Red Book feed

Italijansko razumevanje meje

judy

Ali lahko kdo spodbudi naše Zunanje ministrstvo, da nekaj ukrene glede ponovne italjanske zasedbe (pa čeprav virtualne) Primorske? Mislim, da bi morali zelo hitro in odločno ukrepati.

Podpora Borutu Pahorju

judy

Včeraj sem se imela po dolgem času priložnost pogovarjati z nečakom, ki ima 24 let in študira politologijo. Kar sam je začel pogovor o aktualnem dogajanju. Ob volitvah je povedal, da je volil SD čisto iz pragmatičnega vzroka - samo da SDS ne bi zmagala. Takrat se je bolj ogreval za ZARES, ki ga sicer tudi danes spremlja. Je pa priznal, da mu je Pahor in njegovo ravnanje vedno bolj všeč. Priznal je tudi, da danes ne bi več volil SD samo zato, da ne zmaga SDS ampak tudi zato, ker meni, da se kaže SD v dobri luči, čeprav verjetno poteze, ki jih vleče premier pač niso najbolj popularne. Moj nečak že od nekdaj razmišlja s svojo glavo, večkrat imava zanimive debate,izziva me z raznimi vprašanji in trditvami, na koncu pa me preseneti z zanimivimi rešitvami. Edina kritika vlade, ki jo je omenil pa je ta, da je sedanja vlada pobrala skoraj vse dobre profesorje s FDV.

Lep preostanek deževne nedelje želim!

Trst je naš

judy

Pravkar sem prebrala novico, da Mesič trdi, da so Trst in Istro osvobodili hrvaški partizani! HALO!!! Gospod Mesič je seveda že slišal za 9. korpus, samo v trenutni situaciji mu bolj paše, da nanj pozabi. Mimogrede - celo moj stric, ki s Hrvaško nima nobene zveze, rojen na Primorskem, bil v Gradnikovi brigadi, ki je slovenska brigada v 9. korpusu, je bil tik pred koncem vojne komandant mesta Barkovlje, ki je danes del Trsta. Kako to, da niso na ta mesta imenovali Hrvaških partizanov, če so se že edini tam borili proti Nemcem?

Kot zgodovinarko in Primorko me je izjava res pogrela in sem morala napisati par stavkov. Pa lep pozdrav vsem!

Voščilo!

judy

Vsem želim lepe praznike in vse dobro v letu, ki prihaja! Judita

ta veseli dan kulture

judy

Danes mineva 208 let od rojstva našega pesnika dr. Franceta Prešerna. Vabljeni v kulturne ustanove, ki so danes na široko odprle vrata. Malo duševne hrane tudi ne bo škodilo. Pa lep in prešeren dan želim vsem!

spomini

judy

Ob vem pisanju in spominih na mladost se mi je utrnila ena ideja. Pred nami je kakšne tri mesece zime. Tema jutraj, ko gremo od doma, tema popoldne, ko se vračamo domov. Več bomo doma in v krogu družine, še posebej med prazniki, ki prihajajo. Poglejte skupaj stare slike, vprašajte starše, stare starše, kdo je na njih. zapišite to na hrbtno stran. Mogoče se spomnijo dogodka, ko je slika nastala. Še posebej so zanimive tiste iz vojne in povojnega obdobja, ko so naši starši obnavljali domovino. Pogovarjajmo se, zapisujmo utrinke, to bo za vse skupaj dragoceno. Starejši še posebej radi govorijo o svoji mladosti in če jih bomo poslušali bomo zvedeli marsikaj zanimivega in marsikateri dogodek ne bo ušel iz spomina. Dajmo malo politiko na stran in se imejmo lepo v krogu družine, ob kuhanem vinu in dišečem pecivu. Jaz danes uživam ob starih fotografijah, saj mi je pokojni oče vedno z velikim navdušenjem pripovedoval o njih in zgodbah, ki so se spletle okoli teh fotografij.

29. november

judy

Ob vsem razburjenju, odstopanju in prepričevanju smo kar prezrli današnji datum.

