Red Book feed

C:>Lahovnik/Pavliha/Turk/SystemError

lukajuri — Thu, 01 Jan 1970 00:00:00 +0000

Včeraj smo bili priča zanimivi razpravi, ki jo je vodilo pet javnih osebnosti, s katero se predlaga „reset“, oziroma ponovni zagon Slovenije. Nenavadno se nam zdi, da so med predlagatelji „reseta“ Slovenije tudi trije bivši ministri in en bivši visoki državni uradnik, za katere lahko v računalniškem žargonu rečemo, da so ta slovenski „računalnik“ že uporabljali in zdi se, da so s svojim delom predvsem zapacali njegov trdi disk. Zadnji med njimi, ki je uporabljal ta računalnik, nam je na primer za seboj pustil največjo afero slovenske energetike, 6. blok TEŠ, na gospodarskem področju pa vidnih rezultatov ni bilo.

Menimo, da tu ne gre za vprašanje ponovnega zagona, saj bi s tem dosegli le to, da bi se ob izvajanju istih programov pojavili isti problemi. Slovenski računalnik je postal počasen zato, ker je njegov glavni procesor (državna uprava) star in okoren. Z resetiranjem in brez posodobitve torej ne bi dosegli ničesar in bi se problem ponovil, pri ugašanju in ponovnem zagonu pa bi izgubljali potreben čas in energijo.

Namesto ponovnega zagona svetujemo drugačen poseg: posodobitev procesorja, da bo lahko računalnik hitrejši in močnejši, poleg tega pa nov operacijski sistem, ki naj bo odprtokodni in ki naj omogoča večjo sodelovanje, participacijo javnosti. Kar sledi je, da za posodobitev potrebujemo bistveno več napora, kot ga zahteva le „reset“. Za uspešno posodobitev potrebujemo spremembe, torej reforme. To pa je to, kar vlada dela, njej pa želimo svetovati, da se poleg pomembnih in velikopoteznih reform na zakonodajnem področju, odločneje loti tudi operativnih. Le s temi bo namreč državna uprava, torej glavni proces slovenskega „računalnika“, postala bolj sodobna, hitra in učinkovita. Sami pa priporočamo tudi dober protivirusni sistem, da bo znal izločiti kakšnega Trojanskega konja, ki se ponuja kot alternativa, v resnici pa bi še bolj zažrl naš trdi disk.

Dejan Levanič, Matevž Frangež, dr. Luka Juri, poslanci

Pobuda za davčno omejevanje embalaže

lukajuri — Thu, 01 Jan 1970 00:00:00 +0000

Spoštovani

Minister za okolje in prostor

dr. Roko Žarnić

Ljubljana, 13. oktober 2010

Embalaža predstavlja velik del odpadkov, ki jih ljudje dnevno proizvajamo, njegov delež med vsemi odpadki pa je celo v porastu. Skoraj karkoli danes kupimo je obdano z razkošno embalažo, ki pa ima le vlogo shranjevanja kupljenega izdelka in postane odpadek praktično takoj, ko je izdelek v rokah kupca.

Slovenija je doslej naredila nekaj korakov v smer urejanja ločenega zbiranja odpadkov in reciklaže, v katerem igra embalaža pomembno vlogo. Je pa naredila razmeroma malo pri poskusih, da bi se omejilo pretirano proizvodnjo nepotrebne embalaže. Trenuten način obdavčitve embalaže je neučinkovit, saj ne spodbuja ne reciklaže, ne zmanjševanja same proizvodnje embalaže. Kar bi morali doseči je, da se predvsem zmanjša proizvodnjo embalaže na začetku in da se pri ponujanju proizvodov poskuša to storiti na čimbolj okolju sprejemljiv način, torej ne s čim več, ampak čim manj nepotrebnega materiala, kot so plastični ali papirnati ovitki, stiropor ali pa brezplačne nakupovalne vrečke, ki se ga po prvi uporabi odvrže.

Eden od razlogov za neučinkovitost je sedanje stanje obdavčitve embalaže na podlagi vrednosti, ki jih določa Uredba o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi nastajanja odpadne embalaže. Trenutna obdavčitev je občutna le za embalažo narejeno iz PVC, medtem ko pa je za ostalo simbolična, država pa od tega ostalega dobi borih 400 tisoč evrov letno. Kot primer gre navesti brezplačne nakupovalne vrečke: te so glede na njihovo povprečno težo obdavčene z 0,00000459€ na vrečko, torej praktično nič. Drugače rečeno, da se pobere 1€ davka na embalažo z naslova nakupovalnih vrečk, jih je potrebno skupaj zbrati kar 217.865. Davek na takšno embalažo bi bilo zaradi tega smiselno dvigniti tako, da se proizvajalcem ne bi škodilo, hkrati pa bi se jih spodbudilo k bolj racionalnemu in okolju prijaznemu ravnanju z embalažo, torej z nečem, česar potem, ko prinesemo kupljen izdelek domov, sploh ne potrebujemo več in odvržemo.

Zato predlagamo, da se Uredba o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi nastajanja odpadne embalaže ustrezno spremeni tako, da uvede še vedno sprejemljive dajatve, ki pa bodo vendarle imele omejevalni učinek pri proizvodnji embalaže. To pa bo prispevalo k zmanjšanju količine proizvedenih odpadkov, z očitnimi pozitivnimi učinki.

Predlagamo, da se spremeni število enot obremenitve za posamične kategorije embalaže in s tem spremeni obdavčitev. Po tem novem predlogu, bodo na primer plastične vrečke obdavčene z 0,002 evrov davka, kar je še vedno popolnoma sprejemljivo, vendar že pomeni dodatno spodbudo industriji, da proizvodnjo embalaže vseeno poskuša omejiti.

Točneje predlagamo, da spremenite enote obremenitve za posamezne kategorije embalaž tako, kot sledi iz spodnje tabele.

	vrsta embalaže	število enot obremenitve
a.1.	papir, karton in lepenka	6
a.2.	plastika: polimeri iz vinil kloridov ali drugih halogeniranih olefinov	1500
a.3.	plastika iz drugih snovi	16
a.4.	les, palete, zabojaste palete in druge nakladalne plošče iz lesa, druga lesena embalaža in njeni deli	4
a.5.	kovine: pločevinke in druge oblike materiala	6
a.6.	steklo	6
a.7.	keramika, tekstil, pluta, slama in dugi materiali biološkega izvora	6
b.1.	krožnik ali kozarec za enkratno uporabo, škatla za hrano, vrečka za sendviče ali vrečka za polnjenje ali ovijanja blaga iz papirja	300
b.2.	krožnik ali kozarec za enkratno uporabo, škatla za hrano, vrečka za sendviče ali vrečka za polnjenje ali ovijanja blaga iz plastike: polimeri iz vinil kloridov ali drugih halogeniranih olefinov	1500
b.3.	krožnik ali kozarec za enkratno uporabo, škatla za hrano, vrečka za sendviče ali vrečka za polnjenje ali ovijanja blaga iz plastike iz drugih snovi	500
b.4.	biološko razgradljiva plastika ali papir	0,1
b.5.	drugi materiali	300

Hkrati predlagamo, da dodatne proračunske prihodke na račun teh dajatev namenite projektom, ki ciljno zmanjšujejo vpliv odpadne embalaže na prostor, od vzpostavitve in ojačitve sistemov za zbiranje embalaže in njeno reciklažo, do ukrepov za izobraževanje javnosti o načinih, kako proizvajati čim manj odpadne embalaže in kako čim bolje omogočiti njeno recikliranje.

