Red Book feed

RES PUBLICA ali RES PRIVATA?

Jurc — Thu, 01 Jan 1970 00:00:00 +0000

Slovenska politična scena potrebuje levo-republikansko stranko, ki bi se postavila po robu ekonomskemu liberalističnemu fašizmu, desničarskemu avtoritarizmu ter populizmu, ki poskuša zapreti družbeni prostor, in konservativcem, ki jih moti sekularna država. Stranko, ki bi (spet) re-aktualizirala gesla/ideale francoske revolucije in vrnila v središče političnega državo (natančneje: republiko; latinsko »res« = »stvar«, »zadeva«; in »publica« = »javna«) kot tisto obliko družbene organizacije, ki res v največji meri služi »javni stvari« (tj. res publici). In ki ne sme postati (povolilni) (iz)plen in/ali instrument (političnih, ekonomskih idr.) elit oz. ozkih interesnih, koristolovskih skupin, s katerim še bolj utrjujejo svoje pozicije moči, svojo hegemonijo in ideologijo (pogosto skrito za masko »strokovnosti«); še bolj kopičijo bogastvo, svoje ozke interese pa prikazujejo (beri: vsiljujejo) kot splošne oz. koristne za večino državljanov, državljank; hkrati pa prav s pomočjo tega instrumenta subalternim, nemočnim, revnim, »nevidnim« jemljejo oz. omejujejo izborjene (socialnovarstvene, delavnovarstvene idr.) pravice, svoboščine. Potrebna je levičarska re-aktualizacija idealov – SVOBODE, ENAKOSTI, BRATSTVA. Torej ne re-aktualizacija svobode do večine ljudi in narave brezbrižnega kapitala, pač pa svobode v družbi, ki omogoča njeno odprtost, multikulturnost, identitetno pluralnost; re-aktualizacija enakosti, ki se ne manifestira le v enako-pravnosti, pač pa tudi v družbi enakih možnosti, v kateri bi morale biti kvalitetna izobrazba, socialna, zdravstvena, pokojninska varnost omogočena/dostopna vsakemu/-i v enaki meri, ne glede na njegov/njen socialni položaj in/ali gmotni položaj; re-aktualizacija bratstva, a ne v nacionalističnemu, rasističnemu pomenu »ideologije krvi«, pač pa bratstva kot spodbujanja solidarnosti med ljudmi in še zlasti »sistemske solidarnosti«, ki se odraža v politikah socialne države, ki skrbi za redistribucijo ustvarjenega, nemočne, revne, za zagotavljanje eksistencialno važnih storitev ipd. Takšno »res publico« ter svobodo, enakost in bratstvo lahko zagotovi le močna (socialna) država. »Vitka država«, ki je imperativ slovenske (a ne le slovenske) desnice, uničuje republikanski ustroj države, uničuje »res publico« in jo vse bolj spreminja v »res privata«. Tj. desnica s konceptom »vitke države« vse več »javnih reči« poskuša sprivatizirati, skomercializirati, podrediti ideologiji prostega, dereguliranega trga in akumulaciji kapitala (v rokah manjšine), samo državo pa spremeniti v instrument elit, ki bi omogočal, oplajal ter ščitil njih koristi in interese.

Desničarska interpretacija idealov francoske revolucije je pravzaprav proti-republikanska. Za desnico pojem svoboda pomeni predvsem svobodo trga in neomejeno akumulacijo kapitala v zasebni lasti. Za konservativni del desnice je enakost rezervirana za »onostranstvo« (»enakost pred bogom«), desničarski zagovorniki elitističnih družb in (nezasluženih) privilegijev družbenih oligarhij enakost dojemajo orwellovsko, pač v smislu: vsi ljudje smo enaki, a nekateri smo nekoliko bolj enaki od drugih. Bratstvo pa povezujejo s skupnostnimi ideologijami, pogosto temelječimi na identitetnih politikah, ki poveličujejo dominantno etnično skupino, raso, vero ipd. Te ideologije delujejo kot slepilo, ki naj v surovih tržno-kapitalističnih razmerah prekrije vse večje socialno-ekonomske razlike, ter kot lepilo, ki naj bi neko entiteto vendarle »držalo skupaj«. Zato ne čudi, da si ideologija svobodnega trga, turbo-kapitalizem in nacionalizem (v preobleki populističnega patriotizma ali »domovinskega diskurza«, ki stavi na »manj države in več domovine«) neredko podajajo roke.

Slovenska desnica, ki naskakuje (izvršno) oblast (»gostilniška koalicija«), napoveduje ukrepe, ki bojo, če bojo sprejeti in izvedeni, dodobra načeli republikanski ustroj države, izborjene pridobitve socialne države in omogočili nov val plenjena, razprodaj ne le v tistem delu gospodarstva in podjetjih t. i. realnega in finančnega sektorja, ki so še v (delni) lasti države, pač pa tudi privatizacijo ter komercializacijo javnega sektorja.

2.1

Naj spomnim, da je nedavno Statistični urad RS objavil študijo, v kateri dokazuje, da se je ZARADI liberalizacije, deregulacije in komercializacije elektro-scene leta 2007 elektrika v naslednjih 4 letih podražila za 29%. Razne študije zdravstvenih sistemov dokazujejo, da je glede na kriterij cost/benefit NAJBOLJ učinkovito pretežno javno zdravstvo, ne zasebno. To je očitno tudi iz primera ZDA, v katerih se od vseh držav namenja največ denarja (merjeno z odstotnim deležem BDP) za zdravstvo, hkrati pa je več deset milijonov ljudi zdravstveno nezavarovanih. Temu je tako zato, ker ceno storitev določa zasebno, profitno usmerjeno zdravstvo, ki pacientom poleg »realnih storitvenih stroškov« zaračunava še posebne, profitne pribitke. Liberalistična teza, da trg in konkurenca »zbijata« ceno storitev, produktov, se izkaže za lažno. Resnično pa je to, da je brez osnovnega zdravstvenega zavarovanja več kot 50 milijonov prebivalcev, prebivalk ZDA, saj je za njih močno skomercializirano in sprivatizirano zdravstvo iz socialno-ekonomskih razlogov nedostopno. V letu 2011 je bilo več kot 25 milijonov Američanov brezposelnih, sto milijonov pa jih je živelo pod uradno mejo revščine. Skratka, s privatizacijo ali komercializacijo javnega sektorja bo »ukinjen« njegov namen, saj se bo nekatere bistvene, tako rekoč eksistencialno pomembne storitve in produkte, ki jih potrebujejo državljani, državljanke, podvrglo logiki profita, zaslužkarstva, ki bo botrovala podražitvi in celo nedostopnosti v primeru najbolj revnih slojev.

2.2

Podobno je z razprodajo podjetji v (delni) državni lasti. Dobički sprivatiziranih podjetji so se, tako kažejo dozdajšnje izkušnje, v nemalo primerih začele stekati v tujino že kmalu po privatizaciji. Naj gre za tuje ali domače lastnike. Če so lastniki prvi, dobičkom pogosto sledi tudi »znanje« (izobraženi kadri), saj razvojne oddelke v podjetjih v RS tujci največkrat zaprejo oz. oklestijo. Dosti bolje ni niti v podjetjih, ki so jih (na sporen način in v sodelovanju s politiko) olastninili domači menedžerji (»tajkuni«). Tem so podjetja neredko služila za osebno bogatenje, zato so se (finančno) izčrpavala. Če podjetje ni prinašalo pričakovanega dobička, so se neredko tudi nekaznovano zaprla (s stečaji, ki jih je politika mirno dopuščala ter dobrohotno verjela menedžerjem oz. lastnikom, da gre posamezno podjetje v stečaj zaradi razmer na trgu in ne zaradi slabega ter uničujočega poslovanja; primer Vegrada), zaprtjem pa je sledila razprodaja nepremičnin, tudi blagovnih znamk idr. intelektualne lastnine (denar je pogosto končal na računih v tujini). Privatizacija nekoč družbene oz. državne lastnine, naj gre za »certifikatsko privatizacijo«, spočeto na začetku 1990ih, ali za »menedžersko privatizacijo« (predvsem za časa Janševe vlade 2004-2008), ter denacionalizacija so se v slovenskem primeru pokazale za prakse s slabimi posledicami: izguba delovnih mest, odtekanje v RS ustvarjenega BDP na tuje, razvojna stagnacija. Le močna, vplivna država (blaginje), le država, ki deluje v duhu »res publice«, brani svoje lastništvo v podjetjih, investira v razvoj (primer uspešne finske Nokie: tega podjetja nista ustvarila trg in konkurenca, pač pa ga je »načrtovala« država), omogoča izobrazbo kadrov, podpira razvojne projekte in odpira raziskovane centre. Kdor misli, da bo v 2-milijonski državi, kot je RS, te reči počel trg (namesto države), sanja z odprtimi očmi. Le država, ki dosledno deluje v duhu »res publice«, tudi regulira trg ter preprečuje zlorabe zasebne lastnine; sprejema in izvaja zakone, ki ščitijo delojemalce, kaznuje delodajalce v primeru kršitev delavskih pravic, ščiti zaposlene in njih delavnovarstvene pravice.

2.3

Država, ki deluje v duhu »res publice«, ščiti tudi socialnovarstvene pravice in njih obseg. Z zakoni in v praksi. Pod Pahorjevo vlado, ki se je v času krize sicer ustrezno odzvala na nekatere socialno-ekonomske izzive, se je utrdil diskurz, ki legitimira posege v socialnovarstvene pravice. In skladno s tem diskurzom so bile tudi izpeljane nekatere sporne, protisocialne sistemske spremembe oz. »dopolnitve«. Ena teh je tista, ki državi omogoča, da deduje za prejemnikom socialne pomoči. Čeprav je bila ta sprememba uvedena zato, da bi preprečevala zlorabljanje darežljivosti socialne države še zlasti s strani premožnejših oz. tistih, ki pomoči ne potrebujejo, so rezultati drugačni: sprememba je prizadela predvsem revne sloje, torej ljudi, ki DEJANSKO potrebujejo pomoč, pa se ne upajo več obrniti na socialne centre, ker se bojijo, da bi njih potomce država razdedinila z namenom »povračila« socialnih transferjev. Socialna pomoč je doslej temeljila na solidarnosti, ne na odplačilu. Gre torej za razdedinjenje revnejših slojev v imenu varčevanja in celo, kakšen cinizem, socialne države! Socialna država se je tako pravzaprav spremenila v socialno kreditodajalko, ki se hoče polastiti tisto nekaj premoženja (del vrednosti hiše, stanovanja), ki so ga (danes siromašni) ljudje povečini ustvarili že v prejšnjem sistemu.

2.4

Pod Pahorjevo vlado se je prijela tudi zamisel o t. i. socialni kapici, še zlasti je zanjo »navijal« minister Gaspari. Ideja sicer ni »zakonsko zaživela«, a jo je zdaj v svojo pogodbo vstavila desna koalicija. Socialna kapica pomeni omejitev zgornje višine zavarovalne osnove za socialne prispevke. Zgornja meja najvišje letne pokojninske osnove v višini 40.865,5 evra (3405,5 evra na mesec) bi pomenila, kot je izračunala vlada leta 2010, da bi bili prejemki, ki so višji od približno 1900 evrov neto, oproščeni plačila prispevkov za pokojninsko in zdravstveno zavarovanje. Vlada in delodajalci so (bili) prepričani, da bi z limitiranjem prispevkov spodbujali zlasti zaposlovanje visoko (in povečini brezplačno) izobraženih, ki predstavljajo za delodajalce tudi največji strošek, poleg tega pa naj bi na tak način odpravili sedanjo »nepravičnost« socialnega sistema. Vlada je že leta 2010 ocenila, da bi uvedba socialne kapice v višini 3405,5 evra na mesec pomenila letni izpad v višini 235 milijonov evrov! Zato ne čudi, da so se na to takoj in burno odzvali v sindikatih. Predsednik ZSSS Dušan Semolič je opozoril, da bi na tak način »še enkrat nagradili privilegiran sloj, ki je bil nagrajen že ob znižanju dohodnine pod prejšnjo vlado, medtem ko bi morali izpad prihodkov pokrivati davkoplačevalci«. Uvedba socialne kapice pomeni »rušitev solidarnosti kot temeljne vrednote slovenskega socialnega sistema. /…/ Manjši priliv v socialne blagajne bi imel za posledico zmanjševanje socialnih pravic in manjšo dostopnost do javnih storitev, kar bi povzročilo še večje razslojevanje zaposlenih.«

Uvedba socialne kapice torej pomeni privilegiranost tistih z višjimi dohodki, ta privilegiranost bi lahko še povečala luknjo v socialnih blagajnah (še zlasti pokojninski). To luknjo pa bi morali potem »zapolniti« vsi davkoplačevalci, ali pa bi se morale znižati pokojnine. Jasno, »izpad« bi lahko pokrili tudi tako, da bi bolj obremenili delodajalce (lastnike, tj. Kapital), a to se ne bo zgodilo, saj je namen uvedbe socialne kapice (pod krinko razbremenitve Dela) prav v razbremenitvi Kapitala. Ena možnih posledica je tudi ta, da bi pokojninski sistem, ki bi (zaradi izpada sredstev) »jamčil« le mizerne pokojnine, postal »neprivlačen« in bi razpadel, ali pa bi bil preprosto ukinjen. Pridobitve socialne države se lahko ukinja, omejuje tudi tako, da se najprej uvede neke reformne spremembe, za katere se že ob uvedbi predvideva, da bojo zelo verjetno botrovale nezadovoljivim rezultatom; potem pa se te rezultate izkoristi kot opravičilo za nadaljnje neoliberalistične posege v socialni sistem ali pa celo za ukinitev nekaterih pridobitev tega sistema. Ukinitev je lahko izvedena v dobesednem pomenu besede, lahko pa se nek javni sistem »ukine« tudi tako, da se ga sprivatizira, da se skomercializira in podvrže ideologiji profita. Prav slednje je en ciljev najavljajoče se desne vlade; ta, če bo formirana, kani reformirati pokojninsko reformo na način, ki bo načel temelj pokojninskega sistema, ki sloni na medgeneracijski solidarnosti. Koalicijska pogodba namreč predvideva »individualizacijo« pokojninskega zavarovanja in prepuščanje pokojnin trgu. Prav v finančni krizi, v kateri se nahaja Zahod, smo lahko bili priča, kako so propadali zasebni pokojninski sistemi oz. skladi, katerih donosnost je (bila) odvisna predvsem od tržnega hazarda. Ogromno zavarovancev, ki so za starost varčevali v teh skladih, je čez noč ostalo brez vsega!

2.5

Projekt »vitke države« (v izvedbi slovenske politike) pa se ne bo zadovoljil le pri »navadnih« (zakonskih) posegih v socialno državo, v njeno strukturo. Neoliberalistični ideologiji hoče podvreči tudi ustavni red, oziroma: desna oblast (ob podpori »levih« strank) namerava ustavno zamejiti zadolževanje (s ciljem zamejitve strukturnega dolga). Brez strank »levice« ji ta podvig ne more uspeti, saj ustavne spremembe terjajo dvotretjinsko večino v DZ. Zgodba je znana: v dneh kmalu po volitvah v RS je E(M)U stopila v novo fazo, očitno bo v prihodnje monetarna unija nadgrajena v fiskalno unijo. Na vrhu EU je bila »dogovorjena« nova pogodba, ki »uvaja« evropski stabilnostni mehanizem (ESM). Ta med drugim od držav članic pričakuje, da bojo omejile strukturni primanjkljaj na 0,5% BDP. RS bo letošnje leto končala s strukturnim primanjkljajem v višini približno 3,8% BDP. Janševe vlade 2004-2008 se bomo spomnili tudi po davčnih »odpustkih« za tiste z višjimi dohodki in po znižanju davka na dobiček (prav nižanje davkov je en glavnih razlogov, da ima RS danes težave s strukturnim primanjkljajem); Pahorjeve vlade 2008-2011 pa po tem, da kljub napovedanim strukturnim spremembam, ni nikoli zares nameravala obdavčiti Kapitala in premožnejših ter voditi takšno »davčno politiko«, kot so jo vlade pred Janševo (strukturne spremembe, ki jih je napovedovala Pahorjeva »leva« vlada, so bile povečini usmerjenje na ukinjanje oz. omejevanje socialnovarstvenih in delavnovarstvenih pravic in v korist Kapitala). Kakorkoli že, nemška kanclerka Merkel je ob »rojstvu« ESM celo zahtevala, da države članice EMU »limit« glede strukturnega dolga 0,5% BDP vnesejo v svoje ustave. Tej ideji (t. i. zlatemu pravilu o ustavni zamejitvi zadolževanja) so se nekatere večje zahodnjaške države uprle in Merkel je morala odstopiti od svoje zahteve; je pa ideja očitno ostala živa v Sloveniji, saj desnica, v svoji ekonomsko-neoliberalistični veri »bolj papeška od papeža«, hoče ustavno limitirati zadolževanje.

Če bi ji to uspelo, se postavi vprašanje, kaj bi to pomenilo za socialno državo in kaj za prebivalstvo (še zlasti če vemo, da desnica nasprotuje dvigu davkov)? Ustavno limitiranje zadolževanja lahko pomeni oz. napoveduje: drastične posege v socialne pravice in demontažo socialne države (beri: socialnovarstveno škodo); razprodajo državnega premoženja (in »izvoz« BDP) (beri: ekonomsko škodo in utrjevanje pozicij RS na periferiji EU ter pristajanje RS na status kolonije); v krizi umanjkanje »krvavo potrebnih« investicij s strani države (beri: ekonomsko škodo zaradi varčevanja države); v primeru zelo verjetne kršitve ustave zaradi prekoračitve ekonomističnih limitov padec verodostojnosti slovenske politike v očeh mednarodnih političnih in ekonomskih akterjev (beri: ekonomsko in politično škodo). Ekonomist Mencinger opozarja, da je takšno ustavno limitiranje zadolževanja nesmiselno in zelo verjetno tudi škodljivo. Pa tudi neumno. Sociolog Jože Vogrinc (v Mladini 4/2012): »Ideja, zapisati v ustavo, koliko se sme država zadolžiti, kaže, kako nizko je padla parlamentarna pamet. /…/ Kdor se zavzema za zapis 'zlatega pravila' v ustavo, se odpoveduje suverenosti države kot izrazu obče volje vseh državljanov.« Se torej odpoveduje »res publici«. In še: »Ne gre le za nerazumevanje razlike med občo in trajno vsebino ustave in minljivo, posebno vsebino vsakodnevne politike. Gre za nerazumevanje smisla obstoja države. /…/ Parlamentarne stranke /…/ soglasno sprejemajo gospodarsko rast in konkurenčnost kot samoumevna cilja družbenega razvoja in JEMLJEJO ZAHTEVE GLOBALNEGA KAPITALA ZA SAMOUMEVEN OKVIR SVOJE POLITIKE, zahteve in ukrepe EU in Nemčije pa kot UKAZE in ZGLED za svoje ravnanje.« Takšna je pač logika slovenske brezidejne kompradorske politične elite, ki idejo »vitke države« udejanja zato, da bi državo lažje postavila v službo ne le lastnih interesov, koristi, pač pa tudi v službo koristi, interesov »globalnega« Kapitala. Z demontažo socialne države in »res publice« slovenska kompradorska gospoda ustvarja pogoje, ki bojo omogočili lažje plenjenje v sferi ekonomije ter javnega sektorja in siromašenje prebivalstva (davkoplačevalcev, delojemalcev) ne le njej, pač pa tudi »globalni« gospodi, še zlasti njenim zahodnjaškim gospodarjem. Konec koncev gre za ustvarjanje pogojev, ki bi gospodi omogočili maksimiranje profitov. Zato ne čudi, če slovenska politična elita »upravljanje države razume kot RAČUNOVODSTVO«. Neoliberalistična ideologija, ki ji sledi, pa »ni več sposobna videti zapletene mreže družbenih razmerij, marveč le še kvantitativne ekonomske kazalce, v teh pa samo še v denarnih vrednostih izražene proporce moči in odvisnosti« (Vogrinc).

Slovenska politična (oblastniška) kasta ne omogoča in spodbuja le uničevanja javnih dober, pač pa tudi same »res publice«. Stranka SD, ki bo v prihodnjem obdobju očitno opozicijska parlamentarna stranka, bi morala končno spremeniti, zavrniti ideološke »gabarite« stranke, ki so bili določeni za časa predsedovanja Pahorja (deklariranega ekonomskega liberalca), skreniti s »tretje poti«, končati kolaboracijo s Kapitalom, njena etična in ideološka zaveznika pa bi morala spet postati Delo in Republika. Le tako bo strankina opozicijska drža – verodostojna. Kako naj bo stranka SD kritična do napovedanih strukturnih posegov in fiskalno-monetarnih politik desničarske vlade, če se ne bo najprej distancirala od zablod Pahorja in njegove ekipe? Kako bo lahko verodostojno nasprotovala npr. uvedbi socialne kapice, če se ne bo distancirala od Pahorjeve ekipe, ko pa je bila slednja le korak pred tem, da ta antisocialni ukrep sprejme? Če hoče stranka SD dostojno in glede na svoje ime verodostojno opraviti opozicijsko delo, se mora najprej distancirati od tretje-potništva in Pahorja; ter v sferi civilne družbe poiskati nove (stare) zaveznike, zaveznike, ki kljub svojim partikularnim interesom mnogo bolje služijo duhu »res publice« in pridobitvam socialne države. Jasno, prvi med zavezniki bi morali biti sindikati; še zlasti tisti, ki zastopajo zaposlene v zasebnem sektorju.

Distanciranje od politike Pahorjeve ekipe ne zadeva le antisocialnih socialno-ekonomskih posegov in predlogov, pač pa tudi nekatere druge. Primer: ko je RKC zahtevala, naj RS uvede vojaški ordinariat, je Pahor izjavil, da »dopušča tudi to možnost«; ko je bil obelodanjen popravek »Šturmovega« Zakona o verski svobodi, ki prepoveduje državno zaposlovanje posvečenih oseb v bolnišnicah, zavodih za prestajanje kazni in vojski, je ministrica Jelušič popravku zakona nasprotovala. In sicer zato, ker bi takšen popravek (verjetno) botroval odhodu duhovnikov iz SV, torej tudi iz Afganistana. Po njenem mnenju pripadniki SV v Afganistanu brez duhovnov ne morejo. Kako naj stranka SD brani sekularno državo in miroljubno mirovno politiko (skladno s 3. odstavkom 124. člena Ustave RS, v katerem piše: »Pri zagotavljanju varnosti izhaja država predvsem iz mirovne politike ter kulture miru in nenasilja.«), če se ne distancira od politike Pahorjeve ekipe, ki je državo porinila še globlje v blato imperialistične vojne v Afganistanu ter v treh letih na oblasti ni uspela spremeniti vrste spornih zakonov predhodne vlade oz. parlamentarne večine, med njimi tudi ne omenjenega »Šturmovega« zakona, ki privilegira RKC? In kako naj stranka SD išče zavezništva med mirovniki oz. miroljubnimi državljani, ki zavračajo militantno imperialistično politiko ZDA (katere se bojda že pripravljajo na vojno z Iranom), če se ne bo distancirala od hlapčevske politike Pahorjeve ekipe?

