Red Book feed

veslačev dnevnik :-)

maticj — Thu, 01 Jan 1970 00:00:00 +0000

V blogu je povzetih 9 dni avanture, ki sem jo preživel na poti od Skradina (slapovi Krke) do Malega Lošinja. Približno 200km. veslanja med približno 20 otoki. Malo drugačen, nepozaben dopust z zelo malo porabljenimi sredstvi.

1.dan 14.08.2010 Skradin-Šibenik (cca. 25km.)

Po nočni vožnji med katero sem ugotavljal, kaj vse sem pozabil doma sta mi pomočnika (oče in mati) prevozno sredstvo za nekaj naslednjih dni pomagala spraviti v vodo. Že pred sedmo uro zjutraj sem naredil prve zaveslaje in zapustil luko v Skradinu. Sprva, ko sem bil na vodi še sam je šlo vse kot namazano. Nekje po urici veslanja pa so se mi pridružila plovila z malenkost večjim ugrezom :-) jahte, jadrnice in drugi veliki čolni so mi začeli povzročati prve preglavice. Večji del poti od Skradina do Šibenika z izjemo Prokljanskega jezera namreč poteka po dokaj ozkih kanalih. Ko sem odveslal pod avtocestnim mostom nad Krko pomešano s slano vodo so se začela prva srečanja z večjimi plovili, ki naredijo neugodne kratke valove. Že prvi tak se je prelil čez moj čolnič in ga napolnil z vodo. To je spremenilo mojo brezskrbno taktiko in vse naslednje valove sem počakal pripravljen v pravi poziciji. Že z nekaj več izkušnjami sem odveslal še pod mostom Jadranske magistrale in po treh uricah priveslal v Šibenik. Na pomolu kavarne sta me pričakala pomočnika, ki sta medtem nakupila stvari, ki so ostale doma. Ob pitju piva in izkušnjah z ožinami sem se odločil, da 5 kilometerske ožine, ki povezuje Šibeniški zaliv z odprtim morjem zaradi varnosti ne preveslam. Tako je šel čolnič na suho, od tam na streho avtomobila in z njim do Zablač. Nadaljevanje so mi onemogočili visoki valovi in po ne ravno udobni namestitvi je prišel čas za branje. Kasneje pa je ob dežju sledilo le še čakanje na zaslužen počitek po prvem dnevu avanture.

2.dan 15.08.2010 Šibenik-otok Zlarin (cca. 8km.)

Zaradi neugodnega prenočišča in preveč turistov v okolici sem bil zbujen že zelo zgodaj. Brez problema sem skočil iz spalke, v kateri sem bil le zaradi komarjev, kajti hladno še zdaleč ni bilo. Po dobrih desetih minutah sem imel že vse spakirano na čolnu, čoln pa v vodi. Po nekaj zavesljajih na suho sem skočil v čoln in začel zares. Vreme je bilo še vedno slabo, le deževalo ni več. Veter je obljubljal valove in kmalu se je to tudi pokazalo. Ob butanju valov v čoln in vetru, ki je pihal proti meni sem imel oči le napol odprte. Vse je kazalo na to, da bo vseeno malo težje, kot sem pričakoval, saj sem za približno 8km. potreboval kar dve uri. Ko sem se približeval otoku Zlarin sem že iskal primerno mesto za pristanek. Bolj, kot moje veslanje me je tok zanesel v lep zalivček. Po pristanku je bila prva stvar, ki sem jo vzel iz soda kava in pribor za kuhanje. Kava je bila nujno potrebna, kajti na celini nisem zdržal toliko, da bi jo skuhal in v miru popil. Takrat se je dan resnično šele začel. Počasi sem razložil še ostale stvari in si med drevesi napel visečo mrežo. Vreme ni kazalo dosti boljše, zato sem nad njo napel še bivak vrečo, ki bi v primeru dežja služila kot zasilna streha. Nato sem se še malo ulegel, da bi v miže razmislil kako naprej. Silno razmišljanje se je končalo dve uri kasneje, ko so me zbudili glasni čolni, ki so glisirali mimo. Sprehodil sem se po plaži in ugotovil, da sem sam. Sledil je skok v kristalno čisto vodo, ki sem ga do večera še večkrat ponovil. Med vmesnim branjem sem se odločal ali naj udobje v mreži zamenjam za neudoben sedež in vesla ter grem naprej, a se udobju nisem želel odrečti. Zvečer sem zakuril ogenj, si spekel tri ulovljene sardele in opazoval kako se je celina odela v odtenke zlate barve. V čisti tišini sem kmalu zaspal.

3.dan 16.08.2010 otok Zlarin-Rt Obinuš (cca. 30km.)