S spoštovanjem,

dr. Luka Juri, Tadej Slapnik, Dejan Levanič, Vito Rožej, Matevž Frangež, Jani Kikelj

Pobuda vladi: donacija Greenpeace-u: Slo

lukajuri — Thu, 01 Jan 1970 00:00:00 +0000

Vlada naj zgrešen vojaški nakup spremeni v najboljšo in svetovno najbolj prepoznavno okoljevarstveno potezo v zgodovini naše države

Spoštovani,

Slovenija je pred nekaj tedni v Rusiji prevzela bojno ladjo Triglav, ki je tako postala največje plovilo slovenske mornarice, a po mojem mnenju tudi največja vojaška neumnost po nakupu oklepnikov 8x8 Patria. Kot Primorec menim, da je takšna bojna ladja za slovenske morske razmere popolnoma neustrezna, naše terjatve do Rusije pa so z odločitvijo Janševe vlade o nakupu tega plovila izpuhtele v kup neuporabnega železja. To pa ni vse, saj se sedaj odpira vprašanje, kam to ladjo privezati, poleg tega pa bomo z njo imeli tudi visoke stroške, ki jih bomo morali kriti davkoplačevalci in davkoplačevalke. Ker pa vemo, v kakšnem stanju so slovenske javne finance nisem prepričan, da bomo med vsemi pomembnimi nalogami naše države našli sredstva za vzdrževanje „morske bojne igračke". Hkrati pa vam kot Koprčan tudi zagotavljam, da ladja Triglav v Kopru ni dobrodošla in da bi bilo bolje, da bi jo privezali kje drugje.

Zato vladi predlagam rešitev, s katero lahko zgrešen vojaški nakup spremenimo v najboljšo in svetovno prepoznavno ter spoštovano okoljevarstveno potezo v zgodovini naše države. Poleg tega bi takšna rešitev Slovenijo rešila pred visokimi stroški vzdrževanja plovila in pred prostorsko dilemo, kam ladjo privezati. Konec koncev pa bi neuporabno bojno ladjo spremenilo v svetovno najbolj koristno okoljevarstveno plovilo: v tretji Greenpeace-ov „Rainbow Warrior". Mednarodna okoljevarstvena organizacija Greenpeace namreč prav v tem času zbira sredstva za izgradnjo novega „Mavričnega bojevnika", ki bo nadomestil sedanje dotrajano plovilo iz leta 1957, ki tej organizaciji služi od leta 1989, štiri leta po francoskem bombnem napadu na prvo Greenpeace-ovo plovilo. Vladi tako predlagam, da plovilo podari mednarodni organizaciji Greenpeace, ta pa ga preimenuje, namesto v „Rainbow Warrior 3", v „Rainbow Warrior Triglav". Prepričan sem, da bo ladja v rokah mednarodne okoljevarstvene organizacije svetu in posledično tudi nam služila dosti bolje, kot če bo „čofotala" v našem morju. Ker gre za ladjo z vojaško zasnovo se bo tudi mnogo lažje kosala s kitolovkami in drugimi plovili, katerim Greenpeace poskuša preprečiti škodovanje našemu skupnemu morju.

V zameno naj Slovenija prevzame Greenpeace-ovo dotrajano ladjo Rainbow Warrior 2, jo priveže ob slovenski obali in spremeni v okoljevarstveni muzej, ki bo nedvomno postal svetovna atrakcija. Tako bo naša država pridobila mednarodni ugled, svetovno prepoznavnost in namesto novih vojaških stroškov, nove turistične prihodke.

S spoštovanjem,

Luka Juri, poslanec

Zakaj ZA arbitražni spoRAZUM?

lukajuri

http://vimeo.com/12128985

Študentski strel v koleno

lukajuri — Thu, 01 Jan 1970 00:00:00 +0000

Zelo žalostno je bilo opazovati nasilni razvoj današnjih študentskih demonstracij. Odločitev za shod sem razumel kot želja študentov, da glasneje opozorijo na nasprotovanje konceptu malega dela, za katerega tudi sam mislim, da ga je potrebno še izboljšati.

Žal pa se je tisto, kar bi moral biti vrhunec študentske zahteve po večjem dialogu sprevrglo v vrhunec nasilja, katerega od osamosvojitve Slovenije še ni bilo. Današnje demonstracije pomenijo študentski „strel v koleno", saj kako bo, po vsem tem izbruhu nasilja, še mogoče resno jemati zahteve po nadaljnjem dialogu?

Ponosen, da sem mentalno zaostal

lukajuri

Včeraj smo lahko poslušali tri slovenske modrece, prof. Franceta Bučarja, prof. Tineta Hribarja in Borisa Pahorja. Priznam, da sem z nekoliko presenečenja izvedel, da sem del skupnosti mentalno zaostalih ljudi, ker podpiram arbitražni sporazum.

Morda se trojica Bučar / Hribar / Pahor ni zavedala, da je z oceno, da podpora arbitražnemu sporazumu pomeni mentalno zaostalost, kot tako označila velik del slovenske javnosti, morda (to bomo videli na referendumu) celo večino. Najverjetneje pa sem motim, ker sem mentalno zaostal.

Morda se tudi ni zavedala, da je nastopila podobno kot italijanski premier Silvio Berlusconi, ko je izjavil, da kdor voli levico je k... no, uporabil je pač barvit metaforičen izraz. Ampak najverjetneje se motim, ker sem mentalno zaostal.

Trojica je izjavila, da arbitražni sporazum ne zagotavlja stika Slovenije z odprtim morjem. Besedilo sporazuma pa govori prav obratno, saj izrecno določa, da mora arbitražno sodišče določiti „stik Slovenije z odprtim morjem”. Ampak najverjetneje se motim, ker sem mentalno zaostal.

Izjavila je tudi, da je sporazum slab za Slovenijo. V njegovem besedilu pa berem, da se pri določitvi meje na morju uporablja, poleg mednarodnega prava, tudi načelo pravičnosti, na kar je Slovenija cel čas vztrajala, Hrvaška pa tega do zadnjega trenutka ni želela sprejeti. Berem tudi, da lahko s tem sporazumom na način, ki Sloveniji zagotavlja stik njenega ozemlja z mednarodnimi vodami, rešimo dvajsetletno vprašanje meje in tako odpremo novo poglavje v odnosih z našo južno sosedo. Njen vstop v Evropsko unijo pa bo prinesel veliko prednosti tudi Sloveniji in predvsem slovenskim podjetjem, ki težko čakajo na trenutek, ko se jim bo moral odpreti tudi hrvaški trg. Ampak najverjetneje se motim, ker sem mentalno zaostal.

