Red Book feed

KATOLIBANSKA SLOVENIJA

Jurc — Thu, 01 Jan 1970 00:00:00 +0000

V RS vrag ni vzel le tretje poti, pač pa, paradoksalno, ob pomoči SD vse bolj jemlje tudi nekatere pozitivne pridobitve političnega liberalizma, denimo sekularizacijo. Gremo od začetka… Francoska revolucija 1789 velja za nekakšno politično prelomnico, ki loči evropsko predmoderno od moderne. Ta revolucija je bila komplexen fenomen, saj je Evropi in svetu »podarila« moderni republikanizem, liberalizem, nacionalizem in ne nazadnje tudi moderno demokracijo, pač v tem smislu, da je opozorila na moč ljudskim množic, ki lahko, če je le volja, zrušijo tiransko, absolutistično oblast in njen ideološki oporni steber v podobi privilegirane Cerkve. Revolucija je bila krvava, še zlasti za časa t.i. jakobinske vlade revolucionarnega terorja. Kar je na videz paradox, namreč en vidnejših jakobincev je bil Maximilien Robespierre, torej človek, ki je največ prispeval k nastanku znamenite deklaracije - Deklaracije o pravicah človeka in državljana. Prav to deklaracijo mnogi omenjajo kot največji dosežek francoske revolucije, kot izhodiščno točko pohoda človekovih pravic po Evropi. Pa i šire. In mnogi imajo to deklaracijo tudi za nekakšno liberalistično »matrico«, ki so jo v svoje ustave vgradile vse moderne (zahodno)evropske države. Liberalistična »poanta« je razvidna že iz naslova, v katerem se omenjata 2 »entiteti« - »človek« (torej individuum) in »državljan« (torej posameznik kot pripadnik državne nacije). Individuum in nacija sta osnovni oz. izhodiščni »koordinati« liberalizma, pravice gredo individuumu kot nekomu, ki se rodi in živi svoboden, ter kot državljanu, torej kot nekomu, ki živi v državi-naciji kot enakopraven med enakopravnimi. Obstajata torej le dve možni »svojstvi« (individuum in nacija), ki določata posameznika, vse druge pripadnosti so tako rekoč nezaželene. In revolucionarni teror jakobincev je bil pravzaprav prav to, boj proti partikularnim skupinam »znotraj« države, boj proti posebnostim. Za jakobince je, enostavno rečeno, obstajal le »človek« in »državljan«, vse ostale možne identitetne pripadnosti pa naj bi izginile. Tako so revolucionarji najprej ukinili stanove, kasneje pa začeli s pregonom, pomorom plemstva in duhovščine. Pod giljotino je končalo na tisoče plemičev in katoliških cerkvenjakov, torej pripadnikov stanov, ki sta razglašala, da imata v družbi in državi poseben položaj, ki mu gredo posebni privilegiji. Nič več – parola revolucije je bila: Enakost! Bratstvo! Svoboda! Vse posebne skupine v naciji (prav s francosko revolucijo se pojavi kot del politične terminologije tudi beseda »nacija«) morejo biti likvidirane, vsi posebni privilegiji ali posebni načini identitetnih politik odpravljeni. Zato revolucija ni pomenila le obračuna s plemstvom in klerom, pač pa tudi etno- oz. kulturocid nad posameznimi etničnimi skupinami v državi. Dejstvo je, da je bila moderna Francija nasilno politično in jezikovno uniformirana, centralizirana in nacionalno poenotena. Ta postopni proces tvorjenja državne nacije, ki pa se je začel prav z revolucijo, je odpravil multikulturno, multietnično podobo »stare« Francije.

Liberalno matrico individuum-nacija so potem napadali mnogi. Začenši z Marxom. Marx je opozarjal, da se v nacijo ljudje ne »vpisujejo« kot individuumi, pač pa kot pripadniki posameznih razredov. In da liberalistično priseganje na individualizem le zakriva »pravo« podobo družbe, ki je razredno formirana. Marx je tudi opozoril na zlaganost univerzalne narave »nacije«, ki ji jo je pripisoval liberalizem. Rečeno drugače: nacije imajo svoje meje, in ker je tako, ne morejo biti nosilec univerzalnih idej, prax. Resnično univerzalen za Marxa je bil – proletariat. Proletariat, piše Marx, nima domovine! Proletariat je »doma« povsod, kamor se razširi kapitalizem. Tudi ta je univerzalen, saj je njegovo izkoriščanje enako povsod, kjer se pojavi. Je tako rekoč univerzalno. V kasnejših obdobjih so se pojavili še drugi kritiki idej liberalizma, ki so opozarjali na »omejenost« matrice individuum-nacija. Multikulturalisti, denimo, so opozarjali, da nobena nacija ni etnično in kulturno homogena, da v posamezni naciji dominira največja etnična, verska ali kulturna skupnost, ki zatira ali vsaj onemogoča vse druge manjšinske skupine. In da čeprav se pripadniku neke manjšine jamči njegove državljanske pravice, se mu nemara kršijo pravice, ki mu grejo kot pripadniku neke partikularne (manjšinske) skupine. Feministke bi opozorile na »žensko vprašanje«, ženske (kot skupina) so deprivilegirane. Gibanja istospolnih bi opozorila na diktaturo dominantne heteroseksualno-patriarhalne kulture v posamezni družbi, ki opravičuje diskriminacijo homoseksualcev in prizna le dva družbena spola. Anti-rasistične skupine bi opozorile na rasno problematiko, ki je še danes aktualna v modernih družbah, saj dominantna »bela« kultura marsikje tako ali drugače onemogoča »obarvane« ljudi. Ipd.

Skratka, moderne družbe so zelo komplexne, ne da se jih zreducirati le na liberalno matrico individuum-nacija. Komplexen pa je tudi sam pojem »individuuma«. Namreč nek individuum lahko hkrati »pripada« več partikularnim skupinam. Primer: delavka, ki je lezbijka; ta oseba se umešča v najmanj tri »partikularne« skupine: je ženska, je istospolno usmerjena in je proletarka. Kot ženska bo verjetno zaslužila manj od svojih moških sodelavcev, kot istospolno usmerjena bo (ponekod) še vedno omalovaževana in morda celo diskriminatorno obravnavana, kot proletarka je pripadnica subalternega razreda, ki se mu (žal, tudi pod to vlado) ne piše nič dobrega. Problem liberalizma, ki stavi na svojo matrico individuum-nacija, je torej ta, da spregleda cel kup »partikularnih« (in pogosto deprivilegiranih ali celo načrtno diskriminiranih) skupin »znotraj« nacije. In liberalizem spregleda tudi to, da če nekomu omejuješ njegove »partikularne« pravice, mu pravzaprav omejuješ njegove – individualne pravice. To je zadnje čase postalo zelo očitno v polemiki, ki zadeva prepoved nošenja burk, še zlasti v Franciji in Belgiji. Zagovorniki prepovedi trdijo, da je prepoved nošenja burk nujna, saj da so ženske prisiljene v nošenje, s tem pa so kršene njihove človekove (individualne) pravice. To je lahko deloma res, vendar nasprotniki prepovedi nošenja burk opozarjajo, da je takšne prisile malo in da ženske (povečini muslimanke) nosijo burke povsem prostovoljno, da so burke del njihove identitete, ki je vezana na kulturno-versko skupnost, ki ji pripadajo, ter da bi prav prepoved nošenja pomenila napad na njihove človekove (individualne in partikularno-kolektivne) pravice. Tako nasprotniki kot zagovorniki nošenja svoje argumente opravičujejo z zgovarjanjem na individualne pravice.

Sodobni politični oz. etični liberalizem je vzel očitke na znanje in je do neke mere odstopi od »toge« matrice, ki jo je ustoličila francoska revolucija, torej od matrice individuum-nacija. Tako se sodobni liberalizem zaveda komplexnosti modernih družb, se zaveda, da so moderne družbe tako funkcionalno kot identitetno diferencirane, da jih torej tvorijo tudi mnogovrstne partikularne skupine »znotraj« nacije in da je tudi fenomen »individuuma« mnogo bolj komplexen, kot se je zdelo sprva. Sodobni liberalizem torej »priznava« partikularne entitete znotraj nacije, VENDAR liberalizem ne odstopa od načela oz. ideala ENAKOSTI (ki ga vzpostavi prav francoska revolucija). Tako sodobni liberalizem ne odstopa od ideala enakosti (beri: enakopravnosti) med individuumi, hkrati pa terja, da to načelo velja tudi za »partikularne« skupine »v« naciji. NOBENA PARTIKULARNA SKUPINA NE SME BITI PRIVILEGIRANA! To je ideal političnega oz. etičnega liberalizma. Lep ideal, a kako ga realizirati? Politični liberalizem odgovori tudi na to vprašanje. In sicer s pomočjo naslednje liberalistične »domislice«: v državi obstajata LOČENI(!) JAVNA (DRŽAVNA) SFERA in ZASEBNA (CIVILNO-DRUŽBENA) SFERA. »Partikularne« skupine »bivajo« v zasebni, civilnodružbeni sferi; v tej sferi se svobodno zapletajo v takšna in drugačna razmerja, medtem ko država ostaja kolikor je le možno zunaj teh interakcij, kot nekakšen sodnik na nogometni tekmi. Država intervenira v sfero civilne družbe le, če pride do (brutalnega) kršenja človekovih pravic in diskriminatorskih prax. Po drugi strani pa noben civilno-družbeni »igralec« ne sme ideološko (trajno) zasesti oz. uzurpirati sfere javnega, sfere državnega. Država mora biti na nek način vedno ideološko »nezasedena«, vedno »nevtralna«. Kakopak, tudi takšno naziranje je mit. Sfera javnega, državnega pač ne more biti neideološka, ideološkega vakuuma ni! Tudi posamezniki, ki opravljajo javne funkcije, ne živijo zunaj svojih svetovno-nazorskih prepričanj. A kljub temu, da gre za liberalistični (neuresničljiv) ideal, je ta ideal postal NORMA, ki določa politično in pravno kulturo v liberalno-demokratskih državah. Tudi v RS. Kjer je npr. na nekatere funkcije v javni sferi prepovedano imenovati izrazito strankarsko opredeljene ljudi (npr. člane vodstev strank). Od sodnikov se pričakuje, da so svetovno-nazorsko oz. ideološko nevtralni. Od visokih policijskih in vojaških profesionalcev se pričakuje, da ne izpostavljajo svoje strankarske, ideološke, svetovno-nazorske pripadnosti. Čeprav vsi vemo, da so nazorsko in ideološko opredeljeni, čeprav jim tudi priznamo pravico do te opredeljenosti na »intimni« ravni, je v tej državi zaželeno, da določeni ljudje na izpostavljenih javnih oz. državnih funkcijah, še zlasti tistih, ki niso voljene, svojih ideoloških, nazorskih preferenc ne izpostavljajo. Torej zaželeno je, da »igrajo« nevtralnost, nepristranskost. Le če igrajo nepristranskost, lahko njihovo sodniško, vojaško, policijsko, administrativno, učiteljsko itd. delo ocenjujemo kot korektno, »pošteno«.

Ta zahteva po igranju ideološke in svetovno-nazorske nepristranskosti je dediščina liberalizma. Čeprav gre le za liberalistični ideal, mit, se »vsi« obnašamo, kot da gre »zares«, kot da je stvarno možna nad-ideološka nepristranskost. Prav ta igra nepristranskosti pa krepi občutek, da nobena »partikularna« skupina v družbi ni privilegirana in da je država oz. javna sfera do njih enako distancirana kot do vseh drugih partikularnih skupin v družbi. Torej v liberalno-demokratski družbi je zelo pomemben videz nevtralnosti. Prav zato, denimo, aktivni sodniki ne morejo kandidirati na volitvah; na RTVS obstaja celo pravilnik, po katerem novinar, ki kandidira na listi neke politične stranke, potem več let ne more delati v notranje-politični redakciji (Ste opazili, da je z malih zaslonov izginila Mirjam Muženič, dopisnica za RTVS iz Trsta? Jep, Možina jo je »nogiral«,ker je kandidirala na listi LDS na »evropskih volitvah«.); prav zaradi ideala nevtralnosti v javnih šolah ne sme biti verskih znamenj, denimo razpel, ipd. Skratka, kdor deluje v sferi javnega, kdor služi javnemu in državi, naj bi deloval »nevtralno«. Edini, ki jim je v sferi države svetovno-nazorska pristranskost so politične stranke oz. izvoljeni funkcionarji, neizvoljeni pa se morajo ideološko oz. svetovno-nazorsko (vsaj navzven) »vzdržati«.

Takšno »vzdržanost« bi lahko, strogo vzeto, imenovali kršenje ali vsaj omejevanje človekovih pravic. In tu je naslednji kompromis, na katerega je pristal sodobni liberalizem. Absolutnih človekovih pravic ni, rečeno drugače: človekove pravice se lahko omejujejo, a le pod pogojem, če v družbi obstaja možnost SVOBODNE izbire. Če npr. nek sodnik ne vzdrži brez političnega izpostavljanja, naj zapusti sodniško službo in se posveti politiki ali pa nadaljuje kariero v zasebnem sektorju, morda kor odvetnik, ki se lahko glede političnih zadev brez zadržkov opredeljuje. To v kontekstu govora o partikularnih skupinah, ki se nahajajo »znotraj« nacije, pomeni: posamezne partikularne skupine lahko omejujejo človekove pravice, če posameznik, ki pripada oz. se identificira z določeno partikularno skupino, pristane na te omejitve in če ima možnost, da se izogne sankcijam, v primeru nepristajanja na omejitve. Primer: kdor hoče postati katoliški duhoven, se mora zavezati celibatu; omejevanje svobodne spolnosti je omejevanje človekove pravice, po drugi strani pa je res, da nihče nikogar ne sili, naj postane katoliški duhoven. Ali: nekatera podjetja od zaposlenih terjajo, naj nosijo uniforme (tak primer je McDonald's); obleka ni le sredstvo, ki nas varuje pred vremenskimi vplivi, pač pa vse bolj oz. predvsem sredstvo, preko katerega sporočamo našo identiteto, našo samo/podobo ipd., zahteva po uniformiranosti je torej »napad« na našo osebno integriteto, omejitev človekovih pravic, in vendar, če hočeš službo v podjetju, ki terja uniformiranost zaposlenih, boš moral sprejeti njihove pogoje »poslovanja«. Če takšno podjetje od tebe zahteva preveliko žrtev, boš zaposlitev pač iskal kje drugje. A tudi liberalizem ne pristaja na vsako »sporazumno« omejevanje človekovih pravic, še zlasti če gre za nasilne posege v telo posameznika. Naj se neka skupina še tako sklicuje na svojo tradicijo in vero, ji slovenska zakonodaja ne dopušča »tradicijo« obrezovanja deklic. Naj se nekdo še tako sklicuje na, denimo, islamsko tradicijo, ki da ji pripada, je v RS edino dopustno in zakonito reševanje sporov in posledično kaznovanje določeno s pravom liberalno-demokratske države, in ne s šeriatskim pravom. V RS bi bil kaznovan vsakdo, ki bi drugemu človeku, ki ga je okradel, odrezal roko, kot to menda dopušča šeriatsko pravo. In to tudi v primeru, če bi tat, ki bi mu odrezali roko, pristal na takšno kazen. Absolutna multi-kulturnost tudi v liberalno-demokratski državi ni možna, tu velja liberalno-demokratsko pravo, temelječe na idealu človekovih (individualnih pravic) in ne na verski mitologiji ter (predmoderni) tradiciji. Prav zato je sodobni politični liberalizem »interventen«, ko je govor o nasilnem in sistematičnem kršenju človekovih pravic. Npr. nasilje nad ženskami v družini ne more biti več označeno za »zasebno« stvar, ki se države ne tiče. Tudi aktivizem liberalnih feministk je pripomogel k zavesti, da moderna liberalno-demokratska država ne sem pristajati na depolitizacijo nasilja nad ženskami v družini, ki se joje svoje dni opravičevalo z argumentom, da je nasilje nad ženskami »zaseben« družinski problem.

Zakaj vse to nakladanje o liberalizmu? Iz preprostega razloga: ker je država Slovenija po svoji »formi« republika (res publica – javna stvar, javna last; torej država je »last« vseh, ne le nekaterih partikularnih skupin ali posameznikov), po svoji pravno-ideološki »vsebini« pa liberalno-demokratska država. In v tej in takšni državi veljajo nekatere norme, ideali, omejitve, pravila igre. Te sem že na široko utemeljil v besedili zgoraj, tu jih naj še enkrat navedem. V liberalno-demokratski republiki velja:

1. ideja o tem, da sta JAVNA (DRŽAVNA) SFERA in ZASEBNA (CIVILNO-DRUŽBENA) SFERA LOČENI (mesto raznim partikularnim skupinam »znotraj« nacije je v civilni družbi). Če to idejo apliciram na odnose med državo in verske skupnosti, potem lahko zapišem: v liberalno-demokratski državi je država ločena od verskih skupnosti, družba je sekularizirana, javna sfero določa laičnost, sekularizacija, vera sodi v zasebno sfero.

2. ideal ENAKOSTI (enakopravne obravnave). Če se spet omejim na versko problematiko: vse verske skupnosti so enakopravno obravnavane, saj…

3. NOBENA PARTIKULARNA SKUPINA NE SME BITI (s strani države) RAZGLAŠENA ZA UNIVERZALNO ALI BITI PRIVILEGIRANA! V liberalno-demokratski državi je zelo pomemben videz ideološke in svetovnonazorske (tudi verske) nevtralnosti, ki naj ga dajejo državne oz. javne institucije.

4. v liberalnih demokracijah se človekove pravice lahko omejujejo, a le pod pogojem, če v družbi obstaja možnost (relativno) SVOBODNE izbire.

In zdaj k »glavni temi«, t. j. odnosu te države pod to vlado do verskih skupnosti, med njimi še zlasti do RKC, ki je, o tem zdaj ni nobenega dvoma več, privilegirana verska skupnost, skupnost, ki formalno morda še ne, dejansko pa že deluje kot državna cerkev… Pred volitvami, ko je najlepši med politiki blebetal o »odgovornosti za spremembe«, je marsikateri volivec, volivka te obljube razumel kot spremembe, ki bojo tudi na »verskem področju« botrovale spremembam, ki bojo torej vodile k omejevanju privilegijev, ki jih je RKC podarila Janševa vlada. In tudi kot zagon politik, ki bi še bolj okrepile sekularno podobo družbe in predvsem države. Dandanes pa se zdi, da so bila takšna pričakovanja povsem zgrešena, dandanes se celo zdi, da se je ta, menda »leva« vlada odločila demontirati liberalno-demokratsko državo oz. demontirati nekatere pozitivne pridobitve političnega liberalizma, kamor gre umestiti tudi idejo sekularnosti.

Začnimo pri Slovenski vojski in kuratih v njej. Od te vlade je bilo pričakovat, da bo s plačilne liste države zbrisala kurate. Razlogov za to je več, začenši od zgodovinskih. Kurati so naplavina (katoliške) zgodovine. Ne gre pozabiti, da pri kuratih ne gre le za duhovno oskrbo, kakor nas nekateri zavajajo danes. Njihovo poslanstvo je (bilo) pogosto mnogo širše zastavljeno. Kako široko, postne jasno, če se ozremo na minule vojne v našem sosedstvu. Namreč vera pogosto igra pomembno identitetno vlogo v spopadih, o tem priča tudi nedavno končano klanje na območju bivše Jugoslavije, v katerem so popi, duhovni in imami pred vojaškimi pohodi blagoslavljali topove, puške in nože, s katerimi so v spor zapletene strani trebile druga drugo. Pogosto so se vojne na območju ex-Juge tolmačile prav skozi versko prizmo, torej kot spopad med »bizantinci«, »papežniki« in »mudžahidi«. Vera pa je v tem primeru služila kot identitetni pripomoček v službi mobilizacije »naroda«. Bolj se je blagoslavljalo orožje, lažje se je klalo svoje dovčerajšnje sosede. Bolj se je poudarjala verska različnost in bolj se je z vero utrjevalo narodno identiteto, večje so se zdele pregrade in razlike med ljudmi, ki so še do včeraj delali v istih tovarnah, hodili v iste šole, na iste nogometne ali košarkaške tekme in nemara celo navijali za iste klube ipd. Glede na precejšnjo jezikovno in tudi sicer kulturno podobnost med narodi, zapletenimi v klanje, je bilo izpostavljanje verskih razlik še toliko bolj priročno. Tako je pravoslavnemu Srbu čez noč postal »brat« pravoslavni Rus, njegov hrvaški in/ali bošnjaški sosed pa »čisti« tujec, muslimanskemu Bošnjaku pa so postali »bratje« veterani iz afganistanske vojne proti Sovjetom, ki so prihajali na pomoč »bratom po veri« v BiH. Kurati in drugi »verski dostojanstveniki« so pri tej diferenciaciji in utrjevanju identitetnih zidov odigrali pomembno vlogo. Pravzaprav nič novega, tudi kurati v USArmy so, denimo, za časa korejske vojne v 1950ih na sebi lasten način ideološko osmišljali boj zoper »brezbožne« komuniste. Itd.

Vojaki križa, verski apologeti in vojaški duhovni so dolgo opravljali ideološko poslanstvo med vojaki, zasledimo jih lahko že v križarskih vojnah. Enostavno rečeno: preko vojaških duhovnov in drugih mož cerkve je RKC svoje dni »usmerjala« posvetne vojske, jim dajala ideološki okvir oz. opravičila za vojaške posege, seveda ne brez misli na lastne interese in koristi. Zahodnjaški križarji so se tako borili proti muslimanom, pravoslavcem, slovanskim in pribaltskim »poganom«, katarom, husitom itd. Sčasoma (po 1648) je religija zgubljala vpliv, a zato »reševanje« sporov med državami z vojno ni bilo nič manj pogosto. Po 30-letni verski vojni v 17. stoletju vera v Evropi (vsaj uradno) ni bila več razlog za vojno, zato pa so se našli drugi, bolj »materialistični« (geopolitični, oblastniški, ekonomski ipd.) razlogi. A tudi če je religija zgubljala identitetno in mobilizacijsko »poslanstvo«, ki je nekdaj v znatni meri »določalo« razloge za vojno, so kurati ostali v vojskah. To »potrebo« so narekovale vojne s kopico mrtvih, v katere so se zapletale vse bolj vojnim strojem podobne sodobne države. In sicer kot del osebja, ki je skrbel za, recimo temu »pogrebne storitve«. V vojnah se pač še vedno umira. In kjer se umira, je menda potrebna duhovna oskrba kot priprava za pot v onostranstvo. Še pred tem pa je potrebno versko spodbujanje vojakov, ki se jim obljubljajo nebesa, če padejo v boju. In bolj so države agresivne, več je vojn in več mrtvih. Denimo ZDA so se od leta razglasitve neodvisnosti (1776) do današnjih dni zapletle v približno 340 uradno priznanih vojnih spopadov, kar v povprečju znese približno 1,5 vojne na leto. Ker so skoraj vse omenjene vojne zunaj teritorija ZDA, povečini »preko morja«, in ker imperialistično-kolonialistično cilji to državo »silijo« v izvoz vojne na tako rekoč vse kontinente sveta, je bilo temu primerno potrebno rešiti tudi vprašanje opravljanja »pogrebnih storitev«. Te, skupaj z osebjem, ki jih izvajajo, so morale slediti ameriškim truplom na tuje. Pa čeprav je bilo to sledenje, vsaj kar se kuratov tiče, v nasprotju z ustavo ZDA. To je ugotovilo vrhovno sodišče ZDA, ki je tam nekje v 1970ih ugotovilo, da zaposlovanje kuratov v USArmy nedvoumno pomeni kršitev ustavnega načela ločitve države od verskih skupnosti. Vendar ker bi »ukinitev« kuratov v vojski lahko pomenila motnjo v imperialistično-hegemonskih strategijah ZDA, ki jih je moč realizirati le ob pomoči vojaških pohodov po svetu, ob hkratnem boju zoper takrat še vedno živ »brezbožni komunizem«, je vrhovno sodišče omenjeno kršitev dopustilo.

Glede na zapisano, kaj lahko sklepamo o kuratih v Slovenski vojski? Kurati v SV so nemara res potrebni le v primeru, če bo slovenska politika dajala svoje vojake na razpolago neo/imperialističnim silam v Natu, ali zunaj njega. Pripadniki SV bojo po tem scenariju kot poslušni hlapci sledili gospodarjem neo/kolonialističnih vojn po svetu. Denimo v Afganistan. (Mimogrede, slišati je, da bo RS oktobra poslala nov kontingent. Zanimivo, menda ni denarja za tisoč in eno stvar v tej državi, za takšne agresorske podvige pa se očitno vedno najde.) Kakorkoli že, kurati v SV so očitno mišljeni kot del mobilne infrastrukture, ki bo sledila slovenskim truplom po svetu. Namreč če bi slovenski vojaki službovali le v kasarnah v RS, bi kuratov ne potrebovali. Po eni strani ne bi bilo »pogrebnih« razlogov za kurate (službovanje v SV je bila varna zaposlitev), po drugi strani pa bi službovanje doma omogočalo zadovoljevanje duhovnih potreb kar v lokalnih cerkvah. Jasno, po službi, tako kot to počno vsi drugi verni zaposleni v tej državi.

Kurate torej potrebuje imperialistična vojska, ki se vojskuje po svetu in »načrtuje« mrtve v svojih vrstah. V miroljubnih državah, kjer vojake občasno pošljejo le na kakšno dejansko mirovno misijo, pa so kurati relikt. Tam kjer se jih uvaja, tako kot v RS, ki je mlada državica, pa gre za v najboljšem primeru za burleskno oponašanje »velikih« in »starih« evropskih držav, ki imajo svojo vojno in imperialistično hipoteko ter njej primerno »tradicijo«. Takšno oponašanje (ne samo na vojaškem področju) pomeni, da se v državo brez tehtnega pomisleka »uvažajo« razne neumnosti in tudi nepotrebne zadeve. Takšno »uvažanje« je značilnost te vlade, saj je očitno brez idej na mnogih področjih. Še zlasti to velja za vladnega manekena, ki se navdušuje nad neoliberalnimi »novotarijami« in bi hotel »uvoziti« prakse, kjer se jim marsikje na Zahodu že odrekajo. Nekaj podobnega je z njegovim predlogom o ustanovitvi vojaškega ordinariata. To burleskno oponašanje nekaterih preživetih praks z Zahoda je po svoje smešno, gledano z vidika ustavnih načel RS, pa zadeva sploh ni smešna. Pač pa tragična.