Kako naj stranka SD lastnemu članstvu , simpatizerjem in drugim v državi (ter onkraj meja) dokaže, da je sposobna poglobljenega, kritičnega razmisleka o aktualnih ekonomskih in političnih razmerah doma, v E(M)U, svetu, če bojo njeni poslanci po liniji najmanjšega odpora, oportunistično podpirali (in to celo v imenu »višjega, državnega interesa«) tako neumne in potencialno škodljive predloge, kot je npr. ustavno limitiranje zadolževanja države? Kako naj stranka SD dokaže svojo opozicijsko verodostojnost, če njen »think tank« (ga sploh premore?) ne ponuja oz. ne proizvaja alternativnih idej, predlogov, ki vidijo onkraj zaslepljenega neoliberalističnega ekonomskega fanatizma in politik, temelječih pretežno na varčevanju države, ki na kratki in srednji rok ne omejujejo posledic ekonomske krize, pač pa krizo še poglabljajo, poleg tega pa še demontirajo socialno državo in uničujejo duh »res publice«? Kako naj stranka SD svoje članstvo, simpatizerje in druge državljane, državljanke prepriča v svojo agilnost in politično prodornost, če bo le brezidejno (morda celo pod krinko »konstruktivnosti« ali »konsenzualnosti«) podpirala (protisocialne idr. sporne) predloge desničarske vlade ali pa tiste, ki jih ukazujoče ponujajo z neoliberalistično ideologijo prežeti evropski in svetovni politični ter ekonomski centri moči, če sama ne bo zmožna ponuditi drugačnih, alternativnih razmislekov o posamezni problematiki in če sama ne bo postala en vodilnih »agenda setter-jev« na politični sceni in v medijskem prostoru? Bojo prava opozicija prihajajoči desni vladi le sindikati, Zveza združenj borcev za vrednote NOB in predsednik Türk?

Če naj bo stranka SD verodostojna opozicijska stranka, stranka, ki si zasluži ime, ki ga nosi, če naj si povrne zaupanje volivcev, volivk levičarske provenience, potem naj se bori za izvorne republikanske vrednote in cilje! Za socialno državo, za republiko, za javni interes (merjen s koristmi za večino prebivalstva), za sekularno državo… Naj ne dovoli, da »res publica« postane »res privata«. In naj ne dovoli povrnitev praks, kakršne je Marx opisoval v 19. stoletju, ko je (vitka, represivna) država služila interesom, koristim starih elit (plemstva) in novih elit (buržoazije in Kapitala), medtem ko so bile subalterne skupine (beri: skupine, ki ne pripadajo elitam), ki vendarle tudi danes predstavljajo večino prebivalstva, izrinjene iz krogov odločanja, njihove zahteve in pričakovanja preslišana, njih socialno-ekonomski položaj pa (vse bolj) nevzdržen.

DRAŽJA ELEKTRIKA ZARADI LIBERALIZACIJE

Jurc — Thu, 01 Jan 1970 00:00:00 +0000

»Gospodinjstva v Sloveniji so morala lani za električno energijo plačati 29 odstotkov višjo ceno kot leta 2007, je ugotovil statistični urad. Kljub temu je cena še vedno nižja od povprečja v EU. A pomembnejši so razlogi za zvišanje cene, še posebej zaradi obljub, da se bo elektrika z vzpostavitvijo konkurence pocenila. V Uradu za makroekonomske analize in razvoj (Umar) ugotavljajo, da se je zgodilo ravno nasprotno: 'Velik del 29-odstotne podražitve elektrike za gospodinjstva v obdobju 2007–2011 se je zgodil na prehodu v leto 2009 kot posledica liberalizacije trga z gospodinjsko elektriko.'«

No, zdaj imamo tako rekoč črno na belem. O tem sem na RB pisal že pred 14 meseci, in sicer: pravi razlog podražitve elektrike je liberalizacija slovenske elektro scene leta 2007 in ne, kot je takrat trdil neoliberalistični ekonomist, danes član Virantove ekipe, Rado Pezdir ter nemalo državljanov, državljank, tudi komentatorjev na RB, ki so nasedli Pezdirjevim neoliberalističnim floskulam, kartelni dogovor elekto-distributerjev. Že takrat sem zapisal, da je bila »podražitev cene elektrike neizbežna posledica liberalizacije in deregulacije ter razbijaške »decentralizacije«. Samo v neoliberalističnih ekonomskih učbenikih se tržna oz. ekonomska deregulacija in liberalizacija tako rekoč vedno in nujno izideta v nižje cene nekega produkta ali storitve.«

In če bojo novo vlado formirali razni avtoritarni Majerji, koristolovski Viranti, populistični Pezdirji in njih neoliberalistični somišljeniki, se bo scenarij, kot je bil ta z elektro scene iz leta 2007, ponovil še na drugih področjih. Privatizacija, deregulacija, liberalizacija ne bo pocenila življenja državljanov, državljank, pač pa podražila; s tem, da od teh podražitev država (in posledično državljani/-ke) ne bojo imeli/-e veliko (saj se napoveduje celo nižanje davka na dobiček), koristi/dobički bojo končali v zasebnih žepih (novih lastnikov nekoč javnih, državnih podjetji, ustanov, zavodov oz. ponudnikov storitev). Deregulacija trga, razprodaja preostalega državnega/družbenega premoženja in privatizacija ter komercializacija javnega sektorja so zelo verjetna napoved, če bi se formirala desna vlada. Ne nazadnje so »vitko« (beri: sprivatizirano, tržno deregulirano, ekonomsko zliberalizirano) državo obljubljali že v predvolilnih soočenjih. Za slovenske desničarje ter ekonomske neoliberalce (in za ameriškega veleposlanika) je ta država, ta družba še vse preveč socialistična...

7%

Jurc — Thu, 01 Jan 1970 00:00:00 +0000

STA: »Janković je spregovoril tudi o torkovem sestanku s predsednikom SDS Janezom Janšo in potrdil, da sta govorila o morebitnih spremembah volilnega sistema. Na vprašanje, ali bi bil dvig parlamentarnega praga na sedem odstotkov bolj realna možnost kot večinski volilni sistem, pa je odgovoril pritrdilno.«

Dvig volilnega praga na 7% bi nemara pometel (iz DZ) z Erjavci, Ljudmilami ipd., tj. s samostojnimi strančicami, ki znajo po volitvah predvsem mešetariti in izsiljevati (kandidate za mandatarja), a takšna sprememba v tem trenutku bi imela nek smisel le, če bi se tako rekoč takoj po spremembi volilnega sistema volivci, volivke odpravili še enkrat na volitve. Rečeno drugače: omenjena sprememba volilnega sistema v tem trenutku ne odpravlja politične zagate, v katero so se pahnile parlamentarne stranke. Če pa sta ZJ in Tomaž Majer opravila razgovor, v katerem so bile upoštevane dolgoročne projekcije, pa bi bilo nemara bolje, če bi se dogovorila za predsedniški sistem…

Vendar tudi 7%-volilni prag malim strankam ne preprečuje nujno vstopa v DZ, namreč male stranke se lahko povežejo v predvolilne koalicije. Te bi lahko temeljile na ideoloških temeljih, stranke pa bi v njih lahko gnal tudi »gon po preživetju«. Dvig volilnega praga na 7% pa bi v predvolilne koalicije lahko nagnal tudi srednje velike in velike stranke. Ob dvigu volilnega praga na 7% bi bilo smiselno, da bi se povezali SD in Desus; ali SD, Desus, LDS, Zares; ali celo ves »levi blok«. Kakorkoli že, 7%-volilni prag zapira politični prostor, a je še vedno boljša rešitev kot večinski volilni sistem. In manj demokratičen (v smislu agregatne demokracije) in liberalen kot predsedniški…

Kakšno je stališče stranke SD glede 7%-volilnega praga?

PREDSEDNIŠKI SISTEM?

Jurc — Thu, 01 Jan 1970 00:00:00 +0000

Kot rečeno, pohod na oblast v parlamentarnih ureditvah s proporcionalnim volilnim sistemom pogosto zgleda kot drama v dveh dejanjih. Prvo dejanje se konča z razglasitvijo volilnih rezultatov, drugo pa začne s sestavljanjem vladajoče koalicije. In prav iskanje mandatarja ter sestavljanje vladajoče koalicije se lahko zaradi različnih (strankarsko-politikantskih, interesnih, ideoloških, osebnih idr.) razlogov zelo zavleče. Parlamentarne politične stranke se zapletejo v povolilno politično-koalicijsko trgovino, ki jo pogosto spremljajo razna izsiljevanja (najverjetnejšega mandatarja), kadrovska kombinatorika, utemeljena na strankarski in osebni preračunljivosti ipd. Značilnost vseh teh povolilnih manevrov pa je, da so iz njih IZKLJUČENI VOLIVCI, VOLIVKE. Zato se v takšnih primerih postavi vprašanje, kako v formiranje vlade (kot institucije izvršne veje oblasti) vključiti državljane, državljanke oz. kako povečati vpliv slednjih pri imenovanju mandatarja? En možnih odgovorov je: z uvedbo PREDSEDNIŠKEGA SISTEMA.

Predsedniški sistem je lahko BOLJ DEMOKRATIČEN in LIBERALEN od parlamentarnih ureditev (s proporcionalnim, večinskim ali kombiniranim volilnim sistemom). Bolj demokratičen (glede na kriterije t. i. agregatne demokracije) zato, ker TUDI IZVRŠNO VEJO OBLASTI (z »realno« politični močjo) IZVOLIJO VOLIVCI, VOLIVKE. V proporcionalnih sistemih slednji izvolijo le poslance/-ke, ti/te pa na podlagi morebitnega predvolilnega povezovanja in/ali povolilne trgovine izglasujejo mandatarja/-ko, ki sestavi vlado z večinsko podporo v parlamentu. Volivci, volivke so v parlamentarnih sistemih iz povolilnega dogajanja, ki zadeva izglasovanje mandatarja in formiranje vlade, izključeni. Medtem ko predsedniški sistem omogoča, da volivci, volivke oz. kvalificirana večina (na volitvah) določi zmagovalca, tj. mandatarja, ki mu mandat za sestavo vlade podelijo neposredno državljani, državljanke. Izvolitev predsednika/-ce lahko poteka po enokrožnem (primer ZDA) ali dvokrožnem volilnem sistemu (primer izvolitve predsednika/-ce republike v RS), v prvem za zmago zadostuje že relativna večina, v drugem pa absolutna večina oddanih glasov (če v prvem krogu nihče od kandidatov/-k ne dobi več kot 50% glasov, se kandidata/-ki z največ prejetimi glasovi v prvem krogu pomerita še v drugem krogu).

Bolj liberalni pa so predsedniški sistemi zato, ker je v teh sistemih DOSLEDNEJE IZPELJANO NAČELO DELITVE OBLASTI (ki je dediščina političnega liberalizma). V parlamentarnih ureditvah, kot je slovenska, delitev oblasti pravzaprav ni dosledno izpeljana, saj, kot rečeno, vlado izglasuje parlament. S padcem podpore v parlamentu, pade tudi vlada (ne nazadnje je bila prav izglasovana nezaupnica v DZ formalni razlog za padec vlade in posledično za lanske predčasne volitve). V predsedniških ureditvah, kjer mandat predsedniku/-ci (vlade) podeljujejo državljani, državljanke, parlament oz. zakonodajna veja oblasti (praviloma) ne more »zrušiti« vlade oz. izvršne veje oblasti.

Skratka, koristi predsedniškega sistema so (najmanj) 3: i) državljani, državljanke že z razglasitvijo volilnih rezultatov vedo, kdo je na čelu izvršne veje oblasti (vsa povolilna strankarska kupčkanja, izsiljevanja, zavlačevanja ipd. odpadejo); ii) predsedniški sistem je lahko bolj demokratičen in iii) bolj liberalen.

Z uvedbo predsedniškega sistema bi MORDA kazalo spremeniti tudi način izvolitve poslancev, poslank. Najbolj radikalna sprememba bi lahko bila izpeljana po vzoru antične demokracije v atenskem polisu. Tam so državljane na pomembne funkcije enostavno – izžrebali. Tudi v RS bi lahko ukinili volitve v DZ in poslance, poslanke izžrebali. Ne na vsakih 4 leta, lahko bi jih vsako leto ali celo vsakega pol leta. Če je en smislov demokracije – rotacija državljanov, državljank na oblasti, potem je žrebanje v DZ pravi način. Vendar »antični scenarij« v RS nima možnosti. Najprej zato, ker tak »scenarij« pač ni v interesu strankarskih elit idr. strankokratov, pa tudi zato, ker mnogi državljani, državljanke ne znajo, ne morejo, ne upajo misliti »onkraj« strankarske demokracije. Nekateri zagovarjajo volitve v DZ po večinskem načelu, vendar je takšna »rešitev« slabša od sedanje, saj je mogoče s »primernim« risanjem volilnih okrajev vplivati na volilni rezultat in izigrati voljo večine volivcev, volivk. Poleg tega je skoraj nemogoče razdeliti državo na volilne okraje, ki bi šteli povsem enako število volivcev, volivk. Itd.

V RS obstaja nepopolna delitev oblasti na sodno, izvršno in zakonodajno. Vsaka od teh treh vej je tudi sama »deljena«. Sodna veja se deli na 3 »vejice«: Ustavno sodišče, sistem »rednih« sodišč z Vrhovnim sodiščem na čelu ter Upravno sodišče. Zakonodajna veja oblasti se deli na 2 »vejici«: DZ in Državni svet. Tudi izvršna veja oblasti se deli na 2 »vejici«: Vlado ter Predsednika/-co republike. Bizarno v slovenski ureditvi je, da je predsednik/-ca republike, ki ima sicer zelo malo pooblastil in premore zelo malo »realne« (politične) moči, voljen/a neposredno s strani državljanov, državljank, medtem ko mandatarja/-ko in vlado, ki poseduje(ta) veliko politične moči, izglasuje večina v DZ in ne pripadniki, pripadnice po ustavi »suverenega ljudstva«. Kot da bi avtorji takšne ureditve želeli, da volivci, volivke bolj ali manj neposredno odločajo le o simbolnih rečeh…

Z uvedbo predsedniškega sistema bi funkciji (tudi moč in vpliv) predsednika/-ce republike in predsednika/-ce vlade združili. Združili v »šefa/-co države«, ki bi bil/a izvoljen/a neposredno s strani volivcev, volivk. Takšna praksa v tej državi pravzaprav ni nič novega, saj je podobna »matrica« v veljavi že na lokalni ravni. Volitve organov lokalnih skupnosti potekajo tako, da volivci, volivke glasujejo dvakrat, posebej volijo župana/-jo (kot nosilca/-ko izvršne veje oblasti na lokalni ravni) in posebej občinske, mestne svete (kot inštitucije odločbo-dajne veje oblasti na lokalni ravni). Pri volitvah v predsedniških sistemih gre za podobno reč, le da je ta izpeljana na državni ravni; volivci, volivke glasujejo dvakrat: posebej volijo »šefa/-ico države« in posebej poslance/-ke. Glede na to, da je RS dvo-milijonska država, da je glede na svojo populacijsko »težo« primerljiva kvečjemu s kakšnim srednje velikim zahodnjaškim mestom, se zdi predsedniški (»županski«) sistem še toliko bolj primeren.

Svoji velikosti bi lahko RS prilagodila tudi zakonodajno vejo oblasti. Rečeno drugače: ukiniti bi kazalo Državni svet (DS). DS je pravo gojišče lobijev, svetniki v njem pa niti niso izvoljeni na splošnih, tajnih volitvah, pač pa so »delegirani« s strani verskih skupnosti, lokalnih skupnosti, delodajalcev, delojemalcev ipd. DS je torej pravi relikt korporativne logike. Tudi preoblikovanje DS v neke vrste pokrajinski oz. deželni (ali celo občinski) dom v tako majhni državi, kot je RS, nima smisla. To so že pred leti spoznali na Hrvaškem, zato so leta 2001 ukinili drugi dom sabora, t. i. županijski dom, v katerem so sedeli predstavniki hrvaških županij (beri: pokrajin). Danes je sabor enodomni parlament, ki »premore« zgolj predstavniški dom.

Skratka, volivci, volivke v RS bi morali imeti možnost neposrednega vpliva na izvolitev tistega dela izvršne veje oblasti, ki poseduje ne le simbolno, pač pa tudi realno politično moč. Tega vpliva državljani, državljanke v parlamentarnih ureditvah nimajo, imajo pa ga v predsedniških. Morda bi se politične stranke, ki so se na lanskih volitvah »prebile« v DZ, v prihajajočem obdobju dogovorile o ustavnih spremembah, s katerimi bi uvedli predsedniški sistem ter z ustavo določile razmerja med »šefom/-ico države« in DZ (predsednik ZDA, denimo, lahko na predlagani zakon kongresa vloži veto, in če hoče kongres »povoziti« predsednikov veto, ga mora preglasovati z dvotretjinsko večino). Mimogrede pa lahko še ukinejo DS… Če bi imeli volivci, volivke možnost neposredne izvolitve »predsednika/-ce vlade«, potem bi verjetno odpadli tako neresni »parlamentarni« predlogi, kot je Virantov o formiranju vlade narodne enotnosti, ali o formiranju tehnične vlade ipd. V predsedniškem sistemu volivci, volivke lahko izvolijo politično figuro, ki lahko (neodvisno od števila glasov podpore v parlamentu) postavi jasno profilirano POLITIČNO vlado, saj imenovanje vlade ni odvisno od raznih koristolovskih »dobronamernežev« in/ali klovnovskih diletantov Virantovega, »Majerjevega«, Pahorjevega ali Erjavčevega kova.

Kaj stranka SD sploh hoče?

Jurc — Thu, 01 Jan 1970 00:00:00 +0000

Naj začnem z Islandijo. Jeseni 2008 je bila Islandija prva evropska država, ki je »padla« v finančno, gospodarsko krizo. Njen padec je bil res grd, država je končala na kolenih (beri: na robu bankrota). Na kolena so jo spravili lokalni neoliberalistični ekonomisti in politiki, ki so v praksi zvesto sledili motu (beri: mitu) ekonomskega neoliberalizma – privatizacija, liberalizacija, deregulacija. S krizo, ki jo je povzročilo rušenje finančnih hišic iz kart na globalnem (finančnem) trgu, so se islandske banke sesedle, lokalna valuta je tako rekoč čez noč zgubila 85% vrednosti, brezposelnost pa zrasla na 10%. Za to (so)odgovorna desničarska vlada je kmalu odšla, na oblast pride levica. Kaj naredi? Prvo sprejme določitev, da NE BO REŠEVALA PREZADOLŽENIH BANK, pač pa pusti, da te finančne ustanove enostavno CRKNEJO. Druga odločitev vlade, ki je bila potrjena tudi na referendumu, je, da DRŽAVA NE BO PLAČEVALA DOLGOV, S KATERIMI SO BANKIRJI OBREMENILI DRŽAVO (in ki bi jih morali, po izračunih nekaterih ekonomistov, islandski davkoplačevalci odplačevati 30 let). Tj.: izgube bank naj krijejo njihovi upniki in delničarji, ne davkoplačevalci. Vlada je tudi OMEJILA PRETOK KAPITALA. Tretja odločitev: namesto, da bi država reševala oz. sanirala banke, je razširila nabor storitev, ki zadevajo socialno varnost ljudi (EKSPANZIVNA SOCIALNA POLITIKA VLADE). Četrti ukrep (za katerega so poskrbela sodišča): pred sodišče so zaradi neodgovornega ravnanja postavili bivšega desničarskega predsednika vlade, proces je še traja. OK, in kako je z Islandijo danes? Zdi se, da omenjeni ukrepi že dajejo obetajoče rezultate: BDP, ki je še vedno 15% nižji kot pred krizo, je v vzponu; nezaposlenost je padla pod 7%; inflacija z 20% pod 5%; proračunski primanjkljaj je pod 3% BDP; starih bank ni več, nove pa že preštevajo dobiček. Na kratko: Islandija (optimistično) okreva. To so opazile tudi »vsemogočne« bonitetne hiše, ki dandanašnji, 3 leta po »sesutju«, Islandiji pripisujejo boljši (kreditni) rating kot večini držav članic EMU, vključno s Slovenijo! Kakšen paradoks, mar ne?

To uvodno zgodbo o Islandiji navajam kot primer, ki dokazuje, da se (je) da(lo) spopasti s pričujočo krizo tudi drugače, kot velevajo z (ekonomsko) neoliberalistično ideologijo okužene elite večine držav članic E(M)U ter razne nadnacionalne, mednarodne (finančne, politične,…) institucije. Elite teh držav so sledile napotkom, ki so pravo nasprotje islandskemu »pristopu« reševanja ekonomij in države. Namesto, da bi v krizi reševale predvsem (socialno ogrožene) ljudi, so REŠEVALE BANKE. Tudi zasebne banke. Na območju E(M)U je pač prevladalo (politično) stališče, da naj države rešujejo prezadolžene banke. Slednje so zašle v težave tudi zato, ker je kriza zelo »podražila denar« in tako povzročila »medbančni« kreditni krč. V težjem stanju je bila banka, težje je prišla do »svežega« in »poceni« denarja na globalnem trgu, saj so ji kot »nezanesljivemu poslovnemu partnerju« bonitetne hiše znižale kreditni rating. Drug razlog za težave bank je bil tudi ta, da so nekateri njihovi kreditojemalci v krizi propadli in bankam niso mogli vrniti kreditov; skratka: banke so imele velike izgube, ki pa jih niso mogle »pokriti« same. Politična odločitev je bila, da se bojo namesto bank zadolžile države in z denarjem »krile« njihove dolgove oz. izgube. Naj gre za tiste, ki so jih banke »pridelale« na globalnem trgu, ali pa za kredite, ki jih banke niso mogle izterjati od »slabih« kreditojemalcev. Problema »slabih kreditojemalcev« so se države pogosto lotile tako, da so se same zadolževale in potem s sposojenim denarjem dokapitalizirale banke (beri: države so nacionalizirale poslovne izgube bank). S tem pa se je povečeval dolg centralnih držav, ki po maastrichtskih kriterijih ne bi smel presegati 60% BDP posamezne države. Zaupanje držav je (pri bonitetnih hišah) bilo vse manjše, posledično: kreditni ratingi držav so vse bolj upadali, denar, ki so si ga sposojale države na globalnem trgu, pa je bil za njih vse dražji…

Kriza je bila »skuhana« in sprožena v finančnem sektorju, ki ga je in ga še vedno obvladuje zasebni kapital. Iz finančnega sektorja je »preskočila« tudi v t. i. realni sektor. Posledica tega je bil padec proizvodnje, BDP, posledično tudi izpad prilivov v državne proračune. Podjetja, tovarne itd. so propadala, brezposelnost je rasla, brezposelni so iskali državno socialno pomoč; posledica: povečali so se proračunski odlivi (za socialne transferje). Skratka: po eni strani je bil zaradi manjše, »krizne« gospodarske aktivnosti proračunski priliv v posamezni državi manjši, po drugi pa so se zaradi brezposelnosti in povečane stopnje revščine povečali proračunski odlivi. Tudi nekatere tiste države članice E(M)U, ki so pred krizo vodile ekonomsko-socialno politiko skladno z maastrichtskimi konvergenčnimi kriteriji, so s krizo zašle v težave, tj. »dobile« so proračune s primanjkljajem, ki je presegal 3% BDP države (ta omejitev glede proračunskega primanjkljaja je en izmed maastrichtskih kriterijev); tiste države, ki so že imele primanjkljaj višji od 3% BDP, pa so ta primanjkljaj še povečale. Tudi iz opisanih razlogov so države postajale vse bolj in bolj zadolžene.

Države se v krizi torej niso zadolževale le zaradi težav v »realnem« sektorju in izplačil socialnih transferjev, pač pa tudi zato, da so reševale, sanirale »grehe« (zasebnih in državnih) bank. Na Islandiji so banke enostavno pustili »potoniti«, v z ekonomskim neoliberalizmom naphanih institucijah E(M)U in državah članicah E(M)U pa so sklenili, da bojo banke reševali. Banke so elite reševale z zadolževanjem na tujem. Ker je kriza, je denar na globalnem finančnem trgu »drag«. To je ena slabost zadolževanja v krizi; druga pa je ta, da so vse bolj zadolženim državam bonitetne hiše začele zniževati ratinge. To pa pomeni, da se je dolžniška kriza bank postopno spremenila v dolžniško krizo držav. Vse to predvsem zato, ker so se politične elite določile reševati banke; banke, ki so bile za njih bolj pomembne kot socialna varnost ljudi.