Šestega junija bom zaradi vsega navedenega z vso odgovornostjo in optimizmom v svetlo prihodnost naše države glasoval za razum in za arbitražni sporazum. Pa če bom zaradi tega opredeljen kot mentalno zaostal, bom na to ponosen.

Upor proti okupatorju prinesel Primorsko

lukajuri — Thu, 01 Jan 1970 00:00:00 +0000

Zgodovina nas uči, da je bil v času druge svetovne vojne slovenski narod razdeljen, a da je prevladalo partizansko gibanje, organizirano v Osvobodilno fronto. To gibanje je Slovenijo popeljalo do zmage nad nacifašizmom, predvsem pa ji je prislužilo velik kos narodnega ozemlja, in sicer Primorsko. Načrti so bili sicer še bolj velikopotezni, saj naj bi dobili še Trst, kar pa so nam onemogočile zavezniške sile.

Zato so trditve prvaka SDS-a, Janeza Janše, češ da so takratne levičarske sile pod vodstvom komunistov ozemlja izgubile, krivične in lažne. Če bi želeli manipulirati z zgodovino bi lahko celo zatrdili, da če bi oblast takrat pridobili Janševi politični predniki na desnem političnem polu, ne samo to, da danes v Sloveniji ne bi imeli Primorske, ampak bi nekje do Ljubljane govorili italijansko, v Prekmurju madžarsko, drugod pa nemško. Ker pa se to ni zgodilo in je domobransko gibanje doživelo enako usodo kot okupator, smo lahko danes ponosni, da je vsem nam in Sloveniji Osvobodilna fronta prinesla, poleg svobode, tudi Primorsko.

Dobro bi bilo se tega spominjati tudi, ko bomo v kratkem praznovali dvajsetletnico prve demokratične slovenske vlade pod vodstvom Lojzeta Peterleta. Vlade, ki je dosegla marsikaj in je v sodelovanju z opozicijskima SDP-ZKS in LDS-ZSMS celo izpeljala projekt osamosvojitve, čeprav ji ni uspelo primerno poskrbeti za južno mejo. Prav v času, ko je bil Janez Janša sekretar za ljudsko obrambo so se namreč postavljale kontrolne točke na meji med Slovenijo in Hrvaško in če bi Slovenija vztrajala, da smejo Hrvati postaviti svoje zabojnike na vrhu Kaštela, ne pa ob reki Dragonji, bi bilo stanje v Sečovljah in Piranskem zalivu danes najverjetneje drugačno. Da se s tem takrat vlada ni ukvarjala, saj je morala med osamosvojitvijo skrbeti za številne druge izzive, ji ne gre očitati, vendar je prav, da vsak nosi odgovornost za svoja dejanja – tudi Janez Janša.

Šestega junija bomo imeli priložnost, da čimbolj trezno in premišljeno odločimo, ali želimo zapreti dolgoletni mejni spor s sosednjo Hrvaško. Arbitražni sporazum, ki je priložnost za to, nam omogoča določitev stika Slovenije z odprtim morjem in uporabo načela pravičnosti, tako da se odločitve arbitrov nimamo kaj bati. Gre za sporazum, ki močno ustreza interesom Slovenije in ki bo najverjetneje prinesel podoben dogovor, kot sta ga že parafirala nekdanja premierja Janez Drnovšek in Ivica Račan.

Če se bomo odločili za podporo sporazumu, ne bomo le elegantno zaprli vprašanje meje in stika Slovenije z odprtim morjem s tem, da bo oboje, po navodilih arbitražnega sporazuma, dokončno določilo arbitražno sodišče, ampak predvsem odprli novo poglavje v odnosih z našo sosedo, ki bo lahko nadaljevala pot pridruževanja Evropski uniji, Slovenija pa bo tudi na jugu dobila novo evropsko partnerico, s katero bodo lahko naša podjetja bistveno lažje trgovala, stabilnost ki jo prinaša Evropska unija pa bo počasi začela prihajati tudi na Zahodni Balkan.

Slovencem v BiH kratene pravice

lukajuri — Thu, 01 Jan 1970 00:00:00 +0000

Poslanec SD Luka Juri je danes v pisnem poslanskem vprašanju zunanjega ministra Samuela Žbogarja vprašal, ali je Slovenija v dvostranskih pogovorih s predstavniki BiH že odprla vprašanje kratenja pravic Slovencem do pokojnine v Republiki srbski ter če zaradi tega namerava uvesti kake ukrepe v odnosu do BiH in njenih entitet.

Kot pojasnjuje Juri, 148. člen zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju Republike srbske določa, da če upravičencu zaradi odsotnosti z registriranega naslova določen čas ni mogoče izplačati pokojnine, mu je na zahtevo upravičenca ni mogoče izplačati naknadno.

Takšna ureditev je po oceni Jurija nepravična do vseh tistih, ki so bili med vojno prisiljeni zapustiti svoje domove in zbežati ter seveda niso mogli pravočasno sporočiti spremembe naslova. Danes pa jim je pravica do izplačila pokojnine, nekaterim tudi za celo desetletja, odvzeta, češ da izplačilo ni bilo mogoče zaradi odsotnosti upravičenca.

Kot primer je navedel neimenovanega slovenskega državljana, ki mu je bila pravica do izplačila pokojnine od leta 1993 do 2003 odklonjena, čeprav pokojnina ni bila posledica prebivanja v eni ali drugi državi, ampak dela skozi celo življenje. Juri meni, da je prav, da Slovenija, ki poskuša uveljaviti pravico za tuje državljane, ki so ali še vedno živijo v Sloveniji, zahteva za svoje državljane enake standarde, so še sporočili iz poslanske skupine SD.

(STA)

Tudi SDS krvava pod kožo

lukajuri — Thu, 01 Jan 1970 00:00:00 +0000

Spotikanje okoli domnevnega ponarejanja izpita s strani poslanskega kolega Branka Mariniča iz SDS so bila doslej osnovana na domnevah in brez oprijemljivih dokazov, osnova celotne zgodbe pa je verjetno le "plonk listek", ki se – resnici na ljubo – pogosto znajde med izpitnimi klopmi. Vsi vemo, da "plonkanje" ni v redu, pa je ne glede na to tako razširjeno, tako so zahteve po odstopu zato, ker naj bi si tudi Marinič kdaj na takšen način pomagal, verjetno pretirane.

Pred dnevi pa se je v "afero" nerodno vmešal predsednik SDS Janez Janša. Ob poskusu, da bi obranil strankarskega kolega, je pokazal, da je SDS prav toliko krvava pod kožo, kolikor so (vse) druge stranke. Utemeljitev obrambe Mariniča je namreč slonela na logiki, da kar je naredil je sicer moralno sporno, ni pa nezakonito.

Zanimiva razlaga, ki močno spominja na obrambo predsednika Zares Gregorja Golobiča, ko je javnost izvedela, da je lagal o svojem premoženjskem stanju. Ker je tega korektno prijavil protikorupcijski komisiji namreč ni storil nezakonitega dejanja, še vedno pa je moralno sporno, da je svojo 10% lastništvo Ultre zatajil javnosti, oziroma se je glede tega gladko zlagal.

