Red Book feed

»Slovo« od stranke

Sebastjan

Jutri začenjam na novo. To sem načrtoval že več kot leto dni in končno sem to tudi dočakal. Zaposlil se bom v svoji agenciji Nevro PR in se preizkusil na trgu. Po skoraj treh letih dela na centrali stranke, bo to na nek način precejšnja sprememba, po drugi strani pa tudi ne, saj bom končno še naprej opravljal isti posel. Še naprej bom uokvirjal analize in sporočila ter o njih klepetal z novinarji.

Bistvena sprememba bo, da se mi ne bo treba več vsak dan voziti iz Pirana v Ljubljano in nazaj, saj bom vsaj pol tedna delal na Obali. Tako bodo tudi žena in otroci imeli kaj od mene :)

»Slovo« pa je v narekovajih, ker bom tudi v prihodnje ostal v igri. Tudi v prihodnje bom sodeloval z našo ekipo, ki je v teh letih uspela doseči zmago. Pa kako so se nam smejali, ko smo jo pred leti napovedovali. No, zdaj se smejemo mi. In še dolgo bo tako.

Odslej me dobite na 070-660000 in sebastjanjeretic@yahoo.com

A ste pozabili, kaj Borut že leta govori

Sebastjan

Kot tiskovni predstavnik stranke Boruta tesno spremljam že nekaj let, tako da sem mogoče malce bolj podrobno poslušal to, kar je vsa ta leta govoril. "Temeljna sprememba, ki jo zagovarjam, je sprememba političnega koncepta, ki bo prekinila z delitvijo na naše in vaše. Temeljni steber nove politike mora biti, da bo imel vsakdo možnost, da prispeva po svoji moči. Ne glede na njegova ali njena politična ali druga stališča. To je steber moje politike. Če pade to, ne bo šlo le za manjši kiks, temveč na tem spodleti celotna sprememba politike, ki jo zagovarjam." In tako naprej.

Kot, da bi številni pozabili, kaj je naš predsednik govoril vsa leta. Vsakdo, ki lahko pomaga državi, bo dobil priložnost, da prispeva. Ne glede na to, kam politično sodi. Ne glede na to, ali je simpatičen ali antipatičen. Ne glede na to, kaj si kdo o njej ali njemu misli. Vsakdo bo dobil priložnost, da prispeva.

In kaj lahko prispeva Rupel? Oprostite, a sprijazniti se moramo z dejstvom, da je večina sveta desnega. Da je večina naših zunanjepolitičnih sogovornikov z desnice. In Slovenija se sooča z mnogimi odprtimi frotami na zunanjepolitičnem prizorišču. In sedaj je ključno, da se zapre čisto vsako fronto, ki jo lahko zapremo. Zelo hitro. Zato, da se bo vlada lahko ukvarjala z gospodarsko krizo. Zato, da bo vlada poštimala, da bomo imeli od česa živeti. Zato, da bo vlada lahko krizo izkoristila kot priložnost na nov razvojni skok. Skratka, zato da se bo vlada lahko ukvarjala s ključnimi vprašanji!

Fronte in vprašanja moramo zapirati. In vsakdo, ki lahko pri tem pomaga, je pomemben. Naša folklora je, da ne zaupamo, da ne verjamemo, da smo kritični. Ker smo pač taki. Ker smo pač levičarji. In to je naše bogastvo. Toda, dajmo vsaj pikico zaupati našemu predsedniku. Mater, če smo preživeli vsa ta leta in če nas je znal pripeljati do zmage, si zasluži vsaj to. Malce zaupanja.

Vsem, ki že govorijo o porazu 2012, pa samo to: vedno se začnem režati, ko se spomnim vseh tistih, ki so po vstopu v Partnerstvo vehementno napovedovali, da leta 2008 sploh ne bomo prestopili praga za vstop v parlament. Ha, ha. Pa smo zmagali :)

Preobrat kampanje

Sebastjan

Tako. Te dni bomo naredili vse, da nam uspe tok kampanje preusmeriti v prave vode. Ne jebemo afer. Hočemo govoriti o naših programskih vsebinah, ker je to edino pošteno do volilk in volilcev.

Ljudje tudi pričakujejo, da jim stranke predstavijo, kaj bodo naredile za njih. Ljudje imajo poln kufer afer in negativnih zgodb. Čas je, da to spoznajo tudi mediji in da odprejo svoj prostor za vsebinska vprašanja. Doslej nam medijskega zida namreč ni uspelo prebiti.