S kurati v vojski, še bolj pa z ordinariatom, bi se načel za liberalno-demokratsko državo zelo pomemben videz ideološke in svetovnonazorske nevtralnosti. Namreč res ni jasno, kako lahko država prepove križe v javnih šolah, hkrati pa je ne motijo verske označbe na uniformi kuratov. Ne gre za osebne okraske, za osebni nakit kuratov, pač pa »uradno« uniformo z verskimi obeležji. Torej v šolah ne, na uniformi kurata da. Evropsko sodišče za človekove pravice je lani v »italijanskem primeru« razsodilo, da križi v italijanskih javnih šolah kršijo svobodo do laičnega izobraževanja. Zadeva je jasna, javno šolstvo je laično, z drugimi besedami: je versko nevtralno, mora dajati vtis nevtralnosti. In ne samo šolstvo, tudi druge državne inštitucije bi se morale oklepati videza verske (in še kakšne druge partikularne) nevtralnosti. Tudi Slovenska vojska je državna inštitucija, kot represivni organ pa bi morala še zlasti ona skrbeti za svojo nevtralno podobo! Pa jo? Sploh ne.

Aktualna ministrica za obrambo je katoliškega kurata zvlekla celo v Rusijo, in sicer z namenom, naj blagoslovi novo vojaško ladjo Triglav. Prav s pomočjo tega »blagoslova« je moč opisati, v kaj se je izrodilo zaposlovanje kuratov v SV. Zaposlovanje kuratov so najprej opravičevali z individualnimi pravicami vernih vojakov. Ta argument je aboten,saj se v liberalnih demokracijah človekove pravice lahko omejujejo, pod pogojem, če v družbi obstaja možnost izbire. Rečeno drugače: če nekdo ne more zdržati brez duhovne oskrbe na delovnem mestu, tako kot zmore večina vernih zaposlenih, ki ne službujejo v SV, naj se pač ne zaposli v vojski. In če pogreša svojo cerkvico v misijah na tujem, naj se ne javlja v misije. Možnost izbire obstaja. Tudi mornarji na ladjah Splošne plovbe Piran nimajo kuratov, tudi zaposleni na naftnih ploščadih, tudi večina zaposlenih doma, t.j. v Sloveniji, nima verske duhovne oskrbe na delovnem mestu, vsak pa gre lahko po službi v cerkev. No, kakorkoli že, zaposlitev kuratov v SV so opravičevali z individualnimi pravicami. Se strinjamo, da je država v nekaterih primerih DOLŽNA ljudem omogočiti tudi versko duhovno oskrbo, a omogočiti versko oskrbo še ne pomeni FINANCIRATI verske oskrbe. In v katerih primerih je država to dolžna omogočiti versko oskrbo? V primerih, ko oseba nima možnosti obiskati verskih obredov, ko nima možnosti stika s svojim verskim gurujem. Denimo, ko so ljudje zaprti. Odhod v zapor ni stvar proste izbire, pač pa prisila represivne države. Povsem na mestu je, da država omogoči stik med vernim zapornikom in »njegovim« duhovnikom. Ta stik mora omogočiti četudi je zapor državna institucija. Tako kot zapornikom omogoči tudi stik s partnerko, partnerjem. Na Dobu pri Mirni, denimo, imajo prav sobo za prenočitev, kjer lahko zapornik zadovolji svoje spolne in tudi duhovne potrebe s partnerko, partnerjem. Gre za stik »zasebne narave« oz. za stik, ki je del interakcij med subjekti v zasebni sferi, tak pa je tudi stik med zapornikom in duhovnom verske skupnosti, ki ji zapornik pripada oz. se z njo identificira. V Sloveniji pa se dolžnost države, da omogoči stik z duhovnom, interpretira kot dolžnost države, da FINANCIRA delovanje katoliškega duhovna v zaporu! Da torej financira določeno storitev, zasebne narave.

In ne samo to, pravzaprav je v državi, v kateri so po ustavi verske skupnosti ločene od države, župnik celo na plačilni listi te države! Župnik je dejansko državni uslužbenec. Zadeva se je podobno izrodila v Kliničnem centru v LJ ali v mariborski bolnici, kjer so župniki plačani iz iste (javne) blagajne kot zdravniki. In takšna nesprejemljiva praksa je tudi v SV, saj so kurati državni uslužbenci, formalni delodajalec kuratov pa je SV, ne RKC. Z zaposlovanjem župnikov v SV ni kršeno le načelo ločenosti države od verskih skupnosti, pač pa je pokopan tudi videz verske oz. svetovnonazorske nevtralnosti vojske. To, kar je storila ministrica za obrambo, je le »logično« izvajanje te prakse. Mama Ljubica je v Rusijo na blagoslov povabila le katoliškega kurata. Tudi če bi v ustavi ne bila zapovedana ločenost države od verskih skupnosti, bi bila ta njena poteza sporna, saj je tja zvabila le duhovna ene verske skupnosti, v RS pa je več deset verskih skupnosti. Kršeno je bilo torej tudi načelo enakovredne obravnave različnih verskih skupnosti. Še enkrat več se je manifestirala privilegiranost RKC. Največji problem pa je izrojena praksa zaposlovanja kuratov, katerih zaposlovanje so sprva opravičevali s spoštovanjema človekovih pravic vernih zaposlenih v SV. Zdaj lahko vidimo, kako se je ta argument izkazal za farsičnega. OK, recimo, da pristanemo na tezo, da verni vojaki potrebujejo duhovno oskrbo na delovnem mestu. Tudi če pristanemo na to tezo, omenjeno opravičilo glede človekovih pravic »funkcijo« kurata še vedno omejuje le na stik med kuratom in vernim vojakom, ki je zasebne narave. Kurat tudi po tej interpretaciji ni nosilec »javne funkcije«, nasprotno, saj je razlog njegove zaposlitve »partikularen«, »zaseben«, »civilnodružben«, in ne državen. V SV naj bi bili kurati zaposleni zaradi zadovoljevanja »zasebnih potreb« vernih vojakov. Torej v njihov delokrog ne sodi blagoslavljanje državnih objektov, kar nedvomno vojaška ladja je. Kurat, ki je tu zaradi duhovne oskrbe, ne more imeti »državnega poslanstva«, saj katoliška vera (uradno ) ni državna vera v RS! Kuratovo delo naj bi bilo omejeno na delovanje v zasebni sferi (se tiče le njega in vernih vojakov), ne poseganje v javno (nimam kaj blagoslavljati državnih objektov). Mama Ljubica bi morala odstopiti z mesta ministrice, in sicer zaradi kršitve ustave RS.

Iz ravnanja ministrice je razvidno, kako samoumevna je postala privilegiranost RKC v tej državi. In kako samoumevno in brezsramno je postalo kršenje liberalno-demokratskih načel, ki so zapisani v ustavi. Ko je prišlo po volitvah 2008 do menjave oblasti, je bilo pričakovati, da bo nova oblast spremenila oz. odpravila pod Janševo vlado sprejet Zakon o verski svobodi. Ne samo zato, ker ta privilegira RKC, pač pa tudi zato, ker v njem piše kup neumnosti. Denimo 5. člen Zakona o verski svobodi »pravi«, da so: »Cerkve in druge verske skupnosti /…/ splošno koristne organizacije.« 27. člen istega zakona pa je člen, s katerim je uzakonjeno plačevanje socialnih prispevkov »verskih uslužbencev« ter s katerimi so uzakonjeni privilegiji RKC. Ta člen omenjenega zakona določa, da država »verskim uslužbencem« krije prispevke za socialno varnost v višini 60 odstotkov povprečne plače! Osnova se izračunava glede na predzadnji mesec pred mesecem, v katerem se določa zavarovalna osnova. To pomeni, da se župnikom npr. julijska osnova obračuna glede na povprečno plačo v maju. Bruto povprečna plača maja letos je znašala skoraj 1500 €, neto pa skoraj 960 €. Vsak lahko sam izračuna, kakšne prispevke država plačuje župnikom. Marsikdo od zaposlenih v tej državi lahko le sanja o takšnih prispevkih. V luči zadnjih dogodkov, ko poslušamo zgodbe, kako razni investitorji in delodajalci v RS izigravajo delavce, jim ne plačujejo socialnih prispevkov, ob tem pa ignorantska država bolj ali manj drži roke navzkriž, pa je takšno razmetavanje denarja za privilegirano in parazitsko kasto župnikov še bolj sporno. Saj postane očitno, da država ne obravnava vseh ljudi enako. V tej državi imamo očitno na eni strani garače, ki jih delodajalci lahko izkoriščajo in izigravajo do nezavesti, imamo zakone, ki takšno obnašanje niti ne kaznuje (pravočasno), na drugi strani pa imamo zakon, ki privilegira določeno cerkveno kasto in imamo kasto parazitov, ki jim država plačuje relativno velike socialne prispevke, po upokojitvi pa jim bo še pokojnine. Zadeva je torej sporna iz več razlogov. Ne nazadnje tudi zaradi tajkunstva RKC, ki ima sama dovolj premoženja za kritje socialnih prispevkov svojih duhovnov. Od RKC bi pričakoval več »notranje solidarnosti«, ne pa da parazitira na denarju države. A RKC ne samo da parazitira na proračunu, pač pa se »v zahvalo« celo izogiba plačevanju davkov taisti državi, ki financira socialo njenih župnikov. Znan je primer, ko je cerkveni sklad Zvon preko hčerinske družbe »pobegnil« na Nizozemsko, k(j)er so posamezni »poslovni« davki nižji kot v RS.

Zadeva je sporna tudi zaradi ustavnega načela ločenosti verskih skupnosti od države. In zadeva je sporna tudi zaradi neenakovrednega obravnavanja verskih skupnosti. Namreč 4. in 5. odstavek 27. člena zakona pravita, da zagotavljanje pravic (ki se tičejo socialnih prispevkov) velja le za verske skupnosti, pri katerih je ugotovljeno razmerje vsaj 1000 pripadnikov registrirane cerkve na enega verskega uslužbenca ali pa za tiste, katere lahko dokažejo, da so delovale na območju današnje države že najmanj 80 let pred sprejetjem zakona. Iz teh dveh odstavkov je povsem razvidna privilegiranost RKC. Saj omenjene pravice verski skupnosti gredo v popolnosti le, če ta na teh tleh deluje že 80 let ali pa če ima 1000 vernikov na župnika. Zakon torej izloča manjše in mlajše verske skupnosti v RS, subvencioniranje konkurence RKC je torej izključeno. Zakon je povsem spisan na kožo RKC, zakon tako rekoč uzakonja verski monopol v državi in uzakonja privilegiranost največje verske skupnosti!

Verjamem, da nekateri župniki v RS živijo bedno življenje. V sled tega bi ne bil problem, če bi jim država namenila individualno pomoč, torej ne v njihovem »župniškem svojstvu«, pač pa kot državljanom v socialni stiski. Tako kot država občasno in začasno pomaga drugim revnim državljanom. Vendar vsaka socialna pomoč je lahko le začasna (to zelo dobro vedo brezposelni, razni umetniki ipd.), omejena in jo določajo posameznikove (p)osebne okoliščine. Nobena socialna pomoč, nobeno trajno, tako rekoč doživljenjsko »nadomestno« plačevanje prispevkov (s strani države) ni sprejemljivo, tudi če je opravičevano s »splošno koristnostjo«. In prav to uzakonja 5. člen Zakona o verski svobodi. Cerkve po tem zakonu niso več neke partikularne organizacije oz. institucije, z delovanjem, usmerjenim k lastnim ciljem in strmenjem, pač pa jih zakon razglasi kar za splošno koristne, torej za dejavnike z univerzalno veljavo. In ker naj bi bile splošno koristne in univerzalne, tako rekoč vesoljne, je »logično«, da so privilegirane, kne? Očitno so vsi delavni ljudje, ki plačujejo davke, »škodljivci«, katerih plačevanje davkov je pravzaprav kazen za njih »škodljivo« početje – delo. 5. člen je v nasprotju z načelom enake obravnave ljudi in skupin, in je člen, ki to državo postavlja v predmoderno, tako rekoč v fevdalizem, ko je bila Cerkvi priznana »splošna koristnost« in univerzalnost. Za nekoga, ki je splošno koristen, je tudi »logično«, da postavlja »splošne okvirje« v neki družbi. Saj, ker je splošno koristen, ve, kaj je dobro za vse, ve, kaj je dobro za družbo v celoti in vsakega posameznika v njej. In ker je splošno koristen, je tudi privilegiran. Od nove, menda leve vlade bi pričakoval odpravo teh in takšnih privilegijev, še zlasti ker so opravičevani z izmisleki, lažmi in celo neumnimi tezami. In ker so v nasprotju z duhom liberalno-demokratske ustave in načeli, na katerih temelji laična, sekularna države. In kaj napove vlada oz. njen maneken? Odpravo privilegijev? Ne, pač pa nič drugega kot možnost uvedbe ordinariata v SV. Celo Tine Hribar, vse prej kot levičar, je takšno obljubljanje in uvajanje označil za nedopustno in neumno.

Ekonomski liberalec Borat se je namenil (pod krinko »proti-kriznih ukrepov«) demontirati socialno državo, in iscer na način neizvirnega oponašanja neoliberalnih prijemov, že videnih in že preživetih na Zahodu. Ekonomski liberalizem pod to vlado naj bi dobil »domovinsko pravico« in zamah v tej državi in družbi. A ne samo to. Ta vlada se je očitno odločila še bolj demontirati tudi pridobitve in načela političnega liberalizma, še zlasti tistih, ki se tičejo ločitve države od verski skupnosti, ki torej tičejo laičnosti. Če je pred volitvami kdo pričakoval, da bo ta vlada začela zapirati vrata privilegijem RKC, postaja zdaj očitno, da jih še bolj odpira na stežaj. Pravzaprav je ta vlada pravi »božji dar« za RKC. Z uveljavljanjem načel ekonomskega liberalizma bi še bolj profitirala tajkunska RKC, veleposestnik in velekapitalist, ki bi mu zrahljana delovna zakonodaja, nizki davki na profit, liberalizacija in deregulacija trga navrgla še več dobička (ne pozabimo, da je Stres leta 2005, ko je Janša napovedal paket neoliberalnih reform, te reforme podprl). Z demontažo pridobitev političnega liberalizma pa bi RKC pridobila še večjo simbolno težo v državi ter še bolj utrdila mnoge materialne in nematerialne privilegije. Napovedane reforme v duhu ekonomskega liberalizma in demontaža pridobitev političnega liberalizma so očitno pravi »recept« za katolibanizacijo Slovenije.

DEBAKEL »TRETJE POTI«

Jurc — Thu, 01 Jan 1970 00:00:00 +0000

Tako imenovana tretja pot 'levice' je postala stvar zgodovine tudi za njenega 'krstnega botra' in 'arhitekta' britanskega novega laburizma Anthonyja Giddensa. Rezultati te 'poti' so pičli, z njih naštevanjem in argumentacijo v njih prid ima težave celo omenjeni AG. Začetek te 'poti', ki se ji je baje zavezala tudi manekenska SD, zaznamuje odmik od starih, menda preživetih poti, tj. komunizma in socializma. Če je komunizem, enostavno rečeno, 'prisegal' na hitre, revolucionarne spremembe, ki bi vodile v prvi fazi sprememb v diktaturo proletariata, tj. v delavsko državo, in v drugi v njeno odmrtje, je socializem zagovarjal reformno pot in postopno preobrazbo v 'boljšo družbo' in 'svetlo prihodnost', pospremljeno s postopnim odmrtjem kapitalističnega reda. Celo tisti socialisti oz. socialni demokrati, ki so komunistično družbo dojemali kot utopično, niso zavrgli svojih idealov in (na 'revizioniranega' Marxa oprte) etike. Zakaj? Ker, s Kantom rečeno, ideali lahko delujejo kot norme, kot načela, kot vodila, ki določajo človeško ravnanje. Čeprav (za nekatere) nedosegljivi, 'stari' levičarski ideali vendarle niso (bili) nekaj brez veze, saj (so) funkcionirajo(-li) kot politično (ali osebno) vodilo, motiv, norma, etična drža.

No, in potem se zgodi ti. tretja pot socializma. Ta pot pokoplje nemalo 'starih' socialističnih idealov, denimo ideal socialistične in, zdi se, celo socialne države. Izhodišče tretje poti je liberalno-demokratska država, kakopak, skupaj z vso tržno-kapitalistično infrastrukturo ter mitologijo o pravni državi in človekovih pravicah. Če sta stari 'poti' poskušali na tak ali drugačen način spremeniti 'naravo' države (v socialistično ali vsaj socialno, v kateri dominira javni sektor), se tretja pot počuti dobro tudi v liberalno-buržoazni državi s turbo-kapitalistično ekonomijo. Vendar ob predpostavki, da bo na terenu te buržujske države 'novi levici' uspel hegemonistični podvig. Skratka, (naivno) prepričanje 'tretje-potnikov' je (bilo), da je moč v okviru buržujske države izpeljati socialistično hegemonijo. Rezultati so povsem drugačni: takšno 'levičarstvo' je pohrustala tržno-kapitalistična hegemonija, razne socialno demokratske stranke, ki so krenile po tretji poti, pa so postale stranke brez (ideološkega) kompasa oz. s prevzetim liberalističnim, brez (organizacijske) identitete, baze (denimo SD v RS že dolgo ni 'pooblaščeni advokat' zaposlenih), saj so se nekaterih omenjenih fenomenov ('izvirne' etične drže denimo) neredko celo zavestno odrekle. A hkrati jim ni uspelo tvoriti takšnih hegemonističnih diskurzivnih 'verig ekvivalenc', ki bi kapitalizmu uspele nadeti 'človeški obraz'. Zgodil se je popoln polom. Nimam v mislih neoliberalističnega poloma, ki ni pahnil sveta le v recesijo, pač pa v depresijo (tako Nobelov nagrajenec za ekonomijo Paul Krugman, kritik neoliberalizma), v mislih imam polom socialne demokracije, ki niti v trenutku, ko je kapitalizem v svoji turbo inačici doživel veliki fiasko, nima idej o 'socialistični' prihodnosti. Ne nujno o nekakšnem novem komunizmu, dovolj bi bila že delujoča socialna država, s poudarjeno redistributivno politiko in/ali nadzornimi mehanizmi, ki naj bi na lokalni in kolikor je le možno tudi globalni ravni iznedrili nekakšen tržno-socialni kapitalizem.

Vzemimo za primer v DZ in DS RS sesuto idejo obvezne delavske participacije pri dobičkih podjetji. Na kakšen način je vladna 'opcija' sploh upravičevala predlog zakon o obvezni participaciji pri dobičkih? Kakšna so bila njena etična in ideološka ali vsaj teoretska izhodišča? Bilo je slišati neko 'pametovanje' o motivaciji za zaposlene, skratka, delavci, ki bi participirali pri delitvi dobička, bi bili bolj motivirani za delo. Takšni 'argumenti' nasedajo na profitersko logiko kapitalizma, ki razne posege v produkcijske odnose opravičuje prav s kalkulacijami o večji produktivnosti, motiviranosti zaposlenih, tekmovalnosti, v končni fazi s kalkulacijami o večjih dobičkih. Od 'napredne' stranke SD, menda leve provenience, bi pričakovali kakšno 'svojo', 'originalno' upravičevanje obvezne participacije. Zakaj si ne bi pomagali z Marxom? Marx zapiše, da je delovna sila v tržnem kapitalizmu obravnavana kot vsako drugo blago, da pa se od drugih blag razlikuje po tem, da lahko proizvaja prav to drugo blago. Preprost primer: steklar lahko naredi kozarec, kozarec pa ne more ustvariti steklarjeve delovne sile. Marx je tako 'poantiral', da bi kazalo delovno silo zato obravnavati drugače od drugih tržnih blag oziroma da delovne sile sploh ne bi več obravnavali kot tržno blago. Ne nazadnje so 'nosilci' delovne sile ljudje, ki so v procesu kapitalističnega načina produkcije zreducirani na mezdno delovno silo, ki ji ceno določa trg. In zdaj nazaj k obvezni participaciji… Slednjo bi lahko 'leva opcija' upravičevala z drugačnim dojemanjem dela in mezdnih delavcev. Če nek izdelek združuje delo delavca in kapital investitorja, se postavi vprašanje, zakaj lahko z dobičkom od prodaje tega izdelka razpolaga (beri: si ga prisvoji) le investitor-kapitalist. Tržno-kapitalistična ideologija uči, da je delovna sila le blago, kupljeno na trgu. Z mezdo, katere višino določa trg in pa armada brezposelnih, so delavci, po mnenju kapitalistov, 'dokončno' in 'pravično' poplačani, profit pa pripada investitorju-kapitalistu oz. lastniku produkcijskih sredstev. Od 'levičarjev' bi pričakoval, da bi se takšni interpretaciji uprli in bi zadevo zastavili drugače. In sicer na način, ki dela ne bi več obravnavali kot blaga, pač pa kot investicijski vložek! Če kapitalist v produkcijo in prodajo izdelka investira kapital, delavec investira delovno silo. Zato osebni dohodek delavca ne more biti mezda, pač pa kvečjemu oblika akontacije na pričakovani dobiček, in njegovo delo ne blago, pač pa investicijski delež. Od tod tudi njegova pravica do dobička! Voila, z malce Marxove pomoči se da obvezno participacijo delavcev pri dobičkih videti bistveno drugače. Ta 'drugačnost' pa je možna zato, ker gre za povsem drugačen epistemološki okvir oziroma 'režim resnice', v okviru katere interpretiramo fenomen.

In zdaj spet nazaj k propadli tretji poti in njenemu projektu socialistične hegemonije v liberalno-demokratski državi… Tretja pot je crknila prav zato, ker ji ni uspelo uveljaviti njenega 'socialističnega ideološko-epistemološkega okvirja kot dominantnega diskurza. Je res, kar pravi 'tihožitni' minister v tej vladi, Lukšič, in kar za njim ponavlja prvi vladni maneken, da je ljudem potrebno ponuditi tudi velike zgodbe, problem je v tem, da ta vlada, ta opcija ne zna ponuditi velikih zgodb, ki bi se tikale (novih) epistemoloških izhodišč, epistemoloških zastavkov. Namesto tega poslušamo burleskne nebuloze o 'svetilnikih' in 'silicijevih dolinah' v Sloveniji, ki pa ne premorejo preboja onkraj neo-liberalističnih, turbo-kapitalističnih režimov resnic. Vse te 'svetilnike' in 'silicijeve doline' oblastniki mislijo v okvirih turbo-kapitalističnih praks, ki s(m)o jim bili priča v zadnjih, recimo, 20 do 30 let. Ponujajo nam že videno, že prežvečeno in tudi zastarelo zgodbo, nič novega. Nobene izvirne 'odgovornosti za spremembe' ni zasleditvi v takšnih idejah. Namesto na novo zastavljenih zamisli vladni maneken et kohortes kot spremembe ponujajo razgradnjo dozdajšnje socialne države oz. tisto, kar je od nje še ostalo, in nadaljnje krčenje socialnih pravic. Ta razgradnja naj bi se zgodila oz. se že dogaja po že videnem neoliberalističnem receptu, ki je bil nekje bolj, drugje manj uporabljen na Zahodu in ki so ga po padcu komunizma v eni najbolj brutalnih oblik zahodnjaški kapitalisti izvozili v srednjo in vzhodno Evropo. Pa i šire. Neoliberalistična formula se glasi: liberalizirati, privatizirati, deregulirati.

Situacija v Sloveniji je že tako daleč, da se ponavlja celo besednjak. V intervjuju za Mladino je ultra-pametni minister Golobič razlagal, kako so spremembe 'delavske zakonodaje', ki ščiti delavske pravice, in drugih 'socialnih' zakonov nujne, saj da je treba ljudi s pomočjo liberalizacije odpuščanja in zaposlovanja »opolnomočiti«. Nakladanje o opolnomočenju državljanov sodi v besednjak ti. nove desnice na Zahodu v 1980ih, s katerim je neoliberalizem napadal socialno državo. Namreč 'novi desničarji', katerih ideje je povsem posvojila Thatcherca, so napadali idejo socialne države z 'argumentom', da socialna država pasivizira, demotivira, poleni (brezposelne) ljudi, da jih naredi odvisne ter posledično nesvobodne, in da lahko le (nesocialna) 'minimalna država' in odprt trg opolnomočita ljudi, da zaživijo kot svobodni državljani, torej od države neodvisno življenje. To svobodo in neodvisnost lahko ekonomsko samozadostni posamezniki zaživijo le na prostem trg. Za novo desnico je bil torej prosti trg neke vrste 'inkubator' državljanskih kreposti. Piše se leto 2008, opolnomočena zasebna pobuda in odprtost (finančnih) trgov sta pripeljala v ekonomsko krizo nevidenih razsežnosti. Izkušnje z liberalizacijo, prihvatizacijo ter deregulacijo v srednji in vzhodni Evropi so bile že itak slabe (za delavstvo), s krizo pa so se izkazale kot katastrofalne za družbe v celoti. Kljub temu pa bi oblastniki pri nas zapeljali 'slovenski voz' na ista turbo-kapitalistična pota. In to, kako perverzno(!), celo z istimi nebuloznimi argumenti!

Nova desnica na Zahodu je napadala socialne transferje, ki se tičejo brezposelnosti, češ da je brezposelnost visoka prav zato, ker so visoki socialni prejemki, ki brezposelne demotivirajo pri iskanju zaposlitev. Nujno je 'deregulirati' socialno politiko, privatizirati čim več javnega sektorja in liberalizirati trg (delovne sile). V RS si aktualni oblastniki pod pojmom liberalizacija trga delovne sile predstavljajo krčenje zdaj z zakoni zakoličenih delavskih pravic. Teh je očitno po njihovem mnenju 'preveč'. zato bi te pravice in razne zakonske varovalke, ki ščitijo zaposlene, radi krčili oz. celo odpravili, denimo radi bi omogočili lažje odpuščanje zaposlenih. Perverznost, ki spremlja takšne pobude, je v tem, ker krčenje zakonskih pravic cinično poimenujejo – opolnomočenje. Ljudem jemljejo pravice in to jemanje imenujejo opolnomočenje. Res bedno. Namreč ljudje so lahko opolnomočeni le, če njihove pravice ščiti zakonodaja in sodna praksa, če jim te pravice s spremembo zakonodaje vzameš, so lahko kvečjemu manj opolnomočeni ali pa celo povsem v brezpravnem položaju. Kot da bi posnetki bednega življenja in neverjetnega izkoriščanja sezonskih delavcev v RS ne dokazovali prav tega. Slabi pogoji bivanja, neplačani socialni in zdravstveni prispevki, tudi po več mesecev neizplačane plače se tej državi dogajajo celo zakonski zaščiti navkljub, bolj rečeno: zakoni so spisani tako, da onemogočajo učinkovito kaznovanje izkoriščevalcev in urgentno popravo krivic, še zlasti ker sezonski zaposleni niso sindikalno zorganizirani. Oblastniki, ki bi krčili 'varovalno' delavsko zakonodajo, ne vidijo ali nočejo opaziti, da takšno krčenje vodi v še večje neopolnomočenje in da bo, denimo, lažje odpuščanje ljudi le-te s trga, kjer naj bi bili 'svobodni' in 'opolnomočeni', pripeljalo med brezposelne in 'neopolnomočene'. Medtem ko ni nobenih zagotovil, da bi se hitro odpuščeni tudi hitro zaposlili. In zakaj bi oblastniki krčili delavske zakonske pravice? Zato da bojo gospodarstvo bolj 'konkurenčno', 'tekmovalno' in pa zato, da bojo na koncu vsi med 'zmagovalci', saj bo liberalizirana delavska zakonodaja pripomogla k ekonomski oživitvi in rasti BDP. Zanimivo, celo ena izmed 'trdnjav neoliberalizma', zloglasna OECD, zadnje čase ugotavlja nekaj povsem drugega, in sicer da liberalizacija trga delovne sile ne pripomore nujno k večji rasti BDP.