Takrat je SDS motilo prav to, da kako si upa minister odgovarjati, da ne misli odstopiti, češ da formalno ni zagrešil nezakonitega dejanja, ko pa se je do javnosti vedel nemoralno. Danes, ob podobni zgodbi, kjer nezakonitega dejanja verjetno ni bilo, vseeno pa je bilo moralno sporno, pa je Janša uporabil prav isto Golobičevo logiko, da bi obranil Mariniča.

Nauk, ki ga lahko iz te zgodbe povlečemo je verjetno ta, da rek "ne stori drugim tistega, kar ne želiš, da drugi storijo tebi" presneto velja tudi v politiki. SDS-ov predsednik se je namreč moral spustiti s svojega moralnega piedestala obsodbe Golobiča in pokazati, da je SDS vsaj toliko krvava pod kožo, kot vsi ostali – tudi sam je namreč pokazal, da je sodba in ocena veliko krat odvisna ne od tega, kar počnemo, ampak kdo je obsojenec in kdo sodnik...

Dobrodošel v resničen svet, gospod Janša.

Za "mehkejši" prehod na digitalno TV

lukajuri — Thu, 01 Jan 1970 00:00:00 +0000

Trije poslanci SD dr. Luka Juri, Matevž Frangež in Dejan Levanič so na ministrico za kulturo mag. Majdo Širca decembra lani naslovili poslansko vprašanje glede prehoda na digitalni televizijski signal in plačevanja naročnine za RTV.

Namreč analogni televizijski signal bo do konca leta 2010 v celoti nadomestil digitalni, kar od porabnikov storitev oz. naročnikov RTV Slovenija terja ali nakup televizije z digitalnim pretvornikom (v kolikor le te nimajo) oz. nakup pretvornika signala ali pa si bodo morali preko komercialnih ponudnikov uporabniki zagotoviti prenos signala kabelske ali IP televizije.

Kot opozarjajo poslanci se tako zdi nesprejemljivo, da bodo morali uporabniki plačevati obvezno RTV naročnino, kljub temu, da zaradi finančne nezmožnosti spremembe signala ne bodo mogli spremljati televizijskega programa. Poslanci so s strani ministrice za kulturo prejeli odgovor (glej pripetek), h kateremu pa želijo dodatno obrazložitev predvsem v delu, ki se nanaša na vprašanje finančno sprejemljivega prehoda na digitalni sprejem za najbolj finančno ranljive skupine. Hkrati pa opozarjajo tudi na smotrnost podaljšanja vzporednega oddajanja digitalnega in analognega signala do meje, kot jo še dopuščajo sklepi konference v Ženevi (do leta 2015), kar bo olajšalo nujo po nakupu digitalnega pretvornika ter na problem prehitrega ukinjanja analognega signala ob meji, kar bi sprejemanje RTV signala s strani Slovencev v Italiji, zaradi drugačnega formata predvajanja, onemogočilo.

Poslansko vprašanje: digitalni TV signal

lukajuri — Thu, 01 Jan 1970 00:00:00 +0000

Spoštovana ministrica Majda Širca,

Analogni televizijski signal, preko katerega velika večina slovenskih gospodinjstev spremlja televizijske programe, med njimi tudi programe RTV Slovenija 1 in 2, bo aktiven le še do konca leta 2010, ko ga bo v celoti nadomestil digitalen televizijski signal.
Domnevamo, da velik del slovenskih gospodinjstev nima televizijskih aparatov z digitalnim sprejemnikom, zato jim bo onemogočeno spremljanje javnih RTV programov. Če bodo to želeli, bodo morali bodisi kupiti nov televizor z digitalnim sprejemnikom, kupiti pretvornik, ki stane preko 50€ ali pa si preko komercialnih ponudnikov zagotoviti prenos signala kabelske ali IP televizije. Pri tem bodo prizadeti predvsem starejši sloji prebivalstva, ki kabelske ali IP televizije ne potrebujejo, imajo pa starejše TV sprejemnike. Omenjeni spadajo tudi med socialno najšibkejše, tako da bi dodaten strošek za nakup pretvornika predstavljal veliko in nepravično breme.
Po drugi strani imamo ureditev obveznega plačevanja RTV prispevka, razen če izrecno izjavijo, da ne razpolagajo s TV sprejemnikom. Zaradi spremenjenega signala se bo tako veliko ljudi znašlo v položaju, ko bodo razpolagali s TV sprejemnikom, ki pa jim gledanja televizijskega programa ne bo omogočal, še vedno pa bodo morali plačevati RTV prispevek.
Spodaj podpisani poslanci menimo, da je takšno stanje nesprejemljivo in pričakujemo, da boste kot ministrica, odgovorna za to področje, ukrepala. Zato sprašujemo, kakšne aktivnosti nameravate izvesti, da bi še naprej omogočili javni dostop do RTV signala brez dodatnih stroškov za gledalce (nakup pretvornika ali preklopa na kabelsko oziroma IP televizijo).
Menimo, da bi bilo smiselno za še najmanj deset let podaljšati obdobje vzporednega delovanja digitalnega in analognega televizijskega signala, v nasprotnem primeru pa ljudi, ki bodo dokazali nakup pretvornika ali pa novega televizorja, ki lahko sprejema digitalni signal, za obdobje šestih mesecev oprostiti plačevanja RTV naročnine.

S spoštovanjem,

dr. Luka Juri, poslanec
Matevž Frangež, poslanec
Dejan Levanič, poslanec

Problemsolverji in problemmakerji

lukajuri — Thu, 01 Jan 1970 00:00:00 +0000

Te dni se je slovenska politična scena razdelila na dva tabora: na tiste, ki arbitražni sporazum med Slovenijo in Hrvaško podpirajo in na tiste, ki ga ne. Drugače povedano, razdelila se je na tiste, ki želijo problem rešiti in na tiste, ki tega ne želijo oziroma želijo ustvarjati nove.

Arbitražni sporazum je, glede na realno stanje, tista rešitev, ki omogoča zmago tako Sloveniji kot Hrvaški: Slovenija si je s Pahorjevim sporazumom zagotovila bistveno boljše pogoje, kot jih je na Bledu iztržil takratni premier Janša, Hrvaška pa ima sedaj možnost v nekaj letih postati članica EU – kar pa je, kot najbližji sosedi, v največjem interesu prav Sloveniji in slovenskemu gospodarstvu.

Še najbolj zanimivo je, da sporazumu nasprotuje SDS s predsednikom Janšo na čelu – čeprav je pred dvemi leti prepričano stala za Blejskim dogovorom Janša-Sanader, ki je bil za Slovenijo bistveno slabši – ni omenjal ne stika Slovenije z odprtim morjem, ne načela pravičnosti. In tu tiči zajec: čemu bi SDS nasprotovala za Slovenijo boljšemu dogovoru, če je bila pred dvema letoma pripravljena podpreti dogovor, sklenjen na Bledu? Možni razlagi sta samo dve: ali je na strani Hrvaške, v kar gre dvomiti, ali pa to počenja zato, ker si rešitve v bistvu ne želi. Ali, bolje rečeno, tej vladi ne želi privoščiti, da bi dosegla boljšo rešitev, kakršno je bila sposobna doseči sama.