Socialni demokrati hočemo zmagati z našim programom, ne pa s prepucavanjem v zgodbah, ki jih konstruirajo desni laboratoriji. Našo kampanjo smo zato zastavili programsko in se pripravljali na resne razprave. Te dni bomo videli, ali nam bo uspelo. Ah, seveda nam bo :-)

Kdaj si bomo lahko kaj več privoščili?

Sebastjan

na spletnih forumih so vse bolj pogosti komentarji o poteku kampanje, kjer se ljudje pritožujejo, ker se kampanja vrti samo okrog afer. podobno je bilo na Hrvaškem. ti komentatorji pravijo, da jih zanima nekaj povsem drugega: kako bodo jutri živeli oziroma kaj narediti, da bodo jutri živeli boljše.

tudi sam delim to mnenje. tudi mene zanima, kako si bom jutri lahko privoščil kaj več. pa ne toliko zame, temveč predvsem za moje otroke.

no, saj niso prezahtevni, pa vendar. tudi vsakodnevne malenkosti (da sploh ne govorim o osnovnih rečeh, kot so obleke in šolske potrebščine...) se nabirajo in nabirajo. in konec meseca...??? da, konec meseca se pojavijo vprašaji :-(

ne sanjam o luksuzu, želim si le življenja, ko mi ne bi bilo treba kalkulirati, katere od malenkosti si lahko privoščim. ne da se mi več v trgovini razmišljati, ali si lahko privoščim grano padana ali bom kupil zbrinc. skratka, nočem pravljice, temveč vrnitev na pot zgodbe o uspehu. gremo nazaj naprej! gremo volit!

Edina pot do zmage - mimo Patrie

Sebastjan

Evropska levica praviloma izgublja proti strategiji desnice, ki so jo uvozili od ameriških republikancev: ustvarjati krizne razmere s politiko konflikta, mobilizirati svoj pol in zagnusiti politiko moralni sredini, levi pol pa je itak vedno razklan. S tem dosežejo, da se sredina volitev ne udeleži, desni pol se poenoti pod enim voditeljem, levi pa je razdeljen.

Že s površinsko analizo volilnega dogajanja v nekaterih evropskih državah lahko ugotovimo, da nam desnica nastavlja prozorno past: če levica pristane na to igro in se vplete v afere in druge negativne zgodbe, je poraz neizbežen. To se je zgodilo na Hrvaškem, pa še kod drugod.

To je nauk, ki je pomemben tudi ob aktualni aferi Patria. Mnogi pričakujejo precej ostrejši nastop našega predsednika, a to bi bil polom. S tem bi mogoče navdušil naše, a hkrati dokončno zagnusil politiko sredini, ki jo moramo (!) pripeljati na volitve. To zato ne more biti prava rešitev. Kaj pa nam je potem narediti?

Sredino se na volitve pripelje samo, če se jim prikaže pozitivno programsko zgodbo. Če se jih torej prepriča s programom za boljšo prihodnost. Afere in preteklost jih ne zanima. Zanima jih, kako bodo živeli jutri, če svoje zaupanje namenijo nam. In prav zato smo našo kampanjo utemeljili na alternativnem vladnem programu. No, tu pa nastopi naša osrednja težava.

Medijev programske vsebine pač ne zanimajo. Zanimajo jih afere, zanimajo jih spektakularne negativne zgodbe. V danih pogojih je zato naša zmaga dejansko podvig. No, vsekakor bomo vztrajali in tudi zadnja dva tedna silili s programskimi sporočili in skušali prebiti ta medijski zid. Zato, ker je to naša edina šansa. Udeležba v negativnih zgodbah (odločna ali umirjena) nam prinaša poraz - ker bo sredina ostala doma.

Naša edina pot do zmage je preboj s pozitivno programsko zgodbo. Mimo Patrie nazaj na inflacijo... Torej nazaj na res pomembne teme.

Akcija za finiš!

Sebastjan

No, pa smo tu.

Še dva tedna za finiš na katerega smo se pripravljali. V tej kolesarski dirki smo dobro pozicionirani z močnim vlakom, ki nas lahko povleče naprej. Pa tudi, če bo to fotofiniš.

Ključno je, da si Slovenija zasluži spremembe in da ne moremo dovoliti te kavalkade politike, ki jo lahko primerjamo s kakim zgodovinskim tokom, s katerim smo se že borili. Socialni demokrati smo pripravljeni sprejeti Odgovornost za spremembe!