Aktualni slovenski oblastniki so brez idej, kaj šele da bi utrjevali nove poglede, nove 'režime resnic', da bi bili nosilci dejanskih sprememb, torej sprememb, ki bi bile alternativa ekonomskemu neoliberalizmu. Trenutno vlado sestavljajo stranke, ki so nekakšna mešanica medijskih strank ter strank lovač. Takšne stranke zaznamuje načelni oportunizem, ki se ga kamuflira s pridigami o konsenzualnosti, ter medijsko nastopaštvo, neredko zreducirano na razne populistično-ugajalske bizarnosti, kot je denimo čiščenje kopačk nogometnih reprezentantov. Delovanje takšnih strank in njih 'liderjev' neredko zaznamujejo identitetne politike, utemeljene na nacionalizmu ali vsaj na kakšnem od komunitarističnih konceptov, ki jih zaznamuje pozivanje k enotnosti ter govoričenje o tem, da »smo vsi na isti barki«. Takšni pozivi k »bratstvu in enotnosti« (naroda, skupnosti, državljanov ipd.) so v službi kamufliranja procesov in politik, ki omogočajo ali še pospešujejo vse večjo družbeno razslojenost, omogočeno tudi z izkoriščanjem v sferi ekonomije. »Klasična« socialna demokracija se je vedno borila prav zoper to, torej družbeno razslojenost. Če že ni moč preprečiti razredne (v sferi ekonomije), preprečimo vsaj družbeno razslojenost, so rekli. To pa je mogoče le, če obstaja v državi močan javni sektor. (Da ne bo pomote, nisem zaposlen v javnem sektorju.)

Javni sektor ni le državna uprava, državna birokracija, javni sektor so tudi zaposleni v zdravstvu, šolstvu, vzgoji, znanstvenih ustanovah, vojski, policiji ipd. Da država v krizi namenja manj za vojsko, ni problematično. (Mimogrede, kdaj bo 'levičarska' vlada umaknila slovenske vojake iz ameriške avanture v Afganistanu? Ne samo zato, ker bi z umikom kaj privarčevali, pač pa tudi zato, ker okupirati tuja ozemlja in služiti v imperialističnih agresijah ni lepo.) Problem nastane, ko se začne krčenje programov v zdravstvu, šolstvu ipd. Če bi aktualna vlada zares sledila skandinavskemu modelu »flexicurity«, bi ne napovedovala krčenje javnega sektorja, še manj privatizacijo tega sektorja. Dansko gospodarstvo, denimo, je lahko med bolj konkurenčnimi na svetu prav zato, ker ima močan in razvejan javni sektor. Namreč močan javni sektor lahko 'kompenzira' posledice relativno liberalnega trga delovne sile. Če nekdo ljudi sili, naj postanejo vrvohodci, je pošteno, če pod vrvjo najprej razprostre varovalno mrežo. Torej socialno mrežo, ki jo omogoča javni sektor. Da slovenska mreža ni najgosteje spletena, pa dokazuje Hanžkova študija, ki ugotavlja, da je v RS javni sektor, verjeli ali ne, relativno majhen, vsaj v primerjavi z drugimi (še vedno relativno socialnimi) državami v EU, še zlasti skandinavskimi. In ne samo s temi. Denimo na Slovaškem pride na enega visokošolskega učitelja ca. 11 študentov, na Danskem 9, pri nas pa ca. 21. Primanjkuje visokošolskih učiteljev. Pa ne samo teh. A to ne moti Križaniča, ki bi 'združeval' razrede in povečeval število učencev v njih, saj bi rad varčeval prav pri izobraževanju, ker da je 'preveč' zaposlenih na ravni primarnega in sekundarnega izobraževanja. Že dolgo je v RS znano tudi to, da primanjkuje zdravnikov, da je v RS na 100.000 prebivalcev zaposlenih 250, denimo na Danskem, Avstriji, Italiji, Nizozemskem 400, Švedskem, Španiji, Nemčiji, Franciji pa 350 zdravnikov; da so izdatki za zdravstvo v RS pod EU-povprečjem ipd. (več: http://www.stat.si/doc/pub/Zdravje%20in%20zdravstveno%20varstvo-slo.pdf) Skratka, če nameravajo oblastniki deregulirati in liberalizirati ekonomski sektor, morajo hkrati okrepiti javni sektor, ki naj bi 'kompenziral' škodljive 'eksternalije' liberalizacije. Le tako se bojo lahko približno vsi enako kvalitetno in pod enakimi pogoji zdravili, izobraževali ipd., ne glede na njihov 'uspeh' ali 'uspeh' njihovih staršev na trgu. Močan javni sektor, nemara še okrepljen ali pa vsaj ne bistveno okrnjen, bi moral biti prioriteta socialnodemokratske vlade, še zlasti v kriznem obdobju, ko je socialna stiska državljanov največja. Socialne države brez močnega in učinkovitega javnega sektorja enostavno ni. (Mimogrede, glede na cost/benefit kriterij se bolje kot pretežno zasebno zdravstvo, obnese pretežno javno zdravstvo. To dokazuje tudi primer ZDA, kjer je delež BDP, namenjen zdravstvu, bistveno večji kot v večini evropskih državah, pa vendar so tam zdravstvene usluge nedostopne večjemu odstotku ljudi.)

Ne trdim, da so prav vse zahteve sindikatov upravičene, da ni potrebno ponekod 'zategniti pasove' in racionalizirati poslovanje javnega sektorja, saj je kriza oklestila gospodarsko rast in BDP. Vendar obstaja dejstvo, da brez delujočega in relativno 'gostega' javnega sektorja, ni socialne države. In da prostora za krčenje stroškov delovanja javnega sektorja v RS ni veliko, če hočemo, da bo ta sektor še naprej v službi (tudi) 'socialnega poslanstva' države. A če bi bilo omejevanje do neke mere in iz finančnih razlogov še razumljivo, je povsem nesprejemljivo, da se vladni obupanci lotevajo zakonodaje, ki ščiti interese zaposlenih. Rečeno drugače: nekateri posegi so morda res nujni, nekateri drugi, morda celo večina predlaganih s strani vlade, pa so le 'nujni'. Obstaja torej nujnost in 'nujnost', slednja je sproducirana prvenstveno s strni neo-liberalistične ideologije, ki prevladuje tudi v aktualni manekenski vladi. Naomi Klein je to obliko 'nujnosti' razložila v svojem opisu doktrine šoka. Pri kapitalistični doktrini šoka gre za to, da v kriznih trenutkih oblastniki, ki služijo predvsem interesom kapitala, sprejemajo 'šokantne' politike, ki služijo temu kapitalu (krčenje socialnih pravic, spreminjanje 'delavske zakonodaje' v škodo zaposlenih ipd.), predstavljajo pa jih kot 'nujne' ukrepe v kriznem obdobju, kot strategije 'razvojnega preboja', ki da bojo družbo pripeljale v 'svetilniško' prihodnost, v kateri bomo 'vsi zmagovalci'. Skratka, pri doktrini šoka gre za to, da se pod krinko proti-kriznih ukrepov izpelje politike in strategije, ki bi jih sicer ne bilo mogoče in ki niso namenjene odpravljanju posledic krize, pač pa predvsem interesom kapitala.

Seveda, pri vladi, ki jo vodi maneken, pa niso vse 'nujnosti' le v službi kapitala. Nekatere očitno služijo tudi zabavanju prebivalstva. Spomnimo se: eno takšnih burlesknih 'nujnosti' je Borat opravičeval že takoj na začetku mandata. Tako je imenovanje Rupla kot posebnega zunanjepolitičnega svetovalca opravičeval z nepopularnimi proti-kriznimi ukrepi. Imenovanje nesposobneža Rupla kot zunanjepolitičnega svetovalca je za Borata proti-krizni ekonomski ukrep? Če se ob takšnih absurdnih 'argumentih' lahko le režimo, je mnogo manj razlogov za smeh ob napovedi te vlade, ki namerava privatizirati nekatera uspešna podjetja v (delni) državni lasti oz. manjšati državni delež v teh podjetjih. Zadnje čase poslušamo, kako je 'nujno' dokapitalizirati (beri: še v večji meri privatizirati) NLB. Tako se omenjajo trije scenariji: javna prodaja državnega deleža, strateški (verjetno tuj) partner/ji, dokapitalizacijo izvede država. Ker slednja nima denarja, ker je že itak zadolžena, za dokapitalizacijo pa bi bila potrebna dodatna sredstva, zadnja opcija odpade. Tako se zdita 'aktualni', 'smotrni' oz. 'proračunsko in fiskalno vzdržni' le prvi dve opciji, ki pomenita manjšanje deleža države v banki in večinsko lastništvo zasebnega (in tujega) kapitala. Problem takšne 'zdravorazumskosti' je v tem, da spregleda 'četrto' možnost. Ta pa je, da se NLB ne dokapitalizira. Na to opozarja skupina ekonomistov, ki se sklicujejo tudi na Banko Slovenijo, za katero je NLB kapitalsko ustrezna in njena dokapitalizacija ni nujna. A, kakopak, to četrto opcijo ideološko (beri: neoliberalistično) pogojena 'nujnost', ki jo vsiljujejo vladni zagovorniki manjšanja lastniškega deleža države v banki, izključuje. Tudi če dokapitalizacija NLB iz ekonomskih razlogov ni nujna, je postala 'nujna' zaradi vladne politike. Tako kot je za vlado, ki bolj ali manj sledi neoliberalističnim ekonomskih učbenikom, 'nujna' tudi liberalizacija 'delavske zakonodaje', ki zdaj vsaj za silo še ščiti zaposlene pred samovoljo kapitalistov in jim jamči neko 'odpustnino' v primeru izgube dela.

Iz opisanih primerov je razvidno, kako je kapitalistična praksa in milton-friedmanovska ekonomska teorija povozila tretjo pot pri nas. Socialistična hegemonija v organizaciji SD? Šala mala. Od stranke, kot je SD, in vlade, v kateri sedi tudi nekaj profesorjev, bi pričakoval več, predvsem več pobud in novih pogledov, drugačnega načina artikulacije zadev, ne pa prostodušno pristajanje na besednjak in imaginarno neoliberalizma. Denimo univerzalni temeljni dohodek (UTD). Ni pravi časi in ni denarja za uvedbo UTD, se pogosto sliši. Ni res. Je pravi časi in obstaja denar , le redistribucija sredstev bi morala biti urejena drugače. Zanimivo je, da UTD zagovarjajo celo nekateri ekonomski liberalci in sicer iz 'pragmatičnega' razloga racionalne, nizko-stroškovne redistribucije socialnih transferjev. Pričakoval bi, da bi SD začela debato na to temo, da bi vztrajala pri pobudi, šla v nekakšno idejno ofenzivo, ne pa da prevzema pobude iz arzenala neoliberalističnih parol in praks. No, na tem mestu je treba pohvaliti nov družinski zakon. Vsaj nekaj. Zakaj? Zato ker definira družino povsem drugače, kot je bila definirana do zdaj. Po novem zakoniku zakonska zveza, naj bo ta hetero- ali homoseksualna, ni družina, družino določa otrok, naj ta živi pri enem staršu ali pri dveh. Ta zakonik je lep primer epistemološke premestitve, kjer se v prakso 'uvede' nov način dojemanja družine. Že prej sem omenil zakon o obvezni participaciji delavcev pri dobičku. Tudi ta zakon bi lahko pospremil drugačen pogled na 'naravo' dela (ki ga gre obravnavati kot investicijski vložek) in na 'naravo' osebnega dohodka (ki je akontacija na pričakovan dobiček in ne mezda). Delo se da razumeti še na drugačne načine, denimo kot javno dobro. Kot nekaj, do česar smo upravičeni vsi. Ker je tako, bi si morali delo deliti. V praksi to pomeni, da bi brezposelnost reševali s krajšim delovnim časom. Ali z delitvijo dela. Denimo Igor Lukšič je na FDV nosilec oz. sodelavec pri 4 dodiplomskih predmetih in enem podiplomskem. Če se na trgu dela pojavi kandidat z enakim ali podobnim znanjem, kot je Lukšičevo, bi ta kandidat enostavno nadomestil Lukšiča pri dveh predmetih. Solidarnost je lepa reč, kne?

Zakaj SD, denimo, ne redefinira odnosa do lastnine? Dojemanje zasebne lastnine v RS je fevdalno. To se je pokazalo tudi pri izgradnji 'avtocestnega križa', kjer je lahko vsak kmetič, ki je imel njivico ali hlevček na trasi izgradnje, tako rekoč v nedogled zavlačeval gradnjo, vse dokler ni izsilil lepe denarje. Je SD poskušala relativizirati 'svetost' zasebne lastnine? Ne, nasprotno. Vladni lepotec ponavlja neoliberalistične mitomanske mantre o tem, kako je zasebna lastnina bolj 'učinkovita' od tiste v družbeni oz. državni lasti. Gre za besednjak, s katerim se pogosto opravičuje prihvatizacijo družbene oz. državne lastnine. Praksa pa pove nekaj drugega, in sicer da je zasebna lastnina lahko prav tako neučinkovita (gledano z vidika javnih koristi v družbi in gledano celo z vidika maksimiranja profitov) kot neoliberalci trdijo, da je družbena oz. državna. Prav kriza, v kateri je svet, dokazuje to. To je kriza špekulacij in finančnih malverzacij, ki so jih poganjali zasebni interesi, ne kriza, pogojena z družbeno oz. državno lastnino in skrb za javno dobro. Vladni lepotec tega očitno ne vidi. OK, če je učinkovita izrabljivost premoženja kriterij, ki opravičuje takšno ali drugačno lastništvo, zakaj SD ne da pobudo, da se razlasti vse zasebnike, ki očitno malomarno ravnajo s svojim premoženjem oz. je njih premoženje neizrabljeno. Samo v Ljubljani je menda 15.000 praznih stanovanj. V njih bi lahko bila študentska stanovanja, ali stanovanja za mlade družine, ali… Zakaj vlada, baje obsedena z učinkovitostjo in prikazovanjem svoje domnevne učinkovitosti na 'semaforju rezultatov', ne uzakoni podržavljenja ali poobčinjenja teh stanovanj v primeru, če so prazna več kot dve leti po izgradnji? Zakaj ne legalizira, denimo, skvoterskih zasedb prostorov? Skratka, če je učinkovita izkoriščenost oz. izrabljivost lastnine ultimativni kriterij SD do lastnine, zakaj potem prav s tem kriterijem ne redefinira svojega odnosa tudi do zasebnega lastništva? Zakaj ne ponudi nekega novega uvida glede lastnine, tudi zasebne, in njene izrabe oz. izkoriščanja? Odgovor je takšen: ker so SD-levaki ujeti v hegemonski režim resnice, kot ga prodaja zahodnjaška konservativna in ekonomsko-liberalna desnica. Sami pa so brez idej in/ali brez poguma ter volje ponuditi neko nov uvid na zadevo. Žal, je tako tudi glede drugih vprašanj. Neizvirnost, idejna neinovativnost, odsotnost pobud, oportunizem, pristajanje na epistemologijo, ki jo določaj 'tržne zakonitosti', ideologija prostega trga, kapitalistični način proizvodnje in liberalno-buržoazna država, so razlogi, zakaj je tretja pot doživela polom oz. je njen projekt socialistične hegemonije žalostno propadel. Ne samo v RS, tudi drugod v Evropi. In ne gre le za neke vrste politični ali organizacijski polom, gre za popoln etični in identitetni zaton leve opcije, ki je očitno 'pozabila' na svoje stare ideale, etiko, vrednote. Ta izpraznjen 'etični prostor' pa so napolnili oportunizem, etična dezorientiranost in/ali odkrito navduševanje nad ekonomskim liberalizmom. Tako ni čudo, da predsednik SD sebe povsem odkrito razglaša za ekonomskega liberalca, ne da bi s tem ogrozil svojo politično preživetje na funkciji, ki jo obnaša v stranki.

»Odločni« komedijant

Jurc — Thu, 01 Jan 1970 00:00:00 +0000

Na zahtevo LDS, naj predsednik vlade do ponedeljka (12. aprila) med drugim podpre poročilo ministrstva za pravosodje, ki ugotavlja nestrokovno in nezakonito delovanje generalne tožilke BB, Borat odgovarja, da je ugotovitve poročila že podprl in jih še podpira – da s podporo poročilu izrednega nadzora na tožilstvu z njegove strani ni problema –, da pa se mu ne zdijo zadosten razlog za zamenjavo BB. Skratka, Borat se strinja s ugotovitvami glede nezakonitega in nestrokovnega dela BB (sicer jih ne bi podpiral, mar ne?), vendar te ugotovitve zanj niso dovolj tehten razlog za njeno odstavitev. Lahko bi tudi zapisali: ugotovitve glede nezakonitosti in nestrokovnosti delovanja BB se mu zdijo verjetne, vendar poročilo nudi premalo obremenilnih dokazov za razrešitev BB. Dobro, lahko bi razumeli takšno stališče, če bi ne taisti Borat še pred kratkim BB izrekal neomajno podporo. Kako lahko nekdo podpira nekoga, za katerega meni (kljub morebiti neprepričljivim dokazom), da slabo dela? Takšno izjavljanje je nesmiselno. »Smešno«.

Vendar v slovenski vladi, upam, ne sedijo le svojim funkcijam nedorasli ministri. Rečeno drugače: Boratovo mnenje je le eno izmed možnih mnenj. Tj. njegovo mnenje oz. njegov glas v vladi je le en izmed ministrskih glasov! 2. odstavek 17. člena Zakona o državnem tožilstvu (ZDT) določa, da generalnega državnega tožilca imenuje DZ na predlog Vlade. Še enkrat: na predlog VLADE in NE na predlog le premiera. Glede na 2. in 3. odstavek 41. člena istega zakona pa je jasno, da generalnega tožilca lahko DZ tudi razreši, in sicer na predlog vlade. Spet – na predlog vlade in ne (le) premiera! Skratka, četudi se Boratu ne zdijo ugotovitve o nezakonitem delu BB dovolj tehten razlog za njeno slovo s funkcije generalnega tožilca, to ne pomeni nujno, da se s takšnim mnenjem in prakso strinjajo drugi ministri v vladi. Odločitve v vladi se sprejemajo z glasovanjem, velja »pravilo«: en minister, en glas. Če Borat terja in uveljavlja pravico do svojega mnenja glede konkretne problematike, jo naj prizna tudi drugim ministrom v vladi. Se pravi: Borat bi moral »povabiti« svoje kolege v vladi, da se z glasovanjem izjasnijo glede razrešitve generalne tožilke (tj. BB). Če bo večina ministrov za prenehanje funkcije generalne tožilke, bo vlada predlagala DZ, naj ta razreši BB. Kljub temu, da se Borat morda ne bo strinjal z voljo večine v vladi. Sorči Borči, takšno je pač življenje v »vroči kuhinji« demokracije. In baje, tako se hvali v medijih, Borata ta vročina ne moti. Zakaj torej Borat ne pozove Zalarja, naj poda formalni predlog za razrešitev generalne tožilke in tako omogoči vsem ministrom v vladi, da se izjasnijo? Če ima on pravico do uveljavljanja svojega (glede razrešitve BB sicer zadržanega) mnenja, jo imajo tudi drugi ministri do uveljavljanja svojega (z glasovanjem). Ti ministri nemara bi ne imeli zadržkov glede razrešitve BB.

1. odstavek 41. člena ZDT (ki se uporablja smiselno s 3. odstavkom taistega člena) določa tudi merila, zaradi katerih lahko generalnemu tožilcu preneha funkcija, in sicer: »iz razlogov iz 63. člena zakona o sodiščih ALI če svoje funkcije ne opravlja po predpisih in pravočasno ALI če s svojim ukrepanjem in ravnanjem izkaže, da ni sposoben ali primeren za opravljanje vodstvene funkcije«. Ta citat navajam zato, ker demantira Boratovo sprenevedanje, češ da je lahko generalni tožilec odstavljen le v primeru (dokazanega) kaznivega dejanja. Takšen narek bi bil nesmiseln, saj bi onemogočal razreševanje tožilcev, ki sicer ne bi delovali nezakonito, bi pa delovali nestrokovno in površno. Kot je razvidno iz zakonskega nareka, je za razrešitev oz. za prenehanje funkcije dovolj že (z argumenti podprat) ocena organov, ki tožilca predlagajo in imenujejo (oz. razrešujejo), da je tožilec neprimeren oz. nesposoben. Da je političarka BB nesposobna in neprimerna tožilka kaže njena večletna praksa, naj je opravljala funkcijo »navadne« tožilke ali generalne. O njeni neustreznosti se vsaj posredno izreka tudi večina tožilcev oz. tožilska organizacija. In ne nazadnje tudi kriminalisti in policija. Pa tudi Komisija za preprečevanje korupcije, varuhinja za človekove pravice (primer Strojan) in še kdo. In Borat? Eh, kaj bi. Pred JJ in BB se je »odločno« pokakal v tangice in zanj pravzaprav še naprej velja, da podpira nestrokovno in nezakonito delo na tožilstvu, ki ga pooseblja BB; ta se je do zdaj »izkazala« še z nepotizmom (zaposlovanje sorodstva na tožilstvu) in z discipliniranjem tožilcev (na kar opozarja tožilska organizacija).

Za konec: ali se torej Borat boji »drugačnosti« svojih ministrov? Če se strinja z ugotovitvami glede nestrokovnosti in nezakonitosti ravnanja BB, kljub temu da te ugotovitve zanj niso zadosten razlog za njeno slovo s funkcije generalne tožilke; in če zase terja pravico do »ločenega« mnenja glede poročila izrednega nadzora, zakaj potem ministrom v vladi ne omogoči glasovanja glede prenehanja funkcije generalni tožilki?

'Izredno podkrepljeni razlogi'

Jurc — Thu, 01 Jan 1970 00:00:00 +0000

Že v enem prejšnjih blogov je bilo povzeto stališče gozdarjev, da je lani decembra sprejeta novela zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov drugi najbolj škodljiv zakon, ki zadeva gospodarjenje z (državnimi) gozdovi in s tem povezan javni interes. Drugi najbolj škodljiv, takoj za Demosovim zakonom o denacionalizaciji. Kakopak, gozdarji so ostali preslišani, čeprav so zakon spodbujali s prepričljivimi in preverljivimi argumenti. Borat in ministrska ekipa so na te argumente odgovorili z molkom. A predlagani noveli niso nasprotovali le gozdarji, pač pa tudi službe na finančnem ministrstvu, ki so izračunale, da bo zakon imel tudi (negativne) proračunske posledice. Je ta argument zalegel? Ne. Zakon je sicer 'padel' v Državnem svetu, a ga je vladna večina v DZ, skupaj s pomočjo nekaterih parlamentarcev SNS, 'obudila od mrtvih' (molče, po logiki argumenta moči). Psi (= gozdarji, finančniki, svetniki, varuhi okolja) so lajali, karavana (= vlada) je speljala mimo.

Ni jasno, zakaj ta vlada občasno na dokaj prepričljive argumente odgovarja z molkom (ali nebulozami), in to tudi takrat, ko so zadeve očitno škodljive in v nasprotju z verodostojnimi, prepričljivimi in racionalno utemeljenimi argumenti. Ki vrhu vsega naj ne bi bili v nasprotju z vrednotami, ki da jih zastopa SD, to pa je varovanje javnega interesa. V medijih gre (vse pogosteje) zaslediti komentarje, da je takšna 'nenačelna' zmeda posledica Boratove nesposobnosti in/ali naivnosti, vsekakor pa neobvladovanja situacije. Ali pa da se o nekaterih 'rešitvah' glasuje tako, kot se, ker ima Borat pač takšne prišepetovalce. Prišepetovalce, ki mu šepetajo npr. tudi o 'koristnosti' razprodaje slovenskih uspešnih podjetji v (delni) državni lasti ipd. Namreč res bi bilo zanimivo slišati, kako je Boratu (in drugim ministrom) 'uspelo' preslišati vsa izrečena in argumentirana opozorila (glede škodljivosti za javni interes in proračun), izrečena ob sprejemanju omenjene 'gozdne novele'. Oz. ker je malo verjetno, da so jih preslišali, zakaj so jih ignorirali. Zato pa se zdi, da postaja vse bolj jasno, zakaj je aktualni minister za kmetijstvo podpiral tak (z vidika zagotavljanja javnega interesa) škodljiv zakon. Gre za to, da je mešetarjenje z zemljišči zdaj tudi predmet kriminalistične preiskave. Preiskave, ki preiskuje domnevno 'korupcijsko koalicijo' med omenjenim ministrom in SNS. Oziroma kot piše Dnevnik: 'Po neuradnih informacijah je Pogačnik od Jelinčiča zahteval podporo pri odločanju o interpelaciji in pri odločanju o spremembi zakona o skladu kmetijskih zemljišč, ki mu je Jelinčičeva SNS med parlamentarnim postopkom ves čas nasprotovala, nato pa ga na presenečenje mnogih soglasno potrdila. Jelinčič pa je v zameno zahteval spremembo statusa kmetijskih zemljišč v Prekmurju, kjer je želel uresničiti svojo idejo o letalskem muzeju.' Jep, nekateri skorumpirani politiki opletajo z letečimi sloni, drugi z letalskim muzejem. In to bojo počeli še naprej, vsaj tisti, ki jih bo ščitila tudi politična karieristka na čelu državnega tožilstva…

Očitno ima Borat tudi kar zadeva Brezigarco 'hecne' prišepetovalce. Ali pa smo priča oportunističnemu sprenevedanju in ignoriranju opozoril, ki zadevajo ravnanje omenjene tožilke. Zgodba z Brezigarco je na nek način podobna zgodbi s Pogačnikom oz. z zgodbo o sprejemanju omenjene škodljive 'gozdne novele'. Gre za to, da se je tudi v vezi s prakso BB nakopičilo že toliko preverljivih in preprečljivih (kritičnih) argumentov, ki pričajo o tem, da je njeno delo na tožilstvu slabo oz. (etično, strokovno) sporno, da je njeno dolgoletno delo na tožilstvu strankarsko-politično, da 'lomi hrbtenice' (načenja avtonomijo) svojih podrejenih in da jo je moč označiti za politično skorumpiranko. Zgodba je podobna tudi zato, ker je nesprejemljivo prakso nekaterih tožilcev in BB pokazal tudi izredni nadzor ministrstva za pravosodje; nadzor, ki opozarja celo na protipravno delovanje BB. Spet, psi lajajo, karavan gre dalje. No, karavana z Boratom na čelu gre dalje, a to ne pomeni, da Borat v tem primeru molči. Ne, on izreka podporo Brezigarci. In s tem jemlje verodostojnost ministru Zalarju, kakor tudi ugotovitvam izrednega nadzora. Pa ne samo njim, tudi tožilski organizaciji, ki opozarja na 'vojaški red' na tožilstvih, ki ubija avtonomno delovanje tožilcev, kakor tudi posameznim tožilcem, kot je zadnji primer tožilke Branke Zobec Hrastar, ki opozarja na pritiske Brezigarce oz. njeno delovanje mimo pravil in zakonov. Ta opozorila ne zaležejo nič, Borat izreka BB trdno podporo. Oziroma: 'Preden bi se odločili za predlog za razrešitev, bi morali imeti izjemno podkrepljene razloge, sicer bi javnost lahko dobila vtis, da generalno državno tožilko razrešujemo samo zato, ker je domnevno druge politične barve.' Točno tako – sicer bi javnost dobila vtis; političnemu manekenu Boratu gre ZA VTIS , ne za opozorila glede spornega in neetičnega dela BB. In jasno, rezultati izrednega nadzora, opozorila tožilske organizacije in posameznih tožilcev, ki se jim 'lomi hrbtenice' za Borata niso 'izjemno podkrepljeni razlogi'. Tako kot v opozorilih gozdarjev, finančnikov in svetnikov ni opazil 'izredno podkrepljenih razlogov', ki bi služili v prid zavrnitve škodljivega 'gozdnega zakona'. Poleg tega, zakon o državnem tožilstvu ne terja za zamenjavo generalnega tožilca 'izjemno podkrepljenih razlogov'. Generalnega državnega tožilca lahko razreši vlada (skladno z 41. členom Zakona o državnem tožilstvu), če funkcionar svoje funkcije ne opravlja po predpisih in pravočasno ali če s svojim ukrepanjem in ravnanjem izkaže, da ni sposoben ali primeren za opravljanje vodstvene funkcije. Skratka, vlada ne potrebuje npr. pravnomočne sodbo zoper generalnega tožilca zato, da ga odstavi, pač pa je dovolj že ocena o nesposobnosti ali neprimernosti osebe, ki je na funkciji generalnega. In BB je neprimerna, to dokazuje njena dolgoletna praksa, in to govorijo mnogi drugi ne/posredni dokazi ter pričanja. Vključno z v tem textu omenjenimi.

