prizadevnim posameznikom leto pokojninske dobe.

Finska predsednica Tarja Halonnen je v nekem intervjuju za slovenske časnike dejala, da je genetski in kulturni kod Skandinavcev naravnan na načelo »Živi skromno in pomagaj svojemu sosedu!« Prav ob naravnih nesrečah in humanitarnih katastrofah v Sloveniji in zunaj nje Slovenci vedno znova dokazujemo svoj visoko razvit čut za solidarnost. To pomeni, da je tudi ona blizu slovenskemu značaju in da pregovorna slovenska zavist odstopi mesto sočutju in pomoči sosedu tedaj, ko je to potrebno. To je dobra osnova za to, da ustvarimo bolj solidarno in pravično družbo.

Politika navdiha ali politika umika

MatevzFrangez — Thu, 01 Jan 1970 00:00:00 +0000

Povsem ob robu osrednje teme Vročega stola 21. aprila je dr. Igor Lukšič izpostavil tezo, da je »naloga politike, da organizira ljudi tako, da si bodo znali zastaviti optimalen cilj in ga potem tudi realizirali«. Gregor Golobič je tezo dr. Lukšiča zavrnil z besedami, da naloga politike »ni, da organizira ljudi ali da vzpodbuja nek narodni tonus«, temveč »da omogoči tiste potence, ki so – in jih ni treba nič vzpodbujati – da jih ne ovira.«

Dva levosredinska politika sta odprla pomembno dilemo. Ali je naloga politike le upravljanje z državo, ali pa mora biti njen smoter širši, ob upravljanju države usmerjen tudi v neposredno vzpodbudo ljudem?

Borut Pahor je dal nekaj pomembnih sporočil o lastnostih njegovega morebitnega vladanja. Prvo je geslo o sposobnosti pred lojalnostjo, drugo o umiku države iz vseh sfer, kjer je moteča, tretja pa je pomembnost pametnega upravljanja s spremembami pod makroekonomsko bistveno manj ugodnimi pogoji prihajajočega časa. Vsa tri sporočila skupaj razumem kot napoved vitke, a pametne države, ki se zaveda, da je za uresničitev strateškega cilja, torej razvoja Slovenije med najrazvitejše države Evrope, ključno, da ljudem povrnemo moč, združeno v njihovem delu, znanju in ustvarjalnosti. Naloga takšne politike ne more biti več omejena zgolj na instrumentalistično delovanje upravljanja z državnim ustrojem, ampak gradi na odločilni spremembi fokusa: od javnosti, ki je potrošnik političnega, k javnosti, ki je aktiven soustvarjalec, še več, ključni dejavnik sprememb.

Napovedana avtonomija družbenih podsistemov, recimo šolstva, povečuje odgovornost učitelja, ker mu hkrati bistveno širi svobodo pri oblikovanju kurikuluma in metod njegovega podajanja. Uspešnost izobraževalnega procesa se torej v večji meri seli na učitelja, bistveno pa sprošča tudi vertikalne povezave, na čelu katerih je danes šolski minister, ki z dekreti usmerja šolski sistem. Takšna politika, ki v svojem bistvu razgrajuje korporativistični ustroj slovenske družbe, je v celoti odvisna od pripravljenosti ljudi, da so generator sprememb in razvoja. Zato jih mora k temu vzpodbuditi, jim dati moč in svobodo, da uresničijo svoj del odgovornosti za spremembe. Identična logika stoji tudi za nezaustavljivim procesom »vedno večje odgovornosti posameznika za njegovo socialno usodo«. Država mora biti nosilec navdiha, da lahko skupaj uresničimo več in bolje, ko bo vsak izmed nas ustvarjal najboljše, kar lahko. V svojem odnosu do dela, družine, skupnosti, okolja.

Da poenostavimo in počlovečimo državo, njeno bitje pa rešimo nesmiselnih ovir, ki dušijo iniciativo, ustvarjalnost in podjetnost, je nujna tudi vzpodbuda. Zagon, ki bo dal verjeti v spremembe in ki bo ljudi pognal v delovanje. Zatorej ne moremo pristajati le na odpravljanje ovir za uresničevanje potenc ljudi, saj vsak izmed nas potrebuje vzpodbudo, da svojo potenco odkrije (ali zgolj pobriše prah iz pozabljenih mladostnih sanj) in jo v vzajemno vzpodbujajoči se skupnosti tudi uresniči. Politika ima pri tem ključno vlogo, saj mora ljudi navdihniti za majhno spremembo v posamičnem življenju, da skupaj dosežemo veliko spremembo in velik preobrat.

Barack Obama je tak nosilec navdiha, ki združuje ljudi v upanju, da je sprememba mogoča in da je ta odvisna od njih samih: »The reason our campaign has always been different, it is because it is not just about what I will do as president, it is also about what you, the people who love this country, can do to change it. That's what this election is all about.« Zato je zame v vsakem primeru – ne glede na rezultat nominacije ali volitev – zmagovalec. To je politika generacije Obama, ki ljudi ne nagovarja zgolj k zaupanju, ampak k akciji.

Tudi Sloveniji manjka takšnega navdiha. Razočaranje nad politiko je veliko, neuresničene obljube ljudi odbijajo od participacije. Osemnajst let pod padcu berlinskega zidu ta proces ni omejen le na nove demokracije po vzhodni Evropi, pač pa se razteza tudi po zahodnih demokracijah, ki se sooča že s tradicionalno nizko volilno udeležbo. Takšno razpoloženje nas samo še dodatno determinira v sedanji usodi, da se iz državljanov spreminjamo v potrošnike. Enostavna opustitev aktivnega pristopa lahko našo medsebojnost vodi le v druge oblike urejanja in odločanja, saj se minimalna država zrcali v maksimalnem trgu.

Demokracija ni gotovo dejstvo, ampak mora biti trajen in vključujoč proces. Demokracija ni le pravica sodelovati na volitvah vsaka štiri leta, ampak je aktivno vključevanje ljudi v skupnost in sooblikovanje vsakodnevnega utripa te skupnosti. Ko sem v začetku aprila v Mariboru predstavil projekt TvojeMojeMesto.si, nisem pričakoval tolikšnega odziva, 100 konkretnih pobud za oblikovanje prijaznejše, varnejše in bolj vključujoče skupnosti. To je samo en dokaz, da so se ljudje pripravljeni vključevati, povedati svoje mnenje, soodločati in aktivno sooblikovati spremembe. Te možnosti so – še več - lačni.

V času, ko deregulacija postaja nosilno politično geslo, prostor politike ne more biti več omejen samo na normativno urejanje. Če hoče politika kot upravljanje skupnega postati generator pozitivnih sprememb, mora zanje naprej pridobiti zaupanje ljudi in jih nato motivirati k individualni akciji za skupno dobro. V nasprotnem primeru se bo politika še naprej samo umikala, skupno med nami pa se bo tudi poslej samo razjedalo in končno tudi to postalo le predmet tržnega urejanja.