Naspan in spočit si ob peti uri pristavim kavo in jo nekaj minut kasneje z užitkom popijem. Poln energije začnem pospravljat in pakirat, ter sem že pred šesto v vodi. Ko sem zapustil prelep zaliv sem ugotovil, kaj na morju pravzaprav je veter. Vetrič, ki je pihal prejšnji dan v primerjavi s tem ni bil več, kot rahla sapica. V upanju, da je na drugi strani otoka bolje se odločim, da obveslam otok Zlarin in nato nadaljujem proti Vodicam. Upanje je kmalu ugasnilo, obetal se je rodeo na valovih, kaj rodeo, borba za vsak meter. Priveslal sem mimo starega čolniča in ribič v njem me je poklical bližje. Po nekaj napotkih je segel pod cerado napeto čez čoln in mi v roke potisnil sirov zavitek. Bil je odličen ali pa sem bil po dveh urah boja že tako utrujen in lačen, da se mi je to le zdelo. Ob vetru v prsa, o valovih sploh ne bi in sopotnikih, ki so me na razdalji kakih trideset metrov nase opozarjali s plavutimi, ki so gledale iz vode sem kar spretno zavijugal med otoki Lupac, Prvić, Tijat in Logorun. Le pred Logorunom sem kot prvošolček pred prehodom čez cesto čakal, da se je promet razkadil in se nato zagnal skozi Logorunska vrata. Na desni sem opazil Vodice, ugotovil, da sem jih zgrešil in nato z zadnjimi močmi po petih urah garanja pristal v Tribunju. Dejansko nisem pristal, vrglo me je na betonsko plažo na kateri je brezskrbne počitniške dni preživljala Italjanska družinica. Hitro sem jih pomiril in jih poprosil za pet minutni postanek. Po urici, ko sem se nadihal pa sem se ponovno vrgel v boj z valovi. Ta ni trajal dolgo, saj sem po petnajst minutni borbi odnehal in pristal na plaži polni pečenih se turistov. Ob pivu, dveh, ...sem čakal na boljše razmere in jih okrog šestih le dočakal. V upanju, da kmalu najdem primerno mesto za spanje sem veslal s tako vnemo, da se je penilo za menoj :-) Izmučen sem naposled le med rtoma Obinuš našel svoj kotiček. Čolnič potegnil na suho, za dve švohotni vejici obesil mrežo in si začel pripravljati večerjo. Ta je bila standardna – makaroni s polivko, sicer jed, ki je nad 5m.n.v. ne maram, a zaradi hitre priprave in malo zavzetega prostora sem imel s seboj le to. Kamorkoli med prtjago si pogledal, povsod makaroni :-) po večerji sem se zleknil v mrežo, sprva občudoval prelivajoče se barve, nato še zvezde in utrujen zaspal.

4.dan 17.08. 2010 Rt Obinuš-otok Zminjak (cca. 30km.)

Morje se je čez noč umirilo in še v napol temi je plin iz gorilnika objemal posodo iz katere se je širil vonj po kavi. Sodova, ostale stvari so bile hitro na čolniču in vesla v rokah. Vrtel sem jih hitro, kot se je le dalo, saj je včerajšnji dan pustil nekaj posledic in prvo uro veslanja so me na to opominjale bolečine v zgornjem delu telesa. Kar hitro sem napredoval in kmalu je sledil obrat na levo proti otoku Murter. Večkrat sem se že veselil, da sem na njem, a kasneje ugotavljal, da sem le na enem izmed številnih malih otočkov v Murterskem kanalu. Končno sem priveslal nanj in ob obali nadaljeval proti Tisnem. Tam se je morje zožilo in bližje kot sem bil, bolj je bilo videti, da je to nek velik zaliv. Že sem se začel jeziti nad nenatančnostjo zemljevida, ko sem na obali zagledal dva moža in zavesljal proti njima. Na vprašanje, če je to Murter sta zmajala z glavo in mi kazala, da je na drugi strani. Nemogoče si rečem. Vprašam še enkrat in tokrat pred Murter dodam še otok. Njun smeh mi je dal vedeti, da sem na pravi poti. Napotila sta me naprej in kmalu sem z začudenjem zagledal mostič, namesto katerega bi tri ali štiri samokolnice materiala otok naredile polotok. Sklonjen sem zaveslal pod njim in se nasmejan odpravil proti Betini. Kot pravi pomorščak čolnič privezal v marini, šel na kavico ter v trgovino po nove zaloge vode. Po opravkih sedel nazaj, obveslal še manjši rt ter našel mesto za pristanek. Na plaži je bil že mlajši par in kasneje sem po govorici ugotovil, da sta naše gore lista :-) pozdravili smo se in se spustili v prijeten klepet. Po njuni zaslugi sem po štirih dneh popil Laško pivo in odličen domač borovničev liker. Nato sem užival na plaži in proti večeru naredil še par zavesljajev do bližnjega otoka Zminjak. Tam sem našel kotiček za prenočevanje. Še pred spanjem pa je bila na vrsti večerja, tokrat za spremembo polivka z makaroni :-)

5.dan 18.08.2010 otok Zminjak-otok Pašman (cca. 25km.)