In tako se (očitno) Boratu dogaja korupcija pred nosom, v vladi, v državnih organih na najvišjih funkcijah. Zakaj? Možni odgovori: ker je Borat oportunist; ignorant; ker si ne upa ukrepati; ker noče ukrepati; ker ne zna ukrepati v posamezni situaciji; ker mu prišepetavajo drugi, naj ne ukrepa. Ne glede na to, kater odgovor je pravilen, kaj je razlog ne-ukrepanja, posledice so slabe za vse. Saj medtem ko Borat čaka na 'izredno podkrepljene razloge' za odstavitev Pogačnika in Brezigarce, bojo razni drugi pogačniki in brezigarce na visokih položajih še naprej delali škodo. Ne gre za to, da bi zganjali moralno paniko, pač pa gre 'le' spomniti, da je politika, ki presliši cel kup argumentov, ki opozarjajo na neko določeno škodljivo ravnanje ter prakso in ki ne ukrepa zoper te 'škodljivosti', škodljiva tudi sama.

Ljubica in 7 piratov...

Jurc — Thu, 01 Jan 1970 00:00:00 +0000

Zadnje čase s svojimi izjavami »blesti« obrambnica Ljubica Jelušič. Slovenska desnica »tranzicijski levici« očita kontinuiteto z vsem najslabšim iz obdobja socializma. Še najbljižje "poanti" teh očitkov je prav ministrica Ljubica. Dovolj je, če preberemo njene nedavne izjave, s katerimi akcijo Mladine glede demilitarizacije RS (Slovenija brez vojske) označi za protiustavno in protizakonito početje. Kot da bi poslušal ali bral izjave nekaterih največjih primitivcev med generali nekdanje JLA, ki so podoben demilitarizacijski projekt koncem 80. prejšnjega stoletja označevali s podobnimi oznakami – protiustavno, protizakonito ipd. Skratka, primitivizem, v teh krajih že viden nekoč, ki pa bi se ga dandanes človek nadejal predvsem v krogih blizu Janše, ne pa tudi med »prenovljenimi levičarji«. In vendar…

Nič manj primitivne od izjav, ki Mladinin projekt podpisovanja peticije za Slovenijo brez vojske označujejo kot protiustaven in protizakonit, so bile primitivne tudi njene izjave na NATO seansi v Munchnu, kjer je Ljubica jela dokazovati, da primer »mednarodne« osvoboditve slovenske ladje, ki so jo zajeli somalijski pirati, dokazuje, da je za RS koristno sodelovanje v mednarodnih operacijah zagotavljanja skupne varnosti, kakršna sta bitka proti piratom in misija v Afganistanu. V tej njeni izjavi se skrivajo laži oz. (če gre za nenamerno zavajanje javnosti) neumnosti.

Najprej je lažno oz. primitivno vzročno-posledično pogojevanje včlanjenosti RS v katerokoli vojaško zvezo ali sodelovanja RS v projektih zagotavljanja skupne varnosti s samo akcijo osvobajanja slovenske ladje. Rečeno drugače, slovenska ladja ni bila osvobojena zato, ker s svojimi vojaki sodeluje pri okupaciji Afganistana. Slovenska ladja tudi ni bila osvobojena zato, ker je RS članica Nata. Ne nazadnje je bila akcija osvobajanja izpeljana s strani več držav, tako tistih, ki so članice Nata, kot tistih, ki to niso (gre za skupno akcijo držav članic EU, Indije, Rusije). Skratka, slovenska ladja bi bila osvobojena tudi če bi RS ne bila članica EU, tudi če bi ne bila članica Nata , tudi če bi ne bila okupatorka Afganistana in celo v primeru, če RS sploh ne bi imela vojske.

Pri Ljubici pa je primitivno tudi dojemanje dogajanja na mednarodni sceni. Kot da bi poslušal kakega Busha, ki je deloval po logiki, da najprej strelja, potem sprašuje. No, nekateri bi rekli, da je najprej streljal in se potem nikoli ne vprašal, zakaj strelja. Bush svojega jihada zoper »terorizem« (z napadom na Afganistan in Irak) pravzaprav sploh ni opravičeval s političnimi argumenti, pač pa z mitomanskimi (vojna zoper Os Zla), ob tem pa računal na strah pred teroristi pri ljudeh. Če bi njegova argumentacija agresije na Afganistan in Irak ostala znotraj političnih argumentov, bi takšno argumentiranje nujno zadevalo tudi analizo povojne politike ZDA na z nafto bogatem Bližnjem vzhodu; torej analizo politike, ki jo poleg dvoličnosti »krasi« vtikanje v notranje zadeve držav v regiji, tajne operacije, likvidacije političnih zoprnikov in nasprotnikov ameriških interesov v regiji, podpihovanje vojn ipd. Politične analize bi pokazale, da imajo ljudje na Bližnjem vzhodu (še zlasti Arabci, muslimani) nemalo razlogov za frustracije, in da njihovo anti-ameriško razpoloženje in delovanje ni posledica Zla, ki da jih je obsedel, tudi ne dolgčasa, pač pa da so razlogi politične narave in da imajo ti razlogi že »dolgo brado«. Seveda, čim se je »vojna zoper terorizem« začela predstavljati kot vojna Dobrega zoper Zlo, je oblastniški diskurz zašel na področje mitologij, za katere je značilno, da se antagonizmi med raznimi akterji rišejo kot spopadi med Silami teme in Silami svetlobe (oz. svobode, demokracije in kar je še podobnega sranja). Črno-bel svet skratka. In tako je tudi s somalijskimi pirati. Ti so za razne "ljubice" in "ljubčke" Zlo. Na srečo obstajajo noivinarji, ki opisujejo tudi "ozadje" piratstva v Somaliji. Tako je piratsko zgodbo v Sobotni prilogi Dela opisal (9. maj 2009) Boštjan Videmšek. Ker portal Dela ne dopušča, da bi enostavno prilepil link, bom c/p del Videmškovega članka…

Globalna vojna proti somalijskim piratom – B. Videmšek
Vojaki Aleksandra Makedonskega so na odprtem morju prijeli pirata in ga vklenjenega pripeljali pred svojega vladarja. Aleksander je pirata pobaral, kaj točno je mislil storiti »z zadržanjem lastnine morja«. Antični morski ropar se je nasmehnil in odgovoril: »Mislil sem storiti to, kar vi počnete z zavzemanjem celotnega sveta. A ker jaz to počnem z ubogo ladjico, me imate za roparja, medtem ko imajo vas, ki to počnete z velikim ladjevjem, za cesarja.«

Ko sta Somalijo pred osemnajstimi leti po vojaškem udaru in posledičnem padcu oblasti zajela državljanska vojna in brutalen kaos, ki se je vse do danes le še stopnjeval, so zahodne demokracije, ki se za razmere v padli državi na Afriškem rogu nikoli niso kaj dosti zmenile, izkoristile sijajno poslovno priložnost. Somalijske ozemeljske vode, bogate z vrhunskimi ribami, predvsem rumenoplavutim tunom, so nenadoma postale območje »svobodne trgovine«. Iz Španije, Italije, Japonske, Južne Koreje, Francije in Indonezije so proti somalijskim vodam krenile številne ribiške ladje, ki so se (upravičeno) nadejale bogatega ulova. Začelo se je ropanje somalijskega morja: v letih 1992–2005 so samo evropski ribiči iz somalijskega morja pokradli za tristo milijonov dolarjev rib na leto. Ropanje se do danes še ni končalo, a izlov je iz leta v leto slabši, saj so tuje ribiške ladje skoraj povsem izropale somalijski morski živelj in poleg koralnih grebenov ogrozile več živalskih vrt – med drugim že omenjenega rumenoplavutega tuna, jastoga in velikega belega morskega psa. Japonski ribiči so tuna, mimogrede, lovili kar s helikopterji. Vzporedno so tuji ribiči, uslužbenci velikih korporacij, popolnoma uničili lokalno ribištvo, ki je stotisočim ljudem na revnih somalijskih obalah, če drugega ne, omogočilo vsaj – životarjenje. Kmalu za ribiškimi ladjami so proti obalam severovzhodne Afrike začele pluti tudi malce drugačne, a še bolj nevarne ladje; mnoge v lasti raznih vej organiziranega kriminala (vključujoč italijansko mafijo). Te ladje so, predvsem iz Evrope, v somalijske ozemeljske vode odlagale razne strupene tovore, med drugim velike količine jedrskih odpadkov.

Posledice svobodne definicije »svobodnega trga« so kmalu udarile po nedolžnih prebivalcih somalijskih (ne le) obalnih vasi. Stotine ljudi, ki so le po naključju preživeli dolga leta neopisljivo krute vojne, je umrlo zaradi zastrupitve in posledičnih bolezni. Ko so 26. decembra 2004 somalijske obale zajeli morilski valovi, ki jih je povzročil potres v sedem tisoč kilometrov oddaljenem epicentru pred obalami Sumatre, je s cunamijem na peščene somalijske plaže naplavilo tudi – neprijetno resnico. Stotine in stotine sodov, polnih strupenih snovi, ki so leta plavali po odprtem morju. Precej sodov je bilo, ironično, polnih strupenih odpadkov iz evropskih bolnišnic. »Nekdo tu odlaga jedrske odpadke. Odlagajo tudi svinec in druge težke kovine, kot sta kadmij in merkurij, in še veliko tega; to v somalijske vode pride iz evropskih bolnišnic in tovarn. Nihče ne plačuje kompenzacij, nihče ne pospravlja,« je že leta 2005 povedal tedanji posebni odposlanec Združenih narodov za Somalijo Ould Abdalah.

Medtem v Somaliji 251 od tisočih rojenih otrok umre že pri rojstvu, skoraj tretjina pa jih ne dočaka petega rojstnega dneva: zahodna humanitarna pomoč v najbolj nevarno državo na svetu zaide le po naključju, mednarodna skupnost pa v polnoletnosti somalijskega krvavenja in stradanja, ki ju skoraj vsako leto »podžge« še suša, ni pokazala nikakršne volje za rešitev najdlje trajajoče »afriške krize«. Še več: ko so pripadniki tako imenovane Zveze islamskih sodišč – koalicija različnih islamskih gibanj – z veliko večinsko podporo izčrpanega prebivalstva leta 2006 prvič po petnajstih letih v državi vzpostavili delujočo oblast in so ulice Mogadiša končno postale sorazmerno varne, oživelo pa je tudi gospodarstvo, so se Združene države povezale z gospodarji vojne in zavojevalsko etiopsko vojsko podprle pri invaziji na Somalijo. Etiopski okupatorji, ki so uporabljali ameriško orožje, vodili pa so jih ameriški obveščevalci, so ob prihodu v Mogadiš podprli impotentno prehodno vlado in – sicer le začasno – razbili prve »kredibilne« vladarje Somalije po začetku državljanske vojne leta 1991. V Somaliji sta ponovno začeli sejati smrt in lakota. Začelo se je pisati novo poglavje državljanske vojne, ki je danes, po osemnajstih letih, na – vrhuncu

Prvi somalijski »pirati« so se na odprta morja Adenskega zaliva in Indijskega oceana podali že pred petnajstimi leti: obubožani ribiči so imeli dovolj ropanja svojega morja in so se stvari odločili vzeti v svoje roke. A bilo jih je malo, bili so slabo opremljeni in tuje, moderne ribiške ladje so se jim z lahkoto izognile. Sprva so od tujih roparjev njihovega morja zahtevali le plačilo »ribiškega davka«; potem so zaznali poslovno priložnost. Prvi somalijski pirati pripovedujejo, da so z nekaterih ladij nanje tudi streljali, skoraj vedno pa so proti njim usmerili topove z vročo vodo, ki je poškodovala mnogo nekdanjih somalijskih ribičev. Kot je dejal politični svetovalec nevladne organizacij Oxfam v Somaliji Robert Maletta: »Piratstvo je simptom globljih problemov, ki jih mednarodna skupnost vse od padca nacionalne vlade leta 1991 ni naslavljala.«

Izpoved pirata

Dahir Mohamed Hajejsi, pirat iz Hardarhereja, piratske vasice v južni Somaliji: »Bil sem ribič, moja družina je bila revna; odvisni smo bili od mojega ulova. Pred leti smo veliko lovili; rib je bilo dovolj tako za prehranjevanje družine kot za prodajo na tržnici. Ilegalno ribarjenje in odlaganje strupenih odpadkov s tujih ladij je vplivalo na naše preživetje, saj je skoraj zmanjkalo rib. Da bi se pridružil piratom, sem prvič pomislil pred tremi leti, ko so se moji kolegi ribiči začeli oboroževati. Rekli so mi, da je biti pirat tako kot služiti v vojski, le da na koncu dobiš veliko denarja. Vzel sem svojo pištolo in se jim pridružil. Druge izbire nisem imel. Prvo ladjo smo ugrabili februarja 2007. Moj cilj je čim več zaslužiti – to mi bo omogočilo boljše življenje. Zdaj imam dva tovornjaka, luksuzen avtomobil in svoj posel v mestu. Potrebujem le še eno dobro piratsko priložnost, da povečam svoje premoženje. Potem se bom poročil in končal piratsko kariero. Piratstvo ne prinaša le lahkega denarja, ampak tudi veliko težav in tveganja. Včasih na morju na lovu za ladjo brez uspeha preživiš več mesecev. Včasih nas zajamejo hudi valovi in kak tovariš zboli in umre. Včasih nas ujamejo. Tisoče mladih Somalcev, emigrantov, s potjo v boljše življenje tvega svoje življenje, mnogi umrejo na odprtem morju. Mi počnemo isto. Med nami ni razlike. Ljudje v lokalni skupnosti nas podpirajo; večina je – posredno ali neposredno – odvisna od piratov. Ker je v mestu veliko denarja, do njega lahko pridejo prek prijateljev, sorodnikov ali poslov. Ljudje naše početje razumejo kot legalno in nas imajo za junake. Edina možnost za ustavitev piratstva je, da Somalija dobi učinkovito vlado, ki bo zaščitila naše ribe. Potem se bomo razorožili in svoje čolne dali vladi ter bomo pripravljeni na delo. Tuja ladjevja piratstva ne morejo ustaviti.«

Mednarodna skupnost somalijske pirate označuje za »teroriste«. Tako imenovani teroristi do zdaj niso ubili niti enega zajetega mornarja. Kapitan ukrajinske tovorne ladje, ki je tovorila triintrideset ruskih tankov T-72 in kup različnega orožja, je v ujetništvu umrl »naravne smrti«. Indijska vojaška ladja je, na drugi strani, med vsesplošnim streljanjem po piratih pobila tudi dvanajst tajskih talcev, posebne enote ameriške vojaške mornarice (Navy Seals) pa so med reševanjem kapitana ladje Maersk Alabama pred mesecem dni ubile tri pirate. Somalijski roparji v svojih »akcijah« niso poškodovali nikogar. So pa v zadnjih mesecih, na krilih velikih zaslužkov in vrhunske, visokotehnološke opreme ter širokega zaledja, postali sila predrzni in ambiciozni, kar dokazujejo napadi na vedno večje ladje in, med drugim, tudi na francosko vojaško fregato pred tednom dni.

Dve glavni piratski »oporišči« sta pristaniško mesto Eyl v severni (samooklicano avtonomni) regiji Puntland in nekdanja ribiška vasica Haradhere, ki se je v zadnjih dveh letih spremenila v cvetoče in kaotično mesto, ki spominja na mestne naselbine na Divjem zahodu. Hasan Šukri, pirat iz Haradhereja, pravi, da je na somalijski obali zdaj že okoli tisoč »piratskih celic« – eno celico ponavadi sestavlja ducat s kalašnikovkami in ročnimi metalci granat ter satelitskim telefonom oboroženih mož v hitrem motornem čolnu –, ki so med seboj tesno povezane. »Vsako jutro sedemo skupaj, izmenjamo informacije o tem, kaj se dogaja na morju, in se pogovarjamo. Če so naši tovariši ponoči zajeli kakšno ladjo, opravimo vse potrebno, da lahko ladjo s spremstvom varno pripeljejo v pristanišče,« je novinarjem povedal pirat Hasan. Njegov tovariš Farah Ismail, ki so ga oblasti v Somalilandu ujele pri delu, je svoje motive v zaporu združil v stavek: »Hotel sem, da se svet počuti, tako kot se počutim jaz. Oni so pravi pirati. Oni so vstopili v naše vode, v naš posel. Mi pa smo zdaj stopili v njihovega.« Eid, pirat in nekdanji lovec na jastoge: »Mednarodna skupnost zdaj vpije o piratih. A dolgo pred tem smo mi proti svetu vpili o naših problemih, pa nam ni nihče prisluhnil.« (SP Dela, Videmšek, 2009)

Skratka, čas bi bil, da se s politične scene, domače in mednarodne, čim prej poberejo primitivci in primitivke, kot je Ljubica, in da na sceno pridejo ljudje, ki razumejo, da je treba razloge tako za »terorizem« kot za piratstvo revnih iskati tudi in najprej v ravnanju razvitih industrializiranih kapitalističnih držav. Boj zoper piratstvo bi se tako moralo začeti z varovanjem ribiškega fonda v morju pred Somalijo (kolikor ga je sploh ostalo), s preganjanjem piratskih ribiških ladji velikih zahodnjaških korporacij in s preganjanjem tistih, ki zahodnjaške industrijske in druge nevarne odpadke odmetavajo v Indijski ocean, in ki potemtakem zastrupljajo tudi vode in dele obale v Somaliji. O tem primitivka Ljubica in primitivec Žbogar ne črhneta nič. Čeprav bi prav tu pričakoval kakšno mednarodno akcijo, mednarodno konferenco, ki bi zaščitila ljudi v Somaliji, ali vsaj ribiče v Somaliji. Ne, za primitivce je mnogo lažje, če se zadeve lotijo z orožjem. Tako kot v Afganistanu. V Afganistanu so agresorske države potrošile ogromno denarja, okupacija je pač draga reč. Če bi vsaj pol teh sredstev, jih so jih pokurili za agresijo, pokurili za pomoč prebivalstvu, bi bila »varnostna slika« Afganistana dandanes bistveno drugačna. Tako pa se v Afganistanu razraščajo stroški in nasilje zahodnjaških agresorjev ter pridelava opija.

In Borat? Bo pospremil primitivce v svoji vladi iz vlade? Eh, kje pa, on ima pomembnejše opravke. Trenutno, se zdi, se odgovorno loteva neodgovorne razprodaje uspešnih slovenskih podjetji, ki so (deloma) še v državni lasti… Problem slovenske etablirane "levice" je, da nima idej. Nima idej glede "izhoda iz krize" in tudi ne glede "boja zoper piratstvo". Zna le kopirati, ko je govor o ekonomski politiki sledi smernicam prejšnje vlade (zoper krizo neoliberalizma s še več prijemi taistega neoliberalizma - liberalizacija, deregulacija, privatizacija), ko je govor o odnosu do vojne na morju in v Afganistanu pa sledijo primitvni logiki Busha. V tem je Borat res podoben Obami, tudi ta je očitno brez idej. Tako je v Afgan poslal še nadaljnih 30.000 vojakov. Današnji "levičarji" gredo po trasi, ki so jo začrtali njihovi desni predhodniki. Na trenutke se zazdi, da celo bolj zavzeto kot njihovi predhodniki...

Franci, Barbi in Borat...

Jurc — Thu, 01 Jan 1970 00:00:00 +0000

Primer 1:

Minister Križanič je pri dekanu ekonomske fakultete posredoval zaradi sestave komisije za zagovor doktorske disertacije njegove uslužbenke K.B. Minister pravi, da je Mramorja klical kot stanovski kolega, za kar, kot je prepričan, ima pravico, saj je še vedno habilitiran kot profesor. Mramor, ki je očitno njegov klic dojel drugače (tj. kot napad politika na avtonomijo Univerze), je o Križaničevem klicu obvestil Komisijo za preprečevanje korupcije (KPK). KPK je poseg ministra v avtonomnost izobraževalne ustanove označila za korupcijo. Reakcija Križaniča? Ravnanje KPK je označil za grob poseg v njegovo osebno integriteto. Reakcija Borata? Zaradi mnenja KPK, da Križaničevo dejanje odgovarja definiciji korupcije, ne namerava razrešiti ministra za finance Franca Križaniča. Poleg tega se sprašuje, zakaj KPK, če Križaničevo dejanje ustreza zakonski definiciji korupcije, ne vloži ovadbe, saj je menda to dolžna storiti.

Primer 2:

Izredni nadzor Ministrstva za pravosodje je na tožilstvu ugotovil nezakonitosti, praksa »lomljenja hrbtenic« tožilcem s strani vodji tožilstev, ob potuhi generalne tožilke Brezigar, je bila nezakonita. Borat je prejšnji teden po telefonu poklical generalno državno tožilko in ji izrekel svojo podporo ter izrazil željo, da kot generalna državna tožilka svoje delo opravlja do konca mandata.

______

Borat bo torej sledil praksi in kurzu, ki ju je začrtal Janša. Janšev odnos do institucij, ki nadzirajo oblast (Računsko sodišče, Varuh, Info-pooblaščenka,…), je bil ignorantski in aroganten. Simpatij, ki jih je kazal Janša da Brezigarce (in ona do njega) pa ne gre posebej omenjati, saj je »vzajemna naklonjenost«, od katerih sta imela oba koristi, znana, opazna in celo dokumentirana. Za Borata je bila izkušnja z Erjavcem, ki je odletel zaradi »obsodbe« Računskega sodišča, očitno preveč stresna. Zato si podobnih ne želi več. Ergo bolje se je sprenevedati in zgražati nad nadzornimi institucijami in njih odločitvami, tako kot se je njega dni Janša (ta sicer iz drugih motivov). Borat v tem početju morda ni tako neposreden in nesramen, kot je bil njegov premierski predhodnik, a njegovo sprenevedanje daje enake oz. podobne rezultate in daje domovinsko pravico logiki in praksi, da se je možno iz nadzornih institucij in praks tako rekoč norčevati.

Vzemimo za primer Križaničev klic Mramorja… Mramor je čutil ministrov klic kot politični pritisk nanj in na Univerzo, zato ga je tudi »prijavil« pri KPK. Slednja je v ministrovem početju prepoznala koruptivno početje, ki ga tako sam minister kot Borat zdaj minimalizirata in se nad početjem KPK celo zgražata. A če je kaj vredno zgražanja, je njuno sprenevedavo početje. Ki ne samo, da načenja avtoriteto KPK, pač pa načenja tudi avtoriteto dekana Ekonomske fakultete, dr. Mramorja. Redni profesor in dekan Dušan Mramor ni kdorsibodi, pač pa (tud v tujini) priznan ekonomski teoretik, in ne nazadnje tudi uspešen minister za časa Ropove vlade. Na Križaničevo početje KPK zagotovo ni opozoril zaradi neprištevnosti, bebavosti, neetičnosti ali neukosti. Pač pa zato, ker se mu je Križaničevo telefonarjenje in poskus vpliva na sestavo komisije, ki naj bi ocenjevala doktorsko disertacijo Križaničeve uradnice, zdel(o) (etično, strokovno,…) nesprejemljivo. Očitno pa se takšno klientilistično ravnanje ministra ne zdi nesprejemljivo Boratu (ki bi mu lahko bil Mramor v marsičem vzor; Borat mu ne seže niti do gležnja, četudi nase nadene 10 »armanijev«). In namesto da bi ukrepal zoper ministra (ne nujno z zahtevo po odstopu), bere levite KPK in posredno Mramorju. Rečeno drugače, tudi Boratovo branjenje Križaniča je poseg v avtonomijo Univerze (saj se iz dekana EF pravzaprav norčuje in dvomi v smiselnost njegove »prijave« pri KPK, hkrati s tem, ko brani prakso svojega ministra). In Boratovo branjenje ministra pomeni tudi opravičevanje (vsaj) klientilizma (če že ne korupcije) v vladi!