Dragi tovariši in tovarišice - vse najboljše ob dnevu republike - 29. novembru.

Na današnji dan pred 65. leti je potekalo v Jajcu 2. zasedanje AVNOJ-a, kjer so bili postavljeni temelji nove Jugoslavije.

Mimogrede še to - v ponedeljek, 1. decembra mineva 90 let od ustanovitve Kraljevine Srbov Hrvatov in Slovencev (SHS) alo stare Jugoslavije.

Pa lepo praznovanje!

Prijatelji

judy — Thu, 01 Jan 1970 00:00:00 +0000

Mislim, da v nesreči še najbolj potrebuješ prijatelje in podporo. Vsi že dva dni tolčemo po našem predsedniku vlade. Jaz SD nisem volila zato, da bi se rešila Janše, Rupla in še koga - to je bila le kolaterarna škoda. Volila sem levico, ker ji zaupam in mislim, da je sposobnejša voditi našo državo boljše in bolj pošteno. pa saj ni samo Borut v SD.

Dovolj žalostno je, če je nekdo volil SD samo zaradi njega. Jaz sem volila SD in njene predhodnice še preden je Borut postal njen predsednik. Ponosna sem sicer, da je nekdo iz naše generacije danes na tako pomembnem položaju. Mislim, da mu ni lahko. Pomagajmo mu s podporo in ne opluvajmo ga vsakokrat, ko naredi nekaj, kar nam v tistem trenutku ni ravno všeč.

Kar se pa volitev tiče. Ko bodo naslednje se bo pokazalo kaj ljudje mislijo in kakšno oceno dajejo sedanji vladi. Saj vlada ni samo njen predsednik, še manj pa njegov svetovalec za zunanje zadeve. Pokažimo malo optimizma in dobre volje ter pozitivne energije. To bomo še kako potrebovali v prihodnjosti.

Zunaj sneži,večer je romantičen, dajmo Borutu vsaj čez vikend mir, da si malo oddahne in začne reševati pomembnejše zadeve kot pa je en državni sekretar več na vladi.

Komandant Stane

judy — Thu, 01 Jan 1970 00:00:00 +0000

Kljub dežju in čemernemu jesenskemu vremenu je komemoracija na Lokvah pri Črnomlju uspela. Črnomaljski borci so pripravili skromen a hkrati veličasten program, prisotna je bila slovenska vojska, veterani, otroci so zapeli nekaj pesmi. Bilo je lepo. Upam, da še kdaj ponovimo.

LP vsem Judita

p.s. Matram se s slikicami pa ne gre,. Bom poskusila v ponedeljek, ko bom prišla do kakšne strokovne pomoči.

Komandant Stane

judy

Pozdravljeni! V nadaljevanju prilagam članek, ki sem ga ob 60 letnici Stanetove smrti pripravila za literarno revijo Rast, ki izhaja v Novem mestu. Prispevek je bil objavljen v zadnji številki leta 2004 ali v prvi leta 2005. Trenutno je nimam pri sebi, tako, da je ne morem citirati. Le kratek pregled njegovega življenja in dela ter na koncu kratek setnam literature, kjer o tem slavnem partizanskem komandantu lahko preberete še več.

Glede namigovanj o sabotaži, pa predlagam, da si preberete spomine Lada Ambrožiča - Novljana, ki je bil prisoten in tudi ranjen v nesreči in je celoten potek opisal ter tudi ovrgel kakršnokoli sabotažo.

KOMANDANT STANE
(Šestdeset letnica smrti Franca Rozmana – Staneta)

Zastave bojne, počastite mu spomin!
Potem zvihrajte v boj z armado do Ljubljane!
In ves slovenski rod hvaležno v pozne dni junakov slavnih naj spomin časti!
Od zmag do zmag nas vodil je tovariš Stane.