Počasi se je utrujenost nalagala in tudi po dovolj dolgem spancu sem se zbudil ves polomljen in utrujen. Posteljo, ki je bila to noč obrnjen čoln sem hitro pospravil in se zaradi poznega bujenja odrekel kavi. Kmalu sem že veslal med številnimi otočki okoli Murterja. Ko je bila sredina otoka V. Arta mimo sem zaveslal skozi precej prometen Vrgadski kanal in v slabi urici priveslal na Vrgado. Po kratkem počitku je sledil še šprint proti otoku Gangaro. Vse daljše razdalje med otoki sem poskušal preveslati čim hitreje in tako zmanjšati količino srečanj z večjimi plovili. Z Gangara pa naprej mimo otoka Žižanj do otoka Pašman. Ko sem na pašmanu v manjšo marino privezal čoln me je takoj prišel pozdravit domačin in mi ponudil hladno vodo in cigareto. Oboje sem z veseljem sprejel in se po kratkem pogovoru zleknil v senco in zaspal. Zbudil me je isti domačin, ko mi je prinesel še velik krožnik solate, pečenih sardel in kruha. V šali je dejal, da je tako dober le zato, ker imamo v Sloveniji končno dobrega predsednika vlade in zaključil, da bi me v primeru, da bi bil to janez nagnal z njegove zemlje :-) Pozen zajtrk ali zgodnje kosilo, karkoli že me je napolnilo z energijo in odločil sem se, da zaveslam še malo ob obali Pašmana. Še prej sem se še enkrat zahvalil in pokramljal z družbo, ki se je nabirala ob peki rib. Po dobri urici veslanja sem pri zalivu Landin naletel na družbo veselih Goričanov. Poslušal sem njihov pogovor in ujel, da me mislijo oropati, saj so bili prepričani, da v sodovih prevažam ribe :-) njihovo namero sem prekinil s prošnjo za hladno pivo. Takoj so nasmejani prišli bližje, na svoj čoln privezali mojega in me odvlekli do obale pred njihovim apartmajem, kjer so v družbi deklet uživali Robinzonske počitnice. Dobil sem hladno pivo, špinel, vino in cel kup okusne hrane. Z dobro družbo je vedno fino in kmalu sem si na vrtu pred njihovo hišico rezerviral vejo za postavitev mreže. Kar precej smo popili in pokadili, se vmes s čolnom odpravili opazovat delfine in se zadebatirali pozno v noč. V mrežo, ki se je drugače, kot prejšnje dni zibala sem padel, kot ustreljen.

6.dan 19.08.2010 otok Pašman-otok Pašman (cca. 20km.)

Budilko sem prejšnji večer pozabil nastavit in po nekaj uricah spanja sem se zbudil šele malo pred sedmo. Tudi popivanje je pustilo posledice in z kar konkretnim mačkom sem zaveslal v smeri proti otoku Ugljan. Brez energije sem po štirih uricah odnehal in se ustavil ob obali. Sprva sem planiral le kratek postanek, a kasneje, ko sem se razgledal po okolici, našel krasno parcelico v senci in so valovi postajali vse višji, sem se odločil, da bo dovolj in bom na tem mestu prespal. Na krasnem kotičku obale so mi edino zaloge vode, ki so bile na rezervi povzročale skrbi. Pogledal sem zemljevid in se odločil, da ob najvišjem vrhu (V. Bokolj 272m.n.v.) prehodim otok in v mestecu Banj na drugi strani poiščem trgovino. Na žgočem soncu sem zagriuzel v strmino in makedamska cesta me je po slabi urici hoje pripeljala v Banj. Našel sem trgovino in nakupil nove zaloge. Ko sem stopal iz nje me je z bližnjega lokala poklical možak, katerega hišica je bila kakih 50 metrov oddaljena od mojega tabora in smo se že prej spoznali. Ob pivu smo se z njegovo soprogo razgovorili. Povedala sta mi, da sta že šest let lastnika hišice na otoku in tam preživita 10 mesecev na leto. Z dvema nemškima pokojninama jima vrjetno ni hudega. Zanimivo ju je bilo opazovati v pogovoru z domačini, malo so govorili nemško, malo srbohrvaško. Z vsakim pivom smo bili boljši prijatelji in ponudila sta mi prevoz na drugo stran otoka ter me povabila na večerjo. Ko sta mi razkazovala hišico je bilo že na daleč videti, da denar ni problem. Pred večerjo, ki jo je pripravljala ženica sva z možakom uredila še nekaj malenkosti okoli hiše. Miza je bila komaj dovolj velika za vse dobrote, ki so bile na njej. Prijetno vzdušje se je ob nekaj kozarčkih nadaljevalo do zgodnjih jutranjih ur in budilka je zopet ostala nenastavljena.