Ta logika je opazna tudi v RS. V 3 letih Pahorjeve vlade je ta za socialne transferje namenila (in se v tujini za ta namen zadolžila) približno 1,2 milijarde €; za reševanje bank pa je namenila (in se v tujini za ta namen zadolžila) približno 2,6 milijarde €; poleg tega se je zadolžila še četrt milijarde za dokapitalizacijo NLB. Če so se na Islandiji odločili, da naj banke pocrkajo, so se v E(M)U (tudi RS) odločili, da se jih reši; če so se na Islandiji odločili, da država ne bo prevzemala dolgov bank, se je v večini držav članicah E(M)U zgodilo ravno obratno – države so prevzele dolgove bank in krile njih poslovne izgube, zato se je dolžniška kriza bank spremenila v dolžniško krizo držav, ki jih prav zaradi tega »tepejo« tudi slabi ratingi bonitetnih hiš; če so se na Islandiji odločili, da je socialna varnost ljudi bolj pomembna od bank, je na območju E(M)U prej obratno – banke so očitno bolj pomembne kot socialna varnost ljudi.

Seveda, zdaj bi mi lahko kdo očital, da sem general po bitki. Da situacija na Islandiji in v RS sploh ni primerljiva, saj je RS članica E(M)U, medtem ko Islandija ni, posledično ima več ekonomsko-političnega manevrskega prostora, saj Islandija še vedno »premore« relativno avtonomno monetarno in fiskalno politiko itd. Slednje drži, a Islandijo navajam kot primer, ki priča, da so možni tudi alternativni »pristopi« reševanja krize (če je le politična volja), in da bi lahko na podlagi teh alternativnih praks tudi v RS ponovno premislili nekatere odločitve, ki so se morda zdele sprejemljive, »pametne«, smiselne v preteklosti, zdaj pa ne več. Že v enem prejšnjih komentarjev sem pisal, da celo Nemčija (tajno, »neuradno«) piše alternativni scenarij izstopa iz EMU, po drugi strani pa politiki, kot je Pahor, o tem niti ne razmišljajo; Pahor, ki očitno meni, da bi Nemčija »za vsako ceno« ostala v EMU, bi »za vsako ceno« sledil (francosko-)nemškemu vlaku. Za vsako ceno! Tudi za ceno demontaže oz. erozije socialne države in/ali razprodaje pomembnih slovenskih podjetji? Pahorjev očiten dogovor: da. In tu se zastavi vprašanje – kaj stranka SD sploh hoče? Oziroma: ali so stališča predsednika stranke tudi stališča večine članstva stranke? Kakšno je stališče večine članstva (tj.: stranke SD), če bi se izkazalo, da vztrajanje v EMU prinaša nadaljnjo razprodajo pomembnih slovenskih podjetji in/ali demontažo socialne države ter omejevanje ali celo ukinjanje socialnovarstvenih in/ali delavnovarstvenih pravic?

V dneh kmalu po volitvah je E(M)U stopila v novo fazo, očitno bo v prihodnje monetarna unija nadgrajena v fiskalno unijo. Na vrhu EU je bilo »dogovorjena« nova pogodba, ki »uvaja« evropski stabilnostni mehanizem (ESM). Pristojnosti ESM, pristop kateremu je za države članice EMU zavezujoč, za vse ostale članice EU pa ne, tako močno posegajo v suverenost držav, da je VB odklonila »sodelovanje«. S sprejetjem normativov ESM posamezna država prenese veliko svojih »fiskalnih pristojnosti« na evropske inštitucije (Komisijo, ECB), fiskalna politika postane do določene mere centralizirana; vlade držav, ki bi »pristopile« k ESM, pa bi se morale podrediti zahtevam, predlogom ipd. »centralnih« inštitucij E(M)U. Če države ne bi upoštevale opozoril, priporočil evropskih inštitucij, bi bile zoper državo sprožene »avtomatične« sankcije. Primer: ena od zahtev ESM je, da država članica EMU ne sme imeti strukturni dolg, ki bi na letni ravni presegal 0,5% BDP. Če bi ga, bi sledile sankcije: prva sankcija je opozorilo, druga denarna kazen, zadnja pa začasna izguba glasovalne pravice v okviru evro-območja.

Kakšna so stališča stranke SD do teh novih »izzivov«? Kakšno je stališče Pahorja, osebka s hlapčevsko mentaliteto, je bolj ali manj znano. On »za vsako ceno« sprejema tako rekoč vse, kar mu naloži teta Merkel in birokrati v E(M)U ter razni drugi ekonomski neoliberalci. Če naj RS vztraja v EMU, mora »pristopiti« tudi k ESM. In če je tako, kako naj se v RS ohrani socialnovarstvene in delavnovarstvene pravice zaposlenih, prepreči demontažo socialno države blaginje, prepreči nadaljnjo razprodajo pomembnih slovenskih podjetji, hkrati pa še ustreže »zahtevi« EMS ter v zelo kratkem času strukturni dolg, ki naj bi letos v RS znesel 3,8% BDP, zmanjša na 0.5% BDP? (Mimogrede: Merkel celo zahteva, da države članice EMU »limit« glede strukturnega dolga 0,5% BDP vnesejo v svoje ustave!) Ali naj država drastično poseže v socialne pravice in tako čez noč naredi demontažo socialne države? Naj razproda državno premoženje? Naj dvigne davke? Naj zavrne »norme« ESM in/ali izstopi iz EMU? (Pozor, tukaj je še IMF, ki pričakuje, da ga RS »okrepi« z 910 mio €. Od kod državi slaba milijardica € za IMF?) Kakšno je stališče stranke SD do teh vprašanj? Kakšni so njeni KONKRETNI predlogi? In ali so morebitni predlogi še vedno »na liniji« stranke, ki v imenu nosi socialnodemokratsko ime?

III

Če bi stranka SD vedela, kaj hoče, bi se tudi lažje odločila glede omenjenih aktualnih »fenomenov«, ki zadevajo Slovenijo in njeno »bivanje« v E(M)U ter ESM, torej glede: socialne države blaginje, (ponovne, delne) nacionalizacije podjetji ali razprodaje le-teh, dviga davkov, zadolževanja centralne države. V povolilnem obdobju, obdobju sestavljanja nove vladne koalicije, je v RS nastala bizarna situacija: i) SDS in NSi sta iz koalicijskih »računic« (predvsem po lastni želji) izločeni, NSi je že pred volitvami govorila, da z LZJ ne gre v koalicijo, SDS je bila itak prepričana, da bo zmagala, vendar v koalicijo ne bi vabila LZJ; še več, predsednik SDS, »Tomaž Majer«, dojema ZJ kot »dednega sovraga«, med drugim tudi zato, ker ga je slednji že trikrat premagal na volitvah (dvakrat v Ljubljani, zdaj še na ravni države); ii) v povolilnem obdobju izstopata predvsem 2 stranki: zmagovalna LZJ in Virantova ekipa; izstopata zato, ker sta v političnem prostoru obe »aktivni«, »idejo-tvorni«, ker sta, s tujko rečeno, »agenda setterki«; druge potencialne koalicijske stranke so glede vsebinskih poudarkov bolj ali manj »tiho«, ali pa so »vdane v usodo«, skratka delujejo kot politična trupla, ki jih je po nekem čudežu naplavilo v DZ.

Naj izpostavim nekatere poudarke Virantove skupine: višja stopnja DDV mora ostati takšna, kot je; davki se ne smejo dvigati; centralna država se ne sme več zadolževati. (Glede na to, kaj od RS pričakujejo EMU oz. ESM ter IMF, se zdijo Virantove zahteve »smešne«.) Nekateri poudarki LZJ: višjo stopnjo DDV dvigniti za 1 odstotno točko (v predvolilnem času je le še stranka Zares obljubljala višji DDV za do 2 odstotni točki); krizni čas ni čas, ko bi smeli prodajati slovenska podjetja, prej čas, ko bi morala država povečevati lastniške deleže v podjetjih; zaposleni imajo pravico do participacije pri delitvi dobička v podjetjih.

Kateri opciji je bližje SD? Glede na dozdajšnjo, 3-letno prakso Pahorjevo vlade, bi sklepal, da je bližje Virantovi, ki ga odlikuje odkrito simpatiziranje z ekonomskim neoliberalizmom in spogledovanje z zgrešeno evropsko proti-krizno politiko. Odhajajoča vlada ni dvignila davkov, čeprav ji je to svetoval celo »njen« svet za fiskalno politiko, v sled tega je tudi malo verjetno, da bi se stranka pod Pahorjevim vodstvom premislila. Tudi pred volitvami stranka SD ni napovedovala dviga višje stopnje DDV, kar je npr. napovedoval ZJ. Glede državne lastnine v pomembnih podjetjih se je Pahorjeva vlada obnašala dokaj ravnodušno, in ni povečevala ali kupovala lastniških deležev v pomembnih podjetjih, kot je denimo Mercator, čeprav bi slovenske banke (NLB, NKBM), ki so zaradi »rubeža« pri tajkunih postale lastnice deležev v teh podjetjih, prav rade prodale te lastniške deleže.

(Primer Mercatorja: če bi tuje podjetje prevzelo tega trgovskega »giganta«, bi Sloveniji grozil razpad »verige«, ki povezuje kmetijce, živilsko industrijo, trgovino in potrošnike; v tej »verigi« je zdaj zaposlenih več kot 100 tisoč ljudi. Nadzor nad Mercatorjem torej ni pomemben le zaradi participacije pri dobičku podjetja ipd., pač pa tudi zaradi vrste drugih socialno ekonomskih razlogov: ohranjanja delavnih mest, samooskrbe s hrano itd. Mladina (25. 11. 2011): »Cena, ki naj bi jo Slovenija s prodajo Mercatorja plačala, naj bi bila po izračunih kmetijskega ministrstva izredno visoka, mnogo višja od enkratnega zneska 832 milijonov evrov, kolikor naj bi hrvaško podjetje bankam ponujalo za Mercator. Ne gre za ekonomski nacionalizem, razlaga kmetijski minister Dejan Židan: 'Hrana, proizvedena v domačem okolju, je navadno tudi najbolj sveža, zdrava, predvsem pa sta njena predelava in transport najmanj energetsko potratna. Večina hrane se zato tudi načrtno proizvaja lokalno,' pravi. Večina držav kmetijstvo zato stimulira iz strateških vzgibov, recimo zaradi samooskrbe. Če bo slovensko kmetijstvo izgubili slovenske police, naj bi bila zaradi razpada verige po 'grobi oceni ministrstva na kratki rok ogrožena prodaja slovenske hrane v vrednosti četrt milijarde evrov letno', opozarja minister, kar pomeni, da bi se lahko proizvodnja prehrambnih izdelkov zmanjšala za okrog 25 odstotkov. Koliko od 80 tisoč zaposlenih v kmetijstvu in koliko od 20 tisoč še zaposlenih v kmetijski proizvodnji bi s tem izgubilo službe, če ministrove ocene držijo, je potem le še tehnično vprašanje. Ocene se seveda lahko gibljejo v številkah s tremi ničlami.«)

Predlogi, ki jih zagovarja Virantova ekipa, vodijo v demontažo socialne države, v razprodajo državnega premoženja in zelo verjetno privatizacijo in komercializacijo javnega sektorja. Zakaj? Zato ker je nemogoče ohranjati zdajšnji nivo socialne države blaginje brez dviga davkov, hkrati ne najemati državne dolgove za povečevanje ali nakupovanje deležev v pomembnih podjetjih, ohranjati davke na zdajšnji stopnji ter zadovoljiti potrebe IMF ter slediti »napotkom« (E(M)U, ki ne dovoli ekspanzivne fiskalne politike, pač pa »zategovanje pasu«. Predlogi Virantove ekipe, ki jo sestavljajo razni neoliberalistični avanturisti, vodijo v »vitko« (beri: anoreksično) državo.

Stranka SD bi morala zavzeti bolj aktivno držo. Če je ovira za takšno držo Pahor, naj ga stranka čim prej odstavi s predsedniške funkcije. In kakšni bi bili lahko predlogi SD? Najbolj radikalen bi bil poziv stranke SD, naj RS sledi islandskemu vzoru. Če bi uspelo SD prepričati slovensko politično elito v ta »scenarij«, bi lahko RS svojo »vlakovno kompozicijo« zapeljala iz EMU oz. ESM, stran od izsiljevalskega IMF, stran od ultimativne tete Merkel, dobila pa bi »nazaj« svojo fiskalno in monetarno politiko (beri: tolar), s čimer bi bil njen manevrski prostor reševanja iz krize mnogo bolj širok. Seveda, tudi ta »scenarij« prinaša nekatera tveganja, a poglejte danes Islandijo… Obstaja v stranki in državi takšna »vikinška« drznost, volja in pogum?

Če SD nima poguma za tako radikalne predloge, in vidi RS še vedno v EMU in ESM, kjer tempo, skladno svojim interesom narekuje Nemčija, potem naj stranka SD »zaostri« nekatere predloge Jankovića ter zagovarjala ukrepe, ki jih je že pred časom predlagal Vladni svet za fiskalno politiko. In kakšni so ti predlogi? Na RB jih objavljam že v tretje… VLADNI svet za fiskalno politiko (VSFP), pod vodstvom ekonomista Marjana Senjurja (člani VSFP so tudi ekonomisti: Bogo Kovač, Jože Mencinger, Rasto Ovin, France Arhar, Marian Wakounig, slednji je regionalni direktor za davke in carine v Zveznem ministrstvu za finance Republike Avstrije) ne predlaga le višjih davčnih obremenitev za kapital, pač pa tudi razbremenitev revnih slojev in zaposlenih. Tako, denimo, predlaga DVIG prispevkov, ki naj bi jih za socialno varnost (ta vključuje tudi pokojninsko zavarovanje) prispevali delodajalci, in RAZBREMENITEV oz. ZMANŠANJE prispevkov, ki bi jih za socialno varnost prispevali delojemalci. Poleg tega predlaga še naslednje davčne ukrepe, ki zadevajo obdavčitev kapitala: uvedbo davka na firmo; obdavčitev kmetijske dejavnosti; obdavčitev dobička iz prodaje/odsvojitve vrednostnih papirjev ne glede na dobo posedovanja; ponovno uvedbo t. i. skupinske obdavčitve po vzoru Avstrije (gre za to, da se dobički hčerinskih družb združijo in tako »združeni« tudi obdavčijo); VSFP predlaga tudi davčne ukrepe, ki zadevajo »splošne« obdavčitve: ponovno zvišanje davčnih razredov s tri na pet in zvišanje zneskov ob prehodu iz enega v drug razred (beri: večja obdavčitev tistih, z višjimi dohodki; pravzaprav VSFP zagovarja obdavčitev dohodkov, kot smo jo poznali za časa Rop-Mramorjeve vlade) ter povišanje splošne davčne olajšave z današnjih 3.143,57 evra na 6.000 evrov (beri: razbremenitev tistih z najnižjimi dohodki); dvig DDV z 20 na 22%; obdavčitev nepremičnin (še zlasti luksuza); zvišanje neobdavčenega zneska obresti na varčevalne vloge ipd.

Ne vem, ali bi stranki SD v koalicijskih pogajanjih uspelo »uveljaviti« vse predloge VSFP, a bilo bi dobro, da bi ji VSAJ NEKATERE. Jasno, najprej mora sama stranka ukrepe VSFP »prepoznati« kot »svoje«. Če naj RS ostane del EMU in ESM, potem je očitno, da BREZ DVIGA NEKATERIH DAVKOV NE BO ŠLO. Z dvigom davkov bi RS lahko: i) ohranila socialno, zdravstveno, pokojninsko varnost državljanov, državljank; ii) investirala v razvoj in raziskave vsaj toliko ali še več, kot je v zadnjih 3 letih; iii) obdržala državno lastnino v pomembnih podjetji ter (vsaj delno) nacionalizirala pomembna podjetja, ki so zdaj v večinski zasebni lasti (primer: z nakupom deleža NLB v Mercatorju, bi vlada »ubila 2 muhi na 1 mah«, saj bi država spet postala lastnica deleža Mercatorja, polega tega pa bi še »dokapitalizirala« NLB; tudi Nemci nameravajo z dokapitalizacijo nacionalizirati svojo največjo banko Commerzbank) ter poleg tega še iv) zadovoljila zahteve in potrebe ESM, IMF idr. Za vse našteto bo potreben denar, do slednjega pa lahko (centralna) država pride ali z dvigom davkov ali pa z novim zadolževanjem (dolg centralne države v tem trenutku znaša približno 45% BDP, maastrichtski kriteriji postavljajo mejo zadolženosti centralne države pri 60% BDP) . Ali pa – z brutalnimi anti-socialnim »varčevanjem«, ki bi pokopal tako socialno državo blaginje kot gospodarsko rast, ter razprodajo državnega premoženja ter privatizacijo in komercializacijo javnega sektorja.

Če bi v stranki SD imeli razčiščene zgoraj opisane dileme, bi njeni zastopniki lahko že zdaj v koalicijskih pogajanjih postavljali pogoje (za zdaj ji postavlja predvsem Virant, in pa Erjavec, ki ga vsebinske teme očitno ne zanimajo preveč, on hoče 3 ministrska mesta, čeprav »ima« v DZ le 6 poslancev). Stranka SD bi morala ZJ držati za besedo glede uzakonjenja OBVEZNE participacije zaposlenih pri dobičku; morala bi ga držati za besedo glede zaščite državne lastnine v pomembnih podjetjih ter zahtevati naj država nacionalizira še nekatera druga pomembna podjetja, zdaj v zasebni lasti (npr. Mercator, ki ima za slovenske pridelovalce velik pomen); podpreti bi morala njegov predlog povišanja zgornje stopnje DDV ali celo terjati, da se ta »dvigne« na 22% ter hkrati, da se razbremenijo najšibkejši sloji; morala bi zahtevati, da se spet uvede 5 davčnih razredov, tj. da se davčno obremenijo najpremožnejši; morala bi zahtevati, naj se bolj obdavči kapital ali pa naj delodajalci povečajo svoj delež prispevkov za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje (ob hkratnem zmanjšanju deleža, ki ga zdaj plačujejo zaposleni). Bo v stranki SD dovolj »vikinškega« poguma, volje in drznosti vsaj za zagovor teh predlogov?

DO KDAJ ŠE PAHOR?

Jurc — Thu, 01 Jan 1970 00:00:00 +0000

Včeraj, 12. 12. 2011, se je sestalo vodstvo stranke SD in razpravljalo o položaju po volitvah. Starosta Potrč je po sestanku medijem zaupal, da je predsedniško mesto Pahorja v stranki precej odvisno od njegovega stališča glede sodelovanja v prihodnji koaliciji z LZJ. Oziroma: če bi tukaj prišlo med večinskim in njegovim mnenjem do radikalnih razlik, bi moral Pahor verjetno zapustiti predsedniško mesto.

Večina v vodstvu stranke ter, sodeč po njihovih izjavah v medijih, tudi večina novoizvoljenih poslancev SD zagovarja vstop stranke v koalicijo z LZJ in se očitno zaveda, da je glavna ovira pri sklenitvi koalicije predsednik stranke Pahor. To je zagotovo dobra novica, ki pa jo kazi podatek, da, če Pahor pristane na vstop v omenjeno koalicijo, lahko še naprej predseduje stranki. Ni jasno, zakaj strankarski vplivneži Pahorju ponujajo predsedniško mesto, ko pa je najbolj zaslužen za poraz stranke na volitvah (še več, zaradi svoje nekompetentnosti, odstopanja od koalicijske pogodbe, šikaniranja koalicijskih partnerjev ter popuščanja raznim koristolovskim lobijem je zaslužen tudi za predčasne volitve) in poznajo njegov samovoljen način dela. Mar nasedajo njegovi tezi, da ni odgovoren za poraz stranke? Ali da so prav njegovi nastopi v predvolilni tekmi nekoliko dvignili rating stranke? Ali pa mu obljubljajo predsednikovanje zaradi stališča, da je v stranki »zmanjkalo« prepoznavnih in zaupanja vrednih ljudi?

Karkoli je že razlog za takšno trgovino – če greš z nami v koalicijo z LZJ, potem lahko ostaneš predsednik stranke –, pri vsej zadevi (beri: burleski) še vedno najbolj izstopa Pahorjeva domišljavost oz. samo-zaverovanost in očitna odsotnost vsakršne samokritike. Še vedno se vede, kot da bi on zmagal na volitvah, in ne (L)ZJ. Še vedno se vidi v prvih strankarskih linijah (žal ga tu vidijo tudi strankini vplivneži), še vedno si domišlja, da bi njegova beseda morala imeti največjo ter nemara celo odločilno težo v stranki in celo v politični areni države.

Če se navkljub kriznim razmeram in tudi z njegove strani izraženemu prepričanju, da je treba zdaj in v takšni situaciji, kot je v RS in E(M)U, čim prej sestaviti (večinsko) vlado in hitro postreči z raznimi proti-kriznimi in reformnimi ukrepi, Pahor obira z vstopom v koalicijo z LZJ zaradi domnevnih hib in karakterne drugačnosti ZJ, potem že s takšnim obnašanjem dokazuje svojo neresnost in neverodostojnost. Zaradi svojega burlesknega vodenja vlade in neverodostojnosti, ki so jo zaznali/-e tudi državljani/-ke in ga, skupaj s stranko temu primerno »nagradili/-e« na volitvah, bi moral odstopiti že pred volitvami. V prid stranke in države. Tako kot je, denimo, njegov britanski vzornik Blair, ki je zgubil kredibilnost v očeh večine državljanov, državljank zaradi odkritega ponarejanja in laganja glede »dokazov«, ki naj bi pričali o tem, da iraški diktator Sadam Husein poseduje orožje za množično uničevanje. Blaira je tako 3 leta pred razpisanimi volitvami odnesla vojna v Iraku; odstopil je kot premier, kot predsednik stranke in kot poslanec, ker je zaradi laži zgubil zaupanje državljanov/-k in – parlamenta. Tudi Pahor je zgubil zaupanje parlamenta (izglasovana nezaupnica) ter državljanov/-k (s porazom na predčasnih volitvah), a nič ne kaže, da bi (samokritično) odstopil kot predsednik stranke in kot poslanec.

Tudi Schröder, predsednik SPD, je po minimalnem porazu (»njegova« stranka je dobila 4 poslanska mesta manj kot konservativna stranka) na predčasnih nemških volitvah odstopil: kot predsednik stranke in kot (novoizvoljeni) poslanec. A ni odstopil le zato, ker je z minimalno razliko zgubil volitve, pač pa tudi zato, ker je (samokritično) dojel, da predstavlja oviro za sklenitev (velike) koalicije konservativne stranke in SPD. In Pahor? Njegovo samoljubje, mesijanski popadki, njegove infantilne kaprice, zamere in osebne koristi so očitno pred interesi stranke in države. Le zakaj ne odstopi? Česa se boji? Mar brez politike in zunaj političnih krogov ne zna preživeti?

V enem izmed intervjujev pred volitvami se je hvalil, da dobiva mikavne ponudbe iz sfere »onkraj« politike. Lepo. Verjetno jih je res dobival takrat, ko je dajal omenjeni intervju. Ne nazadnje je, ne pozabimo, en od neslavnih »dosežkov« Pahorjeve vlade »ugrabitev« države s strani raznih lobijev. Denimo lobija medijskih vplivnežev, ki jim je očitno uspel veliki podvig, saj je v DZ (tudi s pomočjo stranke SD pod Pahorjevim vodstvom) padel 3-leta v (strokovni) javnosti usklajevan in kompromisno spisan »medijski« zakon, ki ni bil po godu omenjenim lobijem. Pahor tudi ni nikoli dovolj prepričljivo pojasnil, zakaj je (z Lahovnikovo pomočjo) preprečil združitev slovenskih energetskih stebrov HSE in Gen energije. Namera o združitvi je bila zapisana celo v koalicijski pogodbi »levega trojčka«: »Proučili in spremenili bomo organiziranost Holdinga Slovenske elektrarne, d. o. o., in Gen energije, d. o. o., z namenom, da bi ju povezali ter tako vsem slovenskim gospodinjstvom in industriji zagotovili pozitivno vplivanje trženja CENEJŠE električne energije iz NEK na ceno elektrike.« Razbitost slovenske energetike tako do nadaljnjega ostaja (zahvaljujoč energetskim lobijem in Pahorjevi pokvarjenosti in/ali nekompetentnostmi). Pahor tudi nikoli ni zares »urgiral« oz. zahteval razčiščenje zadeve, ko je govor o gradnji TEŠ6, ki je sporna zaradi več ozirov (ekološkega, ekonomičnega, pravnega). Pozor, projekt TEŠ6 je s predvidenih 600 mio € narasel na približno 1,5 mlrd €! Gradbeno dovoljenje pa je bilo izdano za časa Pahorjeve vlade (marca letos).