Tako se zaključuje pesem, posvečena legendarnemu partizanskemu komandantu Stanetu, ki je življenje izgubil sredi Bele krajine v nesreči pri preizkušanju novega orožja. Lansko jesen je minilo 60 let od takratnih dogodkov, ko je v bolnišnici v Kanižarici pri Črnomlju, kljub naporom zdravnikov, podlegel hudim poškodbam komandant Glavnega štaba narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Slovenije (GŠ NOV in POS) Franc Rozman – Stane.

Kdo je bil ta po postavi mali človek, ki je že za življenja postal legenda in še danes poznan preprosto kot komandant Stane.

Franc Rozman se je rodil v ljubljanski porodnišnici 27. marca 1911 očetu Francu Rozmanu in materi Marjani, roj. Stare. Družina malega kmeta je s štirimi otroci, France je bil tretji, živela na kmetiji v Spodnjih Pirničah. Očeta so izgubili na ruski fronti že kmalu po začetku 1. svetovne vojne. Po vojni pa so za vse Rozmanove otroke sledila leta težkega življenja vojnih sirot. Mati je v želji za boljšim življenjem z novim partnerjem odšla za nekaj let v Italijo, otroke pa prepustila sirotišnici in rejnikom.

Na Franca Rozmana sta že v zgodnjih letih močno vplivala njegov učitelj Alojzij Macarol, primorski begunec iz Šempolaja, ki je svojim učencem v ljudski šoli v Zgornjih Pirničah vcepljal močno narodno zavest in pa Francetov skrbnik Valentin – Tine Rožanc, železniški delavec in predvojni komunist, ki je poskušal celi Rozmanovi družini čim bolj pomagati, predvsem pa obema fantoma omogočiti čim boljšo bodočnost.

Mladi Franc se je pri 15. letih začel učiti pekovskega poklica pri Lovru Cimpermanu. Mojstru je bil zaradi pridnosti in marljivosti všeč in Franc je kmalu postal skoraj član družine. Kot pekovski vajenec je bil zelo uspešen in kmalu je že postal pomočnik. Vse do odhoda na služenje vojske leta 1932 v Novi Sad je ostal pri Cimpermanu. Po vrnitvi domov ni dobil stalnega dele. Preživljal se je s priložnostnimi deli in celo poskušal sam voditi pekarijo. Pri tem ni bil ravno uspešen, saj je zaradi dolgov bankrotiral.

Po vseh peripetijah in ker doma ni več videl bodočnosti, se je odločil da odide v Španijo in se tam pridruži republikanski vojski. 1. oktobra 1936 kot eden prvih Jugoslovanov vstopi v špansko republikansko vojsko. Kmalu so se pokazale njegove vojaške sposobnosti, opravil je tečaj v podoficirski šoli in uspešno napredoval do komandanta bataljona. Tik pred začetkom 2. svetovne vojne so bile republikanske enote v Španiji poražene in Rozman se je z drugimi pripadniki mednarodnih enot ter nasprotnikov Frankovega režima umaknil v Francijo, kjer so pristali v begunskih taboriščih.

Rozman se je vrnil v domovino šele julija 1941. Takoj po prihodu je tako kot tudi mnogi drugi španski borci navezal stike z Osvobodilno fronto in vodstvom narodnoosvobodilnega boja. Z vojaškimi izkušnjami iz Španije je pomagal prvim partizanskim enotam, ki so delovale v okolici Ljubljane. Jeseni 1941 je po nalogu vodstva NOG odšel na Štajersko, da bi prevzel poveljstvo nad Štajerskim bataljonom. Tako se je začela vojna pot komandanta Staneta.

Iz tega časa je kar nekaj zanimivih opisov prvih srečanj s komandantom Stanetom. Vsi pa so si enotni v enem – pričakovali so postavnega komandanta, oblečenega v svetlečo uniformo, roko pa jim je podal majhen možakar v zmečkani lovski obleki, z lovskim klobukom na glavi in čikom v ustih. Vendar pa je ta prvi vtis kmalu zamenjalo življenje v partizanskem taboru, red in disciplina ter pretehtana beseda komandanta Staneta.