Nič manj sprejemljivo pa je Boratovo početje v primeru Brezigarce. Namreč na tožilstvu pod njenim vodstvom so bile na (s strani ministrstva) zakonit način (tj. z izrednim nadzorom ministrstva) odkrite nezakonitosti. Namesto da bi Borat vsaj molčal, dokler se zadeva povsem ne razčisti, on že vnaprej izraža podporo Brezigarci, ki »bojkotira« obvezna (in zakonita) navodila ministra, ki naj bi nezakonito stanje na tožilstvih odpravila, in ji tako rekoč jamči, da bo ostala na mestu generalne tožilke, četudi je bilo delovanje na tožilstvih pod njeno »komando« prepoznano kot nezakonito. Kar je škandal. Namreč če Borat meni, da so ugotovitve izrednega nadzora delovanja tožilstev nezakonite, ni jasno zakaj podpira Brezigarco. Zaradi političnega oportunizma? Zaradi politične trgovine z Janšo in miru v državi? Vse to, na škodo zakonitosti delovanja državnega tožilstva? Je to v skladu z obljubo o odgovornosti za spremembe, ki jo je izrekal pred volitvami? Če pa meni, da so ugotovljene nezakonitosti konstrukt, ki je nastal v režiji ministra Zalarja, pa bi moral hkrati ob izrečeni podpori tožilki terjati tudi »glavo« ministra Zalarja. A Borat tudi v tem primeru oportunistično ne stori nič…

Ob tem pa je še dvoličen. Namreč če od Kosa terja naj zoper Križaniča vloži ovadbo, če je res, da je njegovo klicarjenje Mramorja bilo koruptivno dejanje, potem bi moral sam Borat ukrepati ali proti Brezigarci ali proti Zalarju (z ovadbo in/ali z razrešitvijo enega od njiju), saj je očitno, da je nekdo od njiju deloval nezakonito. Izredni nadzor ministrstva trdi, da Brezigarca. Torej naj ovadi in/ali odstavi Brezigarco. Če Borat izreka podporo Brezigarci, ker meni, da sta izredni nadzor in njegova ugotovitev nezakonita in plod komplota politika Zalarja zoper tožilko Brezigar, pa naj zaradi zlorabe položaja odstavi ministra (in/ali ga celo ovadi). To je dolžan storiti. Če ne zaradi drugega, zaradi obljub, ki jih je dajal pred volitvami…

Varnostna histerija (vlade)

Jurc — Thu, 01 Jan 1970 00:00:00 +0000

Se spomnimo reakcij v t.i. laični in t.i. strokovni javnosti, ko je minister za gospodarstvo Franci Križanič obljubljal minimalno plačo v RS v višini 1000 €? Bilo je mišljenih 1000 € že v tem mandatu, vsaj javnost je njegovo izjavo tako razumela. Zato so bile reakcije burne: tiste bolj »kritične« so nihale od tega, da je Križanič idiot, pa do tistih, ki so pod vprašaj postavile njegovo strokovnost; nekoliko bolj prizanesljivi kritiki pa so Križaniču očitali »le« pretiran optimizem. Takšne reakcije so po svoje razumljive. Ljudje pač primerjajo na eni strani (trenutno) stanje v ekonomiji (doma in po svetu), zmožnosti slovenskega gospodarstva, informacije in lastne izkušnje, ki zadevajo situacijo v gospodarstvu (odpuščanja, upad naročil ipd.), ter na drugi strani »nemogoče«, »nerealne« izjave ministra. Te izjave lahko razumejo kot slabo šalo, pretiran optimizem, neumnost ali celo kot žalitev. Žalitev njihove sposobnosti racionalno ocenjevati situacijo, v kateri smo; torej žalitev zmožnosti njihove racionalne presoje.

In potem se »zgodi« minister za zunanje zadeve Žbogar s svojim izjavljanjem, da je – Afganistan grožnja Sloveniji! In glej čudo, takšno izjavljanje ostaja bolj ali manj prezrto. Nobenih (opaznih) zgražanj, kot v primeru Križaničevih izjav, tako rekoč nobenega norčevanja iz ministra, nobenih očitkov glede njegove ne/strokovnosti. Kot da prvi mož slovenske diplomacije izreka golo resnico, gotova in neovrgljiva dejstva. Kako lahko izjava, nesmiselna kot ta Žbogarjeva, ostane tako »ne-skritizirana«. Naj spomnim na izjavo premiera Tonya Blaira, češ da lahko Irak napade VB s kemičnim orožjem v roku 45 minut. Jedki odzivi so sledili že takoj po tem, ko je Blair izjavil to laž; še bolj burni kasneje, ko so prišli na dan tudi detajli, kako so nekateri politiki zlorabljali in celo ponarejali informacije, ki so jih prestregle britanske obveščevalne službe, z namenom opravičila napada na Irak. Da se je Blair lagal tako glede kemičnega orožja kot glede napada, je bilo resnim analitikom jasno že takoj po izrečeni izjavi. Da Sadam nima kemičnega orožja je jasno povedala že skupina preiskovalcev OZN pred napadom na Irak; da Sadam nima projektilov, ki bi dosegli VB, pa je bilo (vsaj strokovni) javnosti znano. Laž na laž, in Tony je »dobil« svojo vojno; vojno, zaradi katere se je ne nazadnje tudi poslovil s svojega premierskega stolčka kot en najbolj nepriljubljenih politikov v VB vseh časov. Postavi se torej vprašanje, zakaj Žbogarjevo lažno izjavljanje o Afganistanu kot grožnji RS ostaja preslišano, medtem ko je Križanič zaradi svojega »nakladanja« doživel neke vrste medijski linč - pa čeprav je mnogo bolj verjetno, da bomo nekega dne v RS res dočakali minimalno plačo 1000 €, medtem ko nerazvit, ne-industrializiran, plemensko-urejen, multietnični in »notranje sprt« Afganistan ni in ne bo postal realna grožnja RS še lep čas, zelo verjetno – nikoli. Pa naj gre za »uradni« Afganistan, ki ga (bo) predstavlja(la) (kakšna) s strani ZDA nastavljena politična (skorumpirana) marioneta, ali pa »talibanski« Afganistan. Nerazvita država, kot je Afganistan, preprosto nima potencialov (tehnoloških, finančnih, infrastrukturnih, intelektualnih) za kakršnokoli vojaško grožnjo, niti za kak terorističen napad ne, sploh pa ne za napad kot je bil tisti 11. septembra v NY, ko se je 15 državljanov Saudske Arabije, 2 državljana Združenih arabskih emiratov, en Egipčan, en Libanonec in noben – s številko: 0 – Afganistanec, skupaj 19 oseb, namerno zaletelo v WTO in Pentagon oz. se hotelo zaleteti menda še v Belo hišo. Kasnejša preiskava je pokazala, da je bil napad načrtovan v Nemčiji (ne v Afganistanu) in da so »piloti-napadalci« letalske šole obiskovali v ZDA (ne v afganistanskih votlinah). Ameriški oblastniki so za organizacijo napada obtožili Saudijca Osamo bin Ladna, sicer veterana proti-sovjetske vojne v Afganistanu in plačanca CIAe, ki je sprva zanikal vpletenost. Ko je zaradi obtožb Američanov postal ikona upora zoper imperialiste, pa je »prevzel odgovornost« za napade. Kot razlog je navedel vojaško prisotnost USArmy na »sveti zemlji« Saudske Arabije. Kakorkoli že, dejstvo je, da Afganistan ni imel infrastrukture in učil, ki bi napadalcem omogočila simulacijo letov in učenje letenja; da bi lahko bila ideja za napad porojena kjerkoli na svetu; da je bilo zbirališče napadalcev Nemčija; da med njimi ni bilo Afganistancev, pač pa povečini Saudijci; skratka – da afganistanski talibanski raztrganci z zarjavelimi kalašnikovkami in predpotopnimi bazukami leta 2001 niso ogrožali in tudi danes ne ogrožajo nikogar v Evropi in ZDA.

Zakaj torej »tišina« ob Žbogarjevemu izjavljanju? V primeru Križaničevih izjav je bilo navrženo, da so reakcije ljudi sledile zaradi razkoraka med tem, kar ljudje opazijo, da se dogaja v domači in svetovni ekonomiji, ter Križaničevimi »optimističnimi« izjavami. Slednje »odstopajo« od tega, kar ljudje menijo, da je realnost. Zakaj potem »molk« v primeru Žbogarjevih nesmislov, mar njegove izjave niso odstopanje od realnosti? En možnih odgovorov je ta, da se javnosti zdijo Žbogarjeva nakladanja tako abstraktna in absurdna, da se »nikomur« ne da komentirati teh neumnosti. Vrhu vsega ljudje nimajo izkušenj s situacijo v Afganistanu, v sled tega tudi ne morejo primerjati situacije na terenu in izjav ministra. Pa je zato »molk« kaj bolj opravičljiv? Ne. In sicer ne samo zato, ker je Žbogarjevo izjavljanje mnogo bolj nesmiselno in neumno, kot je menda bilo Križaničevo, pač pa tudi zato, ker gre v primeru Žbogarja ali za namerno histerizacijo ali pa za pristno paranojo oblastnikov, oba pojava sta slab znak stanja v slovenski politiki, in posledica obeh je napotitev še več pripadnikov SV v Afganistan. Tj. gre za opravičevanje povečanja kontingenta SV v Afganistanu, oba načina »priprave javnega mnenja« - histerizacija in/ali paranoja – pa sta problematična. Omenjena neodzivnost na Žbogarjeve nesmisle pa je lahko pokazatelj tega, da mu (vsaj del) javnost verjame, da je javnost (že) »kupila« njegovo (zlagano) zgodbo.

Histerizacija je manipulatorski trik politikov (beri: politikantov). Histerizacija javnosti s strani oblasti temelji na taktiki širjenja strahu. Čim večkrat je treba ponoviti, npr. da je nacija ogrožena. Hitlerjev in Goebbelsov nasvet glede histerizacije bi bil, da če se že lažeš (npr. glede ogrožene varnosti), tem bolj neverjetna naj bo laž. Npr. – komunisti so zažgali Reichstag (kar je bila laž), in Dolfe je dobil izgovor za preganjanje komunistov (saj komunisti »ogrožajo« Nemčijo, kne); Poljaki so »napadli« Nemčijo (incident je Dolfe insceniral sam), in nacisti so dobili opravičilo za napad na Poljsko (saj Poljaki »ogrožajo« Nemčijo, kne). Po istem kopitu politika deluje in histerizira tudi danes. Očitno tudi slovenska. Ko je govor varnostnih vprašanjih, politika, jasnoda, histerizira (beri: laže) glede »varnosti«. »Varnost« je postala nekakšna čudežna beseda, beseda, ki zahodnjaškim oblastnikom dovoljuje tako rekoč vse. V imenu (ohranjanja) »varnosti« lahko brutalno kršiš človekove pravice (mučiš, pobijaš,…), lahko omejuješ svobodo (ljudi, tiska,…), lahko začenjaš vojne (četudi utemeljene na očitnih lažeh), ipd. Taisti vzhodno-evropski politiki, ki danes obhajajo razne proslave, na katerih pleteničijo o zločinih in nesvobodi komunizma, hkrati brez sramu sodelujejo oz. so sodelovali pri ugrabljanju ljudi oz. njihovem transportu z ameriškimi letali v Guantanamo ali v mučilnice avtoritarnih, a Američanom naklonjenih režimov. Taisti zahodnjaški (predvsem ameriški) »demokrati«, ki drugim berejo levite o človekovih pravicah, sami ugrabljajo, mučijo, izvensodno pobijajo, z lažjo začenjajo in vzdržujejo vojne, kršijo mednarodne konvencije, ki določajo načine vojevanja in katera orožja se lahko uporablja, z histerizacijo glede varnostnega vprašanja vzdržujejo »stanje strahu« ipd.

A histerizacija glede ne/varnosti ne služi le politikom, služi tudi »poslovnežem«. »Varnost« je kot tržni artikel, manj naj bi jo bilo – večjo ceno ima. Oziroma: bolj je javnost podvržena histerizaciji, večji je strah in z njim občutek o tem, da je varnosti manj, posledično – višjo ceno ima »varnost«. Višjo ceno ima, več davkoplačevalskega denarja bojo lahko politiki namenili za nakup »varnosti«, in bolj bojo služile razne »varnostne organizacije« in storitve. Investiralo se bo v nove vojaške projekte, kupovalo orožje, povečevalo proračune za vojsko, najemalo zasebne vojske (kot je npr. zloglasna Blackwater, zdaj preimenovana v XeCompany), začenjalo se bo nove (Jemen, Somalija) in vzdrževalo stare vojne in bojišča (Afganistan, Irak), ipd. Skratka, histerizacija ne služi le političnim profitom, pač pa (vse bolj tudi) poslovnim. Ko z naraščajočo histerizacijo narašča vrednost »varnosti«, narašča tudi vrednost podjetji, ki proizvajajo vojaško opremo in orožje, ali ki nudijo »varnostne storitve«. Ne naraščajo le profiti teh podjetji in njih vrednost, narašča tudi število zaposlenih v teh podjetjih in omrežje raznih »podizvajalcev«, tj. narašča politična, socialna in ekonomska vplivnost »varnostnih« podjetji. V sled tega pomeni upadanje intenzivnosti histerizacije in z njo upadanje strahu pred grožnjo terorizma hiranje vse bolj razvijajoče se »varnostne industrije«. Ta lahko razvija in ponuja nove produkte le, če je strah pred teroristično grožnjo prisoten pri ljudeh in političnih elitah. En zadnjih »varnostnih produktov«, o katerem se zdaj razpravlja, ali naj bi ga bile države članice EU bile dolžne namestiti na vsa letališča in ga uporabiti »na« vsakem potniku, je »slačilnik«; gre za »skener«, s katerim varnostniki na letališčih dobijo uvid, kaj skrivamo pod obleko. Tj. s takšnim skenerjem nas varnostniki tako rekoč slečejo. Ne gre le za napad na intimnost ljudi, gre tudi za napad na dostojanstvo ljudi; vse to v imenu »varnosti« (in profitov proizvajalcev »slačilnikov«). Na srečo še niso vsi slovenski politiki shisterizirani ali paranoični, saj, kot beremo, je delegacija RS, ki jo vodil sekretar MNZ Goran Klemenčič, na posvetovanju policijskih ministrov držav-članic EU v Toledu, kamor je priletela tudi ameriška ministrica za domovinsko varnost Janet Napolitano, »izrazila pomislek« glede uvajanja »slačilnikov« na letališčih.

Marx je zapisal, da se zgodovina ponavlja. Najprej kot tragedija, nato kot farsa. Morda se je motil. Namreč tisti dogodki v zgodovini, ki so tragedija, so pogosto tudi farsa. Rečeno drugače, navadno prav farsičnim opravičilom sledijo tragedije, npr. vojne. Nekaj podobnega »vojni zoper terorizem« je bilo »na sceni« v Evropi že v 19. stoletju. V prvih desetletjih tega stoletja so v Sredozemskem morju križarili arabski pirati, zahodnjaške vse bolj industrializirane kapitalistične velesile so v imenu »vojne zoper piratstvo« napadle in okupirale severno-afriške dežele. Npr. Francija je 1830 (z izgovorom boja zoper piratstvo) zasedla Alžirijo, alžirski Arabci so šele s proti-kolonialistično vojno v 60. letih 20. stoletja nagnali francoske kolonialiste. Sarkastično rečeno, Francozi so se kar 130 let borili zoper »pirate«, v prostem času pa so si vzeli čas še za izvajane kolonialne oblasti. Tako kot je starim imperialističnim načrtom služila »vojna zoper piratstvo«, tako neo-kolonialističnim projektom danes služi »vojna zoper terorizem«. Da bi ti novi imperialistični projekti dobili podporo med ljudmi, jih je potrebno prepričati, da terorizem zadeva tudi njih, torej »navadne ljudi« - delavce, kmetiče, študente, upokojence, verne in neverne, stare in mlade, lepe in grde, bolj in manj revne,… Problem oblastnikov je v tem, ker je za mnoge naštete, vojna zoper terorizem nekakšno »oddaljeno dogajanje«, pravzaprav se večina ljudi ne zbuja zjutraj z mislijo, da jih za vogalom čaka kak terorist, ki se bo raznesel z bombo. S takšnimi občutki se večina ne zbuja niti v tistih zahodno-evropskih državah, ki imajo izkušnje s »terorizmom« (npr. Španci z Eto, Francozi s korziškimi separatisti, Angleži z Iro, itd.), kaj šele v »neproblematičnih« državah ali državicah, kot je RS. Poleg tega večina ljudi ne razume povsem, zakaj za vraga bi se morali »naši fantje« boriti daleč od doma zoper ljudi, ki, kot je videti na TV, živijo v blatnih bajtah, hodijo v razcapanih oblekah in so očitno vse prej kot siti. Ti ljudje so nevarni nam? Seveda niso. Vendar je naloga politikantov ljudi prepričati, da nas »ogroža Afganistan«. Šele če se ljudem vsakodnevno »pere možgane« z izjavami, ki opozarjajo, da so »tisti«« tam daleč nevarni »nam« tukaj, lahko ljudje »razumejo« vojaške napade (v službi geopolitičnih strategij, neo-imperialističnih iger in ne nazadnje profita). Skratka, agresorske napade industrializiranih držav na relativno nerazvite družbe je treba opravičiti pred »domačo javnostjo« evropskih držav in ZDA, in sicer s tezo, da nas napadeni narodi, države, skupine ljudi ogrožajo. Ker pa napadeni prej kot strah pri ljudeh prebujajo usmiljenje, je potrebno neprestano laganje o nevarnosti oz. histeriziranje - npr. ogroža nas Afganistan. Šele prestrašene ljudi je moč prepričati v »resničnost« grožnje. In prestrašeni ljudje tudi ne postavljajo »tečna« vprašanja politikom, ki začenjajo vojne, pobijajo domnevne »teroriste«, rušijo mesta in vasi, infrastrukturo, ne-zahodnjaške kulture, itd. Prestrašeni ljudje nato dovolijo, da se agresije dogajajo »v našem imenu«, kakopak, v skrbi »za našo varnost«. In za profite industrijsko-vojaških kompleksov velikih sil. Vojna je pač biznis.

Biznis, v katerem profitirajo le nekateri. Med te »nekatere« zagotovo ne sodi RS oz. gospodarstvo v RS. V sled tega je še manj razumljivo, zakaj vlada, še zlasti Žbogar in Jelušička v vladi, vztraja v sodelovanju SV v natovski oz. ameriški agresiji na Afganistan. Če »javnosti« podvomi v razloge za sodelovanje v ameriški »vojni proti terorizmu«, začne Žbogar (kot da bi poslušal kakega propagandista ameriške administracije) lagati, da je Afganistan grožnja (tudi za RS); če ne zaleže Žbogarjevo histeriziranje, pa ministrica Ljubica zaigra na karto »odgovornosti«, češ RS je članica Nata in ima kot takšna svoje obveznosti do svojih »zaveznikov«. A res? Zaradi Nata smo v vojni? No, potem pa je potrebno čim prej izstopiti iz te vojaško-imperialistične organizacije, saj če članstvo v njej narekuje sodelovanje v agresiji, potem članstvo v Natu ne pomeni več, pač pa manj varnosti za prebivalce, prebivalke RS. Kakorkoli obrnemo, laganje in histeriziranje ali igranje na karto odgovornosti do »zaveznikov«, v obeh primerih gre za sprenevedanje. Žbogar, Jelušička, ne nazadnje vlada, se sprenevedajo. Jelušičkino sprenevedanje pa ima še en vidik, naj ga poimenujem zgodovinski. Gre za to, da ima taista ministrica govore na raznih partizanskih proslavah, na katerih poje slavo pripadnikom OF in NOB ter med partizanstvom in današnjo SV riše kontinuiteto. Da slavi partizansko epopejo, ni problem, problem pa je, da spregleda, da je bila NOB tudi proti-imperialistična vojna (mimogrede, KPS je sprva uporniško organizacijo želela poimenovati Proti-imperialistična fronta, kasneje se je prijelo ime Osvobodilna fronta), da pa SV sodeluje v imperialistični vojni; in problem je, da spregleda, da je bila partizanska vojska vojska prostovoljcev, ki so branili svoje domove zastonj, da pa so pripadniki SV v Afganistanu plačanci, ki sodelujejo v agresiji na domove Afganistancev (za enkrat le posredno, napovedano pa je tudi neposredno sodelovanje pripadnikov SV v bojih) in katerih prostovoljstvo v misiji je pogojeno z visokimi plačami. In to je prava slika SV – vojska plačancev, ki jo davkoplačevalci plačujejo zato, da lahko deluje kot »kolesce« Nato mehanizma, medtem ko je za svojo »primarno« nalogo (= obrambo domovine) povsem neuporabna.

Trdim , da je »profesionalna« SV povsem nesposobna zaustaviti agresijo na RS, če bi državo napadla vojaška formacija večja od brigade (po Nato standardih šteje brigada približno 4000-5000 mož; v Avstriji pa brigada šteje celo 11000 mož). Rečeno drugače, SV je »delana« le za sodelovanje v sklopu Nata, njeni zmožnosti samostojne obrambe v primeru napada na RS, pa so slabe. V »resnih« državah-članicah Nata je drugače. Države imajo vojske najprej zaradi njihove »primarne« naloge, tj. samostojne obrambe države; v Nato pa te države »investirajo« le »vojaške presežke«, tj. sodelovanje vojska teh držav v Natu je pravzaprav sekundarnega pomena. Te države vojske nimajo zato, da so lahko članice organizacije, pač pa najprej zaradi »primarnih« obrambnih potreb; RS pa ima vojsko predvsem zato, da lahko sodeluje v Nato projektih. To se vidi že iz obrambne strategije RS in iz opremljenosti SV – SV nima razvitih vseh rodov vojske, pač pa gre razvoj v smeri »specializacije« (tako rodov kot opremljenosti in izurjenosti), ta specializacija pa se vrši glede na potrebe Nata. Skratka, SV obstaja in se razvija najprej glede na potrebe Nata, ne na potrebe samostojne obrambe države. SV se razvija in opremlja z mislijo na sodelovanje v operacijah Nata in predvsem z mislijo usmerjeno na strukture in potrebe Nata; v prej omejenih državah pa vojske opremljajo predvsem glede na lastne potrebe, strukture, obrambne strategije, sodelovanje v Natu je sekundarnega pomena. In ker je tako, podpiram zamisel o ukinitvi obrambno-neuporabne »profesionalne« SV. »Profesionalci« pač niso v stanju obraniti države, nemalo obramboslovcev se strinja, da bi RS mnogo bolje in učinkoviteje varovala obrambna strategija, ki sliši na ime – splošni ljudski odpor, ne pa plačanci. Rečeno drugače, če bi jutro prišlo do vojne, bi državo spet branili in reševali neke vrste novodobni partizani. Torej gverila, ki bi jo podpiralo ljudstvo. In ne »profesionalna« vojska, ki je »delana« za Nato.

Res pa je, da so dandanes drugi časi, in da s(m)o ljudje bolj komfortni, kot so bili »stari«, ki so organizirali partizanski upor »iz nič« in sredi skoraj nemogočih agresorskih razmer. Rečeno drugače, strategija splošnega ljudskega upora predvideva vojaško izobraževanje ljudi, torej naborniško vojsko in služenje vojaškega roka; naborniško služenje vojske in valjanje s puško v blatu pa dandanes mladine večinoma ne zanima. In če v RS ni moč več obuditi naborništva in sprovajati obrambno politiko, temelječo na doktrini splošnega ljudskega upora, potem je nemara bolje, da RS vojske sploh nima. Če ni vojske, njenih pripadnikov ne moreš pošiljati v (agresorske) misije; in če politiki nimajo vojske, tudi ne potrebujejo opravičil za pošiljanje vojakov v te misije. In če ne potrebujejo opravičil, utemeljenih na zastraševanju ljudi, to pomeni, da je državljanom prihranjena tudi histerizacija. Histerizacija in še lep kupček denarja, ki bi ga lahko (v teh kriznih časih) porabili mnog bolj koristno, kot je financiranje vojaških plačancev in njih agresorskih ekspedicij.

Pahorjev izhod (in odhod)

Jurc — Thu, 01 Jan 1970 00:00:00 +0000

In se je zgodila tretja konferenca SD, na kateri je »blestel« Borat:

- začel se je spopad nacionalnih ekonomij – RS se mora odločiti ali bo stagnirala ali tekmovala;

- če hočemo zmagati, moramo biti konkurenčni;

- potrebna je reforma javnega sektorja;

- potrebna je večja fleksibilnost na trgu dela (beri: delodajalcem je treba omogočiti hitro odpuščanje, brez tega so njihova podjetja menda »nekonkurenčna«);

- treba je pospešiti odpiranje tujim investitorjem in privatizirati državno premoženje.

Takšni ekonomski poudarki so res lahko le poudarki nekoga, ki se razglaša za ekonomskega liberalca. In Borat se razglaša, nenavadno pri tem samo-deklariranju je »le« to, da je lahko ekonomski liberalec predsednik socialno-demokratske stranke. Skratka, Borat je s predvolilnim obljubljanjem o »odgovornosti za spremembe« očitno meril na spremembe v smeri še več neo-liberalističnih, turbo-kapitalističnih ekonomskih prijemov. Boratov način reševanja krize, ki ji je botroval neoliberalizem, je v »uporabi« še več neoliberalizma. Težava je v tem, da ga »njegovi« volivci oz. volivke očitno niso razumeli/-e. Kot že navrženo, zadnje volitve ni toliko zaznamovala zmaga SD, prej poraz $D$ oz. Janše. Slednjega je imela večina v RS dovolj, zato so volili Boruta. In dobili Borata. Zdi se, kot bi bila Boratova parola – »po Janši Janša« oz., bolje rečeno, »po Janši še več Janše«. Z neoliberalističnimi prijemi v ekonomiji, ki temeljijo na floskulah in praksah deregulacije, liberalizacije in privatizacije, je začel Janša. Ti prijemi so bili odmik od »gradualističnega obdobja« Drnovškovih in Ropove vlade. Vendar so se Janši kmalu »zgodili« sindikati (demonstracije novembra 2005) in ubožec je moral marsikatero od tistih turbo-kapitalističnih zamisli, ki jih je obljubljal, opustiti. Zdi se, da se je proti koncu mandata nekoliko oddaljil od »mlado-ekonomistov« in njihovih milton-friedmanovskih zablod (ki so tudi najbolj »zaslužne« za zdajšnjo krizo na globalni ravni), v zadnjem letu Janševe vlade pa smo bili celo priča vrsti raznih socialnih ugodnosti. Ne gre za to, da bi Janša povsem opustil neoliberalistično paradigmo, pač pa za to, da je v letu pred volitvami populistično delil »predvolilne bombončke«. Državljani, državljanke naj bi se »sladkali« z njimi in ob tem sladkanju pozabili na njegovo mesarjenje po gospodarstvu, na njegovo avtoritarno vodenje države, na njegovo načenjanje vladavine prava, na korupcijo in klientilizem, ki sta se razpasla pod njegovo vladavino, ter na njegovo populistično in brezobzirno politično kulturo.