Dnevnikova novinarka Tanja Lesničar - Pučko pa je v članku »Ameriško-slovenski posli«, 13. 12. 2011, razgalila še en neslaven »dosežek« Pahorjeve vlade, ki priča o tem, kako je odhajajoča vlada to državo s spreminjanjem zakonodaje podvrgla interesom multinacionalk in kako prav zaradi tega RS vse bolj spominja na banano republiko. Takole piše:

» /…/ na Wikileaksu najdemo diplomatsko pošto ameriškega veleposlaništva v Ljubljani iz leta 2009, v kateri piše, da jim je Janez Kopač, direktor Energetike, na srečanjih s predstavniki ameriške firme Aspect Energy, v imenu ministrstva za gospodarstvo, ki ga je takrat vodil Matej Lahovnik (ups, spet on, kot pri TEŠ 6), napovedal spremembo zakona o rudarstvu, ki bo poenostavil postopke: "Kopač je izrazil pripravljenost, da na vse načine pomaga Aspectu." Američani so nato prejeli osnutek novega zakona o rudarstvu in ocenili, da je dober, saj "odpravlja številna dovoljenja", ministrstvo za gospodarstvo se je zavezalo, da jim bo pripravilo seznam lastnikov zemljišč, kar bo Aspectu pomagalo razčistiti, kdo so lastniki rudarskih pravic, premierjev svetovalec Makovec pa je obljubil, da bodo preučili ameriško sugestijo, naj z zakonom poskrbijo, da se ne bi zgodilo, da bi se zadeve zapletle, če kakšen lastnik zemljišča ne bi dopustil črpanja, ker se ne bi strinjal s pogoji.

Tako so torej Američani plodno sodelovali pri pisanju naše zakonodaje, naši predstavniki pa plodno pomagali zaščititi njihove interese. Je to tisto "raziskovanje in izkoriščanje energetskih mineralnih surovin na celotnem ozemlju Republike Slovenije v javnem interesu"?

Ta novi zakon o rudarstvu je potem julija 2010 parlament sprejel, v njem pa najdemo natančno tisto, kar so Američani ZAHTEVALI. Rudarsko koncesijo je mogoče podeliti s pomočjo javnega razpisa ali pa tudi ne, če gre za podjetje, ki je opravilo raziskave nahajališč. Koncesijo je mogoče podeliti za dobo do 50 let - da si vlada v časih tako naglo spreminjajočih se okoliščin na področju energetike v zakon dovoli zapisati takšno obdobje, se zdi skrajno hazardersko. Koncesnino, tisto, ki nas je tako presenetila, je zakon določil takole: "Rudarska koncesnina se plačuje v letnih zneskih, ki znašajo največ 500 evrov na ha pridobivalnega prostora in največ 20 odstotkov povprečne cene za proizvedeno enoto mineralne surovine v obravnavanem letu, razen če v postopku dražbe niso dosežene višje cene." Zakaj je država omejila koncesnino na NAJVEČ 500 evrov na ha in na 20 odstotkov povprečne cene, zakaj ni definirala minimuma, spodnje meje, in si pustila možnost višje koncesnine v spremenljivih okoliščinah energetskega trga? Je to zaščita nacionalnega interesa?

Da bi bila zadeva dokončno urejena po ameriško, pa člen 61 predvideva, da se zemljišče z nahajališčem lahko razglasi za rudarski prostor in se lastniku ODVZAME ali OMEJI LASTNINSKA PRAVICA "v javno korist". No, v 20-odstotno javno in 80-odstotno zasebno korist tujega investitorja. Za opustitev izkoriščanja nahajališča pa zakon predpisuje 15-dnevni rok. Če se kaj zaplete, spokajo in odidejo.

Zdi se torej, da smo zares tretjesvetna država. Ko je Norveška po vojni odkrila zaloge nafte in plina v morju, je to zanjo pomenilo začetek velikega ekonomskega buma, ki jo je naredil za eno najbogatejših in tudi najbolj socialnih na svetu. Ko se nam pokaže Marija v podobi plina, si kot kakšna afriška kolonija v 19. stoletju po nareku velikega brata kar sami napišemo zakon, po katerem bomo ostali revni, profit pa bo šel tja, kjer na veliko in z izsiljevalskimi metodami kupujejo vse tiste redke, še preostale svetovne energetske vire, ki si jih niso uspeli prisvojiti z vojno. Namesto da bi v okoliščinah pomanjkanja energentov iztržili maksimalno, si naša klavrna politika servilno želi le fotografiranja s svetovnimi vladarji. In tako bomo očitno dobili predvsem onesnaženje zaradi uporabe kemikalij in tveganje zaradi fraktalnega načina črpanja (ki je ponekod že prepovedano), obubožano Prekmurje pa bodo verjetno zmanipulirali tako, kot so šoštanjsko regijo, kjer so jim TEŠ 6 predstavili kot edino odrešitev za njihovo ekonomsko stisko, za katero morajo pač žrtvovati svoja pljuča.«

Vse zgoraj opisano se je dogajalo za časa Pahorjeve vlade, slednje očitno ni zaznamovala skrb za javno dobro, javno korist, pač pa za korist nekaterih (tujih) podjetji in grabežljivih kapitalistov. Ne dvomim, da so slednji Pahorju (ali zaradi njegove pokvarjenosti, nevednosti in/ali nesposobnosti preprečiti njih nakane) hvaležni, ne bi se čudil, če bi omenjene ponudbe »onkraj političnega« prihajale na Pahorjev naslov prav iz teh krogov, a prav zato bi bilo pripustiti Pahorja v vlado – norost. Ne norost morebitnega mandatarja ZJ, ki, če se Pahorju ne bo odrekla stranka SD, pravzaprav ne bo imel izbire, pač pa norost tistih v stranki, ki ga (še vedno) branijo, ga porivajo v ospredje in mu celo obljubljajo predsedniško funkcijo v stranki!

PAHORJEVO POBALINSTVO

Jurc — Thu, 01 Jan 1970 00:00:00 +0000

Pohod na oblast v državah s proporcionalnim volilnim sistemom pogosto zgleda kot drama v dveh dejanjih. Prvo dejanje se konča z razglasitvijo volilnih rezultatov, drugo pa začne s sestavljanjem vladajoče koalicije. Obe dejanji terjata svoj čas. Letošnje volitve so bile prve predčasne v RS, njihova posebnost pa je tudi to, da so se zgodile sredi razburljivega kriznega dogajanja ne samo v RS, pač pa tudi v EU oz. evro-območju. Prav zato bi kazalo obe dejanji izpeljati čim hitreje. EU je, se zdi, ne samo v ekonomsko-monetarno-finančni krizi, pač pa tudi v politični oz. institucionalni. Ekonomska in svojevrstna politična kriza nista obšli niti RS. Sledila je nezaupnica Pahorjevi vladi, tej pa predčasne volitve. Od nezaupnice v DZ pa do razpisa in izvedbe volitev je minilo malo časa, oziroma: predsednik republike Turk je za izvedbo volitev določil »skrajno zgodnji« rok, ki ga je moč razpisati skladno z zakonsko določeno proceduro. Prvo dejanje je torej minilo relativno hitro. Zdaj sledi drugo dejanje – sestavljanje koalicije. In tu se očitno obetajo (nepotrebni) zapleti, ki jim botrujejo predvsem politikantske kalkulacije nekaterih političnih akterjev, pa tudi njihova pobalinska užaljenost, pogojena s slabimi volilnimi rezultati.

Današnji kolegij predsednika SD (beri: krog, ki obvladuje SD in velikemu porazu na volitvah navkljub še vedno »polnomočno« odloča v njenem imenu) je enoten v mnenju, da RS (zaradi razmer doma in v E(M)U) potrebuje učinkovito vlado (s polnimi pooblastili) čim prej, vlado, ki bi (preko večine v DZ oz. zakonskih sprememb) narekovala nove proti-krizne in reformne ukrepe, a kljub temu zaradi nekaterih pomislekov zavlačuje z vstopom v koalicijo z Jankovićem. Ta naj, ker se res mudi, vlado sestavi kar brez SD, če LZJ in SD ne bojo v najkrajšem času poenotili stališča glede bistvenih programskih (koalicijskih) točk. A ne gre le za neusklajene programske točke, na današnji tiskovki je postalo jasno, da Pahorja motijo predvsem nekatere osebne lastnosti, ki jih pripisuje Jankoviću. Kakšno dvolično nakladanje! Taisti Pahor, ki sicer zase misli, da je en redkih, ki se zaveda vseh dimenzij zdajšnje ekonomske in politične krize doma in v E(M)U ter potrebe po čimprejšnjem političnem in ekonomsko-socialnem ukrepanju, in ki je v intervjuju za Mladino dejal, da dopušča možnost vstopa v koalicijo z Janšo, če bi tako terjali interesi države, zdaj zavlačuje in dlakocepi pri Jankoviću oz. pri nekaterih motečih fenomenih, ki da krasijo Jankovića, npr. avtoritarnost. Slednji, kakopak, ni angelček, pa vendar je njegov stil vladanja daleč od Janševe avtoritarnosti, nazorsko mnogo bližji drži, ki naj bi »krasila« SD, poleg tega pa je v zadnjih 3 letih podprl tako rekoč vse proti-krizne in »reformne« predloge, ki jih je predlagala vlada, medtem ko jih je Janša dosledno in sistematično sesuval, pač v maniri – kolikor slabše za večino državljanov, državljank, državo in vlado, toliko bolje zame in SDS.

Kot že navrženo, en momentov, ki moti Pahorja pri Jankoviću, je domnevna avtoritarnost slednjega. Lepo, a kako to, da Pahorja ni v enaki meri motila oz. ne moti Janševa avtoritarnost? Janšev stil vladanja, od osamosvojitve sem, sploh ni primerljiv z Jankovićevim; slednji ne ugrablja in pretepa ljudi, jim ne prisluškuje, ne zalezuje, ne obračunava z mediji, ne omogoča izdajanja pljuvaških medijev, kot so bili t. i. brezplačniki, ne ponareja dokumentov z namenom diskreditacije političnih nasprotnikov, ne odnaša domov tajnih arhivov, ne zastrašuje novinarjev itd. Kakšna je politična praksa in kultura Janše ter njegovih oprod Pahor zelo dobro ve, kljub temu mu je pošiljal »konsenzualna« pisma, ob katerih se je zaradi njihove osladne vsebine celo Janši obračal želodec oz. so se mu »lepili prsti« – in kljub temu bi Pahor z Janšo skočil v »koalicijski zakon« brez večjih zadržkov, če bi tako narekoval interes države, pogojen s krizo in sistemskimi reformami v RS in E(M)U. Neverjetno: z ultra-avtoritarnim lažnivcem Janšo, ki je neštetokrat bil nesramno žaljiv do SD, samega Pahorja, bi slednji sklenil koalicijsko pogodbo, če bi šlo za interes države v kriznem obdobju, medtem ko z Jankovićem, ki ni žaljiv do nobene od strank slovenske »levice« (ali desnice), ki je podpiral »levi trojček« tako pred volitvami leta 2008 kot mnogokrat tudi po njih, v ekonomskih in političnih kriznih razmerah, ki terjajo učinkovito vlado (z večino v DZ) in hitro ukrepanje, ne bi šel kar tako. Tukaj Pahor pred interes države postavlja strah pred domnevno Jankovićevo avtoritarnostjo in še nekaj drugih zadev. Denimo, Jankoviću se očita, da ni strpen in potrpežljiv. To mu očita Pahor, ki je poskušal zoper sindikate (glede pokojninske reforme oz. referenduma o njej) naščuvati celo Ustavno sodišče RS!

En od Pahorjevih očitkov Jankoviću je tudi ta, da Janković namerava ukiniti Agencijo za upravljanje kapitalskih naložb države (AUKN), glede katere obstaja tako rekoč vsesplošen politični konsenz, da dela državi gospodarsko škodo (primer dokapitalizacije NKBM). Očitno ga ta obljuba ne moti, če jo izreče Janša. Z njim bi lahko šla SD v koalicijo kljub ukinitvi AUKN, če bi tako narekoval interes države, z Jankovićem očitno ne. Da AUKN ne deluje dobro, da so njene odločitve škodljive za državo oz. državno premoženje, ve tudi sam Pahor. Ne nazadnje celo v volilnem programu SD piše, da naj se spremeni delovanje AUKN, in sicer naj bi po novem AUKN opravljala zgolj portfeljske naložbe, ministrstva pa strateške. Postalo je očitno, da AUKN služi določenim lobijem, oziroma kot je zapisala bivša ministrica za gospodarstvo Darja Radić: »kaže, da AUKN pri svojih odločitvah ne sledi načelom strokovnosti, transparentnosti in neodvisnosti upravljanja državnega premoženja, ampak se prilagaja interesom aktualnih političnih in lobističnih skupin«. AUKN je očitno povsem »podivjal«, medtem ko so s strani državljanov, državljank izvoljeni in nadzorovani politiki (v vladi) izgubili nadzor nad njim in (posredno) nad državno lastnino. Zanimivo je, da se Jankoviću očita, da je avtoritaren menedžerski tehnokrat, hkrati pa prav Pahorjev klan (celo za ceno ne-vstopa v koalicijo z LZJ) v imenu »nepolitičnosti« brani menedžerje AUKN in njih menedžersko logiko. In to kljub temu da ti delajo škodo lastnini države oz. zmanjšujejo donos državnega premoženja.

Pahorjev klan v SD je očitno povsem zgubil etični in politični kompas. To, kar Pahorja pri Janši ni tako zelo motilo, da bi ga preprečilo v nakani stopiti v koalicijo z njim, če bi to terjal interes države v kriznem obdobju, je pri vstopanju v koalicijo z Jankovićem postalo veeeelik problem. Tako velik, da je očitno večji oz. bolj pomemben od s strani Pahorja sicer tako opevanega interesa države…

JE RES KRIVA (SOCIALNA) DRŽAVA?

Jurc — Thu, 01 Jan 1970 00:00:00 +0000

Socialna država ni (bila) ne razlog ekonomske krize, ne dejavnik poglabljanja te krize in tudi ne breme, ki naj bi onemogočalo hitrejše okrevanje po krizi. Kot dokaz, da je temu tako, ameriški ekonomist Paul Krugman navaja primer Švedske in Kanade. Vsej svoji »socialnosti« navkljub, Švedska tako rekoč ne občuti (več) ekonomske krize, njen BDP je višji kot pred krizo, s tem, da obseg socialnih storitev ni nič manjši. Podobno je s Kanado, ki je v primerjavi z ZDA mnogo bolj socialno darežljiva, in vendar je krizo prevozila mnogo bolje oz. lažje. Rečeno drugače: politiki, ki kot proti-krizni ukrep obljubljajo »tanjšo« (in s tem manj socialno) državo, so politiki brez idej. Podobno kot mnogi menedžerji v slovenskih podjetjih. Ko pride podjetje v krizo, se menedžerji ne sprašujejo (samokritično) o razlogih za slabše rezultate, pač pa najpogosteje in najraje posežejo po »ukrepu« odpuščanja. Jasno, nastradajo odpuščeni zaposleni, ki ponavadi niso krivi, da je podjetje zavozilo. Podobno je s politiki; tistimi, ki trdijo, da je za krizo kriva »preobilna« (socialna) država, če že ne kriva za krizo, pa je »preobilna« država kriva za počasnejše okrevanje po krizi; torej: potrebne so korenite »strukturne reforme« (ki naj bi omejile tudi socialnovarstvene in delavnovarstvene pridobitve). To je mantra, ki jo lajnajo, očitno zato, ker nimajo boljših idej na zalogi (ali pa zaradi zasebnih interesov). Ta »grda« država, kričijo politikanti…

»Grda« ne le zato, ker je »socialno preobremenjena«, pač pa tudi zato, ker je pre/zadolžena. In to je druga floskula, oz. kot pravi Krugman – mit o (v krizi) »nedelujoči« državi. Krugman opozori na naslednjo dejstvo – ni problematična zadolžitev držav kot takšna, PROBLEMATIČNO JE ZADOLŽEVANJE V »TUJEM« DENARJU OZ. VALUTI. Kot primer navaja Japonsko in Italijo ter VB in Španijo. Japonska je bolj zadolžena kot Italija, vendar lahko na globalnem trgu najame kredite po bistveno nižji obrestni stopnji (1%) kot Italija (7%; enostavno rečeno: obrestna mera 7 % pravzaprav pomeni, da se Italijanom ne splača najemati kreditov, ker bi ob takšni obrestni meri komajda odplačevali obresti na glavnico, kaj šele glavnico). Fiskalna slika VB je mnogo »grša« od španske, pa vendar lahko VB najame kredite po bistveno nižji obrestni meri (2%) kot Španija (6%). Kako je možno, da bolj problematične ekonomije oz. države dobijo kredite po nižji obrestni meri kot ekonomije oz. države, ki so manj problematične? Krugman ponudi naslednji odgovor: Japonska in VB pač nista v evro območju, še vedno imata svoji valuti in, kar je še bolj pomembno, obvladujeta svoji monetarni politiki, s tem pa tudi svoji ekonomiji (mimogrede, tudi Švedska ni članica EMU). Poleg tega lahko vodita monetarni politiki, ki sta usklajeni s fiskalnima. Medtem ko sta Španija in Italija (kot članici EMU) – kar se vodenja samostojnih, s fiskalnima usklajenih monetarnih politik tiče – tako rekoč povsem onemogočeni. Še več: »Spain and Italy in effect reduced themselves to the status of third-world countries that have to borrow in someone else’s currency«. Španija in Italija, očitno brez večje besede v EMU, sta zvedeni na periferni državi »tretjega sveta«, ki si lahko denar sposojata le v »tuji« valuti in ki sta z vstopom v EMU ostali brez instrumentov monetarne politike in brez možnosti usklajevanja monetarne ter fiskalne politike. Če Krugman v Španiji in Italiji prepozna periferni koloniji »tretjega sveta«, kaj potem lahko rečemo šele za Slovenijo oz. slovensko ekonomijo? In kaj lahko rečemo o slovenski hlapčevski politični kasti in njihovi brezidejnosti? Kdaj bojo slovenski politiki doumeli (oz. odkrito priznali), da ni največji problem v dolgovih slovenske države (ki pravzaprav sploh ni zelo zadolžena), pač da je v krizi en največjih hendikepov slovenske države oz. ekonomije članstvo v EMU?

V intervjuju za zadnjo Mladino je Pahor dejal, da Slovenija nima pripravljenega zakona o izstopu iz območja evra, ker ga ne potrebuje. Nasprotuje izstopu iz EMU, ker da bi bila RS po njegovem trdnem prepričanju poraženka v valutni vojni. Njegov moto je – slediti Nemčiji za vsako ceno! In potem preberem v današnji Sobotni prilogi Dela, da že celo Nemčija (skrivoma) preučuje možnosti in posledice izstopa Nemčije iz evro območja ter ponovne uvedbe marke. Res neverjetna Pahorjeva brezidejnost in hlapčevsko, »za vsako ceno« vztrajanje v vseh asociacijah, kjer bo oz. je zraven Nemčija. Slovenija – nemška dežela. Eh, in kaj če Nemčija noče biti več v »asociaciji« z drugimi, celo s hlapcem, kot je Pahor ne? Naj se ozre proti severu, od skandinavskih držav je le Finska v EMU, pri vseh tistih, ki niso, pa ni opaziti kake blazne izčrpanosti v valutni vojni (ki je očitno predvsem Borčijev privid, privid hlapca, ki se boji lastne svobode in večje samostojnosti).

Bilo bi lepo, če bi slovenska politična kasta razumela naslednje:

- za krizo ni kriva »debela« socialna država, pač pa dereguliran (finančni) kapitalizem in ideologija neoliberalizma – POTREBNO JE REGULIRATI KAPITALIZEM IN NE SESTRADATI SOCIALNE DRŽAVE Z VARČEVANJEM (Krugman opozarja, da prav politika varčevanja podaljšuje krizo oz. je pogoj možnosti novega kriznega vala);

- največji problem slovenske države ni njen dolg kot tak (ki v primerjavi z drugimi državami članicami EU itak ni visok), pač pa mnogo bolj nekatere druge »okoliščine«, še zlasti »ČLANSTVO« V EMU – POTREBNO JE PRIPRAVITI ALTERNATIVO IZSTOPA IZ EMU (z izstopom bi slovenska država oz. ekonomija dobila več manevrskega prostora na področju ekonomskih politik).

Če povzamem: slovenska kompradorska politična kasta bi očitno raje sestradala socialno državo kot regulirala kapitalizem, uvedla višje davke za premožnejši sloj in/ali bolj obdavčila kapital, ki je v RS obdavčen nižje od povprečja v EU (Pahor v intervjuju za Mladino izrecno opozori, da zapis v predvolilnem programu SD, ki govori o višjih davkih za bogate, NI OBLJUBA (obljube pač zavezujejo), pač pa LE smernica – ki je očitno v programu bolj zaradi predvolilnega efekta in ne zaradi namere udejanjenja po volitvah); politična kasta bi raje slepo vztrajala pri politikah, ki jih skladno s svojimi interes narekujejo velike države članice E(M)U in/ali ECB, čeprav se izkaže, da so škodljive za slovensko ekonomijo, državo, kot pa razmislila o možnostih alternativ, ki bi bile bolj pisane na kožo večine državljanov, državljank RS in bolj v službi slovenskih interesov.

SOLDATI IN SOLDATKE SD

Jurc — Thu, 01 Jan 1970 00:00:00 +0000

V Izvlečku iz (predvolilnega) Programa SD piše, da bo SD »ohranjala« stabilnost v družbi oz. državi tudi z »večjo enakostjo državljanov«. Med ukrepi, ki naj bi pripomogli k večji enakosti, je omenjeno tudi nadaljevanje preganjanja gospodarske in politične korupcije. Hkrati s to obljubo pa med kandidatkami SD za državnozborske volitve najdemo tudi zdajšnjo ministrico Ljubico Jelušič. Njena umestitev na kandidatno listo je V POSMEH omenjeni obljubi v Izvlečku. Namreč ne gre pozabiti, kako se je Jelušič »borila« zoper korupcijo na ministrstvu v t. i. aferi Patria: zadevo je poskušala pomesti pod preprogo, v 3 letih na čelu MORS pa ji ni uspelo prekiniti pogodbe s korupcije osumljenim in pravnomočno obtoženim iz podjetja Rotis, ki v poslu nastopa v vlogi posrednika med finsko Patrio in MORS. Podobno »dosleden« in »učinkovit« je tudi njen boj za enakost državljanov: državljan Krkovič z zgolj končano srednjo šolo je še vedno nezakonito zaposlen v SV kot brigadni general, saj bi se moral, če bi hotel obdržati svoj položaj, ponašati vsaj z univerzitetno izobrazbo. Očitno za nekatere državljane, v bran katerih privilegijev stopa tudi ministrica Jelušič, v tej državi ne veljajo zakoni (v enaki meri) kot za veliko večino drugih. V tej državi prav zaradi raznih »ljubic« pogosto (ob)velja orwellovsko načelo, da so nekateri državljani pač bolj enakopravni kot drugi.