7.dan 20.08.2010 otok Pašman-otok Ugljan (cca. 15km.)

Večerne slutnje, da bom spanje podaljšal so se izkazale za pravilne. Okoli osme ure sem začel veslat proti vetru. Kmalu sem priveslal do mostu, ki loči otoka Pašman in Ugljan. Vetru so se pridružile še velike ribiške ladje in skupaj so ustvarjali visoke, dolge valove. Prvič sem užival na valovih, saj so me zibali resnično visoko, ko pa sem bil na dnu med valoma nisem naokoli videl ničesar. Užitek je trajal le slabe pol urici, kasneje pa je veter morje močneje razburkalo. Na taki gladini je težko veslati in valovi se velikokrat prelijejo čez čoln, zato sem se odločil za postanek. Ob pitju kave sem opazoval vse močnejše tokove vzdolž obale. Vremenske napovedi so se pokazale za točne in popoldne se je veter obrnil v kar močno burjo. Na mestu, kjer sem obtičal ni bilo mogoče postaviti kakršnegakoli ležišča in pripravil sem se na noč brez spanca, ki sem jo prebedel sede na ozki polički nad morjem. V mislih so se mi kazala mesta, na katerih sem prenočeval prejšnje dni in edino, kar me je spravljalo v dobro voljo, je bila misel, da bom zjutraj zgodaj odrinil. Sonce se je poslovilo in v družbi lune in zvezd sem pričakal nov dan.

8.dan 21.08.2010 otok Ugljan-rt Ovčjak-otok Iž (cca. 35km.) + trajekt Bršanj-Zadar

Ponoči so mi družbo delali tudi ribiči, ki so z močno lučjo lovili ribe in se glasno veselili vsake ulovljene trofeje. Proti jurtu se je pooblačilo, a sem vseeno zgodaj odrinil naprej ob obali Ugljana. Sedenje čez noč me je utrudilo in veslanje mi je prav dobro delo. Po treh urah veslanja v visokem tempu sem dosegel rt Ovčjak, ki leži na koncu otoka Ugljan. Tik pred njim sem srečal družino na čolnu, ki je vneto iskala izgubljeno sidro. Že med potjo sem premleval kako naprej. Burja naj bi se namreč po napovedih še okrepila in veslanje proti otoku Premuda bi bilo prenevarno. Vprašal sem jih, če bi me za plačilo odvlekli še zadnjih 25 km. moje načrtovane poti. Pustil sem jim številko in odveslal naprej. Po pol urice so me poklicali s ponudbo, ki je bila nenormalna. Do Zadra so hoteli 1600 kun za prevoz. Tako sem na rtu Ovčjak premleval, kako dalje, spreminjal načrte ter se naposled odločil, da obrnem, grem proti otoku Iž in od tam s trajektom v Zadar. Med načrtovanjem sem srečal še dva prijazna Slovenca, ki sta mi ponudila prevoz do trgovine. Po malici sem se spravil v čoln in se napotil proti Ižu. V divjem ritmu sem preveslal kanal med Ugljanom in Ižom. Po napornem veslanju skozi kanal, z močnimi tokovi in obilico prometa je sledila še uživaška vožnja ob obali Iža. Za užitek so poskrbeli tokovi in veter, ki so prvič v dneh veslanja šli v mojo smer. Popoldne sem priveslal v luko Bršanj, od koder vozi trajekt proti Zadru. Znebil sem se vse odvečne teže in krepko utrujen čakal na trajekt. Prvotnih 315 kun za moj čolnič sem s pomočjo dolgih pregovarjanj in pomoči očeta zbil na razumnih 24 kun. Z ukrcanjem na trajekt se je začela dolga pot do Malega Lošinja. Nekaj čez osmo zvečer smo izpluli proti Zadru in občudovali poslavljajoč se dan. Ob opazovanju obale Ugljana in Iža sem se počutil neverjetno dobro, v mislih sem imel veslanje tistega dne, ko sem obveslal oba otoka. Ob desetih zvečer smo pristali v Zadru. Ribiče na bližnji ladji sem poprosil, da so mi popazili na moje stvari, sam pa sem si šel kupit karto do Lošinja. Neprespan in utrujen sem po dobri uri prepiranja z uslužbenci Jadrolinije zopet zbil ceno za čolnič. S prvotnih 5 kubičnih metrov so nazadnje le pristali na realen en kubik. S karto v roki vprašam le še kje naj se postavim in počakam trajekt. Šok! Kot bi me po dobrem tednu polili z ledeno vodo, so mi razložili, da trajekt proti Lošinju vozi iz druge luke, oddaljene 5km. Ura je bila pol polnoč, Zadar pa nabito poln turistov. 70 kilogramov prtljage s čolnom vred bi že nekako prenesel v luko Gračenico, saj sem imel dobrih devet ur časa, a sem po 300 metrih odnehal in razmišljal kako naprej. Pet pred polnočjo so me ribiči, ki so pazili moje stvari s čolnom vred spustili v vodo in mi dejali, da naj se samo držim levo ob obali in bom prišel do tja.