Ne gre torej za vprašanje o vsebini sporazuma, ampak za vprašanje, ali si želimo problem rešiti, ali ne. To je pravzaprav rdeča nit te koalicije, ki v zadnjih mesecih dokazuje, da probleme rešuje. Tudi v tem konkretnem primeru je Pahor dokazal ne samo, da si problem želi rešit, ampak tudi, da je sposoben takšno rešitev doseči. Dokazal je, da je »problemsolver«, rešitelj problemov. Janša nasprotno dokazuje, da ga rešitev ne zanima, oziroma da si je ne želi. Dokazal je, da je pripravljen zavreči tudi to zgodovinsko priložnost, da bi končno zaprli vprašanje med Slovenijo in Hrvaško samo zato, ker želi destabilizirati vlado, samo zato, ker želi nove probleme. Dokazal je, da je »problemmaker«.

K sreči, na koncu odločitev ni na politikih, ampak na ljudeh, saj bo dokončna odločitev o potrditvi arbitražnega sporazuma najverjetneje padla na (posvetovalnem, a vseeno odločilnem) referendumu. Šele takrat bo jasno, na kateri strani je Slovenija: problemsolverjev, ali pač...

Vi odločate! (ali pa drugi namesto vas)

lukajuri

Drage državljanke in državljani,

v nedeljo imate spet možnost, da s svojim glasom prispevate k odločitvi, kakšna bo Evropa naslednjih pet let. Seveda se lahko odločite tudi, da tega ne boste storili in tako prepustite drugim možnost, da odločajo tudi za vas. In odločalo se bo o vsakič bolj pomembni instituciji – Evropskem parlamentu.

Vem, Bruselj je daleč in nas pogosto spominja na nekdanjo prestolnico, ki se je prav tako začela na B., ampak dejstvo je, da v globalnem svetu lahko uspemo le znotraj združene Evrope. To seveda pomeni, da je naš glas le eden izmed mnogih, vendar le, ko smo mnogi, postanemo tudi močni.

Evropski parlament bo v naslednjih petih letih odločal o zadevah, ki bodo skoraj usodno vplivale na naše življenje in predvsem za življenje naših otrok. Kakšna bo kakovost hrane, ki jo bomo jedli v Evropi? Bomo še vedno imeli javno zdravstvo in izobraževanje brez šolnin? Kdo in koliko bo nadziral finančne trge, banke in druge, ki obračajo naš denar? Kako odločno bomo pristopili proti onesnaževanju, kako učinkovito bomo zmanjšali izpuste ogljikovega dioksida? Ali bodo plastične nakupovalne vrečke še naprej dušile našo naravo? Koliko bo Evropa štela v svetu? O vsem tem bo odločal Evropski parlament in zato si želim, da bi v njem sedeli ljudje, ki res želijo prispevati k boljši prihodnosti. Kako je to pomembno vidim vsak dan v našem, slovenskem državnem zboru, kjer se je potrebno nenehno boriti zato, da se kaj premakne in se vsak pridobljen milimeter zdi kot velika zmaga.

Upam, da bo Stranka evropskih socialnih demokratov, katere del smo tudi slovenski Socialni demokrati, okrepila svoj položaj in si iz drugega morda celo priborila prvo mesto med evropskimi strankami.

In ker vem, da ne šteje le velikost, ampak tudi znanje, okretnost, energija in ideje bom seveda obkrožil številko 5, listo Socialnih demokratov, ker pa mi sistem to omogoča, bom izkoristil tudi svoj preferenčni glas, ki bo šel mag. Mojci Kleva, 4. na listi SD.

Mojci želim srečno, vsem nam pa, da bomo pri odločanju, kakšna bo evropska prihodnost naslednjih let let, imeli srečno roko! :)

Za pravice drugačnih - tudi istospolnih

lukajuri — Thu, 01 Jan 1970 00:00:00 +0000

Z veliko žalosti v srcu sem danes poslušal brezplodno izkoriščanje dneva boja proti homofobiji zato, da bi podpihovali nestrpnost, strah in sovraštvo do drugačnih. Žalostile so me besede Aleša Primca, pobudnika referenduma proti pravici žensk, da bi lahko s pomočjo medicine dobile otroka, ki je spet dokazal, da družbe, ki temelji na strpnosti, razumevanju drugačnosti in ljubezni pravzaprav ne sprejema. Žalostile so me besede Ljudmile Novak, ki je izjavila, da dvema ženskama ali dvema moškima, ki želita živeti skupaj tako, kot vsi ostali poročeni pari, te možnosti ne bo nikoli priznala (in to izjavlja oseba, ki že skoraj pet let greje stolček evroposlanke, drugačnosti in strpnosti pa se očitno še vedno ni naučila).

Homofobija, strah pred istospolnostjo, označuje tako razmišljanje Primca, kot Novakove. Razmišljanje, ki očitno na razume osnovnega pojma zakonske zveze: ljubezen med dvema osebama in želja, da v tej ljubezni preživita celo življenje. Celo Sveto pismo, ki je osnova Novakove in sklepam tudi Primčeve vere, sprejema drugačnost in istospolno ljubezen, slednjo pa večkrat omenja (na primer Ruth 1:16-17, 1 Samuel 18:1, 1 Samuel 18:3-4, 2 Samuel 1:26, Daniel 1:9). Morda bi bilo dobro, da bi omenjena Biblijo kdaj tudi prebrala.

Trditve Novakove, češ da proti istospolno usmerjenim nima nič, a da vseeno jim ne želi dati možnosti, da bi se poročili zato, ker bi potem lahko posvojili otroke, so same po sebi protislovne. Kot prvo, če nima nič proti, potem tudi ne bi smela imeti nič proti temu, da v ljubezni vzgajajo otroka. Kot drugo, o posvojitvi odločajo pristojne službe, ki v vsakem primeru ocenjujejo primernost družinskega okolja z namenom, da bo otrok lahko dobro odraščal. Žalostno je, da je v naši družbi povsem normalno, da otrok raste v družini, kjer so prisotni alkoholizem, nasilje in sovraštvo, ko pa se omeni možnost, da bi otroka vzgajali dve ljubeči ženski ali dva ljubeča moška, je to nedopustno.

V svetu je že več držav, ki omogočajo pravico do zakonske zveze tudi istospolno usmerjenim. Ne glede na žalostne besede Primca, Novakove in drugih homofobov, te države sodijo med najbolj uspešnimi na svetu, priznana pravica pa nikakor ni ogrozila temeljev njihovih družb, nasprotno, te so tako postale še bolj odprte, napredne in razvite. Zato si bom tudi sam prizadeval, da bo tudi Slovenija čim prej stopila v krog najbolj razvitih, strpnih in naprednih držav in upam, da bo naša družba kmalu zrela za ta pomemben korak.