Takisto ne gre pozabiti, da MORS (z Jelušič na čelu) ni hotelo umakniti zaupnosti z dokumentov, ki se nanašajo na sporno trgovino z orožjem v prvi polovici 1990ih, ko je to od ministrice oz. ministrstva zahteval en od poslancev DZ. Zdaj, pred volitvami, pa je informacijska pooblaščenka ugotovila, da je obrambno ministrstvo zahtevo poslanca preučevalo po zakonu o arhivskem gradivu in ne po zakonu o dostopu do informacij javnega značaja. S tem so bila kršena pravila upravnega postopka oz. zakon o upravnem postopku, je prepričan poslanec Slapnik. Ki od Pahorja pričakuje, da ukrepa zoper Jelušič in se osebno zavzame, da o umiku zaupnosti vlada odloči na naslednji seji.

A Jelušič ni sporna kandidatka le zaradi njenega »boja« zoper korupcijo in za enakost državljanov, pač pa tudi zaradi nekaterih drugih »podvigov«, npr. zaradi avanture SV v imperialistični vojni v Afganistanu. Ne gre pozabiti, da prav Jelušič najbolj zagovarja participacijo RS (oz. SV) v tej vojni; da je prav ona dosegla, da so bile »preklicane« t. i. nacionalne omejitve, ki so pripadnikom SV onemogočale neposredno sodelovanje v bojih (pred »preklicem« so bili pripadniki SV neke vrste zaledni inštruktorji, po »preklicu« pa sodelujejo v bojih na terenu); da prav ona (v imenu nas, tj. državljanov, državljank RS) ne le »navija« za vojno v oddaljeni deželi, pač pa celo PREVZEMA SOODGOVORNOST ZA ZLOČINE, ki jih počno zahodnjaški »zavezniki«, še zlasti vojaštvo ZDA (ne le v Afganistanu, pač pa tudi na drugih bojiščih sveta, kjer se bije »vojna zoper terorizem«). Vse to kljub temu, da je vojna v Afganistanu povsem »zgrešen projekt«. Oziroma kot pravi bivši šef generalštaba SV, generalpodpolkovnik, dr. Iztok Podbregar: »Temeljni problem je, da Slovenija nima jasno določenih ciljev, kaj naj [v Afganistanu] sploh počne. Morda je jasen političen cilj, obrambno-vojaški je vprašljiv, še slabše je z gospodarskimi cilji.« Rečeno drugače: sodelovanje SV v vojni v Afganistanu se ne da opravičiti z gospodarskimi interesi RS, varnostni razlogi za sodelovanje so privlečeni za lase, vlada SD in še zlasti Jelušič lahko sodelovanje v vojni opravičujejo predvsem s političnimi razlogi, s čimer pa le razodkrijejo, da je SV v Afganistanu zaradi (volje in interesov) »zaveznikov« (beri: ZDA) in da se kompradorska politična kasta ne upa zoperstaviti ameriškim pričakovanjem, pač pa se Amijem s sodelovanjem v vojni še (hlapčevsko) dobrika.

Z umestitvijo Jelušič na kandidatno listo SD potencialnim volivcem, volivkam sporoča, da se bo stranka za enakost državljanov »borila« z branjenjem privilegijev nekaterih izbrancev, da se bo zoper korupcijo »borila« s »konsenzualnim« pometanjem sumljivih poslov pod preprogo in za mir v svetu s pomočjo vojn, ki se opravičujejo in začenjajo z lažmi. Takšno prakso, ki laž brani kot resnico, ki (imperialistično) suženjstvo tolmači kot svobodo in vojno kot (opravičilo za) mir, je napovedal že Orwell (v »1984«; očitno se je zmoti le v letnici).

Kljub zgoraj zapisanemu, kandidatura Jelušič vendarle premore en pozitiven moment, in sicer – njena kandidatura, če drugega ne, vsaj povečuje kvoto kandidatk. Za domnevno napredno stranko (»Naprej!«) je žalostno, da ima na listi 88 kandidatov in kandidatk, a le 36 slednjih (tj. slabih 41%), še več: v nobeni volilni enoti nimajo kandidatke večine.

Med kandidati tudi ni (več) nekaterih »mladih obrazov«, ki so »krasili« poslansko skupino SD v zdaj že razpuščenem sklicu DZ. Tako med kandidati ni več Luke Jurija. Slednji na svojem blogu piše: »Letos ne bom kandidiral za poslanca na listi SD. Tako je odločilo vodstvo stranke. Presenečen a spoštujem. Tovarišem vseeno želim vse dobro.« Zakaj je vodstvo SD odločilo, da Juri ne bo kandidat na letošnjih volitvah? Morda zato, ker je podvomil v nesramno drag projekt TEŠ6? In kje so ostali »mladci in mladenke« iz zadnjega skica? No, za nekatere je jasno, zapustili so stranko… Iz izjave Luke se da razbrati tudi »kadrovska politika« v SD, o njej odloča vodstvo. Tj. zdi se, da kandidatna lista ni nastajala s pobudo oz. selekcijo »od zgoraj navzgor«, pač pa »od zgoraj navzdol«. Oziroma: pri končni selekciji kandidatov je imelo odločilno besedo vodstvo, ne članstvo ali odbori na terenu (tj. v posamezni volilni enoti, okraju). Rečeno še drugače: očitno poskuša skupina okoli Pahorja še bolj utrditi svoje pozicije v stranki, to pa je moč le s poslušnimi in »kompatibilnimi« kandidati, kandidatkami, torej z vojaki, ki (nekritično) sledijo vodstvu…

PERSPEKTIVA BREZ IMITATORJEV IN 'RESETA'

Jurc — Thu, 01 Jan 1970 00:00:00 +0000

RS oz. slovenska ekonomija in njeni podporni stebri, predvsem raziskovalni in izobraževalni sektor, ki s kadri in znanjem, veščinami, know-howom ipd. »zalagata« gospodarstvo, so bili v nedavno objavljeni raziskavi analitikov z univerze Harvard in MITa odlično ocenjeni, saj se je Slovenija umestila kot 10. (med 128 analiziranimi državami) najbolj perspektivna oz. napredna ekonomija! Tj.: na lestvici »ekonomske kompleksnosti« (Economic Complexity Index), s pomočjo katere se (na podlagi analiz praks iz preteklosti) napoveduje obetavnost ekonomij, družb, držav v prihodnje, je Slovenija končala v prvi deseterici. »Unsurprisingly, the countries in the top 10 of having the most 'productive knowledge' are Japan, Germany, Switzerland, Sweden, Austria, Finland, Singapore, Czech Republic, the UK and Slovenia. Not only do these countries produce a lot, they produce complex goods that other nations do not. Economic complexity is 'something more fundamental than the GDP'.«

Torej: Slovenija sodi med 10 najbolj perspektivnih držav oz. ekonomij na svetu! Višje je umeščena kot so ZDA, Francija idr. In vse to z obstoječim ekonomskim ustrojem (v katerem so paradni oz. vlečni konji gospodarstva še vedno »socialistična« podjetja) ter lastniško strukturo v gospodarstvu (tj. še vedno je veliko podjetji v državni lasti, in prav to dejstvo je nemalo pripomoglo k temu, da v RS še vedno obstajajo razvojni oddelki, centri odličnosti, ki bi s popolno privatizacijo verjetno že davno bili zaprti oz. preseljeni v »centrale« na tuje), ki pa ju hočejo nekateri neoliberalistični »reformatorji«, ki se (spet) potegujejo za oblast, uničiti; vse to navkljub ali pa prav zato, ker v RS še vedno obstajajo relativno visoki socialnovarstveni in delavnovarstveni standardi, ki varujejo v študiji omenjeni »človeški kapital«, a jih nekateri politični avanturisti in neoliberalistični socialni darvinisti, ki se potegujejo za oblast, kljub temu hočejo odpraviti ali vsaj omejiti; vse to s povečini še vedno javnim izobraževalnim in raziskovalnim sektorjem, ki očitno zna slovenskemu gospodarstvu omogočiti vso potrebno »kompleksnost« in široko paleto znanj, pa ga kljub temu nekateri (pod geslom »Manj države!«) poskušajo sprivatizirati in razbiti.

Rečeno drugače: raziskave, kot je omenjena, kažejo, da v slovenski družbi, državi, ekonomiji še zdaleč ni vse zanič, in da tudi v preteklosti ni bilo vse zanič (saj analize zajemajo tudi podatke o razvoju izpred več desetletji), prej nasprotno; in da je lahko slovenska ekonomija perspektivna tudi brez priseganja na neoliberalistično mantro privatizacije, deregulacije in liberalizacije ter slepega sledenja omenjenim praksam in grobih, anti-socialnih strukturnih družbeno-ekonomskih posegov. Hkrati pa, kakopak, ta raziskava tudi razgalja tiste gobezdave razgrajače, ki hočejo »resetirati« državo oz. družbo in jo pravzaprav utrditi na brezperspektivni periferiji. Prav tako razgali vse brezidejne, praznoglave, pozerske imitatorje, ki bi slepo sledili raznoraznim francosko-nemškim in »atlantskim« (vlakovnim) kompozicijam, čeprav ni jasno, ali bojo te in podobne kompozicije (zaradi krize in morebitnega razpada evr(op)skega območja ali zaradi vojn v Afganistanu, Iraku in drugje) sploh obstale.

Slovenja je lahko perspektivna tudi brez političnih avanturistov, »reseterjev« in brezidejnih imitatorjev, in lahko je perspektivna ne svoji preteklosti navkljub, pač pa v veliki meri prav zahvaljujoč tej preteklosti. Tj. preteklosti, v kateri so se sploh postavili in zgraditi temelji za urbanizacijo, modernizacijo, razvoj. Ne le ekonomski, pač pa obče-družbeni razvoj.

VOLILNI IZBOR

Jurc — Thu, 01 Jan 1970 00:00:00 +0000

Še ne dolgo nazaj se je zdelo, da je slovenska politična scena (in z njo RS) ujeta v izbiro med oportunističnim, brezidejnim, nekompetentnim manekenom Pahorjem in avtoritarnim Janšo. Volivci, volivke (predvsem tisti leve provenience), se je zdelo, so bili temu primerno »demoralizirani« in že apatično, resignirano vdani v »stanje stvari«, medtem ko je domišljavi tiran na desni že napovedoval zmago 50+, celo 60+… In potem se je zgodilo, prišle so »nove« face ter s svojimi napovedmi o sodelovanju v (pred)volilni tekmi dodobra »zakomplicirale« zadevo. Tj.: politični prostor, ki se je zdel še do včeraj omejen na zgoraj omenjeni izbor, se je tako rekoč čez noč odprl, volivci, volivke so se posledično prebudili, na sceni se je začelo »dogajati«…

OK, in s čim oz. kom lahko zdaj postreže »scena«? Ideološko etiketiranje političnih akterjev je nehvaležno delo, saj temelji na abstrakciji kompleksnih fenomenov. Temu navkljub ponujam nekakšen politično-ideološki »who is who« na trenutni politični sceni, oziroma neke vrste predvolilni meni z naborom strank, ki so stopile v boj za oblast….

TRS (»Hanžkova« skupina) – SOCIALNO-EKOLOŠKA (levo-zelena) opcija; pozicija: na levi.

Demokratična stranka dela (na čelu s Francijem Žnidaršičem) – TRADICIONALNA SOCIALNA DEMOKRACIJA;

DeSUS – TRADICIONALNA SOCIALNA DEMOKRACIJA (»stranka upokojencev« je pravzaprav slovenska posebnost, zato jo je težko umestiti na »klasično« ideološko lestvico, kljub temu ne gre spregledati, da omenjena stranka prisega na nekatere tradicionalne socialnodemokratske ideje in da je glede socialnovarstvenih vprašanj »bolj leva« od SD); poziciji obeh strank: na levi.

SD (z Boratom na čelu) – SOCIALNA DEMOKRACIJA »TRETJE POTI« (imitacija blairovskega »novega laburizma« v VB); pozicija: leva sredina.

Zares – LEVO-LIBERALNA opcija (stranka Zares je nedavno k svojemu imenu dodala še besedno sintagmo »socialno liberalni«, njen manifest za odgovorno ekonomijo pa vsebuje liberalno-egalitarne poudarke);

Pozitivna Slovenija (lista Zorana Jankovića) – LEVO-LIBERALNA opcija (Janković je nekoliko bolj kontroverzna pojava, še najbolj bi mu ustrezal opis nekakšnega liberalnega utilitarista leve provenience (pozor: tudi povojni socializem je utemeljen na utilitarizmu)); poziciji obeh grupacij: leva sredina.

LDS (s Katarino Kresal na čelu) – LIBERTARNA opcija; pozicija: center.

SNS (z Jelinčičem na čelu) – opcija LIBERALNEGA NACIONALIZMA (Jelinčič, ki je alfa in omega v SNS, je zelo kontroverzna osebnost: po eni strani brani NOB, Tita, zagovarja sekularno družbo in državo ipd., po drugi strani ima šovinistične izpade ipd.); pozicija: desna sredina.

SLS – opcija TRADICIONAL(ISTIČ)NEGA KONSERVATIVIZMA; pozicija: desna sredina.

»Virantova« grupacija – DESNO-LIBERALNA opcija (gre za grupacijo, ki zagovarja elitizem v družbi ter neoliberalistične ekonomske prijeme); pozicija: desna sredina.

SDS ( z Janšo na čelu) – NEOKONSERVATIVNA opcija (ki jo zaznamujejo še izrazit populizem, nizka raven politične kulture ter avtoritarni popadki Vodje in njegovih oprod; gre za posebno obliko neo-konservativizma, ki bi ga lahko poimenovali janševizem); pozicija: na desni.

NE KOT AVSTRIJA, KOT BANANA REPUBLIKA

Jurc — Thu, 01 Jan 1970 00:00:00 +0000

Iz depeš, ki so nastale na ambasadi ZDA v Ljubljani in jih je objavil Wikileaks, postane razvidna hlapčevska ustrežljivost slovenske politične kaste. Sodeč po zapisanem v depešah, je komunikacija slovenskih politikov z ameriškimi diplomati (ne zgolj z veleposlaniki, pač pa tudi z drugorazrednimi diplomati) v Ljubljani že davno presegla vljudnostno raven in se sprevrgla v odkrito klečeplazenje in dobrikanje, ki ju »krasita« neverjetna ustrežljivost do zahtev, predlogov in namigov Amijev ter poslušnost. Razbrati je moč, da slovenski politiki:

- hodijo po zunanjepolitične napotke: pri skoraj vseh poglavitnih mednarodnih vprašanjih, pomembnih za ZDA, se zunanja politika RS ujema z zunanjepolitično agendo oz. interesi ZDA (primera: i) podpora imperialističnim vojnam, ki jo spremlja celo prevzemanje soodgovornosti za zločine ZDA in kršitve človekovih pravica; ii) Borat je skoraj povsem uskladil svoj besednjak z besednjakom ZDA in Izraela glede »palestinskega vprašanja«, in sicer: Borat nasprotuje »enostranski« razglasitvi neodvisne palestinske države, kar je za predsednika vlade države, ki se je sama s serijo enostranskih dejanj odcepila od SFRJ, še zlasti nenavadno oz. dvolično, dvolično pa tudi zato, ker je tako rekoč vsa zgodovina modernega Izraela serija izvršenih (zločinskih) dejanj, začenši z okupacijo ozemelj, nekoč poseljenih pretežno z arabskim prebivalstvom, etničnim čiščenjem, izgonom Palestincev, vse do kraje rodovitne zemlje, vodnih virov, zajetji ipd.);

- hodijo po PR oz. »spin-doktorske« inštrukcije, kako s pomočjo medijskega pranja možganov pridobiti podporo večine državljanov, državljank za (ameriške) zunanjepolitične projekte in kako z medijskimi nastopi upravičiti ter opravičiti ameriško zločinsko početje, pa tudi početje slovenske politične kaste, ki slepo sledi ameriškim avanturam (ne opravičiti le pred državljani, državljankami, pač pa tudi pred nekaterimi »skeptičnimi« poslanci in političnimi sopotniki v »lastnih« strankah);

- tekmovanje med »levimi« in desnimi politik(ant)i v tem, kdo bo bolj ugajal Amijem (beri: jim lezel v rit), pa se ne manifestira le skozi podporo (imperialističnim, intervencionalističnim) projektom ZDA, pač pa tudi skozi tožarjenje, klevetanje političnih rivalov, tj. slovenski politiki tožarijo drug drugega, »levi« desne in (še zlasti) desni »leve«: namen takšnega ovajanja je priboriti si pri Amijih posebno naklonjenost le zase oz. za »svojo« opcijo, ki jo je treba prikazati kot bolj »demokratično«, bolj »kapitalistično« , bolj proameriško od rivalske.

Očitno je veleposlaništvo ZDA v Ljubljani postalo mesto, kjer se pišejo, določajo nekatere poglavitne zunanjepolitične (pa tudi notranjepolitične) usmeritve RS. Rečeno drugače: RS se vse bolj spreminja v banano republiko južnoameriškega tipa, ki jo »edina preostala velesila« lahko upravlja (oz. ji »pomaga«, kot se temu reče, pri oblikovanju notranje- in zunanjepolitičnih poudarkov) celo z drugo- ali tretjerazrednimi uslužbenci veleposlaništva.

En izmed primerov takšne »pomoči« pri (pre)oblikovanju slovenskih zunanjepolitičnih smernic in angažiranosti RS veje, denimo, iz depeše z dne 2. 2. 2010. V njej je ameriški uslužbenec zapisal, kako »naš [tj. ameriški, op. Jurc] urad za javne zadeve tesno sodeluje s sodelavci iz ministrstva za obrambo in zunanje zadeve, da bi [slovenski, op. Jurc] vladi pomagal oblikovati svoje sporočilo za še zmeraj skeptično slovensko javnost in parlament«. Pazi to: Američani slovenski vladi pomagajo oblikovati »njena« sporočila! Skratka, mnenja in sporočila slovenske vlade so ameriška, naloga kompradorske slovenske oblasti pa je vplivati na javno mnenje; tudi ob tem početju ji ob strani stojijo Amiji. Avtor depeše ni mogel skriti navdušenja nad dejstvom, da je poslušna Boratova vlada »prvič v slovenski zgodovini« umaknila t. i. nacionalne omejitve in s tem omogočila »pošiljanje njihovih vojakov v nevarnost zaradi NATA«. To je po mnenju pisca depeše »velik korak te majhne, omejene dežele«. Velik korak zato, ker se je do zdaj RS le počasi ločevala od »dediščine jugoslovanske neuvrščenosti in angažiranja zunaj udobnega okolja domačega napredka«. (Očitno nam zavida udobje in napredek.) Pisec nato še opozori, da se bo RS brez podpore ZDA »najverjetneje usmerila v samozadovoljstvo v avstrijskem stilu«. Res grozno, brez ameriškega usmerjanja in pomoči bi RS postala vse bolj podobna (vojaško nevtralni) Avstriji. ZDA pa ne potrebujejo še ene samozadostne Avstrije, pač pa še eno poslušno in hlapčevsko banano republiko.

Kot je razvidno iz depeše, je RS svoj bananski vrhunec dosegla prav pod to vlado. Na to bi se morali spomniti poslanci, tudi tisti iz vrst SD, ko bojo prihodnji teden glasovali o zaupnici vladi. Dovolj je te in takšne vlade! Dovolj Borata! Dovolj ministrov, kot sta Jelušič in Žbogar (ki, če kaj vem, nista niti člana SD)! Potrebna je nova vlada, ki bo mandat pripeljala do rednih volitev.

JELUŠIČ IN BOG Z ROKO V ROKI

Jurc — Thu, 01 Jan 1970 00:00:00 +0000

Vlada pod vodstvom SD je svoje dni obljubljala nov zakon o verski svobodi. Obstoječi »Šturmov« zakon tako privilegira RKC, da je prava sramota za državo, ki je po ustavi liberalna demokracija in kjer naj bi vsakokratna oblast sledila načelu enakopravne obravnave verskih skupnosti in dosledni ločenosti verskih skupnosti od države. To, kar je zmogla ta oblast, je kompromisarski popravek starega zakona. Kompromisarski zmazek ni (toliko) rezultat svetovnonazorske neusklajenosti vladne koalicije, pač pa predvsem Boratovega oportunizma in njegovega konsenzualnega ozira ter nerazumljive uvidevnosti do Janše in (v tem primeru še zlasti) RKC.

Kljub temu je predlagani kompromisni zmazek boljši od obstoječega zakona, saj bo po novem (če bo zakonska novela sprejeta) državno zaposlovanje posvečenih oseb v bolnišnicah, zavodih za prestajanje kazni in vojski prepovedano. Očitno prav slednje moti militantno ministrico Jelušič, ki nasprotuje popravku Zakona o verski svobodi. In sicer zato, ker bi takšen popravek (verjetno) botroval odhodu duhovnikov iz SV, torej tudi iz Afganistana. Po njenem mnenju pripadniki SV v Afganistanu brez duhovnov ne morejo.

Že res, da je Slovenijo v metež afganistanske vojne porinila prejšnja vlada, a ta vsaj ni umaknila t. i. nacionalnih omejitev. Umik le-teh je zunanjepolitični in vojaški »dosežek« te vlade. Razlika v praksi (t. j. na terenu) je v tem, da so bili pripadniki SV pred umikom nacionalnih omejitev »le« zaledni inštruktorji, po umiku pa se udeležujejo spopadov tako rekoč v prvih frontnih linijah. Rečeno drugače: hlapčevska Boratova vlada je slovenski (vojaški) voz še bolj porinila v blato intervencionalistične vojne pod vodstvom ameriških imperialistov. In da bi bili slovenski vazali pri spopadanju z afganistansko gverilo še bolj uspešni, po mnenju Jelušič očitno potrebujejo »priporočila« tudi pri »višji sili«. Za tovrstna »priporočila« pa so, kakopak, usposobljeni duhovni. Z božjo pomočjo gre vse lažje, tako za časa starih križarskih vojn kot tudi v času zdajšnjega križarsko-imperialističnega pohoda zoper »nevernike« in burke. Ne gre pozabiti, da je prav Jelušič pred časom prisotnost SV v Afganistanu opravičevala in upravičevala tudi z argumentom boja zoper burke.

Očitno cilj opravičuje cilje. Ne samo v Afganistanu, pač pa tudi zaradi Afganistana. Jelušič je vse od prihoda na mesto obrambne ministrice poskušala pomesti korupcijsko afero, povezano z nakupom oklepnikov Patrie, pod preprogo; vse to zaradi »materinske« skrbi glede interesov ZDA in »ugleda« SV, ki je po njenem hlapčevskem mnenju pač pogojen z udinjanjem pri Amijih in merljiv z vojaško aktivnostjo pripadnikov SV na (afganistanskem) terenu – slednja pa je brez oklepnikov tako rekoč nemogoča. Tako kot jo je bilo strah, da brez oklepnikov SV ne bi mogla služiti imperialistom, jo je očitno strah tudi tega, da bi ne mogla služiti brez duhovniških priprošenj pri»Vsevišnjem«. Tako kot je v primeru afere z oklepniki s svojim bolj kot ne pasivnim odnosom »minirala« aktivnejšo preiskavo, zdaj poskuša »minirati« novelo Zakona o verski svobodi.