V finišu bosta poleg Boruta pomembna še dva dejavnika: 1) mreža na terenu in 2) splet. Bistveno je, da nadaljujete z odličnim angažmajem na terenu, tako realnem kot virtualnem. Vaša vloga v tem projektu je KLJUČNA! Kot izpostavlja predsednik: vse dolgujemo običajnim in prizadevnim ljudem. Vse dolgujemo vam!

Zahvaljujem se vam za vse, kar ste za zmago Socialnih demokratov prispevali do današnjega dne. Sedaj pa smo na točki, na katero se pripravljamo že tri leta, vse od kongresa 2005. Sedaj moramo stisniti za končni šprint. Vsi skupaj, na j....

Cvikl je car

Sebastjan

Vsa čast Milanu. Če ne bi bil tako vztrajen in bi namesto tega vrgel puško v koruzo, te zgodbe o podkupninah niti slučajno ne bi privedli do današnje točke. Toda Milan je vztrajal!

Ne dvomim v finsko televizijo, predvsem zato, ker je to zrela skandinavska država, ki ni primerljiva z nam znanimi primeri. In zato ne dvomim, da je Milan opravil pomembno delo in bi stvari prišel do konca, če ne bi vladajoča koalicija pokopala parlamentarno preiskovalno komisijo. Toliko o domnevni želji predsednika vlade, da se stvar razišče.

Imeli so priložnost dokazati, da ne lažejo in da jim gre res za resnico. Toda očitno je, da so morali Milana oblatiti in posekati ravno zato, ker se je on približeval resnici.

Zato še enkrat: Cvikl je car.

Tata ni umrl, sine

Sebastjan — Thu, 01 Jan 1970 00:00:00 +0000

Kaj dela ta kampanja iz nas. Držimo se na zadnjih slamicah energije, gužva nas požira, otroci nas več ne vidijo.

Včeraj je moj ta mali (3 leta) vprašal ženo: "A je tata umrl, mama?" In potem dodal: "Saj ga ni več!"

Ne, sine, tata ni umrl. Dela za boljšo Slovenijo, dela za to, da ti ne bo treba odraščati v tem sranju, ki nam ga je prinesla vlada Janeza Janše. Dela za zmago Socialnih demokratov.

Zvečer pridem domov in se vidiva, mali :-)

TO JE PRAVI BORUT

Sebastjan

Mater sem bil zjutraj zaskrbljen. Borut niti slučajno ni izgledal, kot da se je sposoben udeležiti soočenja. Zato smo se že pripravljali, da na soočenje pošljemo koga drugega.

No, pa je vztrajal, da se ga bo definitivno udeležil. In pravilno je čutil.

Bravo Borut. To si pravi ti! Odločen in jasen ter ves čas na visoki ravni politične kulture.

Za spremembe je nujna zmaga SD

Sebastjan

Da ne bo kakršnekoli dileme. Če hočemo spremembe, če hočemo zamenjavo vlade, če hočemo, da nam ne vlada več Janša, če... potem je nujno, da SD zmaga na teh volitvah.

Vse špekulacije o tem, da Janša lahko zmaga, a ne bo mogel sestaviti vlade, so neumnosti. To so govorili tudi za Sanaderja na Hrvaškem, pa vemo, kako so se stvari razvile.

Torej, kot je poudaril naš predsednik, če hoče Slovenija spremembe, moramo Socialni demokrati zmagati. Vse ostalo so škodljive špekulacije, tako preprosto je to. No, ni ravno preprosto. Zato se moramo vsi skupaj potruditi in delati za zmago. Gremo na delo!

Tudi otroci so žrtev inflacije

Sebastjan

Moja mala Zoja (7 let) mi je včeraj rekla: "Ko boste glavni, a boste rekli, da stvari stanejo manj? Da bo helijev balon namesto sedem evrov stal dva evra."

No, še otroci vedo, kaj je osrednja tema letošnje kampanje. Da, tudi oni so žrtev inflacije in razumejo, da si vsak dan lahko privoščimo vse manj.

In prav zaradi njih moramo zmagati. Da si bo lahko Zoja privoščila ta helijev balon.

No, saj ga je potem tudi dobila :-)

A sploh hočemo zmagat?