Jedrska elektrarna 50 km od Kopra?

lukajuri — Thu, 01 Jan 1970 00:00:00 +0000

Povratek navdušenja za jedrsko energijo kot „legitimna“ alternativa proizvodnji električne energije s fosilnimi energenti je že nekaj časa aktualno na nivoju Evropske unije in širše, saj jedrska energija predstavlja eno od učinkovitih odgovorov problemu izpustov CO2 v ozračje. Nova tehnologija tako imenovane tretje generacije jedrskih elektrarn naj bi bila izredno varna, saj vsebuje številne mehanizme pasivne varnosti, ki naj bi potencialno nevarne elemente izklopili iz sistema elektrarne takoj, ko bi se pojavil signal o težavi brez potrebe po intervenciji človeka. Na takšen način bi bile nesreče, kot tista v Černobilu, kjer je bil ključen človeški faktor, nemogoče.

Po drugi strani jedrske elektrarne vseeno odpirajo številna varnostna vprašanja, saj ne glede na številne varnostne sisteme še vedno ni mogoče zagotoviti teoretične 100% varnosti, poleg tega pa proizvajajo jedrske odpadke, na katere pa je vezana dilema o njihovem dolgoročnem skladiščenju. Gre sicer za praktično rešljivo, a politično izredno kočljivo dilemo.

V koalicijskem sporazumu sedanje vlade je zapisana podpora izgradnji novega, drugega reaktorja v jedrski elektrarni Krško, glede na javne odzive pa gre sklepati, da ima ta projekt tudi podporo ali pa vsaj pristanek večine javnosti.
Podobna razmišljanja so se pojavila tudi ob izvolitvi nove vlade Silvia Berlusconija v Italiji, kjer pa so bile, po protijedrskemu referendumu leta 1987, jedrske elektrarne prepovedane. Pred dnevi smo tako zasledili novico o dogovoru med Italijo in Francijo o skupnem sodelovanju za izgradnjo najmanj štirih jedrskih elektrarn v Italiji. Dogovor je že sprožil živahnoo javno razpravo, v to pa so se vključili tudi predsedniki nekaterih dežel.

Med tistimi, ki sta takoj ponudili pripravljenost za postavitev ene od jedrskih elektrarn sta tudi nam najbližji deželi Veneto in Furlanija-Julijska Krajina, slednja je celo kot eno od možnosti ponudila Tržič (v italijanščini Monfalcone) blizu Trsta, čemur pa osebno, glede na geopolitični položaj ter gosto poseljenost tega območja, osebno ostro nasprotujem.
Zato sem se odločil poslati poslansko pobudo vladi RS, naj čim prej stopi v stik z italijansko stranjo in vzpostavi stalen dialog tudi na tem področju, saj bi morala biti Slovenija vključena kot sogovornica.

Hkrati seveda to pomeni, da bomo to težko storili brez, da bomo dovolili Italiji, da postane sogovornik tudi pri naši nameri o izgradnji drugega reaktorja NE Krško, kar pa je konec koncev pozitivno, ker bo omogočilo oblikovanje skupne politike na tem področju, kar bi bilo najbolj racionalno, modro in v duhu skupnega evropskega sodelovanja ter načrtovanja energetske strategije.

Slo. manjšina v Italiji si lahko oddahne

lukajuri

Ob predpostavki, da bo predlog ukrepa italijanske vlade o izrednem prispevku v višini milijona evrov potrjen tudi v rimskem parlamentu, smo Socialni demokrati zadovoljni, da bo slovenska narodna skupnost v Italiji v veliki meri rešila svoje finančne težave.

Dodaten milijon evrov, ki bo tako namenjen našim rojakinjam in rojakom v Furlaniji – Julijski Krajini namreč skoraj v celoti zapolnjuje finančni izpad iz 5,25 na 4,13 milijonov evrov za leto 2009. Ob tem gre priznanje predvsem naporom premierja Boruta Pahorja, kateremu je že decembra v Bruslju dal obljubo italijanski kolega Silvio Berlusconi, ki je zagotovil, da slovenska manjšina ne bo ostala na cedilu. Tudi aktivnemu delu zunanjega ministra Samuela Žbogarja in ministra za Slovence v zamejstvu in po svetu Boštjanu Žekšu gre zahvala za pozitivni premik razpleta finančne zagate slovenskih manjšincev.

Obenem Socialni demokrati opozarjamo na dejstvo, da dodatna finančna sredstva rešujejo le letošnje težave in da so se sredstva za slovensko narodno skupnost v Italiji v zadnjih desetih letih realno močno zmanjšala, zato ne smemo zaspati na lovorikah. Z italijansko vlado moramo poiskati dolgoročno in celovito rešitev, ki bo bogati slovenski kulturni dediščini v Furlaniji – Julijski Krajini omogočila ne le obstoj, ampak tudi nadaljnji razvoj.

Na koncu želimo še spomniti, da če si lahko slovenska narodna skupnost v Italiji letos oddahne, enako ne velja za italijansko v Sloveniji, saj so varčevalni ukrepi italijanske vlade tudi njo močno prizadeli. Omenjena narodna skupnost na območju celotne Istre letos tako ostaja ob dobra dva milijona evrov, zato upamo, da bo tudi zanjo moč najti rešitev, saj je razvoj večkulturnosti in avtohtonih narodnih skupnosti tako v Italiji, kot v Sloveniji, del socialnodemokratskih vrednot.

Luka Juri,
poslanec SD

Izsiljevanje se konča pri številki 82

lukajuri

Le kje so meje političnega izsiljevanja? To, kar se je danes zgodilo v državnem zboru je namreč prav to. SDS si je dovolila, da ob užaljenosti zaradi nesprejetja zaključnega poračuna 2007 postavi pod vprašanje mednarodno kredibilnost Slovenije in pokoplje ratifikacijo vstopa ne le Hrvaške, ampak tudi Albanije v zvezo Nato. Se je torej odločila, da bo v smeti zmetala vsak kanček državniške odgovornosti in zaradi nebistvenega notranjepolitičnega nesoglasja tvegala, da Slovenija v mednarodni javnosti izpade kot balkanska državica v najslabšem pomenu. Na tehtnico je SDS postavila zunanjepolitični obraz Slovenije na eno in ustavo na drugo stran in s tem odprla zelo tvegan politični poker.

Ne glede na to, da nečesa takega ni po njegovih besedah doslej doživel niti predsednik državnega zbora Pavel Gantar, se postavi vprašanje kako naprej. Državni zbor je namreč prekinil sejo, vendar pogoj SDS za nadaljnjo sodelovanje pri procesu ratifikacije (ker je potrebna 2/3 večina je njihov glas bistven) ni bil le to, ampak tudi da poslanke in poslanci ponovno glasujemo o zaključnem poračunu 2007 in ga tokrat sprejmemo – ne glede na to, da je večina menila, da ni korektno sestavljen in ga zato zavrnila.

Kaj narediti? Imamo tri možnosti: sprejmemo izsiljevanje SDS-a, ponovno glasujemo o nespremenjenemu zaključnemu poračunu 2007 in tako zagotovimo potrebne glasove SDS-a za ratifikacijo vstopa Albanije in Hrvaške v Nato. Druga možnost je, da izsiljevanja ne sprejmemo, o zaključnem poračunu ne glasujemo ponovno, vendar s tem tvegamo pri vprašanju ratifikacije. Tretja možnost je, da vlada ponovno predlaga zaključni poračun, vendar popravljen tako, da se upošteva pomisleke računskega sodišča, kar bi nam poslancem omogočilo, da ga podpremo. A tu ne vemo, ali bi tretja možnost zadovoljila SDS.