9.dan 22.08.2010 Zadar-luka Gračenica (cca. 7km.) + trajekt Zadar-M. Lošinj + M. Lošinj-camp Čikat (cca. 5km.)

Tako sem se nenaspan ob polnoči odpravil proti Gračenici. Kmalu mi je lepota osvetljenega Zadra dala neverjetno energijo in z lahkoto sem veslal ob obali. Večkrat sem se ustavil in z mladino, ki je uživala sobotni večer popil nekaj požirkov raznih mešanic. Po obveslanem rtu, na katerem stoji stari del Zadra sem priveslal v luko Gračenico. Ubistvu je to velika, napol zapuščena industrijska cona, v kateri je stal trajekt. Ob pol štirih zjutraj sem ob pomoči ribiča, ki je lovil na koncu pomola čolnič in vse ostale stvari spravil na suho. Zaspan sploh nisem bil več in z ribičem sva padla v debato, med katero me je poučil o vetrovih, tokovih in ostalih rečeh, ki naj bi jih pomorščak vedel. Ure so hitro tekle in okoli sedme zjutraj sva se z ulovom napotila proti trajektu. Ko sva prišla do njega so razni strojniki in ostali delavci na trajektu prijatelja ribiča pozdravljali z nazivom kapitan. Začuden sem ugotovil, da sem velik del noči debatiral s človekom, ki me bo zjutraj odpeljal do Lošinja. Od tu naprej sem nosil samo še sebe, za čoln so poskrbeli drugi. Dve uri pred izplutjem sem že ležal v salonu na najboljšem fotelju. Kapitan mi je dal še nekaj napotkov, kako do dobega zajtrka, kako našariti, da se poleg mene ne uleže še kdo, nato sem zaspal. Zbudil sem se ravno pravi čas za zajtrk, ko so ostali večinoma že pojedli. Odpravil sem se proti vratom, potrkal na njih in za 5 kun malo kasneje komaj odnesel poln pladenj zajtrka, ki je bolj spominjal na kosilo :-) Sit sem zaspal nazaj, ob pol treh pa me je zbudila natakarica, ki mi je prinesla kavo, ki jo je poslal kapitan in mi povedala, da bomo čez pol urice prispeli na Mali Lošinj. Počasi sem jo spil in se napotil nižje v trajekt. Ko so se avtomobili odvozili s trajekta mi je dobršen del ekipe s kapitanom na čelu prišel zaželet še srečnih zadnjih pet kilometrov poti do kampa Čikat. Čoln so mi spustili v vodo in po urici veslanja sem poln doživetij zaključil avanturo. Sledilo je še nekaj dni počitka na Lošinju in nato prevoz domov.

Skratka, dopust in pol, veliko novih poznanstev, srečal veliko zelo dobrih ljudi in se naučil precej pomorskih, ribiških in ostalih stvari. Definitivno bo čolnič še kdaj prevozno sredstvo med dopustom :-)

prvomajsko potepanje po Turčiji

maticj — Thu, 01 Jan 1970 00:00:00 +0000

Za te še vedno aprilske dni vam privoščim nekaj slik z našega 16 dnevnega potepanja po vroči Turčiji.