Sebastjan

Ne vem, zakaj me ljudje to sprašujejo. A dajemo vtis, da hočemo zgubit? A bi morali biti krvavi in umazani kot nekateri naši tekmeci? A je res edini način politike vojna vseh proti vsem?

Jasno, da hočemo zmagat. Pa seveda ne zato, ker bi zmaga prinesla medaljo, ki bi jo obesili na zid. Zmagati hočemo zato, da bomo Slovenijo vodili bolje. Bolje od ekipe, ki jo je vodila zadnja štiri leta. In ljudje so dobro videli, kako jo je vodila in kam jo je privedla.

Dve leti sem že na centrali stranke in vse od samega začetka moram ljudi prepričevati, da vemo, kaj počnemo. Končno, če tega ne bi vedeli, zgornje vprašanje sploh ne bi bilo aktualno, ker bi na položaju alternative gledali nekoga drugega. Vse od Partnerstva, ki je našo stranko sploh postavilo v središče političnega prostora, se soočam s skepso do odločitve, da vodimo drugačno politiko. Politiko, ki druge ne vidi kot sovražnike, ki jih je treba povoziti, ponižati, posrati... Temveč politiko, ki se z vsakim posameznim vprašanjem ukvarja vsebinsko in ki k temu pristopa na nek olikan in korekten način. Politiko, ki se je pri iskanju odgovorov na ta vprašanja pripravljena pogovarjati in iskati dogovor.

Priznam, kot piarovec pogosto trpim zaradi ekstremne poštenosti in korektnosti našega predsednika. Kot socialni demokrat pa sem na to ponosen. Ponosen zato, ker se Borut ne obrača po vetru in ne prilagaja dnevni politikantski situaciji, temveč drži svojo linijo in se oklepa svojih vrednot. In te vrednote z njim delim. In zato sem še posebej vesel, da bomo zmagali na naš način in ne na način naše konkurence. Zato, ker sem prepričan, da imajo tudi ljudje dosti drekanja in hočejo drugačno politiko. Tako, ki se ne bo ukvarjala s sabo, ampak z njimi.

In kaj lahko jaz naredim za zmago?

Sebastjan

Upam, da bom v teh slabih treh mesecih pogosto slišal to vprašanje.

Če ga namreč ne bom, bo to zelo slab znak. Če hočemo spremembe, je bistveno, da sprožimo plaz. Ključno je, da se zganemo vsi. To bo glavno polje jesenske tekme, na katerem se bo lomil rezultat.

Ne delajte si utvar. Naši tekmeci so nakurjeni in bodo brez dvoma sprožili svoj plaz. In zato je še toliko bolj pomembno, da vsakdo odigra svoje. Vsakdo ima možnost pomagati za zmago in spremembe. Vsakdo se lahko priključi.

Javite se in brez težav bomo skupaj odgovorili na zgornje vprašanje. Precej lahko naredite. Oziroma še več, bistveno bo ravno to, kar boste naredili vi.

Odvisno je od tebe!

Sebastjan

Letos bo šlo na knap. Tudi v sodniškem podaljšku se bodo lahko zabijali goli. Ne bi bilo prvič.

Letos moramo zmagati. Če želimo spremembam za boljšo Slovenijo za vsakogar vtisniti naš pečat, moramo voditi prihodnjo vlado.

Ne dvomim, da bodo Borut in ekipa odlično oddelali svoje. Borut je v vrhunski formi. Takega smo že videli pred časom. Tak je zmagovalen.

Toda ankete kažejo nekaj nevarnosti. Najprej, moralni sredini se je politika zagnusila in zna biti njena udeležba dokaj nizka. Drugič, volivci desnice so precej bolj goreči kot volivci levice. Torej bodo bolj prižigali sveče zaupanja, ko bodo v vsakodnevnih pogovorih agitirali za svojo stranko.

Zato je za izid volitev zelo pomembno dvoje. Prepričati moramo neopredeljene, ki so izgubili vso zaupanje v politiko, da smo Socialni demokrati stranka prenove in sprememb. Spomniti jih moramo, da smo tudi v opoziciji pokazali zrelost in prispevali po naši moči v Partnerstvu za razvoj. Takrat so na nas letele kritike z leve, danes pa na desni govorijo, da smo konfliktni in rušilni, oni pa prijazni in učinkoviti ter uspešni.

Drugo, ki je še pomembnejše, ker je pogoj, da dosežemo mobilizacijo za zmago, pa je delovanje tistih, ki nam zaupajo in ki si želijo sprememb na jesenskih volitvah.