Skrajni čas, da se ta vlada in njeni ministri ter ministrice poslovijo od svojih funkcij…

Zgrešena smer »grešnega kozla«

Jurc — Thu, 01 Jan 1970 00:00:00 +0000

Intro…

»Grešnemu kozlu« bi moral najprvo nekdo pojasniti, da »zgodovinskim spremembam«, ki jih omenja v svojem besedilu z dne 12. 8. 2011, »doma« (tj. v RS) ni podvržen le slovenski narod, pač pa vsi državljani, državljanke RS (pa tudi vsi nedržavljani s stalnim ali začasnim prebivališčem v RS), ne glede na njih etnično ali katerokoli drugo (identitetno) posebnost. Če se kot predsednik vlade (in predsednik menda levičarske stranke) s pisanjem obrača na prebivalstvo, naj bi to njegovo komunikacijo zaznamoval besednjak, ki kaže, da je na čelu vlade države in ne na čelu sveta modrecev (slovenske) etnične skupnosti, utemeljene na ideologiji krvi in/ali identitetnem enoumju. Rečeno drugače: če že nagovarja prebivalstvo in se hkrati sklicuje na dediščino tistega dela sveta, ki da mu RS politično, kulturno, gospodarsko pripada, naj ga nagovarja temu primerno. Ker je RS moderna državna tvorba, po svoji ustavni formi republika, po svoji ideološki vsebini pa (predvsem) liberalna demokracija, ker v svojih (u)pravno-političnih temeljih nosi »dediščino« francoske revolucije, bi od predsednika vlade (na začetku 21. stoletja) pričakoval, da se v svojih govorih obrača na posameznike/-ce, torej na razmišljajoče individuume, ali pa na pripadnike/-ce nacije (ne naroda), torej na državljane, državljanke. Nagovarjanje slovenskega naroda (tj. ene izmed etničnih skupnosti v državi) je znak ujetosti pisca v ideologijo krvi oz. ujetosti v epistemološki režim resnice, katerega način politične subjektivacije je še vedno ujet v delitve, utemeljene na (eno)kulturnem, (eno)etničnem ali celo (eno)rasnem načelu; takšne delitve pa so slepe za multikulturnost (ki je večdimenzionalni fenomen), slepe za singularnosti, ki vznikajo v (relativno odprtem) družbenem prostoru, poleg tega so slepe za politični in identitetni pluralizem (beri: multitudo), medtem ko pojmovanje političnega in družbenega zvedejo na poenotujoč imenovalec »naroda«. Koncept »naroda« je v svojem bistvu totalitaren koncept, saj gradi na (rodovni, rasni, identitetni, kulturni) »enosti« vseh svojih pripadnikov in izključuje že prej omenjene fenomene – večdimenzionalno multikulturnost, pluralizem, multitudo.

Komentar Boratovih »smernic«…

Ad »Za socializem je bil značilen galop gospodarskih in političnih reform, od katerih je šlo od slabega na slabše.«:

Brez ekonomskega in političnega »galopa« v socializmu, brez močne industrializacije, urbanizacije in demografske revolucije, brez primerne distance povojne SFRJ tako do »demokratičnega« Zahoda kot do »komunističnega« Vzhoda, bi bila Slovenija danes še večja provinca, kot je. Periferija v polkolonialni odvisnosti od Zahoda, kičasto okrašena z versko in ruralno bukoliko. Še danes je večina paradnih konj slovenskega gospodarstva in uveljavljenih blagovnih znamk dediščina socialističnega »galopa«, medtem ko »slovenski kapitalizem« po 20 letih nima veliko pokazati. Razen, kakopak, lopovsko sprivatiziranih družbenih podjetji, razprodaje le-teh in njih blagovnih znamk, zapirtih raziskovalnih idr. oddelkov, odpuščenih zaposlenih, odliva dobičkov podjetji v tujino idr. podobnih podvigov.

II.

Ad »Večina glasno ugovarja socialnim razlikam, ki po njihovem mnenju, tudi upravičenim, niso rezultat dela, znanja in sposobnosti, temveč privilgiranosti skupin in posameznikov. Temu naj bi v glavnem botrovala politika. Zavestno ali zavoljo malomarnosti.«:

Neupravičenim socialnim razlikam je zagotovo botrovala predvsem »politika«, saj je prav ta izpeljala tako projekt denacionalizacije kot tudi privatizacije družbenih oz. državnih podjetji. Prav tako je odgovorna za način, kako sta se oba procesa izpeljala – divje, tj. tako rekoč brez spremljajoče regulativne zakonodaje, ki bi omogočala transparentnost ter preprečevala koncentracijo kapitala in zaščitila male delničarje. Še več, oba procesa sta botrovala novim krivicam.

Kako »zavestno« slabo in/ali »malomarno« je reagirala aktualna vlada na lopovske prakse, ki tudi botrujejo socialnim razlikam, pa dovolj zgovorno pričata dva primera: primer (stečaja) Vegrada in pa primer Dela Revij. Res je, da ta vlada ni »neposredno« odgovorna za barabije, ki so se dogajale v podjetjih že dalj časa, tudi pred nastopom te vlade. Kljub temu se ta vlada ne more izogniti »posredne« odgovornosti za kalvarijo, ki jo doživljajo zaposleni v omenjenih podjetjih, saj je, kot pravi stečajna upraviteljica Vegrada, Alenka Gril, »znano, da je naša stečajna zakonodaja neprimerno milejša od zakonodaje, ki velja v drugih, starih demokracijah. To naši lastniki seveda s pridom izkoriščajo.« Slovenska stečajna zakonodaja je do uprav, ki so podjetja pripeljala na rob stečaja, izredno popustljiva, saj jo zaznamuje nekakšno dobroverno prepričanje, da podjetja zgrmijo v stečaj zaradi »tržnih zakonitosti«, tako rekoč povsem izpuščena pa je možnost, da so bila podjetja v stečaj pahnjena s strani pogoltnega menedžmenta. V Avstriji, denimo, je stečajna zakonodaja mnogo bolj sumničava do uprav podjetji, ki so jih pripeljale v stečaj; pri naših severnih sosedih se morajo uprave podjetji v stečaju zelo potruditi z dokazovanjem, da je podjetje v stečaju res zaradi tržnih razlogov in ne zaradi špekulacij uprave. Kdo je odgovoren za pisanje strožje stečajne zakonodaje, če ne prav »politika«? In kdo je odgovoren za delovanje državnih organov, npr. davčne uprave, inšpektorata za delo idr., če ne vsakokratna vlada? Spet primer Vegrada: absurd je, da so bili Vegradovi računi blokirani že od februarja 2010, družba pa je insolventnost razglasila šele poleti, avgusta 2010. Vegrad več mesecev ni izplačeval plač, tudi ne DDV-ja, večkrat je zaprosil za obročno odplačevanje davka – kako je možno, da te situacije ni opazil (ali glede tega ukrepal) noben državni organ, čeprav so o tem pisali tudi mediji? Kdo je odgovoren za delovanje državnih služb, če ne prav vsakokratna vlada?

Podobna je zgodba Dela Revij. Podjetje Delo Revije je bilo zdravo podjetje, ki ga je za časa Janševe vlade prevzel tajkun Raščan. Slednji naj bi s podjetjem Delo Revije, ki ga je prevzel s pomočjo kreditov brez pravega pokritja, reševal neke druge zavožene projekte oz. podjetja (v svoji lasti). Oz. kot pravi (v intervjuju za Mladino) Bernarda Jaklin, svoje dni »prva dama« Dela Revij: »Raščan je naredil vse popolnoma po črki zakona. Njegove miškulance, pa kolikor so grozljive, so povsem legalne /…/ če gre na ta račun kogarkoli zagrabiti za jajca, potem velja zagrabiti zadnjo desno vlado, ki je točno takim tajkunskim prevzemom dovolila zelo konkretno pravno podlago. Naslednjega bi bilo treba pa zagrabiti Pahorja, ki ni tri leta naredil čisto nič - čeprav mu pred očmi iz popolnoma istih razlogov gnije cel kup firm, ne samo Delo Revije.« Tudi Jaklin opozarja na gnilo stečajno zakonodajo, ki je v Evropi svojevrsten unikum: »Kje drugje še poznajo to norost, da je dovoljeno med bankrotom ustanavljati novo podjetje - Raščan prav zdaj ustanavlja celo dve ali tri - z namenom, da bo barantalo z dolgovi starega? Ko v Evropi bankrotiraš, kar nekaj let ne smeš ustanavljati podjetij«. Pa v RS? V RS se lahko podjetja ustanavlja in uničuje neomejeno-krat, ne glede na to, koliko podjetji je nekdo s »stečajno preteklostjo« že pahnil v stečaj. To dopušča zakonodaja, ne samo dopušča, celo spodbuja. V imenu konkurenčnosti pa takšno prakso spodbuja tudi ta, menda leva vlada.

Tako kot spodbuja oz. tolerira tudi ropanje zaposlenih, ki jim delodajalci ne plačujejo socialnih prispevkov in/ali mezd (v celoti). Sindikati in skupine, ki zastopajo (tuje) sezonske delavce, že dlje časa opozarjajo na (protizakonito) prakso brezobzirnih delodajalcev, hkrati vladi oz. »politiki« tudi ponujajo praktične rešitve oz. ukrepe, že videne v drugih državah EU. V Avstriji, denimo, če delodajalec (v celoti) ne izplača zaposlenega, slednji lahko svojo terjatev prijavi pri državnem organu. Ta mu izplača neizplačani del mezde, s tem delodajalec postane dolžnik države. Največkrat se še isti dan, ko je bil izplačan delojemalec, omenjeni organ s terjatvijo obrne na delodajalca: če slednji ne vrne dolga državi, ima tako rekoč takoj blokiran transakcijski račun; za izkoriščevalca je »biznisa« konec. Pri nas je nategovanje zaposlenih s strani politike dovoljen oz. toleriran šport, saj takšno nategovanje baje prispeva k večji konkurenčnosti gospodarstva. Slovenska zakonodaja je še zlasti diskriminatorna do tujih (sezonskih) delavcev. Čeprav slednji plačujejo prispevke za primer brezposelnosti, do socialnih transferjev v primeru izgube službe niso upravičeni. Vlada se celo hvali s tem, saj je menda država na ta račun »privarčevala« več milijonov evrov. Morda se razlog za takšen odnos do tujih delavcev skriva tudi v dejstvu, da gostujočih delavcev ni moč umestiti v kontekst slovenskega naroda.

III.

Ad »Zato se zatekamo k provincializmu, ki je nesposoben razumeti prepletenost in soodvisnost sodobnega sveta, katerega del smo. To je idealen humus za zmagoslavje demagogije in radikalizmov vseh vrst.«:

RS v (pol)kolonialno provinco spreminjajo tisti, ki omejujejo oz. ukinjajo socialnovarstvene in delavnovarstvene pravice in slepo sledijo neo-liberalističnim praksam, in ne tisti, ki opozarjajo na zavoženost neoliberalistične paradigme, ki je ne nazadnje botrovala najprej finančni krizi, nato pa še krizi v t.i. realnem sektorju.

IV.

Ad »Osnovni je, da je [Slovenija] sama svoj lastni gospodar odločitev. Če bi v katerikoli okoliščini postala življenjsko odvisna od odločitev kogarkoli drugega, ne da bi nanje smela ali morala vplivati, bi v bistvu postala kolonija, ne več država.«:

Prav Borat s svojimi (političnimi, ekonomskimi) ukrepi in izjavami demonstrira podrejenost, značilno za kompradorske »domače« buržoazije (pol)kolonialnih držav periferije, saj se politika vlade, na čelu katere je, podreja logiki (globalnega) kapitala in brez večjih zadržkov zahtevam centrov finančne, ekonomske moči (kot so OECD, bonitetne hiše, IMF ipd.), pa tudi politične moči (Washington, Nato…). Prav Borat je sejal (in še seje) paniko, da bojo Sloveniji znižale oceno (tveganja) razne bonitetne agencije; torej ustanove, ki so brez vsake demokratične legitimnosti. Prav ta prestrašeni hlapec se zdaj ponuja kot junak, ki naj bi popeljal RS s periferije in jo postavil ob bok (neo)kolonialističnih sil Zahoda.

Ad »Reforme, ki morajo imeti za cilj tudi povečanje konkurenčnosti, so neizogibne. Če jih ne bomo sprejeli in se hkrati ne bomo pustili ujeti v past zadolževanja, bo potrebno sorazmerno s socialnim položajem, znižati življenjski standard prebivalstva.«

Borat (višji) življenjski standard pogojuje z (večjo) konkurenčnostjo in na ta način povezuje dva fenomena, med katerima sicer ne obstaja nujna kavzalna povezava. Rečeno drugače: konkurenčno gospodarstvo ne izključuje visokega življenjskega standarda, a hkrati je res, da ne izključuje niti nizkega življenjskega standarda. Večja konkurenca na slovenskem trgu ne omogoča nujno višjega standarda za večino prebivalstva; primer: »notranji« trg ZDA je zelo konkurenčen, vendar ima od te konkurenčnosti in ekonomske odprtosti veliko korist relativno malo ljudi; tj.: nacionalno bogastvo je skoncentrirano v rokah manjšine, ameriška družba je močno razslojena družba. Tudi konkurenčna slovenska ekonomija na globalni sceni ne vodi nujno k višjemu življenjskemu standardu, prej nasprotno: slovenski delavec pač ne more biti konkurenčen kitajskemu, ki (lahko) dela za nekaj deset evrov na mesec. Tekmovanje slovenskega gospodarstva z gospodarstvi držav z nizkimi plačami bi vodilo slovensko (nizko kvalificirano) delovno silo na eksistencialni rob. In čez – v grob.

VI.

Ad »Sedanje prevladujoče razumevanje nacionalnega interesa le kot deleža države v podjetjih in finančnih institucijah je napačno. Nacionalni interes je ustvariti pogoje za transparentno, konkurenčno in odprto ekonomijo, ki bo atraktivna za domače in tuje naložbe, kar zagotavlja čim več delovnih mest z višjo dodano vrednostjo.«:

Res je, da se (v teoriji) nacionalnega interesa ne da zreducirati le na podjetja v (delni ali večinski) državni lasti. Vendar ta resnica (v praksi) velja predvsem za VELIKE ekonomije oz. države, ne pa za majhne ekonomije in maloštevilne nacije, kot je slovenska, ki velike zasebne akumulacije kapitala pravzaprav sploh ne premore. Slovenski nacionalni interes »številka 1« bi moral biti naslednji: v največji možni meri omejiti »izvoz« v Sloveniji proizvedenega BDPja. Deregulacija, liberalizacija in privatizacija, ki jih pridiga ekonomski neoliberalizem, pa bi (v slovenskem primeru) ta »izvoz« še pospešili. To dokazujejo tuji lastniki, ki v podjetjih, katere so prevzeli, povečini ne odpirajo razvojnih oddelkov (prej nasprotno, jih ukinjajo in/ali skupaj z visokokvalificirano delovno silo selijo v svoje »centrale« na tuje); in to dokazujejo tudi domači tajkunčki, ki so svoje premoženje uplenili v procesu privatizacije (in/ali denacionalizacije) ter ga selijo na tuje, predvsem v t. i. davčne oaze.

VII.

Ad »Zlasti je zelo pomembno, da skoraj za vsako ceno ostanemo v isti valutni skupini kot Nemčija in Francija.«:

Borat poseduje mentaliteto kompradorskega hlapca, saj je alternativo ponovne uvedbe lastne valute (tolarja) očitno že izključil. En od »objektivnih« dejavnikov, ki je v Sloveniji ekonomsko krizo še poglobil in vladi (oz. Banki Slovenije) hkrati odvzel pomemben instrument ekonomske politike – monetarno politiko, s pomočjo katere bi se nekoliko lažje lotili krize –, je pravzaprav prav sprejetje evra oz. »prenos« monetarne politike na Evropsko centralno banko (ECB). A problem se tu ne konča, ECB je s svojimi nerazumnimi (varčevalnimi) zahtevami (in ne le z njimi) en glavnih dejavnikov, ki pravzaprav ovira hitrejše ekonomsko okrevanje po krizi, in ki s takšno politiko pravzaprav utrjuje teren za morebitno novo gospodarsko krizo. V tej »varčevalni« maniri delujeta tudi glavni akterki v evro območju (Francija in Nemčija), ki sta pred dnevi predlagali, da bi se vseh 17 držav z evrom k uravnoteženemu proračunu zavezalo tudi v svojih ustavah! Kaj to pomeni? To pomeni, enostavno rečeno, da države ne bi smele več »poslovati« s proračunskimi primanjkljaji, to pa v praksi pomeni tudi krčenje socialnih pravic in transferjev. Jasno, proračune se da uravnotežiti tudi z višjimi davki, vendar visoki davki, je prepričana tudi sedanja vlada RS, škodijo konkurenčnosti gospodarstva. Rečeno drugače: uravnotežen proračun + nizki davki (za kapital in premožne) = omejevanje socialnih transferjev (v imenu večje konkurenčnosti).

Uravnotežen proračun ali celo proračunski presežek je cilj, h kateremu naj bi težile vlade, v ekonomsko ugodnih razmerah je ta cilj morda celo uresničljiv, v kriznih trenutkih, kot je aktualen, pa ni, še več – je celo (ekonomsko) škodljiv in antisocialen! Kdo, če ne država (še zlasti v malih ekonomijah, kot je slovenska), pa naj v kriznih časih (tudi s pomočjo zadolževanja) intervenira v gospodarstvo (ter s tem spodbudi predvsem povpraševanje); in kdo, če ne (socialna) država, se naj v kriznih časih zadolži (tudi za ceno proračunskega primanjkljaja) z namenom izplačevanja socialnih transferjev in preprečevanja revščine ter še večje družbene razslojenosti? Skratka: Borat je pripravljen za vsako ceno vztrajati v denarni uniji z Nemčijo in Francijo, četudi bi to vztrajanje vodilo v uničenje socialne države. To, kar zahteva ECB, kar predlagata Nemčija in Francija, v prvi vrsti služi interesom omenjenih dveh (velikih) držav. A da ne bo pomote: ni problem v poglabljanju evropskih integracij tudi na ravni fiskalnih politik, problem je v neoliberalističnem značaju te poglobitve.

Zato ne čudi, da so »samosvoje« skandinavske (socialne) države zelo zadržane do takšnega poglabljanja in povezovanja, tako na ravni monetarnih kot fiskalnih politik. Norveška, denimo, ni niti članica EU, kaj šele članica evro območja (EMU). Članici EMU nista niti Danska in Švedska, je pa Finska (mimogrede: Finska in Švedska nista članici Nata). Borat blebeče, naj bi njegova politična »smer« obvarovala RS pred tem, da bi postala kolonija. To bi bilo verjetno le, če bi se Borat zgledoval po skandinavskih državah, ki ne sodelujejo v vseh »evro-atlantskih« asociacijah, pač pa le v tistih, ki služijo njihovim interesom. Še en primer: Ferski otoki so izstopili iz EU, ker jim ni odgovarjala evropska (ribolovna) politika. Male skandinavske entitete znajo (samozavestno) artikulirati svoje interese in se glede na njih priključijo (ali pa tudi ne) tej ali oni asociaciji, slovenska brezidejna politična kasta pa »na pamet« (brez resnega pomisleka o posledicah) rine v vsako zahodnjaško asociacijo. A problem slovenske politične kaste ni le njena brezidejnost, pač pa tudi hlapčevska mentaliteta, katere poglavitna značilnost je dobrikanje zahodnjaškim Gospodarjem in služenje njihovim interesom. V tem početju in tej brezidejnosti je politična kasta celo tako zaslepljena, da ne opazi, da so asociacije, v katere silijo državo, »modelirane« skladno z interesi ter koristmi največjih držav ter ne majhnih ekonomij in nacij, kot je slovenska. (Včlanitev, za katero je bilo že pred pristopom jasno, da je nesmiselna in škodljiva, je bila včlanitev v Nato; v kriznem času pa se je izkazala za škodljivo tudi včlanitev v EMU.)

VIII.

Ad »Vse to in drugo, menim, predstavlja smer, ki se mi zdi za Slovenijo primerna. Počakajmo, da alternativa razloži kaj ve in kako zna bolje.«:

Alternativa njegovi »smeri«, ki jo Borat omenja na koncu, je Janša. Problem trenutne politične situacije je ujetost v lažno alternativo: ali Pahor ali Janša. Tandem Pahor-Janša uničuje in zapisa politični prostor. Zdi se, da v tej »tandemski igri« Borat potrebuje Janšo, saj je ob slednjem (kljub nedoraslosti za premiersko funkcijo) videti kot »manjše zlo«, kot »zmernejša alternativa«; po drugi strani pa tudi Janša potrebuje Borata, saj je ob slednjem videti sposoben, verodostojen. Že pred časom sem zapisal, da je glas za Pahorja, glas za Janšo. To še vedno velja. Prav zato bi morala SD, kot največja »leva« stranka, preseči to tandemsko logiko, z obeh predsedniških funkcij (tako v stranki kot v vladi) »odstopiti« samooklicanega Preroka in ponuditi nekoga »tretjega«. In to čim prej, ker časa (do volitev) je vse manj.

PREDČASNE VOLITVE V MAJU?

Jurc — Thu, 01 Jan 1970 00:00:00 +0000

Ustava RS:

- 117. člen: »Predsednik vlade lahko zahteva glasovanje o zaupnici vladi. Če vlada ne dobi podpore večine glasov vseh poslancev, mora državni zbor v tridesetih dneh izvoliti novega predsednika vlade ali dotedanjemu predsedniku pri ponovljenem glasovanju izglasovati zaupnico, sicer predsednik republike razpusti državni zbor in razpiše nove volitve. Predsednik vlade lahko vprašanje zaupnice veže tudi na sprejem zakona ali druge odločitve v državnem zboru. Če odločitev ni sprejeta, se šteje, da je bila vladi izglasovana nezaupnica. Med zahtevo za glasovanje o zaupnici in glasovanjem mora poteči najmanj oseminštirideset ur. «

Zakon o volitvah v DZ:

- 14. člen, 2. odstavek: »Predčasne volitve razpiše predsednik republike z aktom o razpustitvi državnega zbora.«

- 15. člen, 3. odstavek: »Predčasne volitve se lahko opravijo najprej v 40 dneh od dneva razpisa.«

- 13. člen, 2. odstavek: »Predčasne volitve se opravijo najkasneje dva meseca po razpustu državnega zbora.«

Zakon o volilni kampanji:

- 2. člen, 1. odstavek: »Volilna kampanja se lahko začne najprej 30 dni pred dnevom glasovanja, končati pa se mora najkasneje 24 ur pred dnevom glasovanja.«

Recept za predčasne volitve po hitrem postopku:

- vladni maneken zahteva »samomorilsko« glasovanje o zaupnici vladi;

- 3. dan po njegovi zahtevi večina poslancev, vključno s poslanci SD, izglasuje nezaupnico;

- sledi 30 mučnih dni čakanja v »brezvetrju«;

- ker v tem roku ni izglasovana zaupnica staremu premierju (niti morebitnemu kandidatu za novega premierja), predsednik RS po 30 dneh razpusti DZ in hkrati razpiše nove volitve; rečeno drugače: na 33. dan od Boratove zahteve po glasovanju o zaupnici vladi, Turk že lahko razpiše predčasne volitve;

- predvolilna kampanja se lahko začne že 10 dni po razpustu DZ, volitve pa so lahko že na 40. dan po razpustu; oziroma: na 73. dan od zahteve po »samomorilskem« glasovanju o zaupnici vladi lahko volivke, volivci že volijo novo »ekipo« DZ.

Borat in Kresal obljubljata predčasne volitve (pozno) pomladi. Najbolj primeren datum volitev v DZ se zdi v maju, saj bi predvolilna kampanja potekala v času »rdečih« državnih praznikov (Dan upora, prvomajski prazniki, 67. obletnica konca 2. svetovne vojne v Evropi); verjetno bi bil zato predvolilni »diskurz« bolj socialno (oz. anti-kapitalistično) in uporniško (oz. anti-fašistično) obarvan. Če naj bi bile predčasne volitve v nedeljo, 13. maja 2012, bi morala zahteva po glasovanju o zaupnici vladi biti s strani vladnega manekena posredovana že konec januarja, najkasneje v ponedeljek, 30. 1. 2012.

Do takrat pa je potrebno omejiti škodo, ki bi jo (socialni) državi še lahko naredila okrnjena vlada in morebitna ad hoc večina v DZ, ki je nedavno še sestavljala »levo« koalicijo. Poslance, poslanke SD gre opozoriti, da prihaja dan (volilnega) poračuna in da naj »niti pod razno« ne upajo na morebitno novo izvolitev (ali kandidaturo na strankini listi), ako bi v teh zadnjih mesecih omejevali ali celo ukinjali že izborjene socialnovarstvene in delavnovarstvene pravice oz. svoboščine. Če se bo vladni maneken vse do zadnjega oklepal tako funkcije predsednika SD kot vlade in s teh pozicij poslancem v sprejem vsiljeval anti-socialne zakone, bi se morali slednji zateči k praksam poslanske neposlušnosti.