Na kratko je naša pot potekala nekako takole:

Večerni polet Brnik-Istanbul, nato z vlakom (pol poti navadni, pol poti hitri) do Ankare. V Ankari smo vzeli kombije in se prvi dan zapeljali do Geremeja v Kapadokiji in tam v peščenjakih prespali dve noči ter si ogledali vso širšo okolico. Nato nas je pot vodila mimo Nigde, Karamana, Hadima do Side. Vmes smo si pogledali nekaj neturističnih krajev, kjer smo bili presenečeni nad prijaznostjo domačinov. V tem delu je tudi ogromno kanjonov, rek, slapov, podzemnih mest in drugih stvari, ki se jih splača pogledati. Od tu smo se mimo Antalye, Kemerja, Kaša napotili do Dalamana. Na poti vmes smo se predajali toplim sončnim žarkom, čudovitim plažam, sipinam in ostalim dih jemajočim lepotam teh krajev. Od tod pa nazaj v notranjost države proti Denizliju kjer smo počofotali v Pamukalah, naprej mimo Usaka do Afyona. Od tu pa nazaj do Ankare, kjer smo vrnili kombije in se z spalnim vlakom odpeljali v Istanbul. V Istanbulu smo otali dva dni, si ga dodobra ogledali in se polni čudovitih prizorov vrnili v Slovenijo.

Super turica, toplo priporočam :-)

Planica 18.03.2010

maticj — Thu, 01 Jan 1970 00:00:00 +0000

Nekaj utrinkov četrtkovih treningov in kvalifikacij poletov v Planici. Uživancija na kvadrat :-) Lp, matic

nasvet za potep XI.

maticj — Thu, 01 Jan 1970 00:00:00 +0000

Živjo!

Marec je že v polnem teku, vreme pa to zimo precej muhasto in ni veliko dni, ki so primerni za kako turico. V nedeljo pa je nekako kazalo na lepši dan in sem si šel malo pretegnit kosti. Za tokratni potep sem si izbral 2243m visok V.Draški vrh, ki je pozimi priljubljen cilj turnih smučarjev.

Parkirišče pri vojašnici na Rudnem polju je izhodišče. Ko se navadimo na mraz po položni tekaški progi zakoračimo proti planini Uskovnica a se držimo desno in sledimo progi (cesti). Ko se ta konča nadaljujemo po široki poti in po slabi urici hoda prispemo do planine Konjščica.

Od tu se nam odpre pogled proti Jezercem in po mehkem snegu, s katerim se ves čas igra veter nadaljujemo naš pohod.

Ko prispemo do Jezerc se nam odpre pogled proti M. in V. Draškem vrhu. Tu se lahko obrnemo desno proti Srenjskem prevalu, ki leži med M.Draškim vrhom in Viševnikom.

Nas pa obrne v levo in po prostranih snežiščih nadaljujemo proti Studorskem prevalu, ki ga od planine Konjščica v zimskih razmerah dosežemo v uri in pol.

Na Studorskem prevalu se obrnemo desno in po grebenu nadaljujemo proti vrhu. Tu je sneg že rahlo pomrznjen in priporočljivo je uporabiti cepin in dereze. Na lepem grebenu moramo čez skalni skok, kjer je potrebno malo previdnosti. Moteč je lahko le močan veter, ki nas po vsem grebenu spremlja prav do vrha.

Ko se ozremo nazaj na pot, kjer smo hodili lahko opazujemo opasti, ki navidezno razširjajo greben. Po približno treh uricah in pol pa le prispemo na vrh, od koder je ob lepem vremenu čudovit razgled proti Planiki, Triglavu in ostalih okoliških vrhovih. Sam te sreče nisem imel, oblaki so se ves čas oklepali večine okoliških gora.

Lepo sta se videla le M.Draški vrh in Viševnik. Za pot navzdol lahko izberemo pot po grebenu ali pa ob dolgih korakih kar letimo med vijugami, ki jih naredijo turni smučarji. Od jezerc pa nazaj do Konjščice in Rudnega polja. V zimskih razmerah za potep potrebujemo slabih sedem uric, brez snega pa jih bo pet dovolj.

Ob čakanju na lepše dni vas lepo pozdravljam :-)

nasvet za potep X.

maticj — Thu, 01 Jan 1970 00:00:00 +0000

Pozdravljeni!

Vremenske razmere niso prav nič ugodne za hojo po visokogorju, tudi drugod je snega kar precej in zaradi nizkih temparatur se le počasi preobraža. Kak sončen dan se že najde, a je vseeno varneje ostati v dolini in si omisliti kak sprehod po okoliških travnikih. Na začetku februarja pa me je zaradi lepega vremena in polne lune odneslo na krajši popoldansko večerni potep. Zapeljal sem se do Žirovnice, kjer me je toplo pozdravil pogled na Stol.