Od tega, koliko bodo svoje zaupanje v Socialne demokrate in svojo željo pa zamenjavi ti podporniki širili v vsakodnevnih pogovorih, je odvisen izid septembrskih volitev. Torej, odvisno je od tebe!

Kako prepoznaš kompetentnega politika

Sebastjan

»Čuj, a je ta vaš sposoben za predsednika vlade?« me pogosto sprašujejo kolegi in sorodniki. »Seveda je,« jim odgovorim v nasprotju s tistimi kritiki, ki to zanikajo.

Ker konkurenca Borutu ne more prilepiti nobenega sranja, je osrednja tarča njihovih napadov lahko le še njegova osebnost, napadejo ga lahko le ad personam. Zato skušajo trgati njegov življenjski stil in zato trdijo, da ni kompetenten za vodenje vlade. Pri tem pa ostaja povsem spregledano ključno vprašanje: s kakšnimi kriteriji pa sploh ugotovimo, ali je nekdo sposoben biti politični voditelj ali ne? Kakšen je torej profil kompetentnega politika?

Nikoli mi ni bilo všeč prepričanje, da mora biti politični voditelj tehnični strokovnjak, najbolje če na ekonomskem področju. To je bedarija. Tehnični strokovnjaki so pomemben del sistema, toda le če so postavljeni na ustrezno mesto in le če jim je ustrezno določen okvir delovanja. V nasprotnem se zgodi to, kar se je Sloveniji zgodilo v devetdesetih letih: mandarinizacija. Tehnični strokovnjaki, ki ne čutijo življenja, temveč ga merijo v številkah in predalčkih, naredijo zapleteno in nečloveško državo. Birokratski aparat se oblikuje in preoblikuje po tehničnih kriterijih in vse bolj oddaljuje od vsakodnevnega življenja.

Politični voditelj mora imeti – ne boste verjeli – politične veščine. Torej mora biti sposoben poslušati in razumeti (probleme, poglede, interese, zamere…) ter nato voditi odprt pogovor, ki naj vodi do najširšega dogovora. Zveni enostavno in verjetno si mislite, da to ni neka velika umetnost. Ja, saj se znamo vsi pogovarjati. Pa se ne znamo.

Sposobnost vodenja dialoga in doseganja soglasja je zapletena veščina. Je pa to zagotovo osrednja veščina dobrega in kompetentnega politika. Zato je Borut kompetenten politični voditelj in zagotovo najbolj sposoben za predsednika vlade.

Prezračimo Slovenijo

Sebastjan — Thu, 01 Jan 1970 00:00:00 +0000

Slovenija se duši. Stanje duha v naši skupnosti, ki ga lahko razberemo iz raziskav javnega mnenja, kaže izjemno nezadovoljstvo ljudi, ki prerašča v globoko razočaranost nad celotnim političnim prostorom. Vse večji del javnosti se seli med neopredeljene in med tiste, ki sploh ne mislijo voliti. S tem se volilno telo krči in izgublja moralno sredino, ki je v tej razočaranosti ne more očarati nihče.

Na podlagi nekaj primerov iz sosedstva lahko spekuliramo, da gre za uspešno izvedbo strategije nekaterih desnih strank, ki v želji, da ponovijo mandat, iz igre najprej izločijo moralno sredino, ki ji politiko dobesedno zagnusijo. V naslednjem koraku posrkajo celoten desni bazen, ob tem pa lahko računajo, da se je levemu polu dosti težje poenotiti z enim voditeljem.

V jesenski tekmi za vodenje države bodo tako odločali predvsem tisti, ki so že najbolj goreči v obeh političnih polih. Pravzaprav bodo odločali skoraj izključno tisti, ki bodo izbirali med Janševo SDS in Pahorjevo SD. Tisti, ki bodo torej odločali o relativnem zmagovalcu volitev. Tekma se bliža drugemu, zaključnemu, polčasu, igrišče je vse ožje, pristop k igri pa vse bolj surov.

Če hoče leva alternativa premagati Janševo SDS, mora Pahorjeva SD uspešno mobilizirati vse tiste, ki si želijo sprememb. Pri tem pa je bistveno, da v kampanji prepriča tudi del te moralne sredine, ki se trenutno ne zmeni za nobeno politično opcijo. Da torej razočaranim, nad stanjem in vlado pokaže, da imajo na voljo ustrezno alternativo.