Štajerski ali 2. partizanski bataljon sta njegov komandant Stane in politični komisar Dušan Kveder – Tomaž, tudi španski borec, v začetku leta 1942 pripeljala na Dolenjsko. Utaborili so se na Pogledu, med Ljubljano in Grosupljim. Tu so se pripravljali na nove akcije in urili novince, ki so prihajali v partizane v prvi vojni zimi.

Konec marca se je enota, ki je štela borcev že za tri bataljone, premaknila proti Kremenjeku v bližini Šumberka, kjer je bila 4. aprila 1942 ustanovljena 1. partizanska brigada na Slovenskem. Komandant je postal Franc Rozman – Stane, politični komisar pa Dušan Kveder – Tomaž. Brigada se je kmalu preimenovala v Drugo grupo odredov in po hudih bojih prišla na Štajersko, kjer je nato nadaljevala svojo bojno pot.

Stanetova vojaška sposobnost se je stopnjevala in 13. julija 1943 je postal komandant Glavnega štaba narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Slovenije. Prav na tem mestu pa je pustil neizbrisni pečat v zgodovini narodnoosvobodilnega boja na Slovenskem.

Vinko Blatnik je v knjižici Komandant Stane z nekaj besedami strnil njegov pomen in razlog za tako priljubljenost: …Če naj torej velja ugotovitev, da je Stane uspešno uveljavil vlogo in pobudo komandanta glavnega štaba NOV Slovenije, moramo še posebej poudariti, da se je prav tako ali pa še bolj uspešno uveljavil v neposrednem stiku z vojaškimi enotami in njihovimi poveljstvi. Njegove osebne lastnosti: neposrednost, tovarištvo, umirjenost, iniciativnost in zavzetost ter osebna skromnost so bile razlog, da je Stane na splošno veljal za ljudskega komandanta, ki je bil med partizani resnično priljubljen… K temu lahko dodamo še to, da je prav zaradi vsega naštetega še za življenja postal legenda.

Prav te njegove človeške lastnosti so ga prisilile, da je kot komandant sodeloval tudi pri preizkusih novega orožja. Tako je bilo tudi usodnega 7. novembra 1944, ko so se v Glavnem štabu, ki je takrat domoval v vasi Lokve pri Črnomlju, odločili, da bodo preizkusili nove minomete, ki so jih kot vojaško pomoč poslali angleški zavezniki. Zgodba o tej tragediji je bila že neštetokrat napisana in povedana, pa tudi razne interpretacije ter namigovanja o sabotaži in namernem uboju priljubljenega komandanta. Pričevanja prisotnih, med njimi naj omenim le Lada Ambrožiča – Novljana, še enega legendarnega partizanskega poveljnika, ki je bil ob nesreči prav tako ranjen, govorijo o nesreči in nesrečnem naključju poškodovane tretje mine, ki je eksplodirala v cevi. Dva sodelujoča sta bila na mestu mrtva, ostali pa so bili ranjeni. Najhuje prav komandant Stane.

Vse ranjene so odpeljali v Kanižarico, kjer je v prostorih nekdanje gostilne delovala civilna partizanska bolnišnica. Kljub takojšni operaciji in trudu zdravnikov pa so bile rane prehude in komandant Stane jim je po nekaj urah podlegel.

Lado Ambrožič – Novljan je tako opisal zadnje trenutke v življenju poveljnika slovenskih partizanov: …Začelo se je že mračiti, ko so prinesli operiranega Staneta. Položili so ga na prazno posteljo poleg mene. Toda Stane ni živel dolgo. Ko so ga prebudili iz narkoze, se je nekaj časa še oglašal, toda na vprašanja je odgovarjal z vedno bolj slabotnim glasom. Potem se je oglasil ženski jok. To je bilo njegovo dekle Marta. … Tako je končal svoje življenje komandant Stane, sijajni borec za svobodo svojega naroda, slovenski vojskovodja…

Mrtvega komandanta so položili na mrtvaški oder v črnomaljskem kulturnem domu. Množice partizanov in domačinov so se poslovile od njega. Pokopali so ga na skritem kraju v roških gozdovih blizu nekdanje vasi Sredgora. Aprila 1949 so njegove posmrtne ostanke prekopali in jih prenesli v grobnico narodnih herojev v Ljubljani, kjer je legendarni komandant našel svoj končni počitek.