Po lepem, sprva dokaj strmem grebenu sem se napotil proti Valvasorjevem domu 1171m. Med hojo po gozdu se nam večkrat pokaže Stol in misli kaj hitro zatavajo na pot od Valvasorja proti vrhu. Je shojeno, je varno, kdaj bi bil doma, če se odpravim na vrh? Kar nekaj razmišljanja mi je krajšalo čas med vzponom in tudi potiti se nisem imel časa :-) To je bilo seveda zaradi mraza, ki je pošteno stiskal.

Z vsakim korakom sem bil višje, sonce pa ravno nasprotno nižje in pogled v dolino je že nakazoval, da se dan počasi poslavlja.

Na najvišjem delu grebena je postavljena klopica, ki zaradi svoje lege ponuja kakovosten počitek. Razgled je res enkraten, vidi se daleč po dolini. Prav zanimivo je bilo opazovati, kako so se počasi, ena za drugo prižigale luči v hišah. Sonce je bilo že zelo nizko in čutiti je bilo, da mraz še bolj pritiska. Da bi se malo ogrel sem nadaljeval proti Valvasorjevem domu in občudoval naravo, ki se je počasi pripravljala na noč.

Ko sem prispel do prvotno načrtovanega cilja je bil dan v zadnjih vzdihljajih, lune, ki sem jo čakal pa od nikoder. Domov me nikakor ni vleklo, pri miru zaradi mraza nisem mogel biti, zato sem se odločil, da se sprehodim še malo proti Žirovniški planini. Do tu je nekdo že hodil in sneg, ki segal do kolen in več ni povzročal težav. Tako mirno je bilo, da sem se na razpotju poti proti planini in na vrh odločil za slednjo in zakorakal v strmino. Od tu pa je bilo že težje, nihče še ni hodil in suh sneg, ki se je mlel pod nogami je povzročal kar nekaj težav. Vseeno se nisem dal in sem grizel naprej v upanju, da kmalu posveti luna. Baterija v svetilki je bila že na rezervi in nič kaj prijetno ne bi bilo v čisti temi hoditi ali naprej ali nazaj.

Po dobri uri hoda od Valvasorjevega doma proti Stolu je svetilka ugasnila, luna pa tudi še ni svetila. Snega je bilo vedno več in razmere nestabilne. Na nekaj mestih so se po strmini odpeljali manjši plazovi. Glede na situacijo sem se odločil, da bo dovolj. Natočil sem si malo čaja, se še enkrat razgledal po dolini in se po svojih stopinjah začel vračati.

Kakorkoli, potep je bil enkraten in ga v večernih urah priporočam vsem. Primerneje je do Valvasorja uporabiti kar cesto in ob razmerah, ki so idealne za sankanje priporočam, da se potrudite in navzgor vlečete tudi sanke. Navzdol je lahko pravi užitek.

Lepo bodite in ko bo šlo spet kam skočimo :-)

nasvet za potep IX.

maticj — Thu, 01 Jan 1970 00:00:00 +0000

Živjo!

Po prenažiranju med prazniki sem se odpravil na "očiščevalni" izlet in tu je nov nasvet. Tokrat sem izbral lepo, kratko in ne naporno turico na Debelo peč 2014m. V Lescah zavijete z avtoceste in se mimo Bleda zapeljete na Pokljuko. Na Mrzlem studencu zavijete desno (kakih 50m za levim odcepom proti Bohinju). Nato sledimo smerokazom do Medvedove konte (približno 6km) in prispemo do parkirišča, kjer se tudi cesta konča. Od tu naprej se široka steza lepo vije proti planini Lipanca, ki jo dosežemo v 45 minutah prijetne hoje. Na planini stoji koča, tisti, ki jim je hoje dovolj, si lahko že tu odpočijejo oči. Proti Debeli peči pa nekaj metrov pred kočo zavijemo desno in se po dobro označeni in lepo speljani poti v urici in pol povzpnemo na vrh.

Sprva nas pot pelje skozi gozd, ki pa se hitro prične redčiti in kmalu ostanejo le še osamela drevesa, ki kljubujejo velikokrat neprijetnim vremenskim razmeram.

Pot ima dva strma dela, vmes pa hodimo po grebenu in se zdaj levo, zdaj desno umikamo manjšim vrhovom, ki tvorijo širok greben. Z grebena se nam odpira razgled proti Triglavu in Rjavini, ki je podoben tistemu s poti na Viševnik.

Ko si dodobra napasemo oči in se na položnem delu malce odpočijemo, sledi še drugi strmejši del tik pod vrhom. Na tem delu pozimi na nekaterih mestih stopimo bolj previdno, da ne zdrsnemo v kotanjo pod potjo, poleti pa ni tako kritično.

Dobri dve uri zatem, ko smo zapustili toploto iz avtomobilskih prezračevalnih sistemov, se nam na vrhu odpre pogled proti dolini in okoliških hribih.