Glede na stanje duha pa v nekaj ni dvoma: celotni politiki je popolnoma spodletelo! Surovost vzorca političnega delovanja, zgodbe o korupciji in klientelizmu, neprestani prepiri, ne samo pri pomembnejših zakonih, temveč že celo pri parlamentarnih kadrovskih vprašanjih... Politika se prepira med seboj, pri tem pa ji pogled ne seže do vsakodnevnih težav ljudi. Še tisti ta pametni del političnega prostora se pametno in zmerno pogovarja predvsem o abstraktnih vprašanjih, ljudje pa terjajo reševanje zelo konkretnih težav.

Tudi če v takem procesu odločanja pride do kakšne pametne ideje in ukrepa, v danem stanju javnih aparatov in ob njihovem ustaljenem načinu delovanja pri izvedbi teh ukrepov praviloma spodleti. Enostaven sklep: nujne so temeljite spremembe načina delovanja politike in delovanja javnih sistemov, nujna je temeljita sprememba države in njena prevetritev! Namesto številke bo morala politika in birokracija v središče postaviti človeka in življenje, namesto da se ukvarja s sabo, se bo morala soočiti s težavami ljudi in skupnosti.

Slovenijo je treba prezračiti. Začeti pa moramo pri regulativi, ki je razpletla tako tenke in prepletene niti, da se politika in država vtikata v skoraj vsak kotiček našega življenja. Slovenija je prenormirana in jo je treba poenostaviti in počlovečiti. Že samo odstranitev mnoge trapaste regulative, ki ne služi ničemur, temveč povzroča čisto škodo, že samo to bi sprostilo številne potenciale naših ljudi. Feng shui protibirokratski program bi že sam omogočil Sloveniji, da zadiha svež zrak.

Naj to ponazorim z banalnim primerom. Če želi neko manjše turistično plovilo ducatu turistov na morskem izletu ponuditi kakšno ribico in kozarec vina, mora imeti na plovilu tri WC-je. To je seveda povsem nesmiselno in bi se lahko uredilo enostavno tako, da bi nek minister v nek podzakonski akt dodal sintagmo »in turističnih plovilih«.

Da bi bili procesi deregulacije uspešni, pa morajo biti pametno vodeni, da ne bi z umikom politike iz družbenih podsistemov te prepustili surovosti trga in črnega trga ter brezbrižnosti ljudi. Vodenje pa mora biti ob tem tudi navdihujoče, da ob rahljanju deregulacije prispeva še dodaten zagon ustvarjalnosti in podjetnosti.

Toda takšna velikopotezna politika je mogoča le ob širokem soglasju in mobilizaciji večine skupnosti, mogoča je le ob zaupanju, ki ga danes politika ne uživa. Če pa si želi politika povrniti zaupanje, jo mora najprej voditi povsem drugačen vzorec so/delovanja. Nujna je povsem drugačna politika, politika pogovora in dogovora ter politika navdiha, saj sodobna tehnokratska politika ni življenjska in gradi sistem številk, brez občutkov, gradi od ljudi odtujen sistem.

Bistven element uspešne upravljavske logike pa je ravno empatija snovalcev regulative in njenih izvajalcev, s katerimi se soočajo ljudje pri vsakodnevnih vprašanjih. Ne pa da se vsako vprašanje pretvori v primer, ki mora pač sesti v nek predalček. Če življenje v predal ne paše, pa toliko slabše za življenje.

Pogosto birokratski snovalci regulative razmišljajo tako. Obstaja del tistih, ki se jih ta regulativa tiče in ki znano kršijo pravila. Zato je treba regulativo zaplesti, da se jim kršenje pravil domnevno oteži. Toda ti birokratski snovalci dosežejo le to, da je neka celotna panoga ali sfera delovanja zadušena. Tisti del, na katerega so gledali ob snovanju regulative, pa seveda krši vsaka pravila, tudi nova. Tak pristop ne le, da spodleti pri osnovnem cilju in logiki, temveč zaduši tudi tisti del, ki bi deloval povsem pošteno ne glede na pravila. Zaduši tudi tisti del, ki najbolj prispeva k razvoju skupnosti.