DRŽAVNOST BANANE

Jurc — Thu, 01 Jan 1970 00:00:00 +0000

25. 6. 2011 – 20 let državnosti, celo 20 let Slovenije? Eh, ja. Ta praznik oz. obletnica je deplasiran(a), Slovenija je dobila državnost (republiko) že z NOB oz. v 1940ih. Ko je v 1990ih oblast pograbil Demos, slednjemu ni bilo potrebno ustanoviti niti ene pomembnejše državne institucije oz. atributa državnosti, izjema je le denar (tolar). Vse druge državotvorne institucije in atributi države so že obstajali. Vprašanje, ki se zastavi, je: kateri državi - Socialistični republiki Sloveniji (SRS) ali Republiki Sloveniji (RS), prvi ali drugi republiki – je uspelo ohraniti več samostojnosti, suverenosti?

Na papirju (tj. pravno-formalno) »premore« več samostojnosti in neodvisnosti RS, kar pa ne pomeni, da ji je uspelo ohraniti enako ali celo izboriti več dejanske samostojnosti, kot jo je imela SRS. Argumentov, ki bi lahko pričali o tem, da je bila SRS dejansko bolj samostojna kot RS, je več. Najprej argument globalizacijskih procesov, novih razmerji sil na mednarodni sceni po koncu hladne vojne in drugačnega dojemanja suverenosti držav. Danes je suverenost države zelo relativen pojem. Iz praks velikih sil je razvidno, da formalna suverenost oz. državnost ne pomeni veliko. Samo nekaj primerov: napad na Srbijo in Črno goro leta 1999 zaradi notranjih zadev Srbije (Srbija s svojim početjem na Kosovu ni ogrožala (suverenosti) držav, ki so jo potem napadle) se je začel brez odobritve Varnostnega sveta OZN (ubitih je bilo 2500 civilistov in 1031 pripadnikov vojske in policije, med napadom je letalstvo Nata uporabljalo tudi kasetne bombe, ki jih mednarodne konvencije prepovedujejo); tudi 2. zahodnjaška vojna zoper Irak, tj. zoper formalno suvereno državo, ki so jo napadalci upravičevali z lažmi o obstoju orožja za množično uničevanje, ki da ogroža Zahod, gre dojeti kot manifestacijo novega dojemanja suverenosti držav – obstajajo države, ki se jih lahko napade celo na podlagi laži, obstajajo države, ki lahko nekaznovano napadajo, ne glede na to, da kršijo mednarodno pravo, in obstajajo hlapčevske države z omejeno suverenostjo, ki podpirajo agresorske podvige velikih sil (v skupino slednjih sodi tudi »suverena« RS, v imenu katere je takratni zunanji minister Rupel (skupaj s svojimi ministrskimi kolegi iz držav srednje in vzhodne Evrope) podpisal Vilnuško izjavo, ki je izražala podporo Bushevi vojni); kar zadeva pravni vidik, je sporen tudi napad na formalno suvereno državo Afganistan (to državo so napadli v imenu boja zoper terorizem oz. zaradi napada na ZDA 9/11, čeprav je jasno, da Afganistan ni napadel ZDA, pač pa so jih »ne-državni« dejavniki, napad tudi ni bil izveden v imenu (oblasti) Afganistana ali katerekoli druge države; večina napadalcev je bila Saudijcev, z logistiko za napad v Nemčiji in samih ZDA); tudi napad na Libijo dokazuje novodobno relativnost suverenosti neke države oz. oblasti; izstopajo zlasti dvojni kriteriji velikih sil, ki v nekaterih primerih opravičijo napad na državo, v drugih pač ne (razvidno je, da so napadi Zahodnjakov pogojeni z njihovimi interesi in ne načeli). Očitno živimo v svetu, v katerem so nekatere države (po orwellovsko) bolj suverene kot druge in si lahko dovolijo marsikaj, ne glede na mednarodno pravo. Suverenost velikih sil v novem tisočletju ni zelo okrnjena, (pol)periferne države pa se hote ali nehote uklanjajo volji oz. »bontonu« vplivnih zahodnjaških sil. Med polperiferne države, ki se (hlapčevsko) uklanjajo »velikim« in nekritično prilagajajo politični igri, ki jo vodijo Zahodnjaki, sodi tudi RS.

Zdi se, da je SRS, kot del zvezne države, posedovala več »zunanje« in »notranje« suverenosti, kot jih RS (kot članica raznih zahodnjaških asociacij). SRS (kot del SFRJ) je sodelovala pri tvorbi samosvoje zunanje politike SFRJ, ki je vzdrževala primerno distanco tako do zahodnjaških »demokratov« kot do vzhodnjaških »komunistov«, vendar zunanja politika SFRJ ni bila avtarkična, nasprotno, SFRJ je bila zelo aktivna na mednarodni sceni. SFRJ je bila kot blokovsko neuvrščena umeščena med Zahod in Vzhod, hkrati pa je povezovala Sever in Jug. Mednarodni vpliv SFRJ je nedvomno presegal tako njeno velikost (populacija pred razpadom: nekaj manj kot 24 milijonov) kot njeno ekonomsko in vojaško moč. SFRJ ni bila zelo velika država, kljub temu pa je bila prepoznana in spoštovana na malodane vseh koncih sveta; verjetno bolj kot RS in njena politična kasta. Oz. kot je rekel (nesojeni minister za javno upravo, kandidat SD) Bojan Bugarič: »Naj vas jaz vprašam, kdaj je bila Slovenija država, ki je producirala sveže ideje. V času socializma. Takrat je bila Jugoslavija in Slovenija na svetovnem zemljevidu, kot del sveta, kjer se ideje ustvarjajo. Po padcu berlinskega zidu pa jih samo prevzemamo.« Jep, RS, ki jo vodi kompradorska gospoda, pravzaprav ne poseduje lastnega mnenja in ne proizvaja hudo izvirnih idej, pač pa si mnenja, ideje nekritično »izposoja« pri centrih moči na Zahodu. RS je (zaradi politike elit) prej hlapčevsko imitatorska kot suverena država. Kot takšna RS ne bo nikoli dosegla nivoja samosvojosti, samostojnosti, kot ga je SFRJ (in z njo SRS).

Tudi primerjava »notranje« suverenosti med SRS in RS pokaže, da je bila SRS bolj suverena, kot je RS. Rečeno drugače: v nobeni »evropski« ali »atlantski integraciji« ne bo imela beseda RS (oz. njene politične kaste) takšno težo, kot jo je imela beseda SRS v SFRJ. V EU, EMU, Natu ipd. je RS pravzaprav le formalno enakovredna drugim, dejansko pa pogrešljiv privesek oz. »priključek«, v SFRJ pa je bila SRS njen bistven sestavni del, slovenski politiki, ekonomisti, pravniki pa arhitekti povojne politične in ekonomske ureditve v Jugoslaviji, z velikim vplivom na vseh področjih (Kardelj npr. je najpomembnejši avtor Ustave SFRJ iz leta 1974).

Glede na zgoraj zapisano lahko vsako mitolomansko besedičenje in (samo)hvalo, izrečeno s strani raznih »zaslužnih« osamosvojiteljev in pripadnikov politične kaste, ki jo bo slišati na in ob letošnjih proslavah državnosti, razumem le kot šentflorjansko (samo)všečno petelinjenje in kot del burleskne folklore kompradorske gospode v polperiferni banana republiki.

VLADNI UNIČEVALCI JAVNIH DOBER, 2.

Jurc — Thu, 01 Jan 1970 00:00:00 +0000

Kmalu bo pred poslanci Zakon o izvajanju dejavnosti splošnega pomena (ZIDSP). Posledice, če bo sprejet v obliki, kot je, pa bo moč primerjati s posledicami zakonodaje, ki je na začetku 1990ih omogočila denacionalizacijo ter privatizacijo družbene oz. državne lastnine in ki so bile povečini škodljive za družbo oz. javni interes. Lahko bi zapisal, da gre za enega najbolj škodljivih zakonov oz. predlogov zakona. Denacionalizacija v 1990ih je bila, kot vemo, unikatna v srednji in vzhodni Evropi, saj se je družbeno oz. državno lastnino poklanjalo (ne vračalo!) v naravi (drugje so izplačevali odškodnine), način privatizacije pa je (zaradi luknjičaste zakonodaje in odsotnosti regulative) omogočal velike zlorabe in nekaznovana prisvajanja družbene oz. državne lastnine. Politične kaste, ki »ustvarjajo« politiko v posamezni državi in (ne)posredno barantajo z njenimi resursi si lastijo pravico, da odločajo o tem, katera področja bojo prepuščena tržni logiki (beri: pohlepu oz. logiki maksimiranja dobičkov) in katera bojo pred to logiko kolikor je le mogoče obvarovana. Neo/liberalci in neo/konservativci, ki očitno prevladujejo tudi v tej vladi, se zavzemajo za t. i. minimalno državo (v medijih pogosto poimenovano tudi »tanko« državo); minimalna država je ideal države, ki ekonomski tržni logiki prepušča tako rekoč vsa družbena področja, razen varnostno-represivnega in (u)pravnega. Ta ideal ni novejšega datuma, gre za staro reč.

Politologija kot »rojstno leto« moderne evropske države omenja leto 1648, tj. leto, ko se je s podpisom vestfalskega miru končala 30-letna »verska« vojna. Vse do zadnje tretjine 19. stoletja je (zahodnjaška) država pravzaprav obstajala kot »tanka« država, ne glede na to, ali so v posamezni državi vladali absolutisti, novonastali razred buržoazije ali pa je obstajala oblastniška simbioza med omenjenima kastama. V 19. stoletju se je v industrializiranih državah zaostril razredni boj, organizirano in z idejami marksizma opogumljeno delavstvo je (od oblasti držav) terjalo socialne in politične pravice, konflikti z oblastjo so bili pogosto nasilni in krvavi. Leta 1871, denimo, je v Parizu delavstvo celo prevzelo oblast, po dveh mesecih je bila pariška komuna poražena, v represalijah je bilo ubito med 10.000-50.000 komunardov. Ne glede na poraz delavstva v Parizu, pa pariška komuna ni ostala prezrta. Namreč po njej so začeli prestrašeni evropski oblastniki popuščati delavskim zahtevam. Kancler von Bismarck, ki velja za »utemeljitelja« moderne socialne države, je v 1880ih uvedel pokojninski sistem, temelječ na medgeneracijski solidarnosti (kot ga poznamo še danes), nezgodno zavarovanje zaposlenih, zdravstveno varstvo in zavarovanje za primer brezposelnosti. Teh novosti ni uvedel, ker bi dobil napad dobrotljivosti ali modrosti, pač pa zato, ker se je bal revolta nemškega proletariata. Socialna država je v naslednjih 100 letih (postopoma) dobila domovinsko pravico v Evropi (še zlasti pa po 2. svetovni vojni). S tem, ko je začela »delovati« tudi na tistih področjih, ki ne zadevajo le represijo in (u)pravo (kot so: zdravstvo, sociala, kultura, izobraževanje ipd.), se je država začela »debeliti«. Za razliko od prvotne, »tanke« (policijske) države, ki so si jo konservativni krogi in liberalna oligarhija prisvojili in ki je služila kot oblastniški instrument zatiranja (revnih) množic, je morala socialna država poskrbeti tudi za interese delavstva idr. socialno deprivilegiranih skupin. Država se je v svoji transformaciji od liberalistične »tanke« države v socialno državo »zredila«.

Zgornji kratek opis zgodovine prehoda od »tanke« liberalistične k »debeli« socialni državi je naveden zato, da bo lažje ponazoriti okvir politične filozofije, ki omejuje razmišljanje sedanje vladne garniture, da se posledično lažje umesti ideološko pozicijo aktualnih oblastnikov in opiše vrednotne »trende«, na katere aktualni oblastniki prisegajo. Če sklepam na podlagi izjav ministra Gasparija ter omenjenega predloga zakona, potem ta vlada sodi v 19. stoletje. Za Gasparija so področja države le: policija, vojska, pravosodje in uprava; država naj bo »tanka«, svoje funkcije pa naj (v celoti) omeji na represijo in (u)pravo. Vsa ostala področja sodijo na trg oz. naj bojo podvržena upravljanju, temelječem na tržni logiki. Izobraževalne, znanstvene, zdravstvene, kulturne idr. institucije naj bi (po mnenju Gasparija, ki ga povzema zadnja Mladina) postale »avtonomen javni sektor«, v katerem bi zaposleni sami upravljali s temi dejavnostmi. Da imajo zaposleni v omenjenih institucijah zagotovljeno strokovno avtonomijo, je prav, vendar ima Gaspari v mislih ekonomsko »avtonomijo« (kot jo imajo tržno usmerjene gospodarske družbe); takšna avtonomija pa je le drugo ime za komercializacijo dejavnosti na omenjenih institucijah. Zadeva je problematična, saj so lahko nekatere od omenjenih institucij strokovno avtonomne le, če so neodvisne od tržne logike oz. tržnih virov financiranja. Raziskovalni institut, denimo, ki bi večino sredstev za raziskave moral poiskati na trgu, bi moral svojo raziskovalno agendo prilagajati trgu, rezultate raziskav pa naročnikom. A problem Gasparijevega razmišljanja ni le ta, ki je povezan s strokovno avtonomijo javnih zavodov, probleme zaradi komercializacije javnih zavodov bi lahko imeli tudi uporabniki javnih storitev, tj. državljani, državljanke.

ZIDSP bo, kot je navedeno v preambuli zakona, najprej dosledno razdelil javni sektor na državni del in na »preostali javni del, torej na tisto, kar ne sodi v pojem državne uprave«. Zakon je torej povsem »na liniji« Gasparijevega razmišljanja, ki dosledno loči državni del javnega sektorja (represija + uprava + pravosodje) od »preostalega dela« (izobraževalni, zdravstveni, kulturni, raziskovalni idr. zavodi). Vendar dosledna delitev javnega sektorja ni sama sebi namen, delitev je oz. bo uzakonjena zato, da bo »nedržavni« del javnega sektorja lažje: i) podvreči komercializaciji ter ii) (postopni) privatizaciji!

Komercializacija »nedržavnega« javnega sektorja bo omogočena na podoben način, kot je bila že izvedena komercializacija elektro-scene. Že v enem prejšnjih blogov sem opisoval nesmiselnost in škodljivost liberalizacije in deregulacije slovenske elektro-scene. Liberalizacija elektro-scene je primer, kako so podjetja v večinski državni lasti, zaradi spremenjene poslovne filozofije, svoje delovanje podredile logiki dobičkonosnosti. Sprememba poslovne logike pri do včeraj podjetjih z »javnim poslanstvom« in podreditev le-teh profitni logiki pomeni podražitev cene nekega produkta ali storitve. Z ZIDSP se takšna komercializacija obeta tudi v sferi »nedržavnega« javnega sektorja, saj bojo posamezni javni zavodi (kljub njihovemu državnemu oz. občinskem lastništvu) upravljani kot tržne gospodarske družbe, njihovo izvajanje dejavnost pa bo podvrženo profiterski logiki. Lahko pričakujemo, da se bojo nekatere storitve podražile (tako kot se je električna energije po »reformi« na elektro-sceni, ki jo je izvedla Janševa vlada), kljub temu, da kvaliteta storitev zelo verjetno ne bo nič boljša. Tržna usmerjenost »nedržavnega« javnega sektorja lahko pripelje do tega, da bo nabor javnih storitev skromnejši, saj se lahko zgodil, da posameznih storitev, če ne bojo tržno donosne, zavodi ne bojo več nudili. Skratka, komercializacija »nedržavnega« javnega sektorja pomeni i) dražje javne storitve, ii) pretakanje denarja koristnikov javnih storitev v zasebne žepe (zaposlenih v institucijah »nedržavnega« javnega sektorja) ter iii) morda celo ukinjanje nekaterih ne dovolj donosnih storitev.

A ZIDSP ne omogoča le komercializacije »nedržavnega« javnega sektorja, pač pa tudi njegovo (postopno) privatizacijo, saj, kot ugotavlja poslanka SD Julijana Bizjak Mlakar, zakon »legalizira prodajo, zadolževanje in izginjanje javnega premoženja okoli 1500 javnih zavodov prek zmanjševanje deleža občin in države v javnih zavodih in njihove izključitve iz ustanoviteljstva. Javno premoženje bo lahko izginilo in javna sredstva bojo lahko oškodovana, ne da bi kdo nosil kazensko odgovornost za oškodovanje, ker bo vse pokrito s tem zakonom«. Bizjak Mlakar še dodaja, da je ZIDSP »sramoten za socialnodemokratsko vlado«. Zagotovo, z ZIDSP se pravzaprav ponavlja privatizacijska zgodba, ki jo je v 1990ih začel Demos in katere negativne posledice (nekaznovani tajkuni, podjetja v načrtovanih stečajih in posledična brezposelnost, prisvajanje družbenega oz. državnega premoženja, družbena razslojenost ipd.) občutimo vsak dan bolj. Če je Demos privatiziral gospodarske družbe in je pustil javni sektor »pri miru«, bo zdajšnja, menda leva vlada sprivatizirala prav javni sektor, tudi področja javnega sektorja, kot je, denimo, izobraževanje ali zdravstvo.

V kapitalizmu in tržno usmerjeni ekonomiji ni nič nenavadnega, če država nekatere produkte, storitve, dejavnosti prepusti trgu. Tudi ni zelo narobe, če ima država sama lastniške deleže v nekaterih podjetjih in če deluje na trgu kot »delničar« oz. kot »kapitalist«. A za (socialne) države je značilno, da nekaterih področji ne prepustijo tržnim muham in tržni logiki, če pa že, pa so ta področja zelo regulirana. Očitno se je ta, menda leva vlada odločila, da bo socialni državi predpisala shujševalno dieto, morda jo bo sestradala celo do te mere, da bo zadoščeno idealom »tanke« države iz neoliberalističnih ekonomskih učbenikov. Očitno je tudi, da se ta vlada ni nič naučila iz procesa (divje) privatizacije in bo, podobno kot Demos v 1990ih, spisala tako luknjičast zakon (brez potrebne regulative), da bojo, če bo sprejet, v naslednjih letih mediji spet polni zgodb o nekaznovanem prisvajanju premoženja javnih zavodov, o npr. tajkunih v zdravstvu, kulturi, izobraževalnih ustanovah, o propadanju in zapiranju bolnišnic, zdravstvenih domov, kulturnih domov, ali pa o tem, kako so zdravstvena oskrba, kulturne dobrine, izobraževanje ipd. vse dražji in dostopni vse manj ljudem, ipd. Vsekakor še en izziv za poslance SD, ki imajo moč (vprašanje je, če tudi voljo), da zavrnejo tako plenilski zakon, kot je ZIDSP.

GLAS ZA PAHORJA JE GLAS ZA JANŠO

Jurc — Thu, 01 Jan 1970 00:00:00 +0000

Sobotno Delo: predsedstvo SD stoji za predsednikom stranke in zavrača Golobičev poskus »prevrata«. Predsedstvo predsednika podpira, kaj pa članstvo? Verjamem, da del članstva še naprej podpira Borata et kohortes – to je njihova pravica –, vendar kljub tej podpori še vedno ni jasno, ZAKAJ pravzaprav podpira Borata in njegovo kliko sodelavcev. Sociolog Max Weber je dokazoval, da se družbeni dejavniki v interakcijah, katerih del so, gibljejo med »etiko načel« in »etiko rezultatov«. Postavi se torej vprašanje: ali del članstva, ki podpira Borata in njegovo kliko, le-ta podpira zaradi tega, ker se ji zdi, da je Boratova klika ostala zvesta načelom socialne demokracije; ali zato, ker je vlada pod Boratovim predsedovanjem dosegla fantastične rezultate; ali pa zato, ker vlada »služi« obema načeloma hkrati, torej je socialnodemokratsko načelna in se obenem lahko pohvali z odličnimi rezultati.

Glede na to, da se je Borat sam oklical za ekonomskega liberalca, glede na »njegove« reforme oz. predloge le-teh, ki jih zaznamuje krčenje ali celo odprava socialnovarstvenih in delavnovarstvenih pravic ter svoboščin, bi lahko sicer sklepali, da je vladni maneken zvest etiki načel, vendar ta načela niso socialnodemokratska. Če je del članstva, ki podpira Borata in njegovo kliko, še vedno »na liniji« socialnodemokratskih vrednot, potem je njihova podpora nelogična, kontradiktorna, saj podirajo nekoga, ki se je oddaljil od programa stranke, ki implementira malo tega, kar je bilo zapisano v koalicijsko pogodbo, v družbo uvaja oz. poskuša uvesti neoliberalistične, turbo-kapitalistične prakse ter z neverjetno vztrajnostjo opravlja svojo kompradorsko funkcijo v službi zahodnjaških centrov moči; »plesanje« slovenske politične kaste v taktu, ki ga narekujejo OECD, MDS, bonitetne hiše, Nato, EU-Bruselj, ki ga obvladujejo ekonomski neoliberalci, francosko-nemški vlak oz. pakt za evro, državo lahko spremeni (in jo počasi že spreminja) v banano republiko.

Seveda, del članstva in predsedstvo, ki podira Borata, lahko svojo podporo utemeljuje tudi z odličnimi rezultati, ki da jih je dosegla ta vlada. OK, dobri rezultati vlade, postavi se vprašanje: kateri? Nekaj jih zagotovo je, denimo dogovor o arbitraži s Hrvaško, pa dvig minimalne plače, (vsaj) moralna »rehabilitacija« izbrisanih, socialna intervencija vlade kot »nevtralizacija« negativnih posledic ekonomsko krizo. A kot rečeno, program SD in koalicijska pogodba sta ostala povečini »realizirana« le na papirju. Še več, Borat se je za časa mandata posvetil nekaterim ciljem, ki bi (oz. bojo) rezultirali nekaj povsem drugega kot to, kar je zabeleženo v omenjenem programu in pogodbi. Poleg tega ta vlada ni »sanirala« škode, ki jo je naredila prejšnja, naj gre za pometanje nečednosti prejšnje vlade v zadevi Patria pod preprogo, nedotaknjene privilegije RKC, za kolaboracijo v imperialistični vojni v Afganistanu ali kaj drugega. Z rezultati vlade pod Boratovim predsedovanjem niso zadovoljni niti koalicijski partnerji (ki jim je Borat v imenu »konsenzualne« oportunistične politike do Janše večkrat zaril nož v hrbet), glede na javnomnenjske raziskave pa tudi večina državljank in državljanov ne.

Ker se je Borat oddaljil od socialnodemokratskih načel, ker rezultati vlade ne prepričajo, se zdi podpora s strani predsedstva in dela članstva neutemeljena. Podpora klike, ki ga obdaja in je soodgovorna za politično situacijo, pa je vendarle razumljiva, saj bi z njegovo odstavitvijo zelo verjetno »letela« tudi ona. V sled tega postane jasno, da se mora končno že prebuditi članstvo in odstavi Borata in kliko, ki je uzurpirala vzvode odločanje v SD. Podpora Boratu očitno služi samo še dvema ciljema oz. »rezultatoma« – zadržati pozicije odločanja v stranki ter ostati na oblasti. Boratovo blebetanje o predčasnih volitvah, naj ne zavede. Zakaj? Zato ker Borat in klika njegovih sodelavcev računajo, da bi jih predčasne volitve tako ali drugače ponovne naplavile na oblast. Če ne drugače, vsaj kot del »velike koalicije« SD in SDS. (Da ne bo pomote: predčasne volitve da, vendar BREZ Borata na čelu SD.) Rečeno drugače: Boratovo vztrajanje na predsedniškem mestu SD in zavračanje rekonstrukcije vlade, ki bi njega odnesla s premierskega stolčka, je nič drugega kot boj za politično preživetje Borata in njegovih najbližjih podpornikov. Če je treba, tudi za ceno, da SD pripelje v objem SDS. Glas za Borata je tako rekoč glas za Janšo.