Po volitvah je zmagala opcija (= »trojček«), od katere(ga) je večina pričakovala spremembo Janševega kurza, in ne njegovo ohranjanje ter še več »neoliberalistične prakse«, temelječe na nevidenih poenostavitvah in zablodah. Ki pa so očitno očarale tudi Borata. Naj omenim npr. Boratovo zablodo o odpiranju slovenske ekonomije tujim investitorjem in privatizaciji državnega premoženja. Namreč dejstvo je, da je RS odprta za tuje investicije, ne le od vstopa v EU, pač pa že od prej. Kljub temu je bilo v RS malo »green field« tujih investicij. Zakaj? Preprosto zato, ker je bila cena delovne sile v RS vedno višja kot v drugih srednje- in vzhodno-evropskih državah. In ravno nizke mezde so bile razlog za investicije Zahodnjakov na Vzhodu. A Zahodnjaki na Vzhod niso selili svojih raziskovalnih oddelkov, pač pa proizvodnjo in nekaj malega »knowhow-a«, le toliko, da je bilo prilaščanje dobičkov, h katerim je prispevala vzhodnjaška poceni delovna sila, še bolj učinkovito. To bi moral Borat vedeti, Zahodnjake in druge pri nas zanima poceni delovna sila. Te pa ni, oz. drugače rečeno: še dlje na vzhodu so ljudje pripravljeni delati še za nižjo mezdo kot pri nas. In prav zato je povišanje minimalne plače ena najpomembnejših agend delavskega in sindikalnega boja, saj je ravno minimalna plača tisti instrument, ki preprečuje »tekmovanje navzdol«. Skratka, zaposleni v RS ne morejo tekmovati (in noro bi bilo, če bi) z Romuni, Bolgari, Kitajci idr. v nižanju mezd. Kitajec morda še lahko preživi mesec s stotakom evrov v žepu, prebivalec RS pač ne! To Borat ve, in ker je tako, naj bi vlada sicer »zakonsko« povišala »minimalko« na borih 510 €, hkrati pa bi (tuje) investitorje privabljala z oženjem delavskih pravic. Kar je podlo do obisti. In hkrati nepremišljeno, saj zaradi manj delavskih pravic ne bo bistveno več tujih investitorjev, namreč mezda v višini 510 € mesečno je še vedno »previsoka«, tj. delovna sila na vzhodu je še cenejša. Bi pa oženje delavskih pravic prišlo prav domačim kapitalistom oz. delodajalcem.

Taistim delodajalcem, ki znajo pogosto blebetati, da »smo vsi v istem čolnu«. Res, in ker je tako, bi od vlade pričakoval, da v času krize uvaja politike, ki bi vsem v tem »istem čolnu« enakomerno naložile breme. Če namerava vlada oklestiti pravice iz naslova dela, bi bilo po drugi strani fer, da bolj obdavči premožne, da obdavči kapital (obdavčitve omogočajo ex post redistributivne politike države), ali da vsaj uzakoni obvezno delavsko participacijo pri delitvi dobička. Tako bi ravnala socialnodemokratska vlada. Kašna sploh je »poanta« politik evropskih (še zlasti skandinavskih) socialnih demokracij? Socialnodemokratske stranke sprejemajo trg, tržno svobodo, kapitalistični način proizvodnje, tudi razredno delitev, a če že ne morejo preprečiti razredne delitve, če že ne morejo doseči razdelitvene pravičnosti (v ekonomiji), poskušajo obvarovati vsaj družbeno enakost! Rečeno drugače: socialnodemokratske stranke pristajajo na razredno delitev, ne pa na družbeno neenakost! Zato so politike teh strank usmerjeno v to, da razredno neenakost kolikor je le mogoče »izolirajo« v sferi ekonomije in ne dopustijo »statusnih« idr. razlik v družbi. To pomeni, da imajo vsi državljani, ne glede na svoj družbeni stan, razred, »raso«, versko pripadnost, spol, spolno usmerjenost, (telesno) hendikepiranost itd. dostop do vseh primarnih dobrin (zdravstvenih, izobraževalnih, bivanjskih,…) ter temeljnih civilnih, socialnih in političnih pravic. Da imajo torej enake možnosti participacije v družbenem življenju. Je res, da socialnodemokratska politika nujno ne izključuje konkurenčnost (npr. skandinavske države so ene najbolj konkurenčnih na svetu), vendar se ta (sicer omejena) liberalizacija, deregulacija, privatizacija tiče in »drži« le sfere ekonomije, medtem ko je država še naprej močno prisotna v vseh sferah družbe. Npr. Danska še naprej skrbi za (učinkovito) stanovanjsko politiko, za zastonjsko in kvalitetno zdravstvo, za vsem dostopno kvalitetno javno izobraževanje itd. Vprašajmo se, kako je s tem pri nas? Primer stanovanjske politike: država je stanovanjsko sceno skoraj v celoti prepustila trgu (na škodo npr. mladih družin…); izobraževanje se vse bolj komercializira (RS je ena redkih držav, ki pozna izredni študij na javnih fakultetah, ki je, kakopak, plačljiv – poleg tega se je praksa izrednega študija že dodobra izrodila, »javne« fakultete služijo z izrednimi študenti, zato je razpis števila vpisnih mest za izredni študij vse večji, na škodo števila vpisnih mest rednega študija); privatizacija oz. »koncesionarstvo« vse bolj najeda tudi zdravstvo itd. O tem, kako »zasebništvo« (in z njim pohlep) vse bolj zajeda javni sektor oz. javne storitve, kako se država »umika« z mnogih družbenih področji in jih prepušča »zakonu trga«, bi lahko pisal na dolgo in široko. Ni to namen tega bloga, poanta je v opozorilu, da RS ni več socialna država, da se razredne delitve vse bolj odražajo v družbeni razslojenosti in neenakosti. In to ljudje vedo oz. čutijo, vedo, da je njih izobraževanje, zdravljenje v primeru bolezni, stanovanjski problem itd. vse bolj odvisen od njihovih pozicij in pravic v ekonomiji, od razrednih pozicij. Tudi zato se bojo ljudje težje odpovedali pravicam iz dela. Borat poudarja le fleksibilnost zaposlovanja, pozablja pa, da v RS ni več prave socialne varnosti. Npr. na Danskem je drugače. Lahko je tam govoriti o fleksibilnosti delovnega trga, ko pa ZARES (ne samo na papirju in v gobezdanju) obstaja in relativno učinkovito deluje socialna država; država, ki je s svojimi politikami še vedno močno prisotna v družbi, in ki tako preprečuje globoke družbene neenakosti, saj ščiti možnosti dostopa vseh državljanov do primarnih dobrin. To je njihova pravica.

Skratka, Borat z nizko minimalno plačo in krčenjem pravic zaposlenih gotovo ne bo bistveno pripomogel k porastu (tujih) investicij. In četudi bi, se postavi vprašanje glede »narave« investicij. Ne nazadnje imamo izkušnje iz nedavne preteklosti. V času ekonomske konjunkture so menda dobički švigali v nebo, investicije pa so bile ne-razvojne, tj. dobički so končali v luksuzu in ne npr. v uvajanju novih tehnologij, izobraževanju delovne sile, širjenju proizvodnje, temelječe na delovnih mestih, ki prinašajo višjo »dodano vrednost« (ter s tem višje mezde). Domači investitorji so torej slabi investitorji, ne nujno zato, ker bi bili bolj pohlepni kot tuji, pač pa tudi zato, ker so enostavno prešibki. Njih akumulacija kapitala je prešibka za večje, recimo jim »tehnološko-prebojne« investicije, ali celo za investicijo v t.i. bazične (znanstvene) raziskave; največji investitor v RS je (in bi morala ostati) država oz. velika (pretežno) državna podjetja. Le investicije »v razvoj« odpirajo delovna mesta z višjo »dodano vrednostjo« (in še pred tem izobražujejo kadre, to izobraževanje pa sploh ni poceni). »V razvoj« pa tujci (pri nas) ne bojo vlagali. Za tuje investitorje je delovna sila v RS še vedno predraga, delovnih mest z »višjo dodano vrednostjo« itak nimajo namena seliti v RS, kakor tudi ne razvojnih oddelkov, koristi od oženja delavskih pravic bi oz. bojo imeli kvečjemu domači kapitalisti in tajkuni, ti pa, kot navrženo, dobičke investirajo predvsem v svoje žepe, in ne »nazaj« v proizvodnjo. Domači kapitalisti so v primerjavi s tujimi revčki. O tem so najbolj pričali ravno poskusi tajkunskih prevzemov (državnih) podjetij. Namreč problem teh prevzemov je bil, da so nekateri privilegirani državljani, ki so zasedali vodilna mesta v (deloma še državnih) podjetjih, ta podjetja poskušali prevzeti s krediti, ki pa jim jih banke niso dale zato, ker bi založili svoje premoženje (tega niso imeli dovolj za prevzem), pač pa so jim kredite dale zato, ker so jih »pokrili« kar s premoženjem podjetji, ki so jih prevzemali. Barabini pravzaprav niso tvegali nič svojega, pač pa le premoženje, ki so ga prevzemali na sporen način, in ob podpori politike (ne nazadnje je tajkunom politika prodajala državne deleže v podjetjih). Če bi slovenski »wannabe« tajkuni bili bogati, bi firme enostavno pokupili. Problem je bil v tem, da so razni šroti in bavčarji s prevzemi podjetji pravzaprav šele poskušali obogateti. Takšne lopovščine, se zdi, so dandanes nemogoče, javnost je preveč občutljiva. Skratka, napovedana privatizacija podjetij, ki so še v (delni) lasti države, lahko Boratu uspe prodati le, če bojo kupci tujci. In tujci bi bili neumni, če bi takšno priložnost, kot jim jo nudi Borat, ne pograbili. Najprej gre omeniti, da ta trenutek, čas krize, sploh ni pravi čas za prodajo državnega premoženja. V krizi ima premoženje (tudi relativno uspešnih podjetij) nizko ceno. Pameten podjetnik v času krize kvečjemu kupuje, ne prodaja. A se zdi, da namerava Borat prav s privatizacijo privabljati tuje investitorje. Kar je slabo.

Drug argument proti je, da tuji investitorji zagotovo ne bojo selili delovnih mest z »višjo dodano vrednostjo« v RS, pač pa prej OBRATNO (tj. iz RS). To nas uči primer prodanega farmacevtskega podjetja Lek. Taisti Metod Dragonja, direktor Leka, ki je gojil sanje o razvoju Leka pod okriljem Novartisa, je danes en največjih skesancev. Bistvene obljube švicarskega Novartisa se niso uresničile, Lek je postal podružnica Novartisa, razvoj pa je vse bolj »centraliziran«, tj. Lek zgublja razvojno avtonomijo, politiko podjetja narekuje »centrala« v Švici. Prodaja uspešnih podjetij (ekonomist Jože Mencinger bi rekel – družinske srebrnine) tujcem pomeni odliv znanja in stagnacija razvojnih oddelkov. Ne gre za neko patetično govorjenje o nacionalnih interesih, pač pa za dejstvo, da je razvoj neke regije povezan z lastništvom podjetji, ki imajo sedež v tej regiji. Rečeno drugače: razvojni (tehnološki, znanstveni) preboji, ki ženejo tudi slovensko gospodarstvo in prinašajo korist, so odvisni od domačega lastništva in investicij; tujci pri nas ne bojo vlagali v razvoj, pač pa znanje kvečjemu izžemali. Po drugi strani pa je res, da je v RS akumulacij kapitala, ki so potrebne za investicije »v razvoj«, malo. Ostane logičen zaključek – država ne sme prodati uspešnih domačih podjetji v (delni) državni lasti. In to bi moral vedeti tudi Borat, saj celo sam pravi, da se je začel »spopad nacionalnih ekonomij«. V sled tega je še manj jasno, zakaj hoče privatizirati podjetja v (delni) državni lasti. Jasno, govor je o uspešnih podjetjih, saj neuspešna ne tujcev ne domačih kapitalistov ne zanimajo. S prodajo se bo zgodilo natanko to, pred čemer naj bi »nas« Borat obvaroval – stagnacija, in ne zmožnost tekmovanja. Lek, kot podružnica Novartisa, tekmuje in zmaguje (beri: prinaša dobičke) »za Švico«, ne za RS. In ravno zato je Boratova teza, da odpiranje tujim investitorjem pomeni razvojni moment za »nacionalno ekonomijo« RS – neumnost. In ni edina. Če je Boratova strategija za izhod iz krize zbir takšnih nesmislov, potem bi kazalo podpreti Boratov izhod. Iz vlade. Članstvo SD pa bi nemara zahtevalo izhod iz stranke, ali vsaj s predsedniškega mesta. Boratov »izhod iz krize« pomeni krčenje pravic zaposlenih, nadaljnjo razgradnjo še tistih nekaj točk socialne države, privilegiranje (zahtev) delodajalcev (na račun delojemalcev), razprodajo (še) uspešnih podjetij in stagnacijo. Z raznimi privilegiji mora le še utrditi ekonomski in statusni položaj RKC (kateri leze v rit ob vsaki možni priliki) in res bo v te kraje vrnil srednji vek.

Pahorjev srednji vek

Jurc — Thu, 01 Jan 1970 00:00:00 +0000

Zdi se, da je en paradoksov SD v tem, da se (aktualno) vodstvo stranke distancira od revolucije med NOB (in njenih idealov ter pozitivnih dosežkov), od nosilke upora in revolucije – KPS, torej da vodstvo poudarja diskontinuiteto s Partijo, njeno povojno (socialistično) prakso, medtem ko so članstvo ali simpatizerji SD kakor »obsedeni« s fiksacijo, da je prav SD največja, če že ne edina »varuhinja« spomina na NOB, na OF, na Revolucijo (in na ideale ter pozitivne pridobitve revolucije). Paradoks je torej v tem, ker vodstvo stranke »beži« od dediščine Partije ter pozitivnih pridobitev revolucije oz. socializma (oddaljevanje od teh »svetinj« poteka deklarativno in v praksi, tj. v vsakodnevni politiki in političnih vizijah in izjavah, ki jih nudi vodstvo), medtem ko »partizansko« članstvo in simpatizerji še naprej sanjajo, da je SD kontinuiteta, nekakšna nadaljevalka »starih bitk« za enakopravnost, enakovrednost državljanov, nosilka egalitarističnih idej, ki nedrijo v uporu in epopeji NOB. Gre za zanimivo sobivanje, ki očitno ne temelji na skupnih pogledih na preteklost oz. na pozitivne ideale in pridobitve revolucije, pa vendar je nujno, saj (anti-revolucionarno, anti-socialistično) vodstvo SD potrebuje svoje volivce in podpornike, ti pa očitno potrebujejo svojo iluzijo o SD kot stranki, ki je nosilka »naprednih« idej in idealov, saj naj bi bila »naslednica« revolucionarne, partizanske KPS, torej stranke, ki je bila motor upora zoper fašistične okupatorje in imperialiste (ki so z agresijo poskušali razbiti takrat skupno, mednarodno priznano državo ter si njene posamezne dele prilastiti oz. priključiti k svojim matičnim ozemljem) ter ki je bila nosilka naprednih idealov, naj ti zadevajo narodno vprašanje (etnija v svoji prvi povojni republiki postane nacija), socialna vprašanja (socialna država, delavske pravice, emancipacija žensk…), politično-ustavna vprašanja (konec monarhije, uvedba republike), ekonomska vprašanja (samoupravljanje kot poskus delavske demokracije na delovnem mestu, družbena lastnina, razlastitev lastnikov premoženja fevdalnega porekla,…) ali kulturno vprašanje (sekularna država – »Kultura in prosveta, naša je osveta!«).

No, in potem se zgodi Boratov »srednji vek«… Namreč v eni izmed svojih nepremišljenih izjav je (samodeklarirani ekonomski liberalec) Borat konstatiral, da je v RS zakonodaja, ki ureja zaposlovanje (oz. odpuščanje delavcev) »srednjeveška«. Srednjeveška, ker ne omogoča hitrega odpuščanja zaposlenih, to pa da je nujno potrebno v tem kriznem času – v krizi je namreč neoliberalni milton-friedmanovski model (finančnega) kapitalizma (temelječ na t.i. monetarni teoriji), ki ga (jo) z ogromnimi dozami davkoplačevalskega denarja rešujejo politiki, češ da na ta način rešujejo tudi ali predvsem t.i. realni-proizvodnji sektor. Kriza dol ali gor, poznavalci delavske scene v RS znajo povedati, da odpuščanje pri nas ni ne-vem-kako zapleten (birokratski) poseg in da je tisto, kar zares moti delodajalce oz. investitorje, odpravnina, do katere so upravičeni »ne-krivdno« odpuščeni delavci. Jasno, delodajalce ne motijo le odpravnine, motijo jih tudi dodatki na delovno dobo, nadomestila za bolniško, zajamčena minimalna plača v višini 600 € ipd. A kot gre razumeti delodajalce, je predvsem odpravnina tista, ki »preprečuje« dinamično zaposlovanje in odpuščanje. Brez odpravnine bi res hitreje odpuščali, pravijo, po drugi strani bi (v času krize) menda še hitreje zaposlovali.

Ni dvoma, da je v tržnem kapitalizmu zaposlovanje in odpuščanje zaposlenih lahko dinamičen proces, vendar je po drugi strani res, da tudi kadri, zaposleni v podjetjih, ki so »na« trgu, ne rotirajo nenehno in da tudi podjetja v tržnem kapitalizmu potrebujejo neko »jedro« stalno-zaposlenih (in neko relativno stabilno kadrovsko politiko). Rečeno drugače: v zdravih podjetjih v pogojih kapitalističnega načina produkcije in svobodnega trga je le nek določen del zaposlenih »intenzivno« prepuščen »tržni dinamiki«, in sicer gre predvsem za honorarno oz. začasno zaposlene. Npr. tovarna avtomobilov lahko poveča število zaposlenih in uvede »tretjo-nočno izmeno«, če ima v nekem trenutku porast naročil, ko število naročil upade, se število zaposlenih zmanjša (ukine se »tretja izmena«), a še vedno ostane »jedro« zaposlenih, ki dela v »prvi« in »drugi« izmeni. Sicer se lahko v zelo hudi krizi zmanjša tudi število zaposlenih iz teh dveh izmen, lahko se celo zgodi, da podjetje propade, vendar so takšni dogodki izredni in v primeru propada tudi enkratni, kar pomeni, da izplačane odpravnine v primeru izrednega odpuščanja in stečajev ne morejo biti argument v prid tezi o »neprožnem« odpuščanju in zaposlovanju. Podjetja ne propadajo zaradi izplačanih odpravnin, pač pa zaradi mnogih drugih dejavnikov, ki lahko neko podjetje pripeljejo v situacijo, ko je treba odpuščati, vključno s tistimi dejavniki, ki se tičejo slabega dela menedžmenta. Skratka, odpravnine zaposlenim niso razlog (pač pa posledica) slabega delovanja in poslovanja podjetja (ali krize) ter tudi niso relevanten razlog domnevno »neprožnega« trga dela, saj resna in zdrava podjetja potrebujejo neko »jedro« zaposlenih, medtem ko je »prožen« le del zaposlenih.

Očitno se v zahtevah delodajalcev glede znižanja oz. ukinitve odpravnin skriva predvsem kalkulacija o višjih profitih na račun manjših stroškov dela. Z zmanjšanjem ali ukinitvijo odpravnin odpuščenih bi kapitalisti dobili v roke orožje za izsiljevanje delavcev, po načelu – če ti višina plače ni všeč, lahko greš, zaposlil bom drugega. Ker oz. če bi kapitalist ne bil dolžan odpuščenim izplačati odpravnine, bi tako lahko pogosto in poceni (oz. zastonj) odpuščal in zaposloval ljudi. Zdaj je takšno »menjavanje« ljudi, tudi zaradi uzakonjene odškodnine, oteženo, tj. kapitalist ljudi pač ne more menjati kot ponošene gate. In zato so po mnenju delodajalcev razmere na menda »ne-prožnem« trgu delovne sile v RS neznosne, po mnenju Borata pa celo – »srednjeveške«. Na Boratov »srednjeveški« komentar je reagiral sindikalist Dušan Semolič, in sicer z izjavo, da problem srednjega veka niso bili podrejeni in izkoriščani tlačani, pač pa fevdalni sistem kot tak. In tu je problem, ne samo problem Borata, pač pa tudi nemalo drugih politikov v EU, ZDA pa i šire, ki neo-liberalni model kapitalizma rešujejo s še več prijemi tega modela; ti prijemi pa so: deregulacija, liberalizacija, privatizacija. Do prihoda Janše na oblast je RS slovela kot primer države z gradualističnim ekonomskim razvojem. Ko je pred volitvami Borat obljubljal »odgovornost za spremembe«, je, menim, nemalo volivcev in volivk (levičarskih prepričanj) razumelo, da obljublja tudi odmik od Janševega eksperimentiranja, temelječega na paradigmi neoliberalizma, ki prisega na prijeme deregulacije, liberalizacije, privatizacije. To, kar obljublja Borat zdaj, pa je prav deregulacija trga delovne sile in ukinjanje oz. omejevanje nekaterih (bistvenih) delavskih pravic. Kjer je začel Janša, bo nadaljeval Borat. Namesto, da bi bila ekonomsko-socialna paradigma »leve« vlade v znamenju »stare gradualistične pravde«, je Borat očitno prevzel »odgovornost za spremembe« v smeri še več liberalizacije, privatizacije (tistih podjetji, ki so (deloma) še v državni lasti) in deregulacije. Zato ne čudi, da Semolič obljublja prekinitev socialnega dialoga, tako kot so ga sindikati prekinili za časa Janševe vlade, ko je ta hotela uvesti enotno davčno stopnjo. Semolič tudi zavrača Boratovo »konsenzualno« mešetarjenje po načelu: minimalna plača v zameno za spremembo delovnopravne zakonodaje v smeri manj pravic iz naslova dela. Očitno bojo (spet) sindikati tisti, ki bojo preprečili srednjeveško prakso oblastnikov in očitno so le sindikati (ne pa SD) zmožni obraniti vsaj del že davno izborjene »stare pravde«.

In katero »staro pravdo« imam konkretno v mislih? Tisto, ki je bila na sceni pred prihodom Janše na oblast, tj. dediščino tandema Rop-Mramor. Sam ne idealiziram takratne davčne in delavnopravne zakonodaje, pa vendar – je bila ta »pravda«, če jo merimo z nekaterimi vatli solidarnosti, boljša od tega, kar terjajo delodajalci in obljublja Borat danes ,saj so bili prejemniki višjih plač bolj »davčno-progresivno« obremenjeni, davki na dobičke višji, delavskih pravic več. Vlada SD bi se morala vrniti ali vsaj težiti k tej »stari pravdi«, bolj obremeniti populacijo z nadpovprečnimi prejemki in bolj obdavčiti dobičke. Poleg tega naj si izmisli kake nove prijeme, ki bi v kriznih časih prerazporedili bogastvo. Npr. naj prisluhne sindikatom in podpre njih zahtevo po minimalni plači 600 €, ali uzakoni OBVEZNO participacijo zaposlenih pri dobičku. Delodajalci jokajo, češ da bi minimalna plača 600 € pokopala mnogo podjetji, ker od teh terja, da delavcem jamčijo mezde v višini 600 €, čeprav bi jih na trgu ne zaslužili. Vlada ta argument jemlje na znanje, hkrati pa presliši Semoliča, ko ta argumentira, da bi minimalna plača 600 € nekoliko povišala kupno moč zaposlenih ter posledično večje povpraševanje in gospodarsko rast. In zakaj delodajalci nasprotujejo obvezni participaciji zaposlenih pri dobičku, saj bi uzakonjenje te obvezne participacije vnaprej nikomur nič obljubilo, ker bi bil dobiček itak odvisen od uspeha na trgu? Vsak ve, da če podjetje ne ustvari profita, ni kaj deliti. Vedno se najde izgovor: obvezna participacija zaposlenih pri dobičku bi »odganjala« investitorje, ti bi pobegnili. Seveda, kot da je selitev proizvodnje tako poceni projekt, da bi kapitalisti kar zbežali, če bi morali deliti dobiček z delavci. Ne bežijo tovarne, bežijo dobički iz tovarn.

Iz prakse preteklih let, ko so dobički menda »švigali v nebo«, je razvidno, da dajanje davčnih odpustkov s strani tandema Janša-Bajuk ni botrovalo investicijam in modernizaciji proizvodnje (kar bi danes ali v prihodnje dajalo višjo »dodano vrednost«), pač pa smo bili priča fenomenu, ki mu ekonomist Franček Drenovec pravi – rast brez napredka. Rast brez napredka pomeni, da so dobički bili povečini »reinvestirani« v luksuz in plače vodilnih v podjetjih, in ne v višje plače »navadnih« zaposlenih (četrt milijona zaposlenih v RS je sredi najvišje ekonomske konjunkture leta 2007 delalo za plačo nižjo od 600 €) ali za modernizacijo in razširitev proizvodnje v podjetjih. Sam po sebi se ponudi »nov vir« davčnih prihodkov – davki na luksuzne nepremičnine, na drage in »ne-ekološke« avtomobile, na jahte, na… Nekoč so puntarji peli in delovali po načelu »grad gori, grof beži…«, danes ni potrebe po zažiganju »gradov«, vlada jih naj raje obdavči. Za to pa je potrebna volja… Skratka, vsaj ko je govor o »prihodkovni strani proračuna«, bi vlada lahko uvedla vrsto davčnih obremenitev, s katerimi bi obdavčili premožnejše in ki bi skupaj predstavljali nov relevanten vir proračunskih sredstev. Jasno, omejiti pa bi se moral tudi odliv na »odhodkovni strani proračuna«, vendar ne na račun manj socialne države. Potrebno bi bilo izpeljati pokojninsko reformo (a ne na škodo delavcev-težakov), ukiniti nezaslužene državne prejemke RKC, nižati stroške za vojsko, omejiti rast plač in zaposlovanje v državni upravi ipd.

Npr. konkreten primer varčevanja v vojski bi bil – umik SV iz Afganistana. Če umik iz te avanture, ki služi predvsem imperialističnim ciljem ZDA, napovedujejo Kanadčani, Nizozemci, Japonci, ni nobene potrebe, da bi kot oprode še naprej v tem »križarskem pohodu« vztrajali pripadniki SV. Celo stare članice Nata so spregledale neo-kolonialistično igro ZDA, ki se očitno po avanturi v Afganistanu in v Iraku, pripravlja še za avanturo v Jemnu. Medijska priprava za novo križarsko-kapitalistično vojno se je že začela. (V vezi z zaostrovanjem razmer v Jemnu in Somaliji priporočam branje članka Toma Križnarja v današnji Sobotni prilogi Dela.)