Tak pristop je seveda povsem zgrešen, saj bi morala regulativa postaviti osnovni okvir, ki bi zagotavljal urejenost in varnost, hkrati pa bi bil vzpodbujevalen, navdihujoč. Prožna regulativa, ki temelji na zaupanju in dovoli poštenim, da dihajo. Nato pa stopijo v igro sistemi nadzora in pregona tistega dela, ki pravila krši. Na ta način bi bilo tudi manj nepotrebnega administriranja in bi se lahko kadre osredotočilo na dejansko potrebne naloge. Proti kriminalu se mora država boriti s pregonom, ne z birokracijo. Slovenija zato potrebuje manj birokracije in več policije.

Temeljna pomanjkljivost trenutnega vodenja države je slab nadzor in pregon ter sankcioniranje ravnanja v skupnosti. Da bi lahko politika izvajala protibirokratski program in sproščala delovanje posameznikov in organizacij, mora imeti zanesljiv sistem nadzora, saj bi sicer deregulacija vodila v krvavo bitko brez zadržkov. Šele z učinkovitim aparatom nadzora in pregona se lahko politika povsem sproščeno samoomeji, se umakne od povsod, kjer je moteča.

Takrat lahko politika določi osnovne cilje nekega javnega vprašanja in določi osnovna načela in parametre delovanja, nato pa izvajanje - tudi javnih služb - prepusti različnim oblikam in statusu organizacij. Pri izvajanju država sodeluje kot nadzornik in kot moderator, ki družbeno partnerstvo vodi in spodbuja usklajevanje pogledov in interesov. Če so pravila jasna in če jih je država sposobna in voljna uspešno uveljavljati, potem ni treba skrbeti, če bodo deli javnih vprašanj preneseni na zasebni sektor, tako profitni kot neprofitni.

Pri vsaki javni službi je temeljno samo eno: ta služba služi ljudem! Fetišiziranje posameznih institucij in prepričanja javnih uslužbencev lahko to osnovno maksimo zgrešijo in sistem se mandarinizira. Pametna politika v strokovni in javni razpravi najprej ugotovi osnovne potrebe in cilje neke javne službe, nato določi jasen regulativni okvir in sisteme nadzora izvajanja, končno pa lahko za izvedbo poskrbijo različne oblike organizacij.

Pri vsaki javni službi je treba posamično oceniti, ali se nekaj opravlja v državni izvedbi ali se delo podeli zasebnemu neprofitnemu ali profitnemu sektorju. Odločitev pa mora slediti predvsem učinkovitemu in pragmatičnemu pristopu k zagotavljanju dostopnosti in kakovosti storitev. Pri tem vsaka tabuizacija postavlja zadržke, ki ovirajo politiko temeljite deregulacije.

Na podlagi lanskega programskega dokumenta »Slovenija danes - ocena stanja« so Socialni demokrati denimo presodili, da je za doseganje želenih ciljev bistven močan in učinkovit sistem javnega zdravstva in šolstva v državni izvedbi. To seveda ne onemogoča zasebnih iniciativ na teh dveh stebrih skupnosti, a tega tudi ne spodbuja, temveč za prioriteto postavi prevetritev javnih sistemov, ne da bi bili ti prepuščeni trgu.

Deregulacija v tem modelu predpostavlja predvsem vzpostavitev avtonomije podsistemov, kjer politika postavi le osnovne okvire za so/delovanje uporabnikov, izvajalcev in stroke neke javne službe. Avtonomija seveda predpostavlja tudi odgovornost in terja nadzor, zagotovo pa je to bolj spodbuden pristop od trenutnega vtikanja aktualne politike v vse pore naše medsebojnosti.

Načelo subsidiarnosti stremi k temu, da se odločitve sprejemajo na tisti ravni, ki se je to tiče in ki je najbolj kompetentna za sprejemanje odločitev. Če politika zagotovi osnovni okvir in razvije mehanizme za avtonomen pogovor in dogovor, je izpolnila svoje naloga tehničnega upravljavca javnih sistemov. Življenje teh sistemov lahko prepusti tistim, ki ga živijo.

Potem ko politika opravi tehnični del svoje naloge, potem ko dobro vlada, šele potem se lahko poteguje še za to, da bi skupnost tudi vodila. Šele ko zagotovi blaginjo in varno svobodo, lahko ljudem ponudi zgodbo, ki jih bo navdihnila in spodbudila k prizadevanju in podjetnosti. Takrat bo lahko sodoločala tudi vsebino življenja. Za začetek pa je bistveno to, da zagotovi pogoje za delovanje in nadzor izvajanja pravil in da se v reči ljudi čim manj vtika.