Dejansko imamo le dve možnosti. Izsiljevanje SDS-a se namreč konča pri številki 82, torej pri 82. členu ustave, ki določa, da poslanec ni vezan na navodila nikogar. In nikdar ne bom pristal, da mi SDS ali kdo drugi določa, kako moram glasovati – in to celo o zadevi, o kateri sem se že izrekel.

Noč nam bo dala možnost, da zaplet bolje premislimo. Da najdemo tisto rešitev, ki bo omogočila ohranitev dostojanstva pred ustavo in hkrati izvedbo ratifikacij. Računam na premierja in njegove pogajalske ter povezovalne sposobnosti. Doslej je v kriznih situacijah pogosto dokazal, da zna najti pravo, modro odločitev. Vendar tokrat obstaja pogoj – spoštovani premier, lahko se pogajaš o vsem, le o ustavi pa ne.

Poslanska menza

lukajuri — Thu, 01 Jan 1970 00:00:00 +0000

Afera „poslanska menza“, torej polemika o cenah poslanskih kosil, je ena od tistih, ki ob naključnih pogovorih o politiki vedno združi stališča levih, desnih, rdečih, belih ali črnih: kosila so v restavraciji državnega zbora prepoceni in to ni fer. Res je. Dejstvo, da za kosilo v poslanski menzi mora oseba plačati le 3,30€ je smešno in hkrati žalostno. Še bolj pa to velja za ceno pijač, kot na primer kave: navadna črna kava stane le 0,30€. Po drugi strani smo poslanci med najbolje plačani v javnem sektorju, tako da bi lahko za hrano in pijačo plačali vsaj toliko, kolikor hrana skupaj s postrežbo tudi stane. Zgoraj omenjene cene so namreč subvencionirane, saj upoštevajo le strošek hrane in pijače, ne pa dela oseb v kuhinji in strežbi. Ti so namreč zaposleni v državnem zboru in potemtakem neposredni strošek državnega zbora, ne pa restavracije. Lahko bi rekli, da poslanci jemo v restavraciji državnega zbora z državno subvencijo, to pa je potrebno popraviti. Ko se bomo tega lotili pa ne smemo pozabiti, da v tej restavraciji ne jemo le poslanci, oziroma da smo mi med redkejšimi gosti, saj nas je le 90 in zaradi dela na terenu ali pa prisotnosti na sejah jemo v restavraciji bolj redko (no, so izjeme). Restavracije se bolj pogosto poslužujejo vsi ostali zaposleni v državnem zboru (nekaj tristo), ki so v hiši praktično vsak dan, in veliko novinarjev. Torej, če bomo povišali ceno (in se s tem strinjam) se zavedajmo, da se bodo morali s tem soočiti predvsem ostali zaposleni (ki pa zagotovo nimajo poslanskih plač, ampak dobivajo od 500€ neto navzgor) in novinarji. Meni je kot poslancu nerodno, da jemo tako poceni. Najlažje bi bilo zadevo podražiti in javnosti ne povedati posledice, po kateri se nam ne bi spremenilo prav nič: če bi le povišali cene v restavraciji, bi posledično sledilo tudi povišanje vračila stroškov za malico (sedaj je to za vse v DZ-ju, torej poslance in vse ostale minimalno) za enako vsoto – in tako bi rešili le obraz, bistva pa ne. Na to opozarjam, ker je prav, da se javnost tega zaveda: če bi želeli doseči bistvo, torej da poslanci ob sedanji že visoki plači v restavraciji plačamo dostojno ceno, bi se morali ob podražitvi dogovoriti, da se višje stroške za malico izplača le za ostale zaposlene, medtem ko pa za poslance se to ne zgodi.

Reforma državnih informacijskih sistemov

lukajuri — Thu, 01 Jan 1970 00:00:00 +0000

Na današnji tiskovni konferenci so trije poslanci SD Luka Juri, Dejan Levanič in Matevž Frangež predstavili poslanske pobude vladi, ministrstvom in državnemu zboru za uvedbo varčevalnih ukrepov in reformo državnih informacijskih sistemov s prehodom na odprtokodne programske rešitve.

Kot je povedal Luka Juri „ima država odlično priložnost, da na račun trenutne krize ulovi dve muhi na en mah: privarčuje, hkrati pa izvede reformo državnih informacijskih sistemov, ki bi se prej ali slej tako ali tako zgodila. Znesek privarčevanih sredstev je visok, saj je samo državni zbor v enem letu po naših izračunih za nakup programskih licenc porabil več, kot pol milijona evrov, to pa znaša več, kolikor bomo privarčevali če bomo vsem poslancem znižali plačo za en plačni razred. Pomislite, koliko denarja bi lahko tako privarčevala celotna javna uprava“. Nadalje je predstavil kaj odprto-kodne rešitve sploh so in zakaj si za to reformo zavzemajo: „Komercialni programi, kot je recimo Microsoftov Office, so zaprti in plačljivi, prosti programi, kot na primer OpenOffice.org, pa so ravno tako dobri, ampak ker jih piše in nadgrajuje računalniška javnost, so brezplačni..“ Kot alternativo za plačljivi Windows je tako predlagal Linux, za Internet Explorer je predlagal Mozilla Firefox, za Microsoft Office je predlagal Open Office in za Outlook je predlagam Mozilla Thunderbird.

Matevž Frangež je predstavil izkušnjo kanadskega „Treasury Board-a“, kjer so pri prehodu na odprtokodne rešitve ugotovili, da bodo pri tem zmanjšali svoje stroške za informacijsko tehnologijo za 74%. Poudaril je, da „naj država misli inovativno in najde rešitve, ki so cenejše in boljše,,. Poleg Kanade imajo podobno izkušnjo tudi uprave mest München, Dunaj ali Rim na primer že na sistemih Linux, pokrivajo pa podobno ali celo večje prebivalstvo, kot ga šteje celotna Slovenija.

Dejan Levanič je opozoril, da prehod na odprtokodne rešitve sicer predstavlja določene stroške, saj je potrebno kot prvo izobraziti ljudi, ki vzdržujejo informacijske sisteme, nato pa še uporabnike. „Celoten strošek je lahko še vedno nižji, kot strošek nakupa licenc za plačljive programe, hkrati pa ko enkrat izvedemo prvi val izobraževanja ob prehodu bo nato stalo približno enako ali uporabnike naučimo delati v okolju Windows, kot velja danes, ali pa Linux, kot bo – upamo – veljalo jutri. Predvsem pa je nekaj zelo pomembno“, je dodal, „da denar ne bo šel več v žep tujih, predvsem ameriških računalniških hiš, ki te licence prodajajo, ampak bo ostal doma, v Sloveniji. Država bo torej hkrati privarčevala in odprla nova delovna mesta“.