Drug konkreten primer varčevanja oz. omejitve proračunskih izdatkov bi lahko bila ukinitev socialnega zavarovanja za duhovne (ni nobenega razloga, da bi bili duhovni privilegirana izjema, tudi oni so le del verskega trga, tako kot so vsi drugi zaposleni del kakih drugih trgov; če duhovnom posel ne uspeva, naj posamezne »podružnice« enostavno zaporo, ali pa se prezaposlijo v svojih tajkunsko-škofijskih centralah, ki obračajo velike denarje) in prenehanje financiranja zasebnih šol, med njimi tudi katoliških. Noben dokument EU ne obvezuje držav, naj financirajo zasebno šolstvo. Države so ga dolžne le omogočati, ne pa financirati. Ko je govor o zasebnih šolah, ki so jih ustanovile verske skupnosti, je treba opozoriti še na načelo in civilizacijski standard ločitve dejavnosti teh skupnosti (tudi izobraževanih dejavnosti) od države. Ena zadnjih analiz priča, da slovenska RKC v 80% primerov (od približno 50) izvaja verouk v prostorih javnih šol brez najemnih pogodb (gre za obliko subvencioniranja RKC s strani države). Zakon sicer dovoljuje takšno prakso v primerih, ko posamezno župnišče nima primernih prostorov za opravljanje verouka, vendar je ta odnos med župniščem in posamezno šolo lahko le poslovne narave (potrebna je najemna pogodba prostorov), poleg tega se mora verouk izvajati časovno in prostorsko ločeno od šolskih aktivnosti. Ta ločenost se ne sprovaja dosledno, s čimer se krši ustavno načelo ločenosti verskih skupnosti od države. Torej načelo, ki ga je v eni zadnjih sodb še enkrat več potrdilo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice.

Opozoriti gre še na napoved RKC, da ustanavlja svoje fakultete in univerzo. Ena prvih katoliških fakultet bo poslovna. Kar je razumljivo, saj tajkunska RKC potrebuje poslovneže, ki bojo poslovali s premoženjem RKC, ki ga je ta pridobila iz naslova denacionalizacije in (certifikatske) privatizacije. In, kakopak, poslovneže RKC potrebuje tudi zato, da se bo znala še bolj kot do zdaj izogibati vplačevanju davkov ter še bolje parazitirati na državnih jaslih. Že zdaj je jasno, da bojo nove farške fakultete financirala ravno država, če se ne bo prej spremenil zakon o financiranju zasebnega šolstva. Kaj čaka »leva« vlada? Kaj čaka in dela Borat?

Borat uvaja fevdalizem, ki bo »nudil«: manj pravic za zaposlene tlačane; več posluha za razne novodobne fevdalne plenilce, ki bojo z bolj »prožno« zakonodajo lahko še bolj bičali »ubogo gmajno«; povečane kontingente »slovenskih križarjev« v Afganistanu (hkrati z uvedbo RKC-ordinariata v SV); statusno ter ekonomsko krepitev pozicij RKC v RS ipd. Na začetku bloga sem omenil 5 sklopov revolucionarnih pridobitev, 5 sklopov dediščine revolucije, ki jo je vodila Partija, katerih poskusov razkroja vsaj nekaterih med njimi Borat ne bo preprečil, pač pa jih bo (skupaj z nekaj pomočniki) razkrajal še sam. Če niso »dovolj« razkrojili že drugi pred njim. Naj gre za pridobitve, ki se tičejo delavskih pravic idr. socialnih pravic, naj gre za kulturno vprašanje (povezano z razkrajanjem sekularne družbe), naj gre za ekonomska vprašanja (povezano s prijemi, ki sodijo v arzenal ekonomskega neoliberalizma). In tu smo spet pri paradoksu SD oz. pri paradoksalnem sobivanju (aktualnega) vodstva SD na eni strani ter »partizanskih« članov ter simpatizerjev SD, romantičnih občudovalcev tradicije NOB in pozitivnih pridobitev revolucije na drugi…

Računsko sodišče - brezzobi tiger?

Jurc — Thu, 01 Jan 1970 00:00:00 +0000

Ob zadnjih peripetijah v vezi z Erjavcem ne gre spregledati Boratove »ideje«, da bi dal zakon (ki Računskemu sodišču (RačS) omogoča dajanje predlogov za razrešitev posameznikov, ki razsipno barantajo s proračunskim denarjem) v presojo Ustavnemu sodišču. OK, to je njegova pravica, vendar se postavi vprašanje, zakaj se je Borat tega spomnil šele zdaj? Namreč zaradi enakih razlogov, kot hoče RačS zdaj glavo Erjavca, jo je terjalo tudi za časa Janševe vlade, in sicer glavo takratnega okoljskega ministra Podobnika. Iz reakcije in razmišljanja Borata je očitno, da ga pooblastila RačS, ki mu jih daje zakon, motijo šele zdaj, ko je sam predsednik vlade. Tako kot odločba RačS moti šele zdaj tudi Erjavca, ki je, spomnimo se, takrat, ko je RačS terjalo glavo Podobnika, menil, da bi moral Podobnik »v imenu zakonitosti in lepe olike« odstopiti. Dvojna morala? Gotovo. A ne gre le zato…

Se še spomnimo, kako je Janša naskakoval »Kosovo komisijo«? In pritiskov, omalovaževanja in ignorantskega odnosa do drugih nadzornih institucij s strani Janševih oblastnikov? Ali ignoriranja odločb USRS? Npr. za »Kosovo komisijo« so Janša et kohortes trdili, da je nekoristna, da je »brezzobi tiger« ipd. Problem Boratovega razmišljanja pa je, da se v ozadju njegovega »špecanja« RačS pri USRS pravzaprav skriva prav nakana, kako iz RačS narediti »brezzobega tigra«. Ali kot pravi Šoltes, če se RačS vzame možnost njegovega »terjanja«, naj bojo rokovnjači, ki malomarno ravnajo s proračunskim denarjem, odstavljeni, potem RačS postane »brezzobi tiger«. Rečeno drugače, v državi, kjer je politična kultura že itak tako nizka, da se ignorirajo ali vsaj poskušajo zaobiti odločbe in z zakoni določene sankcije zoper raznorazne kršilce na oblasti, bi razne »brezzobe« institucije, ki nadzirajo oblast samo, postale še bolj nepomembne, kot so v očeh politikov že zdaj. Bile bi le okrasek, ki bi ga slovenski oblastniki kazali v tujini oz. pred drugimi »Evropejci«. Farsične inštitucije, ki naj bi dajale vtis »urejene« države, v kateri politika deluje »transparentno« in skladno z »vladavino zakonov«. To so v tej državi, za pre-več politikov le floskule, ki jih morajo ponavljati, sicer pa bi, če se le da, delali mimo zakonov, nadzornih institucij in »po domače«.

In zdaj še Borat. Je imel to v mislih, ko je pred volitvami obljubljal »odgovornost za spremembe«? »Izbijanje zob« institucijam, ki nadzirajo samo delovanje (zakonitost, transparentnost, gospodarnost, potratnost) oblasti? No, kljub vsemu se zdi, da Borata motijo nekatera pooblastila nadzornih organov zaradi drugih razlogov, kot so Janšo. Janša, kot avtoritarnež, ne trpi nikogar, ki bi ga nadziral. V tej državi lahko le on nadzira, nadzora nad njim samim pa ne sme biti. V tej državi lahko le on ali njegovi podrepniki odnašajo domov zaupne dokumente tajnih služb, le on in njegovi lahko fotokopirajo zaupne materiale, se nepooblaščeno sprehajajo po prostorih Sove, pretepajo in ugrabljajo ljudi, ponarejajo listine, na tajnih sestankih privatizirajo slovenska (državna) podjetja, trgujejo z orožjem in trpajo »provizije« v žepe ipd. Janša ne trpi, da bi te rabote nekdo nadziral, spremljal, beležil, na njih opozarjal. Borat pa vidi v nadzornih institucijah drug problem. Namreč te institucije vnašajo »nemir« v njegovo iluzijo »konsenzualnosti«. Pa kaj je bilo treba tega »tečnega« Šoltesa in »njegovega« RačS, ki težita zaradi Erjavca? Same težave z njima, Borata sta prisilila, da bo moral »ne-konsenzualno« brcniti v rit Čarlija. Oh, groza!

Skratka, še enkrat več se je pokazala Boratova »narava« konsenzualne politike, tj. konsenzualnost je zanj opravičilo za ne-ukrepanje. Za pometanje nezakonitosti, malomarnosti in nesposobnosti pod preprogo. Zato bo raje kot odpustil ne-sposobne in nezakonito nastavljene Janševe kadre iz državne in javne uprave, še dalje meketal o »konsenzualni politiki«, ali pa preprosto molčal o problemu. In raje kot se Erjavcu »zahvalil za sodelovanje« - ne samo zaradi njegovih zdajšnjih podvigov na okoljskem ministrstvu (= negospodarno ravnanje s proračunskim denarjem, Erjavčevo privilegiranje nekaterih gradbenih lobijev, sum o nezakoniti prodaji državnega premoženja,…), pač pa tudi zaradi njegove vloge pri poslu s patrijami (zoper Erjavca je podana tudi ovadba) –, Borat zdaj raje (skupaj z Erjavcem) »žuga« RačS. Pa ne gre le za Erjavca…

V zadnjih dneh sta se zgodili še dve zadevi. Ena v vezi z načelnikom Generalštaba Slovenske vojske – Alojzem Šteinerjem. Spomnimo, Alojza je na načelniško mesto nastavila zdajšnja SD-ministrica. Šteiner je kot vodja projektnega sveta za nakup oklepnikov leta 2007 predlagal, da se uniči dokument, ki je razkrival, da je pogodba za nakup patrij neustrezna. Dokument naj bi dokazoval, da bo potreben dodatni denar in da nista doseženi tehnična konfiguracija in funkcionalnost oklepnikov. Ta dokument po zaslugi nekaterih ljudi na Mors ni doživel uničenja, saj je zdaj en izmed bremenilnih papirjev v ovadbi zoper Erjavca in Gutmana. Kakšno možnost ima Alojz, da »leti« s svoje načelniške funkcije? Pod vladavino Pahorja in njegove obrambne ministrice (ki je mimogrede rečeno bila tudi mentorica Štajnerjevega obramboslovnega doktorata) – nobene. Borat ni ukrepal niti proti Erjavcu, ki je bil ovaden zaradi patrij (za Erjavca je bil »usoden« šele Šoltes), v sled tega je jasno, da tudi zoper generala Alojza (takisto vpletenega v prikrivanje realnega stanja »najbolj transparentnega posla«) ne bo ukrepal. In zelo verjetno ne bo ukrepal niti zoper generalno tožilko Brezigar, ki je v nemali meri odgovorna ne samo za »sabotiranje« preiskave glede posla s patrijami v RS, pač pa tudi za stanje na Okrožnem državnem tožilstvu v LJ, kjer je pred dnevi končan nadzor pokazal večje hujše nepravilnosti. Tako kot bi se verjetno brez odločnosti Kresalke ne začela razreševati problematika v vezi z izbrisanimi, tako bi verjetno tudi ne prišlo do izrednega nadzora delovanja tožilstva, če bi ne bil minister za pravosodje Zalar. Če bi bila ministrica za notranje zadeve ali ministrica za pravosodje kakšna SD-ministrica, tako kot je na Mors, bi se zgodilo pometanje pod preprogo. Jasno, vse v imenu Boratove »konsenzualne politike«…

Erjavec in Pahor, naj odstopita oba

Jurc — Thu, 01 Jan 1970 00:00:00 +0000

Kdaj se bo Borat za sodelovanje v vladi zahvalil ministru Erjavcu, zoper katerega je bila podana ovadba v vezi z nabavo patrij? Naj najprej spet »na svitlu« privlečem intervju v SP Dela (5.12.2009), v katerem je Borat dejal (beri: priznal), da je bil po volitvah 2008 začuden, koliko revanšizma se je pojavilo pri (nekaterih) »levičarjih«, ki so po zmagi in prihodu na oblast hoteli preko kadrovskih čistk obračunati z nastavljenci iz obdobja Janševe vlade. A da mu je po letu dni vladanja tudi postalo jasno, da so lanske volitve bile prej kot zmaga SD oz. »levega trojčka« poraz Janše. Slednje spoznanje je resnično. Ni pa resnična Boratova podmena, da je bila povolilna želja po obračunu predvsem stvar levo-desnega (ideološkega) rivalstva, in še manj je res, da bi želja »po krvi« zaradi ideoloških razlogov bila prisotna pri večini volivcev, volivk. Da gre na volitvah tudi za ideološki spopad, da želja po povolilnih čistkah, temelječih zgolj na ideološki oz. strankarski »logiki«, obstaja (vsaj pri nekaterih) je lahko res, vendar Janša ni zgubil volitev zaradi »klasičnih« ideoloških natezanj na slovenski politični sceni, ki pogosto končajo v nekakšnem partizansko-domobranskem verbalnem spopadu, pač pa zaradi »tehnike vladanja«, ki je zaznamovala njegov mandat. Aroganca, avtoritarnost, klientilizem, sumi korupcije, zloraba oblasti (represivnih institucij, tožilstva, Sove), ignoriranje nadzornih institucij (vključno z USRS), napadi na medije, poskusi njihovega discipliniranja, populizem in sprenevedanje, (nezakonita) imenovanja »kompatibilnih« (in povečini nesposobnih) strankarskih kadrov v vse pore državnih institucij, podjetja,… Vsi našteti »prijemi« oblasti niso stvar določene ideologije, tj. niso stvar, ki bi bila lahko lastna le eni ideološki opciji (npr. desni), pač pa gre za »stil« vladanja, ki se lahko pojavi v vsaki stranki, vsaki opciji, ne glede na njen ideološki predznak. Takšna »tehnika vladanja« oz. njen prilegajoča politična kultura sta bili odločilni za to, da je bil desni blok na čelu z Janšo poražen.

In kakšno vezo ima to z Erjavcem? Najprej to, da je bil Erjavec minister za obrambo Janševe vlade in da se je podpisal pod pogodbo med Mors in Rotisom, ter da so Janšo in njegovo vlado volivci kaznovali tudi zaradi posla s patrijami. Ne-transparenten posel, ki se ga drži sum korupcije, posel, za katerega je Računsko sodišče že izdalo negativno mnenje, posel, o katerem niti zdajšnja ministrica za obrambo nima dobrega mnenja (kljub temu bo patrie prevzela; razumi, kdor more!), je, najmanj kar lahko zapišem, – SLAB! Da Janša ni odslovil Erjavca kot ministra, je logično, saj bi sicer morda ostal brez »finske provizije« (kak drug minister bi morda ne bil tako nesposoben, kot je bil Erjavec, in bi opazil podkupninsko igro), ni pa logično, da ne ukrepa Borat. Če je mislil resno s predvolilno obljubo o »odgovornosti za spremembe« - in volivci so pričakovali prav spremembe v »tehniki vladanja« in ne toliko tiste »ideološke narave« - potem mora Erjavec ZAPUSTITI VLADO. Naj odstopi sam, naj bo »odstopljen« ali pa naj mu Borat vzame mandat.

Ravno v primeru Erjavca se kaže Boratov način vladanja, ki daje podobne rezultate kot Janšin, čeprav so razlogi zanj morda drugi. A Boratov problem je zdaj v tem, da se v primeru Erjavca ne more skrivati za nekakšno »konsenzualno« politiko, s katero naj bi se izognil ideološkemu oz. kulturnemu boju na politični sceni, saj je Erjavec del iste politične »hemisfere« kot SD. Kot sem že pisal, ko Borat naleti na neko nezakonito zapuščino prejšnje vlade, naj gre za javni razpis, kak posel, kadrovanje ali kaj četrtega – skratka ko gre za dediščino, ki se tiče »tehnike« vladanja prejšnje vlade, Borat te nečednosti pomete pod preprogo oz. jih tolerira, ob tem pa se izgovarja na svoje obljube, da ne bo ideoloških kadrovanj in odstavljanj ljudi stare garniture. Lepo. Vendar če je nekdo dobil službo na nezakonit način, če se je na svojem delovnem mestu izkazal za nesposobnega ipd., menjava ni stvar »ideološke čistke«, pač pa odpustitev nesposobnežev oz. vzpostava zakonitega stanja. V eni zadnjih Mladin (številka 49) je moč brati o primerih nezakonitih imenovanj in privilegijev »starih kadov«, ki pa jih Borat dopušča, in sicer pod parolo »konsenzualne« politike. Tako Mladina omenja Rupla, ki je zaposlen kot veleposlanik, a bi ne smel biti po zakonu o zunanjih zadevah, saj je član organa stranke SDS. To na zunanjem ministrstvu še vedno tolerirajo in ne odgovarjajo na vprašanja novinarjev, kaj bodo storili. Ali… »Zadnji in najbolj razvpit je primer Damjana Žuglja. Kot je znano, so Žuglja v SDS vseskozi dajali kot zgled dobrega operativca, takoj ko so ga nastavili na vrh agencije za trg vrednostnih papirjev. Morda je bil, morda ni bil. Njegov predhodnik, Neven Borak opozarja, da dva pomembna Žugljeva postopka (proti Igorju Bavčarju) nista zdržala preizkusa na sodišču. Postopek imenovanja Žuglja na čelo agencije pa je vodil generalni sekretar vlade Božo Predalič, ko je bil še nadzornik v 'Bavčarjevem« Istrabenzu. A to sedaj ni tako pomembno. Upravno sodišče je namreč nedavno razsodilo, da Žugelj agencije ne more voditi, ker ni dokazal, da ima 10 let delovnih izkušenj. Kljub temu ga je vlada imenovala za vršilca dolžnosti. Zelo verjetno je Žugelj sedaj tam nezakonito, kar v vladi tudi vedo.'« Ali… »Kljub sumu ponarejanja uradnih listin, diskriminaciji pri javnem razpisu in dokazani prevladi politične lojalnosti nad stroko je vlada bivšo direktorico urada za enake možnosti zaposlila kot žrtev politične čistke.« Itd.

Če pomeni »konsenz« ohranjanja nezakonitosti, potem konsenza ne more biti. Edin konsenz v tej državi bi moral biti ta, da velja vladavina prava in da je del politične kulture spoštovanje zakonov! Če Borat tega ni sposoben dojeti, naj odstopi. Ne nazadnje je obljubljal spremembe. Kakšna je sprememba, če je Janša neko dokazano nesposobno osebo nezakonito(!) imenoval po politično-strankarski liniji v državno upravo, oportunist Borat pa se te osebe prav zato, ker je bila politično imenovana, ne odstavi in še naprej ohranja stanje nezakonitosti. Rezultat je isti, kot če bi ne prišlo do menjave oblasti – stanje nezakonitosti se nadaljuje. In takšna Boratova »konsenzualna« politika je odbijajoča marsikomu., npr. pred volitvami predlaganemu kandidatu SD za ministra za javno upravo Bugariču, ali vodji KASa, ekonomistu Bogu Kovaču. Naj spomnim, da je zaradi takšne odurne »konsenzualnosti« vlado zapustil psihiater Slavko Ziherl, odstopil je z mesta državnega sekretarja (ob imenovanju Rupla za Boratovega »svetovalca«).

Naj končam s citatom Tomaža Mastnaka (v Mladini) in njegovem videnju Boratove »konsenzualne politike«: »Morda bi lahko dodal, da si nekateri mislijo, da so lepši od drugih in morda tudi bolj uglajeni, zagotovo so nekateri samovšečnejši od povprečja, predvsem pa so bolj brez prepričanja, bolj brez idej (morda zato, ker nimajo toliko fiksnih idej), bolj brezbarvni, mlačnejši, brezhrbtenični, bolj nesposobni sprejemati odločitve in odgovornost, odgovorne odločitve, ter na žalost bolj blesavi, če ne kar neumnejši od političnih nasprotnikov.« Čeprav je v vladi kar nekaj spodobnih ljudi, je Pahor »klavrna« katastrofa. »Veliko o slovenskem političnem okolju in prostoru pove, da je minister za okolje Erjavec: tudi to je katastrofa, in to nadresorska katastrofa. Nesreča za državljane Slovenije ni, da imamo Janšo, prava nesreča je, da imamo Janšo in Pahorja.«

SD in vojna

Jurc — Thu, 01 Jan 1970 00:00:00 +0000

Žbogar in Jelušičeva sta za nadgradnjo sodelovanja Slovenije v Afganistanu, ker da "Afganistan ogroža Slovenijo"! No, zdaj se "ve", zakaj ima SV vojake v Afganistanu. Zato ker nas ta država – ogroža! Zato bo mati Patria poslala še dodatne »okrepitve« med agresorske Afganistance. No, ne ogroža nas država »Islamska republika Afganistan« oz. nastavljena »novo-izvoljena« ameriška skorumpirana predsedniška lutka, ki sliši na ime Hamid Karzai, pač pa Afganistanci. Očitno toliko Afganistancev ogroža RS, da je bilo potrebno Afganistan napasti in okupirati. Kaj je bil že povod za napad? Nekega 11. septembra se je 15 državljanov Saudske Arabije, 2 državljana Združenih arabskih emiratov, en Egipčan, en Libanonec in noben – s številko: 0 – Afganistanec, skupaj 19 oseb, namerno zaletelo v WTO in Pentagon oz. se hotelo zaleteti menda še v Belo hišo. Kasnejša preiskava je pokazala, da je bil napad načrtovan v Nemčiji (ne v Afganistanu) in da so »piloti-napadalci« letalske šole obiskovali v ZDA (ne v afganistanskih votlinah). Ameriški oblastniki so za organizacijo napada obtožili Saudijca Osamo bin Ladna, sicer veterana proti-sovjetske vojne v Afganistanu in plačanca CIAe, ki je sprva zanikal vpletenost, ko je zaradi obtožb Američanov postal ikona upora zoper imperialiste, pa je »prevzel odgovornost« za napade. Kot razlog je navedel vojaško prisotnost USArmy na »sveti zemlji« Saudske Arabije. Kakorkoli že, dejstvo je, da Afganistan ni imel infrastrukture in učil, ki bi napadalcem omogočila simulacijo letov in učenje letenja, da je lahko bila ideja za napad porojena kjerkoli na svetu, da je bilo zbirališče napadalcev Nemčija, da med njimi ni bilo Afganistancev, pač pa povečini Saudijci, skratka – da afganistanski talibanski raztrganci z zarjavelimi kalašnikovkami in predpotopnimi bazookami leta 2001 niso ogrožali in tudi danes ne ogrožajo nikogar v Evropi in ZDA. Pa i šire. OK, in zakaj potem vojna v Afganistanu? In laganje glede biološko-kemičnega orožja pri Sadamu ter nato še napad na Irak? Gre za strateško igro ZDA, gre za »obkoljevanje« Rusije in razširitev interesne cone z z nafto bogatega Arabskega polotoka na indijski podkontinent. Glej video…

http://therealnews.com/t2/index.php?option=com_content&task=view&id=31&Itemid=74&jumival=4564

In pri tem početju sodeluje tudi SV oz. RS. Ker da nas ogrožajo obubožani Afganistanci (sam nisem srečal še nobenega, očitno pa jih v vladi srečujejo vsak dan; menda so grozni, neobriti in strašni že na pogled, nekoliko spominjajo na Bedanca iz filma o Kekcu). »Naši fantje« pa v Afganistanu ne varujejo samo nas, pač pa poskušajo Afganistance tudi »demokratizirati«. Glede na to, da je »demokracija« in z njo povezane oblastne prakse in institucije stvar zahodnjaške folklore, da je (bilo) nemalo problemov z implementacijo taiste »demokracije« celo v Evropi, da gre torej za na bajonetih izvožen ideološko-kulturni implantant v tuje afganistansko kulturno okolje (to lahko potrdi tudi politični antropolog, dr. redni prof. Igor Lukšič, trenutno minister za šalo in rekreacijo), je jasno, da lahko ta in tako vsiljen politični zahodnjaški artefakt, kot je »demokracija«, v Afganistanu deluje le kot – FARSA. Dokler je bil Afganistan decentralizirana plemenska multietnična konfederacija, s šibko centralno oblastjo v Kabulu in vladavino »plemenskega prava« na posamičnih območjih, je bil bolj ali manj dolgočasna, mirna ruralna država. Ko so mu Sovjeti poskušali vsiliti svoj derivat zahodnjaške folklore (»komunizem«) in nato še Američani svojega (»demokracijo«), se je začelo in podaljševalo klanje, ki zdaj traja še 3 desetletja. Pri tem zadnjih 6 let sodeluje tudi SV. Napovedana »okrepitev« posadke SV v Afganistanu bo terjala dodatna proračunska sredstva. Tako bojo lahko tudi slovenski davkoplačevalci financirali ameriške interesne podvige v regiji. Kakšna čast, služiti velesili, mar ne? In vlada SD? Pripravlja umik iz Afganistana? Morda celo izstop RS iz Nata? Ne, dokler je na čelu »leve« vlade in SD Borat. In dokler je ministrica za obrambo mati Patria. Prav nasprotno. »Leva« vlada bo celo okrepila kontingent SV v Afganistanu. Zdi se, da RS ne ogrožajo Afganistanci, pač pa oblastniki kot je Borat in njemu podobni »levičarji«, ki podpirajo ameriško »vojno zoper terorizem«. Država, ki ima takšno »levico«, kot je SD z Boratom na čelu, svoje desnice niti ne potrebuje. SD in vlada z Boratom na čelu sredi gospodarske krize financira in z vojaki podpira ameriško imperialistično vojno, več tisoč kilometrov oddaljeno nerazvito državo (s kmečkim, obubožanim, povečini nepismenim in v plemenske klane zorganiziranim prebivalstvom) pa razglaša za grožnjo RS. Ni povsem jasno, so ljudje, ki razglašajo Afganistan za grožnjo sami butlji ali pa imajo za butlje nas, državljane RS, ker menijo, da jim bomo verjeli. »Ministrstvo za resnico« deluje v skladu z Goebbelsovimi napotki. Če hočeš pred javnostjo upravičiti vojno, storiš naslednje: i) med ljudmi zaseješ strah; državo, ki jo hoče napasti oz. jo že okupiraš, razglasiš za grožnjo; ii) vse domače »mirovniške skeptike« in nasprotnike vojne razglasiš za nevedneže ali celo izdajalce domovine; iii) laž (s katero upravičiš napad oz. okupacijo) mora biti čim bolj neverjetna (npr. Afganistan ogroža Slovenijo); ponavljaš jo toliko časa, dokler ne postane »resnica«. Sieg!

Pahor nikoli več

Jurc — Thu, 01 Jan 1970 00:00:00 +0000

Glede na intervju Borata v SP Dela (5.12.2009) bo RS podpisala nov sporazum z Vatikanom, RKC pa bo dobila svoj ordinariat v Slovenski vojski. Kdor je pričakoval, da bo nova »leva« oblast začela s de-privilegizacijo RKC v RS, je oz. bo priča nasprotnemu »procesu«. Dva problema sta »aktualna«, ko je govor o RKC v RS; prvi je ta, da je RKC (kot civilno-družbeni igralec) verski monopolist na verski sceni (slovenska religijska scena je zelo nepluralna, razlogi za to so zgodovinski); drugi problem pa je ta, da je RKC tudi »pri državi« vse bolj privilegirana (meja med sfero civilne družbe in javno-politično sfero se vse bolj briše, ustavno načelo ločenosti države od cerkva pa je pri slo-politikih očitno vse manj zavezujoče). Slednje pravzaprav ni cerkveni problem, pač pa problem klečeplazne slovenske politike, očitno tudi tiste »leve« provenience, trenutno z Boratom na čelu.