Njegov pomen ni samo v njegovi priljubljenosti med soborci. V času njegovega poveljevanja so se slovenske partizanske enote preoblikovale v pravo slovensko vojsko z ustreznimi enotami, rodovi in službami ter vojaškimi zalednimi ustanovami. Da je bila to res slovenska vojska, priča tudi dejstvo, da je poveljevanje potekalo v slovenskem jeziku, kar je zasluga tudi takratnega komandata Glavnega štaba Franca Rozmana – Staneta, ki je maja 1944 podpisal ukaz o slovenskem poveljevanju in rabi slovenščine v narodnoosvobodilni vojski Slovenije.

Njegovi soborci se ga še vedno spominjajo, mlajše generacije manj. Danes nas na legendarnega komandanta spominjajo tudi spominska obeležja, vendar tudi teh v naglici vsakdanjega življenja skorajda ne opazimo več. Pa kar nekaj jih je v na Dolenjskem in v Beli krajini, ki nas spominjajo na njegovo delo in ohranjajo spomin nanj.

V Lokvah pri Črnomlju stoji na mestu, kjer je stalo naselje lesenih barak Glavnega štaba, spominski steber, ki opozarja obiskovalce na tragično nesrečo, ki se je zgodila na tem mestu. Spomenik je bil postavljen leta 1952, izdelan pa po načrtih arhitekta Branka Kocmuta.

V Kanižarici je bila na stavbi, v kateri je od začetka leta 1944 pa do konca vojne delovala Partizanska civilna bolnišnica in v kateri je umrl komandant Stane, leta 1954 odkrita spominska plošča.

Ob cesti, ki pelje od Sredgore proti Ribniku na Kočevskem Rogu, je bil v bližini prvega groba komandanta Staneta, leta 1973 postavljen granitni steber z izpisanim posvetilom.

V Novem mestu stoji pred Spominsko ložo doprsni kip Franca Rozmana – Staneta, delo akademskega kiparja Jakoba Savinška. Po partizanskem poveljniku se imenuje tudi ena glavnih ulic v mestu, ki pelje iz Glavnega trga do križišča z Seidlovo cesto.

Literatura:

1. Vinko Blatnik, Komandant Stane, Glavni odbor ZZB NOB Slovenije, Komisija za informativno, propagandno in promocijsko dejavnost, Ljubljana, 1999;
2. Lado Ambrožič – Novljan, Po čem je zmaga, Maribor, 1988,
3. Vodnik po partizanskih poteh, Ljubljana, 1978;
4. Enciklopedija Slovenije, knjiga 10, Ljubljana, 1996;

ohranjanje spomina

judy — Thu, 01 Jan 1970 00:00:00 +0000

Za nekaj časa sem vržena iz aktivnega življenja (rahla poškodba noge) in lahko več časa namenim razmišljanju. Pa mi je prišla na misel naslednja ideja. V oktobru, še posebej pa okoli 1. novembra bomo veliko hodili po pokopališčih. Na večini pokopališč so tudi grobovi padlih partizanov. Spomnimo se tudinjih in jim prižgimo svečo. Pa tudi na bo nič narobe, če bomo mogoče ob urejanju družinskih grobov pogledali še na partizanske in jih, če je potrebno počistili, da ne bodo izgledali tako zapuščeno. Menim, da se ne bo niče jezil. kaj pravite? Glede na to, da smo se sami uvrstili v skupino borcev za vrednote NOB bo tako dejanje še najmanj kar lahko naredimo za ohranjanje spomeina na tiste, ki so za našo svobodo darovali življenja.