Frangež je še opozoril, da „tako, kot delamo danes dejansko delamo reklamo samo enemu ponudniku storitev, ki so plačljive in mu zato preko nakupa licenc celo plačujemo“. Pozvali so Ministrstvo za javno upravo ter Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnološki razvoj naj pripravijo področen nacionalni načrt za prehod državnih in javnih informacijskih sistemov na odprtokodne programske rešitve.

Zostrovanje s HR kot taktično sredstvo

lukajuri — Thu, 01 Jan 1970 00:00:00 +0000

Dober pogajalec je težak pogajalec, a je hkrati pogajalec, ki je sposoben proces popeljati do rezultata. Vse doslej Slovenija in Hrvaška nista bila kaj prida dobri pogajalki– a obe sta se trudili biti težki pogajalki, nobena pa se ni trudila procesa pripeljati do konca, do rezultata.

Zaostrovanje – tvegana odločitev

Sedaj, ko se je Slovenija z blokado pogajanj pri priključevanju Hrvaške v Evropsko unijo odločila za taktično zaostrovanje, se je v javnosti in politiki – pravilno – odprla razprava o smotrnosti takšnega početja. Gre namreč za tvegano odločitev, ki zahteva dobro pripravljen scenarij, a ne o tem, kako takšno odločitev izpeljati, ampak predvsem kaj naj temu sledi. Pri tovrstnih pogajanjih namreč podobna zaostrovanja niso nič posebnega, vendar se je potrebno zavedati, da za tem sledi čas popuščanja, saj je diplomacija kot elastika, ki jo lahko zategneš le do določene točke, sicer tvegaš, da ti zbeži z nadzora in poči.

V EU je trgovanje običajno

Nobena tajnost ni, da Evropska unija, čeprav temelji na visokih načelih, ne deluje nič drugače, kot meddržavne organizacije, za katere je značilno, da se zelo rado trguje. Morda nam to z etičnega vidika ni všeč, a če se tega zavedamo, smo lahko pri rezultatih toliko bolj učinkoviti. Dejstvo je, da zelo pogosto, kadar so države članice Evropske unije določeno stališče zaostrile, so na koncu kljub vsemu dobile vsaj del tistega, kar so želele. Tako izkušnjo imajo številne države članice, če začnemo z Veliko Britanijo, ki je na račun „trmarjenja“ Margaret Thatcher še danes deležna znatnih popustov pri prispevanju sredstev v evropsko blagajno. Ali na primer Danska, ko je sprva zavrnila ratifikacijo Maastrichtskega sporazuma leta 1992, po Edinburškem dogovoru, s katerim je od EU iztržila štiri pomembne ugodnosti, pa je sporazum potrdila. Še najbolj znani veto je bil tisti, katerega je Francija uporabila proti včlanitvi Velike Britanije leta 1960, zaradi katerega so Otočani, Švedi in Danci morali čakati na članstvo še 13 let. Tokrat imamo možnost, da na podlagi pogajanj, ki bodo v naslednjih mesecih sledila, o tem kako bi rešili zagato vstopanja Hrvaške v Evropsko unijo, nekaj iztržimo – bodisi od Zagreba ali Bruslja. Pri teh pogajanjih moramo biti namreč dovolj široki, da v pogajanje vključimo čim širšo paleto tem, od izključno slovensko-hrvaških, do izključno evropskih, kot na primer sedež kakšne od še nerazporejenih evropskih agencij.

Na mizo postavimo čim več odprtih vprašanj

Resnici na ljubo, Slovenije v Bruslju doslej niso jemali zelo resno. Tudi v času predsedovanja Evropski uniji nismo znali iztržiti ničesar. Seveda ni rečeno, da si tokrat bomo, vendar sedanja pogajalska podlaga ponuja vsaj teoretično možnost, da nam tokrat uspe. Ne le Zagreb, ampak tudi Bruselj je z našim prižigom „rdeče luči“ sprevidel, da mislimo resno in da se smatramo za enakopravne partnerje. Sedaj pa moramo dovolj spretno in hkrati diskretno naše zahteve postaviti na pogajalsko mizo in sprožiti signal, da smo pripravljeni skupaj z Zagrebom in Brusljem iskati kompromis – seveda takšen, ki bo zadovoljil vse. Na mizo moramo - kot rečeno – postaviti čim širšo paleto zadev, ki nas zanimajo in se na transparenten in enakopraven način pogovoriti kako lahko vsi skupaj največ pridobimo, da zadevo vidimo kot „non-zero game“, torej tako, da dogovor razumemo v smeri iskanja rešitve, ki ne bo pozitivna le za eno stran, ampak za vse. Kratkovidno bi namreč bilo vztrajati le na tem, da Hrvaška odstopi od predloženih dokumentov. Vprašanje dostopa do odprtega morja je tako ali tako „blef“, saj tudi če nam ga jutri Hrvaška neha problematizirati, nam ga lahko pojutrišnjem meni nič tebi nič onemogoči Črna Gora ali Albanija – obe imata namreč – tako kot Hrvaška – pravico razglasiti ekskluzivno ekonomsko cono in v Jadran zapreti ne le nas, ampak tudi Hrvaško. Bolj modro bi bilo odpreti druge nerešene zadeve, ki dejansko otežujejo življenje ljudi ob meji – na primer vprašanje izvajanja Sporazuma o obmejnem prometu in sodelovanju (SOPS), ki med drugim določa pravico slovenskim ribičem, da lovijo tudi v hrvaških vodah vse do Umaga, vendar Hrvaška tega sporazuma, čeprav ga je podpisala, ne izvaja. Poleg tega so še drugi slovenski interesi, katere velja izpostaviti, , a ne le do Zagreba, ampak tudi do Bruslja, kot na primer avtocestne vinjete, ali pa že odobrena in nato zamrznjena finančna sredstva za slovenski avtocestni program.

Strah, da bomo ostali sami

Bojazen, da smo zaradi „rdeče luči“ Hrvaški v uniji osamljeni, naj nas ne obremenjuje. Inštitut veta, ki ga je Slovenija, kot pred njo marsikatera druga članica uporabila, predvideva prav možnost, da je pri kakšni zadevi članica EU sama, a ima ne glede na to možnost uveljaviti svoj interes. Ali mislimo, da Velika Britanija, Poljska, Danska, Grčija, Irska in druge, ko uporabijo veto, ne ostanejo osamljene? Vendar se takoj zatem pričnejo intenzivna diplomatska aktivnost, kjer država, ki jasno pokaže pripravljenost na pogajanja, namesto osamljenosti doseže kompromis.

Bodimo realni

Skratka – trenutna zaostritev je le taktični manever, ki bo verjetno tako Sloveniji, kot Hrvaški omogočil boljšo pogajalsko pozicijo glede na Bruselj. Naloga politike v tem času je, da pomirja domačo javnost in spodbuja medsebojno prijateljstvo in sodelovanje, ne pa obtoževanja in sovraštva. Čas je, da svojim ljudem odkrito in iskreno priznamo o čem se dejansko gre.

Lepo je strmeti v sanje o enakopravni Evropski uniji narodov in manjšin, prav pa je, da ob vsakodnevnem udejanjanju tega ideala pogledamo realnosti v obraz in si to enakopravnost – tak kot to počnejo vsi ostali – znamo tudi izboriti.