To velja tudi v primeru, če bi SD izgubila volitve in ostala v opoziciji. Namreč SD z Boratom na čelu je lahko le »konsenzualna« opozicija, to pa pomeni, da bi imel Janša tako rekoč proste roke pri preoblikovanju RS v banano republiko z avtoritarnim režimom (podobnim madžarskemu) in katolibanstvom kot de facto (privilegirano) državno religijo.

TOVARNE DELAVCEM

Jurc — Thu, 01 Jan 1970 00:00:00 +0000

Zadnje čase je moč zaslediti vse več informacij (in analiz) o podjetjih v lasti delavcev oz. zaposlenih, ki so se v finančni in z njo ekonomski krizi odrezala bolje kot podjetja z »odtujenimi« lastniki, na čelu katerih so bili povampirjeni menedžerji, katerih edina skrb je bil profit in ne tudi pravice delavcev ter kvaliteta pogojev na delovnih mestih. Izkazalo se je, da so ta, socialno usmerjena podjetja (pogosto imenovana »kooperative«) v kriznih razmerah mnogo bolj poslovno stabilna, ob tem, da odpuščanja zaposlenih tako rekoč ne poznajo; odpuščanje je bilo največkrat »minimalno« in le začasen fenomen, saj je v kooperativah je VARNOST ZAPOSLITVEVREDNOTA ŠTEVILKA 1! Tak primer uspešne kooperative je npr. največji ameriški proizvajalce pomarančnih sokov, največji proizvajalec masla, v VB pa supermarket Waitrose (mimogrede, če se NLB že poskuša znebiti deleža v Mercatorju, naj k odkupu povabi Waitrose ali kako drugo kooperativo). Ali pa, denimo, špansko oz. baskovsko Združenju kooperativ Mondragon. Predstavnik slednjega je v intervjuju za Mladino dejal: »Eno izmed pomembnih načel kooperativ je socialna preobrazba, oblikovati pravičnejšo, bolj usposobljeno in solidarnejšo družbo. /…/ Naša podjetja veljajo za napreden in sodoben način podjetniškega organiziranja. Varnost zaposlitve pa je ključna vrednota«. Intervju v celoti je dosegljiv tukaj.

Mladina: »Kooperative so ena izmed oblik delavske vključitve v lastniške sheme, kjer pa tudi soodločajo o svojem delu. Za uvedbo kooperativ se je poleti na konferenci 'Okrevanja sveta s pomočjo kooperativ' zavzel tudi generalni sekretar Združenih narodov, Ban Ki Mun. 'Kooperative, ki delujejo po načelih samopomoči in recipročnosti, lahko pripomorejo k okrevanju, še posebej med najbolj ranljivimi skupnostmi na svetu.' V svojem govoru pa je opozoril tudi, da so v času krize banke kooperativ celo povečale svoja posojila, medtem ko so se druge finančne ustanove umaknile. 'Vse to dokazuje potrebo po močnem alternativnem podjetniškem modelu in institucionalni različnosti, ki bosta odporni proti klasičnemu finančnemu sistemu.'«

In kako je s kooperativami ali vsaj (delnim) delavskim lastništvom zaposlenih pri nas? Bolj slabo in pod to vlado ne kaže, da bo kaj bolje. V ND sem zasledil informacijo, da je poslanec SD Frangež na »svojo« vlado naslovil predlog, naj podpre kreditiranje delavskih odkupov podjetji; ne le zato, da bi delavci postali lastniki, pač pa tudi zaradi preprečitve likvidacij. Namreč menedžerji, ki se obračajo predvsem glede na stroške dela in glede na stopnjo profita, neredko zapro tudi poslovno zdravo podjetje, če to ne izpolni pohlepnih pričakovanj lastnikov. Tak primer naj bi bil (po Frangeževem mnenju) tudi primer mariborskega STS, ki ga hoče njegov lastnik Siemens likvidirati. Frangež je vladi predlagal, naj zažene posebno kreditno linijo za delavske odkupe. Vlada je odgovorila, da ne more uresničiti njegovega predloga, saj da zato ni pravne podlage. OK, če ni prave podlage, pa naj naredi to prekleto pravno podlago. Če bi se »izdelave« te pravne podlage lotila s takšnim elanom in tako vztrajno, kot se je lotila priprave neoliberalističnih reform (vključno s pravno podlago, potrebno za njihovo realizacijo), s katerimi poskuša omejiti ali celo odpraviti vrsto socialnovarstvenih in delavnovarstvenih pravic, bi bila zakonodaj, ki bi spodbujala delavsko delničarstvo, že davno nared. Treba je dodati, da na Zahodu (v Franciji, Nemčiji, ZDA, VB, celo v nekaterih srednje- in vzhodnoevropskih posocialističnih državah) vse bolj »zakonsko« spodbujajo oz. krepijo delavsko delničarstvo (saj se kooperative kažejo kot nova uspešna alternativa »klasičnemu« podjetništvu), pri nas pa je zahojena in brezidejna »leva« vlada povsem ravnodušna do tega vprašanja; še več, minister Svetlik na takšne pobude odgovarja z zanj značilnim posmehom in cinizmom.

No, v vladi niso vsi povsem ravnodušni do fenomena kooperativ, ministrica Radič podpira idejo, saj ji je znano, »da so podjetja, kjer tudi delavci soupravljajo z lastništvom, veliko bolj družbeno odgovorna, bolj vzdržna in lažje prenašajo krize«. Prav zato Radič tudi podpira »pilotsko« nakano delavcev Fructala, ki nameravajo (s pomočjo ajdovske občine in s pomočjo kreditov tujih (!) bank) ponovno lastninsko osvojiti podjetje (njihov cilj je večinsko lastništvo 51%). Žal, glas le ene ministrice ni dovolj. (Naj ob tem spomnim, da je Borat prav omenjeni gospodarski ministrici zaril nož v hrbet, ko je hotela združiti oba slovenska energetska stebra. Združitev bi bila (ekonomsko in za potrošnike oz. odjemalce električne energije) smotrna, vendar je Borat zaradi »konsenzualnih« razlogov, ki jih zaznamuje ustrežljivost Janši in njegovemu krogu, ki hoče obdržati vpliv nad JEK, združitev preprečil.)

Skratka, kriza in pa interesi zaposlenih »terjajo«, da Slovenija dobi vlado, ki bo znala, hotela in zmogla ustvariti takšno »pravno podlago«, ki bo spodbujala delavske prevzame podjetji, delavsko delničarstvo ter soupravljanje podjetji in nastanek kooperativ. Dokler bo na čelu te vlade samooklicani ekonomski liberalec Borat, se zdi takšna politika le nedosegljiva utopija. Če ne bo predčasnih volitev, potem je nujna vsaj rekonstrukcija vlade; v novi, rekonstruirani vladi pa naj ne bo mesta za Borata in njegove somišljenike. Odstavitev oz. slovo Borata, nekaterih neoliberalističnih, asocialnih ministrov in prišepetovalcev je predpogoj, da se reforme lahko zasučejo v bolj socialnodemokratsko smer.

PAHORJEVA UNIVERZALIZACIJA KAPITALA

Jurc — Thu, 01 Jan 1970 00:00:00 +0000

V propagandnem pred-referendumskem pamfletu SD oz. klika, ki vodi SD, volivkam in volivcem sporoča, naj volijo »Za pokojninsko reformo«. Zakaj? »Ker si to zaslužimo!« in ker je reformo treba izpeljati. »Zaradi ljudi.« Podoben besednjak oz. podobne argumente, torej da »si zaslužimo« reforme ter da jih vlada pripravlja in hoče izpeljati »zaradi ljudi«, se pojavlja(jo) tudi pri opravičevanju in upravičevanju večine drugih (vladnih) reform, katerih cilj je omejiti ali celo ukiniti priborjene socialnovarstvene in delavnovarstvene pravice oz. svoboščine. Iz navedenih gesel je moč razbrati poanto, da so reforme (ki in kot jih narekujejo predvsem interesi kapitala ter »zakonitosti« prostega trga in jih zarisujejo neoliberalistični ekonomski učbeniki) pravzaprav OBČE koristne, da služijo »širokim množicam« in so delane z mislijo na interese teh množic in ne z mislijo na ozke interese Kapitala in ozkih skupin, povezanih z njim. Seveda, v tej točki bi bilo vladi najlažje očitati, da s takšnim besednjakom, ki spremlja predloge reform, preračunljivo zavaja in da gre za mimikretični manever, s pomočjo katerega poskuša izpeljati reforme, ki bi na ta ali oni način oz. v tej ali oni obliki (kot privilegiji, kot razbremenilni »davčni odpustki« ipd.) najbolj služile nekaterim ozkim krogom ljudi oz. določenim PARTIKULARNIM skupinam, tj. imetnikom oz. upravljavcem kapitala. Na kratko: vladi bi bilo najlažje očitati, da poskuša reformne ukrepe, od katerih bi imele korist predvsem nekatere »elitne« partikularne skupine, s pomočjo raznih slepilno-propagandnih manevrov prikazati kot obče koristne.

Res je, interese kapitala in z njim povezanih skupin poskuša oblastniška politična kasta prikazati kot obče koristne, vendar v tem primeru ne gre za slepilni manever. Zdi se, da gre pri politični kasti, ki vodi vlado in SD, za iskreno prepričanje! In to je velik problem SD. Ne gre za to, da bi aktualni oblastniki v diferencirani družbi, v kateri se v različnih interaktivnih razmerjih »srečujejo« različne partikularne skupine (npr. lastniki kapitala, v sindikate organizirano delavstvo ipd.), preračunljivo izdali interese partikularne entitete zaposlenih (delavskega razreda, delojemalcev) in stopili na stran partikularne entitete Kapitala oz. njenih interesov. Problem se ne da zreducirati (le) na »izdajo« delavstva, ki se manifestira kot zloraba zaupanja delavsko-levičarske volilne baze, ideološko ter etično konvertitstvo kaste, ki vodi SD, pokvarjenost in oportunizem leve politične opcije, ki se je odrekla zastopstvu delavstva in deprivilegiranih skupin ter v razrednem spopadu »prestopila« na partikularno stran Kapitala. Velik problem SD in te, menda leve vlade je, da posamezne družbene dejavnike ne dojema več kot enake obravnave vredne partikularne entitete, njihovih interesov oz. pobud pa kot enakovrednih. Aktualna oblastniška kasta konfliktnih družbenih interakcij (razrednega boja) ne dojema kot spopada partikularnih entitet (Kapitala in Dela), pač pa je legitimirala diskurz, ki interesom kapitala pripisuje občo koristnost, ki partikularne skupine, povezanim s kapitalom, postavlja na piedestal občosti, in ki neoliberalistične (ideološke) prakse razglaša oz. prizna za univerzalne (= splošno veljavne in sprejemljive). Enostavno rečeno: vladajoča kasta Kapitalu nič več ne pripisuje partikularnosti, pač pa občost (oz. občo koristnost) in univerzalnost (oz. splošno veljavnost). Kapital in partikularne skupine povezane z njim tako niso več dojete kot partikularni dejavniki v družbenem življenju, pač pa kot nosilci občih oz. obče-koristnih interesov in univerzalnih idej.

Ko so interesi nekaterih partikularnih skupin prepoznani kot obče koristni, ko so njihove dejavnosti, pobude in same skupine prepoznane kot obče koristne, takšno prepoznanje vodi do zakonskih rešitev, ki privilegirajo omenjene interese, dejavnosti, pobude ter skupine. A z domnevno občostjo in univerzalnostjo se ne upravičijo in opravičijo le privilegiji, pač pa tudi družbena (pre)moč, ki je priznana privilegiranim »obče koristnim« skupinam. Te skupine in njihove prakse postanejo dominantne, vse bolj se utrjuje njihova hegemonija, skupaj s specifično produkcijo vedenja (oz. družbene zavesti), etiko, normami, režimi Resnice, ki jih producirajo ter branijo, itd. V takšni družbeni konstelaciji, ki jo omogoča, brani in utrjuje tudi aktualna oblastniška politična kasta, so interesi Kapitala prepoznani kot obči in splošno koristni, interesi Dela (tj. sindikatov, pa tudi raznih deprivilegiranih skupin) pa kot sebični partikularni interesi; če že ne sebični, pa vsekakor kot interesi oz. pobude, ki so »škodljivi«, »nerealni«, »nenormalni«, »zastareli« ipd., nosilcem teh interesov oz. pobud pa se pripisuje nezmožnost uvida v družbeno kompleksnost, v kompleksnost posameznega problema, nezmožnost »širših« analiz in družbeno-odgovornega ravnanja. Partikularni dejavnik Dela naj bi bil tako, če že ne sebičen in ozkogruden, pa vsaj neumen in omejen, saj ne sprejema, pozna oz. ne vidi rešitev, ki bi bile dobre za družbo v celoti oz. »za ljudi«. Boj med Kapitalom in Delom torej ni več prepoznan kot boj med dvema partikularnima igralcema, pač pa kot spopad med »univerzalnim« in »obče-koristnim« Kapitalom na eni ter »sebičnim« partikularističnim Delom na drugi strani, tj. med obče-koristnimi nosilci interesov Kapitala in sebičnimi nosilci zahtev Dela (tako rekoč med Dobrim in Zlom). Na ta način se Delu oz. nosilcem interesov Dela in deprivilegiranim skupinam (in njihovim (pogajalskim) zahtevam) jemlje legitimnost. In če je nekdo prepoznan kot »sebičen«, »partikularen« ipd., potem je jasno, da njegovi predlogi (ki so menda naravnani zoper obče dobro) ne morejo biti relevantni, verodostojni in ne smejo biti enakovredno obravnavani in upoštevani; štejejo le »univerzalne« in »obče-koristne« ideje, pobude, zahteve, interesi, rešitve.

Katere so te rešitve, kakopak, »ve« aktualna oblast, ki jih upošteva v svojih neoliberalističnih reformah oz. predlogih reform. Prav zato, ker politična kasta verjame, da ve, katere so rešitve, ki naj bi služile občemu (in ne le partikularnim skupinam), lahko beremo nebuloze o tem, da oblast dela reforme (z neoliberalističnim predznakom) »zaradi ljudi« in »ker si to zaslužimo«. V teh geslih oblastniki ne opazijo kontradiktornosti, saj vlada resnično verjame v občo-koristnost reform, s katerimi bi omejili ali celo odpravili (nekatere) socialnovarstvene in delavnovarstvene pravice oz. svoboščine. Zdi se, da so oblastniki kar malce užaljeni, ker jih ljudje ne razumejo. Borat, denimo, ne razume, zakaj je nerazumljen, ko pa on, »vodja«, želi ljudem vse najbolje in (po lastnem prepričanju) dela v občo korist. Po drugi strani pa volivci, volivke, tudi mnogi tisti, ki so na zadnjih volitvah podprli »levi trojček«, menijo, da je oblast zgubila stik tako z realnostjo (ki jo zaznamujejo grožnja družbenega razslojevanja, socialna stiska ipd.) kot z (lastno) volilno bazo. Slednja se čudi, kako lahko vlada in še zlasti njen prvi maneken proizvede(ta) takšno količino neumnosti in nesmislov na eni ter arogance na drugi strani. Zdi se, da se je politična kasta na oblasti skoraj povsem odtujila od (interesov večine) ljudi. In da noče ali ne more razumeti, da bojo njihove »obče-koristne« reforme imele konkreten »uničujoč« učinek za večino, še zlasti pa za tiste iz revnejših slojev, da bojo imeli korist od ponujenih reforme le nekateri sloji in da reforme pomenijo tlakovanje poti v še bolj razslojeno družbo.

Za Drnovška je bilo značilno, da Kapitala ni postavljal na piedestal univerzalnega in obče-koristnega, zanj sta bila oba, Kapital in Delo, partikularni entiteti, ki sta s pomočjo dialoga in znotraj »trikotne konstelacije« Delo-Država-Kapital (= sindikati-vlada-delodajalci) bolj ali manj na uspešen način reševali konfliktne interese in dosegali sprejemljive rešitve. Takšno dogovarjanje »socialnih partnerjev« je bilo v jedru gradualistične tranzicije na Slovenskem (jasno, poleg tega, da je Drnovšek zavračal nekatere »praktične« predloge monetarizma, kot je izvajanje neoliberalističnih ekonomskih šok terapij, ter vodil samosvojo monetarno politiko, s katero je ščitil slovenski izvoz, podjetja in delovna mesta). Z Janšo se je odnos do »entitete« Dela spremenil (na slabše), z Boratom pa je Delo dokončno razglašeno za partikularno (sebično) entiteto, Kapital pa za občo in univerzalno. Zato se na Delo vršijo oblastniški pritiski, skupinam, kot so sindikati, ter njihovim interesom in zahtevam se jemlje legitimnost, kulturo dialoga pa je zamenjala oblastniška kultura izsiljevanja in »pogajalskih predlogov« v maniri »pusti ali vzemi«. Kot sem že zapisal pred časom, opevana konsenzualna politika te vlade ni rezervirana za »vladane«, tj. za tiste, ki se jim »vlada«, pač pa predvsem za rivalske elitniške dejavnike, denimo za Janšo ali RKC.

Kljub temu, da oblastniška aroganca in univerzalizacija Kapitala s strani oblastnikov slovenski družbi zarisuje traso, ki so jo že prehodile nekatere srednje- in vzhodnoevropske posocialistične države, ki so bile po menjavi sistema izpostavljene neoliberalističnim šokom in jih (med drugim) »krasi« velika družbena razslojenost, Borata ni nič sram, ko se hvali z nekaterimi rezultati Drnovškovega gradualizma. Na srečanju predsednic in predsednikov, tajnic in tajnikov mestnih in območnih organizacij ter občinskih odborov Socialnih demokratov z »vodjo« SD (v začetku maja), je slednji bleknil, da so v Sloveniji razlike med revnimi in bogatimi najmanjše v Evropi. Že možno, a ne po zaslugi takšnih politik, kot jih vodi in ponuja Boratova vlada. Če bi Drnovšek izvajal takšne reforme, kot jih nudi ta vlada, bi bilo stanje v RS danes podobno »razslojeno«, kot je v vzhodno- in srednjeevropskih državah. Tudi v teh državah so izvajali neoliberalistične reforme »zaradi ljudi« in s pomočjo gesel o obči koristi. To je (bilo) možno zato, ker so elite in oblastniki posocialističnih držav pristali na etiko, Resnico, mitologijo, norme, prakse, ki jih omogoča, spodbuja, širi in brani »univerzalističen« diskurz Kapitala. Na ta diskurz pa je pristala tudi kasta, ki sestavlja vlado in je uzurpirala krmilo SD.

Ideologija, ki pripisuje partikularnim interesom Kapitala občo koristnost in univerzalno veljavnost, se odraža tudi v nekaterih proti-kriznih ukrepih (ne le v Sloveniji, tudi drugje po svetu). Denimo v reševanju velikih bank, revizijskih hiš ipd. Za velike banke se je reklo, da so prevelike, da bi lahko padle. Vlade so se po finančnem krahu zadolževale, nekatere tudi uničevale svoje socialne, zdravstvene, pokojninske sklade in prihranke le zato, da so omogočile finančno »infuzijo« bankam, ki so v obdobju gospodarske rasti na veliko špekulirale, izvajale razne poslovno-finančne trike (brez pravega pokritja) in (zakonske) obvode ter tako v veliki meri prispevale h krizi. V času gospodarske rasti so se veliki dobički privatizirali (tj. končali v privatnih žepih), ko je napočila finančna (in za njo vsesplošna ekonomska) kriza, so se zgube bank podružbile (tj. izgube bank, njih sanacije in reševanje so končali na ramenih vseh davkoplačevalcev). Takšna praksa oblasti je (bila) mogoča, ker oblastniki verjamejo, da so velike (špekulantske) banke obče koristne in da bi njihov bankrot (kot kazen za finančne idr. špekulacije) bil obče škodljiv. Mnoge velike banke so se iz te krize (s pomočjo državnih finančnih infuzij, subvencij idr. privilegijev) pobrale med prvimi, in to tako rekoč brez praske. Kot da se ni zgodilo nič, kot da krize (za njih) nikoli ni bilo. V teh bankah si (vodilni) že lahko izplačujejo nagrade, regrese ipd., lastniki pa dobičke.

V Sloveniji piedestal univerzalnega ni rezerviran le za Kapital, na piedestal Univerzalnega se vse bolj (s pomočjo politične kaste) dviguje tudi RKC. Njena s strani politične kaste izrecno priznana obča koristnost se odraža na mnogih področjih. Npr. v dejstvu, ki duhovne razlikuje od drugih zaposlenih, namreč njim pokojninske in zdravstveno-varstvene prispevke plačuje država, čeprav niso državni uslužbenci. Tak privilegij, ob vsem bogastvu, ki ga je skozi denacionalizacijo nagrabila RKC, je mogoč le, če se (interese in zaposlene v) RKC dojema kot nekaj, kar je nad partikularnim, in če se RKC prizna nek univerzalen pomen, nek pomen in vloga, ki RKC dviga nad »navadne smrtnike« in druge, partikularne dejavnike v družbi. Plačevanje omenjenih prispevkov za duhovne s strani države ni socialni ukrep socialne države, pač pa ukrep, ki izhaja iz 5. člena »Šturmovega« Zakona o verski svobodi, ki cerkve in druge verske skupnosti prepozna kot splošno koristne organizacije. Razglašati posamezne »zasebne« družbene dejavnike za splošno koristne je nesmisel. Bolje rečeno: je politični konstrukt, ki upravičuje in opravičuje arbitrarno ter trajno uzakonjanje (nezasluženih) privilegijev. In je oblika diskriminacije vseh drugih družbenih »zasebnih« dejavnikov, saj so ti očitno dojeti kot partikularni, sebični, morda celo kot obče škodljivi ali nevarni. V sled tega jim zakoni ne nudijo privilegijev v tej ali oni obliki. Lahko bi se reklo tudi takole: duhovnom država plačuje socialno-varstvene prispevke, ker so verske skupnosti s strani politične kaste prepoznane kot obče koristne, vsi drugi zaposleni »zasebniki« v Sloveniji pa si morajo te prispevke plačevati sami (deloma jih tudi delodajalci), in sicer zato, ker jih ta država in politika očitno ne dojemata kot obče koristne. Kdor poklicno moli bogu, je koristen, kdor opravlja kak drug poklic, je očitno splošno nekoristen oz. nepomemben (»zasebni«) dejavnik. Zato ne čudi perverznost vlade, ki ohranja privilegije RKC, medtem ko minister Svetlik v medijih razlaga, kako je socialne države konec in da naj breme socialno-varstvenih prispevkov v vse večji meri nosijo »zasebniki« (pokojninski, zdravstveni zavarovanci). Jasno, ne cerkveni zasebniki, tem privilegiji in status »univerzalnosti« ostajajo, pač pa vsi ostali.

Kaj je do zdaj storila ta vlada, kaj SD, da bi ukinila privilegije farški kasti? Nič. RKC ostajajo privilegiji in priznanje njene splošne koristnosti. In kot je bilo ugotovljeno že prej: tudi Kapital je bil pod to vlado ustoličen na piedestal Univerzalnega in splošno koristnega. V tej državi, celo s pomočjo leve vlade, se bosta, s Cankarjem rečeno, »frak« in »talar« udobno namestila na piedestalu Univerzalnega, s katerega bosta »pisala sodbo« državljanom in državljankam. Dokler bojo na čelu SD in vlade politiki, kot je Borat, »ta, delavska roka« še dolgo ne bo »kovala« slovenske družbe, še manj ekonomije in politike. Slovenija potrebuje stranko, ki bo omenjene »univerzalneže« vrgla s prestola privilegijev! Če naj bi bila ta stranka SD, pa mora slednja s predsedniškega prestola najprej vreči Borata.