Naj začnem z »drugim problemom«… Privilegiranost RKC se je začela z denacionalizacijo. Znana je Peterletov način denacionalizacije, edinstven v Evropi, saj se je v RS premoženje delilo »v naravi«. Npr. v bogati Nemčiji oblastnikom niti na kraj pamet ni prišlo, da bi državno nacionalizirano premoženje vračali v naravi, enostavno so postavili limit 100.000 DEM. Čigar vrednost premoženja je bila nad tem zneskom, je enostavno ostal prikrajšanj za »preostanek«, dobil je lahko največ 100.000 DEM. Nekateri »upravičenci« so tožili ZRN pred Evropskim sodiščem za človekove pravice in gladko – zgubili. V RS se je vse zgodilo drugače, Peterle je delil nacionalizirano premoženje, zakon, ki je to omogočal, pa je bil sprejet tudi ob asistenci poslancev predhodnice današnje SD. Poslanci predhodnice SD bi lahko obstruirali glasovanje, saj jim je to takrat omogočal parlamentarni poslovnik. Torej za tako široko-dušno razdajanje premoženja ni odgovoren le Peterle, pač pa tudi stranka »reformiranih komunajzarjev«, ki niso ob sprejemanju denacionalizacijske zakonodaje niti poskušali blokirati zadeve. Kasneje, ko se je videlo škodljive posledice slovenskega načina denacionalizacije, se je poskušalo organizirati nek referendum, a je USRS pobudo zaustavilo. Namreč nekateri »upravičenci« so že dobili premoženje nazaj, če bi referendum blokiral nadaljevanje denacionalizacije na način, kot je bila zapopadena sprva, bi bili vsi »preostali« upravičenci, ki bi ne dobili premoženja v naravi, deprivilegirani. Skratka, »reformatorji« so »zvonili po toči«, ko se je sprejemal zakon, pa so s svojo navzočnostjo v parlamentu omogočili sklepčnost in sprejetje škodljivega denacionalizacijskega zakona.

Denacionalizaciji je sledila privatizacija družbenega oz. državnega premoženja. Tudi tu ni RKC stala križem rok. Nasprotno, če ji je uspelo z denacionalizacijo pridobiti svoje nekoč fevdalno premoženje (RKC je z denacionalizacijo postala »težja« za ca. 220 milijonov €), ji je s certifikatskim lastninjenjem uspel vpis med ene največjih tajkunskih združb v RS. Denacionalizacijska »primarna akumulacija« je RKC omogočila ustanovitev farške banke, investicijske Krekove družbe za upravljanje, ki je postopno, kar ji je omogočal dostop do »notranjih informacij«, prevzela PID Zvon Ena. Dokončni prevzem holdinga Zvona Ena se je zgodil leta 2005, tega leta je ta holding postal farški. Cerkvenemu podjetju Gospodarstvo Rast je (tako kot še mnogim drugim tajkunom v RS) uspelo s pri bankah najetimi krediti povsem lastniško obvladati Zvon Ena. Zadolževanje in pšrevzemanje podjetji je bilo za časa Janšine vlade vsakodnevni pojav,vendar za obvladovanje Zvona Ena ni toliko kriv Janša, kot vse »leve« vlade pred tem. Saj so te vlade, ne samo v primeru Zvona, gledale stran, ko so razne upravne družbe s pomočjo notranjih informacij postopno postale največji ali celo edini lastnik PIDov, ki so jih »upravljale«. Skratka, slovenska RKC je s pomočjo politike prišla do nevidenega bogastva; za to bogatenje nedvomno največ odgovornosti nosi desnica, ki je določila način denacionalizacij in privatizacije. Vendar je dejstvo, da je pri teh rabotah, tj. pri bogatenju RKC »držala štango« tudi »levica« (LDS in »reformirani komunisti«), ki so se pasivno odzivali na način, kako se je desnica loteval denacionalizacije in privatizacije; ko pa je bila »levica« na oblasti, pa ni organizirala tistih nadzornih služb in sprejela takšne zakonodaje, ki bi kolikor je le možno onemogočile nesramno bogatenje pečice premetencev, med njimi RKC.

Jasno, svinjarije »poslovne divizije« RKC se s končanima procesoma denacionalizacije in privatizacije niso nehale. Znano je, da je omenjeno RKC-podjetje na Nizozemskem registriralo holding Zvon BV. Ni bilo edino, to so počeli tudi drugi certifikatski tajkuni iz RS, razlog ustanavljanja teh »podružnico« holdingov pa je (bil) v tem, da se preko njih opravljali poslovne operacije, ki so po nizozemski zakonodaji manj obdavčene kot v RS. Na kratko rečeno, ta podjetja so na Nizozemskem ustanavljali zato, da so se izogibali plačevanju davkov doma. To sicer ni nezakonito početje, je pa ne-etnično; še zlasti če to počne podjetje v lasti RKC, saj je RKC tista inštitucija, ki je na Slovenskem ena najbolj subvencioniranih. Tako rekoč »vse« plačuje država oz. davkoplačevalci – cerkveno šolstvo, socialne prispevke za duhovne idr. zaposlene v RKC, varovanje in financiranje obnov cerkvenih objektov »kulturnega pomena«, cerkvene medije, Karitas itd. Situacija je skrajno perverzna, cerkveno podjetje se izogiba plačevanja davkov, ob enem pa taista RKC terja, naj njih dejavnosti vzdržuje država oz. davkoplačevalci! A dvoličnost papežnikov se tu ne konča. Naj omenim še dve: npr. kabelski operater (v večinski lasti cerkvenega podjetja) T2 je služil tudi s predvajanjem pornografije oz. s »prodajo« vsebin na pornografskih kanalih – vse to, kljub temu, da fari pridigajo zoper »grešno« pornografijo (denar ne smrdi); drug primer: medtem ko je takratni celjski škof Anton Stres grmel zoper igre na srečo (v RS), je leta 2006 celjsko podjetje Cetis dobilo koncesijo za organiziranje iger na srečo v afriški državi Gabon. In kakšno vezo ima Cetis z RKC? Največji lastnik podjetja Cetis je Cetis-Graf, največji lastnik tega podjetja pa je podjetje Zvon Dva. Ki je (takrat bil) povezan s Krekovo družb za upravljanje in s holdingom Zvon Ena. Skratka, cerkvene ljudi ni nič sram pridigati zoper pornografijo in hazard ter hkrati služiti z omogočanjem obojega. To ni kaznivo, je pa dvolično.

Nedvomno pa je kaznivo pranje denarja. Po pisanju Dela obstajajo indici, da je finska Patria prav preko farškega Zvona Ena »financirala« pred volitvami 2008 izhajajoče »brezplačnike«, tj. predvolilne tiskovine, v katerih so anonimneži ali »neobstoječi« pisuni SDS pljuvali po takratni opoziciji. Drug primer… 1. decembra je zapadel (še en) rok, ko bi moral Zvon Ena vrniti sposojen kredit, ki ga je za časa Janševe vlade dobil od državnega podjetja Dravske elektrarne (denar so porabili za prevzem deleža Petrola). Skratka, državno podjetje je za časa Janševe vlade kreditiralo cerkveno podjetje, to pa kreditiralo »kompatibilni« zasebni fond, ki je s sposojenimi 21 milijoni € financiralo nakup 3% deleža Petrola. V tem trenutku Zvon Ena Dravskim elektrarnam dolguje še 9 mio € in neodgovorno odlaša s povračilom. Ob tem je treba spomniti, da je prav Stres leta 2005 podprl napovedane neoliberalne reforme Janše (enotna davčna stopnja, liberalizacija gospodarstva, davčne olajšave za premožnejše ipd.) in ob tem nakladal o tem, da morajo ljudje v RS sami prevzeti odgovornost za svoj gmotni položaj in srečo. Bilo bi lepo, če bi to »odgovornost« prevzel nase tudi farški holding in končno vrnil sposojeni denar. No, lahko pa gre razumeti Stresove besede, da skrb za svoj gmotni položaj in srečo podrazumeva nevračanje sposojenega… Vse te primere lopovskih spornih praks RKC in asistiranja politike pri teh rabotah naštevam zato, ker sem leta 2008 verjel, da če se bo zamenjala oblast, bo teh nečednosti konec. Skupaj s institucionalnim privilegiranjem RKC na Slovenskem. In potem preberem omenjeni intervju z Boratom v SP…

Borat napoveduje nov sporazum z Vatikanom in »uvedbo« ordinariata v SV. Od »leve« politike bi pričakoval, da bo začela postopek de-privilegizacije RKC – deprivilegizacije ustanove, ki glede na opisano »ekonomsko« in politično zgodovino v RS zagotovo ni institucija, ki bi potrebovala pomoč (države). Z novimi sporazumi in drugimi ugodnostmi bo RKC še bolj utrdila svoj dominantni monopol na religijski sceni v RS, tako kot je s svojimi ekonomsko-političnimi »izpostavami« že en izmed močnejših tajkunskih centrov moči. RKC kot taka ne potrebuje novih »simbolnih«, institucionalnih in/ali davkoplačevalskih »spodbud« (s strani politike). Žalostno je, da SD briše mejo med državo in cerkvami oz. RKC. Argument, ki naj bi opravičeval ordinariat, je ta, da ga imajo v drugih državah. In Borat bo »aktiviral« bivšega »šefa« urada za verske skupnosti, znanega po tem, da je kot šef urada izrazito privilegiral RKC, naj spiše slabe in dobre strani uvedbe ordinariata. Zaprositi Čeparja za analizo posledic uvedbe ordinariata v SV je skoraj tako, kot če bi za to zaposlili npr. Franceta Rodeta. Ali je Borat padel z Marsa? Mar ne pozna večletnih kritik, ki so letele na račun dela Čeparja s strani najvidnejših poznavalcev religijske scene v RS? V zdajšnji vladi sedijo kar trije profesorji s FDV. Zakaj ti ministri ne vprašajo svoje profesorske kolege s FDV, npr. sociologa religij dr. Aleša Črniča (ali Marjana Smrketa, Aleša Debeljaka,…), o nesprejemljivost Čeparjevega delovanja na religijski sceni, ki ga zaznamuje privilegiranje RKC ter rabote, ki so bile ne robu ustavnosti (tj. načela, ki določa ločitev države od cerkva). Spomniti gre tudi, da je ravno za časa Janševe vlade in Šturmove spremembe zakonodaje država (tudi ob asistenci Čeparja) neposredno financiranje verskih skupnosti s plačevanjem prispevkov za socialno varnost verskih uslužbencev oziroma sofinanciranje povečala z 41,7 % na 100 %. Jasno, največ koristi od tega je imela RKC. Kateri na roko je šlo tudi spreminjanje zakonodaje, kot navrženo, tudi po Čeparjevi zaslugi. Tukaj je nekaj številk in navedenih (dodatnih) ugodnosti za RKC (povzeto po Mladini)…

»Verska oskrba je predvidena v Slovenski vojski, zaporih, bolnišnicah, v socialnovarstvenih domovih in tudi v policiji. Vršilce verske oskrbe financira pristojno ministrstvo, pod katero sodijo omenjene ustanove. Predvidena zaposlitev enega policijskega kaplana, treh bolniških duhovnikov in štirih duhovnikov v ostalih javnih zavodih naj bi davkoplačevalce v letu 2006 stala 11,800.000,00 SIT, v letu 2007 pa 48,332.800,00 SIT.« Ali… »Dohodki od premoženja cerkve in verske skupnosti niso predmet obdavčitve, če so porabljeni za financiranje specifičnega verskega, verskoizobraževalnega, socialnega ali dobrodelnega delovanja ali za vzdrževanje in obnavljanje kulturnih spomenikov, predmetov ali zbirk, ki so varovani na podlagi predpisov s področja kulturne dediščine.« Ali… »V novih urbanističnih predelih se morajo pri pripravi prostorskega akta pridobiti in sporazumno uskladiti tudi potrebe in interesi verskih skupnosti ob upoštevanju številčnosti pripadnikov cerkve. To dejansko pomeni, da bi lahko v novih naseljih RKC zahtevala v prostorskem planu tudi prostor za svoj verski objekt.« Itd.

Naj spomnim na kritiko spremembe zakona, ki omogoča 100% plačevanje sociale duhovnom. Argument za 100% financiranje je bil, da je vera nekaj a priori dobrega. Omenjeni profesorji v zdajšnji vladi bi kot družboslovci morali vedeti, da je takšna argumentacija navadna bedarija, saj noben družbeni fenomen ni sam po sebi a priori slab ali a priori dober. Tudi religije ne. O takšnih »cvetkah« so kritično pisali tako religiologi s FDV kot s Filozofske fakultete. Podobno abotno je Boratovo zagovarjanje ordinariata s človekovimi pravicami zaposlenih v SV. Če bi imeli v RS naborniško vojsko, ko bi bil odhod v vojsko obvezen, bi Boratov argument še imel nek smisel, prav nobenega pa v primeru, ko je vojaški poklic stvar izbire; tako kot je stvar izbire odhod v vojaške misije na tuje (pripadniki SV na tuje ne gredo na ukaz, pač pa kot prostovoljci). Borat se v intervjuju izreče za liberalca. Če kaj »krasi« liberalce je ravno zahteva po tem, naj se ljudje v posameznem primeru seznanijo z okoliščinami, na podlagi tega sami prosto izbirajo med možnostmi in nosijo posledice svojega izbora. Če se nekdo odloči za SV, se z vedenjem, da bo v njem duhovna oskrba (če jo res že tako želi) okrnjena. Oz. da jo bo lahko prakticiral le po tem, ko zapusti delovno mesto. Tako kot večina zaposlenih ljudi v tej državi. Lahko kdo iz SD pojasni, zakaj so vojaki tista privilegirana kasta v tej državi, ki potrebuje »versko oskrbo« kar na delovnem mestu? Je posredi vprašanje kršenja človekovih pravic? Kako je potemtakem s temi pravicami pri drugih zaposlenih, ki nimajo kurata na delovnem mestu? Postavi se lahko tudi drug tip vprašanj, in sicer zakaj je od vseh potreb, ki jih lahko ima človek, relevantna le »duhovna«? Kaj pa spolne potrebe? Bi bila SD pripravljena v kasarnah SV zaposliti tudi prostitutke (z vidika ustavnega načela ločitve države od cerkva bi bilo takšno zaposlovanje nesporno)? Ali jih poslati skupaj z vojaškimi kontingenti SV na misije v tujino? Če ne prostitutk, pa vsaj žene oz. dekleta poslanih vojakov? Mar ni pomembna tudi »spolna oskrba« slo-rambov?

Ko je Borat rekel, da je liberalec, sta se z novinarko pogovarjala o minimalni plači (ki po mnenju Borata ne more biti 600, kaj šele Križaničevih 1000 €), o obvezni participaciji delavcev pri delitvi dobička (ki po mnenju Borata naj bi ne bilo obvezno), o »minimalni državi«, za katero se zavzema Borat, ipd. Rečeno drugače, Borat je liberalec le, ko je govor o ekonomiji, ko je treba braniti privilegije premožnejših; Borat ni »etični« liberalec, ki bi branil pluralnost modernih družb (tudi versko pluralnost, temelječo na razbijanju verskega monopola RKC); ki bi terjal racionalne argumente za vsak privilegij, ki in ko ga kdorkoli terja v državi (če bi bil zmožen tega, bi pod vprašaj postavil vse uzakonjene privilegije RKC, ne pa se zavzemal za nove privilegije); ki bi od ljudi terjal, naj svoje »posebne« izbire (beri: hobije) financirajo sami (sem sodi tudi verska izbira in verska praksa; verniki naj svoje potrebe financirajo sami, skupaj z versko institucijo, ki jih pripadajo); ki bi se zavzemal za dosledno ločitev države in cerkva (sekularna družba in de-privilegiranje fevdalne RKC je »srčika« liberalnih idej) itd. Borat je ekonomski liberalec ter »etični« konservativec. Temu drugje na svetu pravijo neokonservativizem, pri nas pa je model, ki združuje ekonomski liberalizem in družbeni korporativizem z nekaterimi privilegiranimi igralci na sceni, celo predsednik socialne demokracije. Kaj je s članstvom SD? Vsi same ovce, ki molčijo ali pa le odobravajoče meketajo, ko se to od njih zahteva? Tako kot ob vstopanju RS v Nato? Kaj bo zapuščina SD po 4 letih vladanja? Uzakonjena minimalna plača v višini 600 ali celo 1000 €? Obvezna participacija delavcev pri delitvi dobičkov v podjetjih? Nope. Pač pa nov vatikanski sporazum in rkc-ordinariat v SV.

SD in RKC...

Jurc — Thu, 01 Jan 1970 00:00:00 +0000

Uran je odstopil, na njegovo mesto ljubljanskega nadškofa prihaja katoliban Anton Stres. Lepa priložnost za razmislek o vladni politiki do RKC oz. o odnosih med SD in RKC...

Hipotetičen primer. Ustanovim podjetje, v katerem pa se lahko zaposlijo le ljudje ne-katoliške veroizpovedi, ateisti oz. le tisti, ki se »izpišejo« iz RKC verske skupnosti. Pač očiten primer diskriminacije in omejevanja človekovih pravic. Postavi se vprašanje: ali bi smela v tem primeru država poseči v sfero civilne družbe (kamor v skladu z liberalističnim diskurzom sodijo ekonomski – pa ne samo ti – igralci) in preprečiti omejevanje človekovih pravic in diskriminacijo papežnikov v mojem podjetju? To vprašanje zastavljam trenutnim SD-oblastnikom, dasiravno dvomim, da bo kdo dejansko odgovoril. Jasno, lahko pa o tem vprašanju razmišljam sam…

En možnih odgovorov je »ne«. Tj. država (ki je »doma« v sferi politike) se ne sme vtikati v sfero civilne družbe, kjer štejejo le pravila, ki jih postavljajo sami civilnodružbeni igralci, interakcija med temi igralci je njih zasebna stvar. Če je odgovor SD na to vprašanje »ne«, bi bilo nemara dobro, če bi se SD preimenovala v LD (liberalno demokracijo). Navkljub temu, da je »ideolog« stranke (Lukšič) heglovec. Namreč za Hegla je znano, da je liberalistično delitev med sfero politike (državo) in (civilne) družbe zanikal, posledično: delovanje oblasti/države je vsemogočno, lahko se vtika kamor hoče in vsepovsod. V tej maniri mu sledi tudi Lukšič, ki trdi, da človekove pravice niso »pri posamezniku« (niso stvar individuuma, kar uči liberalistični diskurz), pač pa »pri državi« (stvar države). Skratka, če v SD še kaj velja beseda heglovskega »ideologa« Lukšiča, bi bil logičen odgovor na zastavljeno vprašanje »da«.

Odgovor »da« glede na konkretno vprašanje pa pomeni, da bi država/oblast morala poseči v mojo hipotetično diskriminatorno in omejevalno prakso ter jo preprečiti. Prav. In na tem mestu se postavi drugo vprašanje – zakaj SD-oblast ne omejuje diskriminatorne in omejujoče prakse, ki niso le hipotetične (kot je moja), pač pa dejanske. Naj nadaljujem s primerom RKC. RKC je diskriminatorna do žensk (te npr. ne morejo postati duhovnice) in omejuje človekove pravice (npr. s »politiko« celibaterstva). Seveda, papežniki bi se branili z repliko, češ da moški (ali ženska), za katerega/-o je celibat prevelika žrtev, naj ne gradi »kariere« duhovna (ali redovnice). Nihče ga (jo) ne sili v ta »poklic«, ki terja neke omejitve. Drži, vendar tudi v mojem hipotetičnem primeru potencialne delojemalce nihče ne sili, naj se zaposlijo v moji firmi. Če je za njih izpis iz RKC prevelika žrtev, naj iščejo job drugje. Papežniki bi s podobnim argumentom tudi zavrnili zahtevo po nediskriminatorni politiki do žensk v RKC, češ da če kateri pripadnici ni všeč cerkveni režim, naj zapusti RKC. Če hoče ženska postati duhovnica, naj prestopi npr. k protestantom. Drži, vendar bi tudi v mojem hipotetičnem primeru lahko branil svojo diskriminatorsko politiko do katoličanov, da če komu ni všeč pogoj zaposlitve (izpis iz RKC), naj išče job v firmah, ki tega pogoja nimajo.

Bilo bi lepo slišati, prebrati mnenje kakega od »ideologov« SD glede te dileme, ki se tiče poseganja v sfero civilne družbe, ko gre za očitne primere diskriminacije in omejevanja človekovih pravic, sicer je takšno blogovsko »samo-razmišljanje« videti kot neke vrste avto-erotika (ipsacija). In kot navrženo, če se strinjamo, da so posegi iz sfere politike v sfero civilne družbe legitimni, ko gre za varovanje človekovih pravic, zakaj potemtakem SD-oblast omenjeno RKC diskriminacijo in omejevanje človekovih pravic tolerira? Zakaj država ne prepove celibat, zakaj ne prepove diskriminacijo žensk v RKC, zakaj npr. še vedno tolerira krst otrok? Mar zato, ker pristaja na interpretacijo, da so otroci last staršev? Da imajo starši pravico do vzgoje svojih otrok je res, vendar ali ta vzgoja vključuje tudi neprostovoljno »članstvo« v RKC? No, morda pa bi SD v primeru diskriminacije pri zaposlovanju, kot je bil hipotetično navržen, celo reagirala, ne bo pa reagirala v primeru obstoječe in opisane diskriminacije RKC. Saj je »ideolog« Lukšič v intervjuju za SP Dela dejal, da naj bi levica vprašanje religije ne prepuščala več (le) desnici. To »neprepuščanje« religije desnici pa v praxi pomeni koristolovsko sodelovanje »levice« in RKC. Če je treba, tudi na škodo (manjše) ustavno določene ločenosti države od cerkva. Od tod tudi neukrepanje v smislu ukinitve kuratov v Slovenski vojski.

Lahko kdo iz SD pojasni, zakaj so vojaki tista privilegirana kasta v tej državi, ki potrebuje »versko oskrbo« kar na delovnem mestu? Je posredi vprašanje kršenja človekovih pravic? Kako je potemtakem s temi pravicami pri drugih zaposlenih, ki nimajo kurata na delovnem mestu? Ali npr. pomorščakom, ki so zaposleni pri Splošni plovbi Piran, in plujejo po svetovnih morjih omenjeno podjetje krši človekove pravice, ker so včasih tudi po več tednov (ali več mesecev) brez »verske oskrbe«? Mar Splošna plovba krši človekove pravice? Ali pa v te primeru velja interpretacija, da so se posamezniki pač odločili za specifičen poklic, ki podrazumeva tudi »moteno« duhovno oskrbo? OK, če to velja za pomorce, zakaj bi ne tudi za pripadnike SV, katerih odločitev za vojaški poklic je tudi prostovoljna (kakor je prostovoljno tudi odhajanje na misije na tuje)? Postavi se lahko tudi drug tip vprašanj, in sicer zakaj je od vseh potreb, ki jih lahko ima človek, relevantna le »duhovna«? Kaj pa spolne potrebe? Bi bila SD pripravljena v kasarnah SV zaposliti tudi prostitutke (z vidika ustavnega načela ločitve države od cerkva bi bilo takšno zaposlovanje nesporno)? Ali jih poslati skupaj z vojaškimi kontingenti SV na misije v tujino? Če ne prostitutk, pa vsaj žene oz. dekleta poslanih vojakov? Mar ni pomembna tudi »spolna oskrba« slo-rambov? Hehe… Oz. če smo dosledni, v slovenskih zaporih so dovoljeni obiski »partnerk«, zaporniki pa imajo s strani države plačano tudi »versko oskrbo«. Najprej se postavi vprašanje, zakaj je na spisku javnih uslužbencev, zaposlenih v zaporu na Dobu pri Mirni, katoliški duhoven? To, da država omogoči zapornikom »duhovno oskrbo« oz. stik z duhovnom oz. vstop duhovna v institucijo »zaprtega tipa«, je OK. A ni jasno, zakaj država (tudi pod oblastjo SD) še naprej plačuje versko oskrbo zapornikov, ki je v svojem bistvu storitev, ki je država ni dolžna financirati? In če jo že, zakaj bi ne zapornikom plačevala tudi obiske prostitutk (jasno, še pred tem pa legalizirala prostitucijo)?

Lukšič in politična kultura

Jurc — Thu, 01 Jan 1970 00:00:00 +0000

Kdor je bral Lukšičevo Politično kulturo, njegovo monografijo o "lepih dušah" v politiki in o poslanstvu politike "reševati probleme" (in jih ne zaostrovati), bo nemara razumel paradox njegovega pisanja. Paradox, ki pa je razviden šele zdaj, ko je taisti politolog postal - ablastnik.

Lukšičev paradoks izhaja iz njegovih 2 predpostavk:

1. njegovo izhodišče, ki ga izpelje iz Hegla: obstaja morala posameznikov (etika posameznikovih načel) in obstaja neka v družbi določujoča etika. Če bi se vsi posamezniki dosledno držali le svoje morale in vztrajali na okopih svojih visokih moralnih idealov (moraliziranje 'lepih duš'), če bi bili nezmožni prilagajanja skupnosti (in morali drugih), bi družba razpadla oz. bi v njej vladali konfliktni odnosi.

2. naloga politike je reševanje problemov, to je možno le, če politične grupacije ne vztrajajo v svojih ideološko-moralizerskih getih ter so zmožne doseganja kompromisov, konsenza in delovanja v skupno dobro

Načelnostni problem: "Lukšičeva vlada" konsenza ne dojema konsenza kot političnega, oblastniškega sredstva preseganja razlik, pač pa kot cilj in kot načelo vladanja, rečeno drugače: iskanje kompromisa levo in desno je načelno, tako rekoč moralno gonilo vlade, zato je ta vlada ena najbolj 'lepo-dušnih' vlad v samostojni RS. Vendar problem vlade ni le v tem, da ne opazi svoje lepodušnosti, pač pa tudi v tem, da s svojo lepodušnostjo ne poskuša presegati le nevarnosti ideološke getoizacije, pač pa da poskuša z njo brisati razlike v politični kulturi. Rečeno drugače: v imenu lepodušne politike izogibanja konfliktom še zlasti z navečjo opozicijsko stranko SDS, je SD Partija (oz. njen predsednik) pripravljen(a) pomesti pod preprogo tudi velike "svinjarije" prejšnje vlade, tolerirati v vladi Karla Erjavca (ex-obrambnika, ki je sodeloval pri spornem nakupu patrij), tolerirati politično skorumpirano lajdro ne mestu generalne državne tožilke, imenovati skorumpiranega Rupla za "posebnega svetovalca", ipd. Končni efekt tega je: dejansko in/ali le občuteno upadanje politične kulture v slo-politiki in med ljudmi razširjeno prepričanje, da so vsi politiki "enaki".

Praktični problem: iskanje konsenza za vsako ceno, ugajanje 'vsem', botruje neučinkoviti vladi, ki se noče nikomur zameriti in ki ne razrešuje problemov. To pa botruje temu, da je končni rezultat isti, kot če bi politične opcije vztrajale v svojih ideološko-moralizerskih getih in z nesodelovanjem 'blokirale' družbo.