Obuli smo celo družino za 60€

Sebastjan

Ta konec tedna smo z družino prebili na Ptuju, kjer je potekalo srečanje mlade evropske levice. Izkoristili smo priložnost in prijateljica T nam je v nedeljo odprla družinsko trgovino s čevlji, kjer smo - s prijateljskim popustom seveda - nakupili poletne obutve. Za ženo in tri otroke ter zame. Izšlo se je za neverjetnih 60€, kar me je spomnilo na jumbo plakate z napisom: Oblekli smo celo družino za 60€.

Glede na današnje cene, še posebej pri nas v Piranu, je bila to prava kupčija. No, brez prijateljstva se to ne bi izšlo (hvala ti T). V zadnjih nekaj letih je standard življenja v naši ljubi deželi strmo upadel. Za isti denar si lahko privoščimo vse manj in manj. Večina se prebija iz meseca v mesec in lahko le poželjivo opazuje, kaj vse nam nudi trg, kaj vse si je mogoče privoščiti v pogojih kapitalizma. Težava pa je v tem, da si vse to lahko privošči vse manj ljudi.

Trgovina je ena starejših gospodarskih panog in tudi ena donosnejših. V današnjih pogojih pa bi bilo skorajda nujno razglasiti trgovino za javno službo in regulirati to dejavnost tako, da ljudem ne bo pila krvi. No, to je bil le socialistični izbruh in jasno mi je, da v pogojih kapitalizma, kaj takega ne pride v poštev. Obstaja pa druga možnost, možnost samoorganizacije ljudi, ki želijo za isti denar kupiti več.

Že nekaj časa se mi po mislih mota ideja, da bi skušal prijatelje v Piranu nagovoriti, da se organiziramo pri nakupih. Lahko bi ustanovili potrošniško zadrugo in se dogovorili, da določene dobrine kupujemo skupaj. Če bi se nas združilo sto družin, bi zagotovo dobili dober popust za mleko in podobne nujne artikle. Morali bi se le dogovoriti o tem, kdo bi naš dogovor servisiral in kje bi lahko nakupljeno skladiščili. Mogoče to izgleda precejšnja ovira, a bi jo zagotovo lahko premagali. In pri tem za isti denar kupili in uživali več.

Janez Janša, hvala ti za vse

Sebastjan

Šolo sem občasno šprical. Med vsemi dnevi, ko sem se odločil početi kaj drugega, se mi je v spomin vtisnil eden, ki je bil res poseben. Tisto jutro sem razredničarko celo obvestil, da me ne bo v šolo. In nič ni bila jezna.

S sošolcem sva se v Kopru usedla v avtobus in pripeljala v zasneženo Ljubljano. Čeprav mesta nisva poznala, sva brez težav prišla na Trg republike, kjer so ljudje že peli in vihteli slovenske zastave. Krožila sva in si ogledovala dogajanje.

In potem je na oder stopil simbol. Spregovorila je figura, ki nas je zbrala v prestolnici. Pojma nisem imel, kdo je sicer in kaj je v življenju počel. Vedel sem le, da se je na njemu lomil čas in da sploh ni šlo zanj, temveč za nas. Bil je del dogajanja, ki nas je mobiliziralo za spremembe. Bil je navdih za vsa prizadevanja in želje, ki so izbruhnile v tistih letih. Za vse to, smo lahko hvaležni.

Minili sta dve desetletji. Tudi danes ne gre zanj, temveč za nas. Danes je simbol nečesa drugega, simbol zelo konkretne politike, simbol desne politike. Danes ne gre več za politični projekt, ki bi nas vse družil. Danes gre za zelo konkretno upravljavsko politiko, za politiko različnih konceptov in pogledov na skupnost in našo medsebojnost. In taisti simbol, ki nas je tedaj združil, nas danes ločuje.

Tudi danes potrebujemo mobilizacijo za spremembe. In tudi danes bi potrebovali veliko simbolno zgodbo, ki bi nas ponovno vse združila. V redu, osamosvojili smo se in se vključili v vse mednarodne povezave. In kaj sedaj, kam naprej? Ali dejansko ni več ničesar, o čemer bi se lahko vsi strinjali? Ne vem. Vem le, da potrebujemo spremembe in da potrebujemo novo figuro, ki bo znala ljudi združevati. In potem se bomo nekega dne tudi tej osebi lahko zahvalili in šli naprej.