Sestop po mehkem snegu je posebno doživetje, uživancija in kaj hitro se zgodi, da odletimo mimo čudovitih umetnin dela vetra s snegom. Pa se za fotografijo pač potrudimo in naredimo nekaj korakov nazaj navzgor. Ni tako težko, še bolje pa je, če sploh ne odletimo mimo :-)

Pozno popoldanska svetloba nam osvetli prehojeno pot in včasih, ko se zmrznjen sneg tako lepo zasveti, se lahko vprašamo, zakaj smo se vzpenjali brez derez... Ko pa so vedno tako globoko v nahrbtniku in je tako težko do njih :-)

Po isti poti, kot smo se vzpenjali, mimo planine Lipanca tudi sestopimo in polni lepih trenutkov smo pripravljeni na realnost v dolini.

To je za prvič v letu 2010 to, ko bo vreme pa zopet kak nov nasvet.

nasvet za potep VIII.

maticj

Še zadnjič letos vas lepo pozdravljam in predstavljam nov nasvet za potep.

Po celem dopoldnevu slabe volje zaradi slabega vremena sem med brskanjem po spletu naletel na sliko iz Kredarice. Pesenečen sem ugotovil, da je nad oblaki, ki so prekrivali dolino sijalo sonce. Namesto, da bi se usedel za mizo in pojedel kosilo, sem si hito naredil čaj, zmetal v nahrbtnik nekaj stvari in se odpeljal na Pokljuko. Zaradi pomankanja časa sem si za tokratni cilj izbral Viševnik 2050m. Do vrha je iz Rudnega polja dobri dve urici hoda. Iz parkirišča pri kasarni se napotimo proti smučišču in ga po levi strani obhodimo. Nad smučiščem se naprej povzpnemo po dokaj ozkem grlu in prispemo na Zlate vode. Tu so se meglice razkadile in ostale pod mano. Vreme je omogočilo, da sem snel pokrovček objektiva in začel škljocati.

Pogled proti vrhu je nakazal, da bo močno pihalo, zato sem se malo bolj oblekel in levo zakoračil proti grebenu. Vreme mi je na obraz pričaralo nasmeh in kljub temu, da je sneg, ki ga je nosil veter pošteno bril po obrazu, sem bil vesel :-)

Z grebena se nam odpirajo pogledi proti Rjavini, Velikem Draškem vrhu, Triglavu, ki se zdijo kot bi bili na dlani. Se pa tudi na druge strani enkratno vidijo vrhovi Bohinjskih gora, Karavank...

Na vrhu sem zaradi vetra zdržal le kratek čas in tudi sonce se je počasi že poslavljalo. Med sestopanjem sem se nekajkrat ustavil in poslikal prizore, ki jih je ustvarjalo zahajajoče sonce.

V trdi temi sem prispel do avtomobila in se po štirih krasnih uricah, ko me je spremljalo sonce, dobre volje odpeljal nazaj pod oblake.

Vsem skupaj želim vse najboljše v letu 2010, veliko sončnih dni in prav toliko prehojenih poti. Srečno!

nasvet za potep VII.

maticj — Thu, 01 Jan 1970 00:00:00 +0000

Pozdravljeni,

urice jasnega vremena, ki so nam še ostale v letošnjem letu, sem izkoristil še za dva izleta. Najprej sem se odpravil na Dovško Babo 1892m v Karavankah. Ravno zaradi napovedi, da naj bi se že zgodaj popoldne pooblačilo, sem se zelo zgodaj, še v čisti temi odpeljal proti Dovju (nasproti Mojstrane). Držimo se desnega roba vasi in pri zadnjih hišah se začne makadamska cesta, ki nas po dobrem kilometru pripelje do izhodišča. V mesecih, ko je cesta kopna se lahko peljemo tudi precej višje. Ko se pripravimo in zaklenemo avtomobil imamo na voljo dve poti: po bližnjici, ki se od ceste odcepi na levo in je dokaj strma ali pa kar lepo počasi po cesti. Sam sem izbral slednjo in zaradi tega porabil urico več. Že po nekaj korakih se nam pričnejo odpirat čudoviti razgledi, ki so z vsakim korakom lepši.

Cesta po kateri veselo korakamo nas pelje mimo nekaj lepih planin, kjer bi brez težav živel samo zaradi razgleda.

Po dobri urici hoje po prijetno zaviti cesti prispemo do križišča, kjer izberemo levo pot in ob markacijah sopihamo strmo v breg. Ni težko, ker nas vso pot spremljajo krasni prizori. Opazujemo lahko mogočno steno Stenarja, ki se spušča v dolino Vrat.

Slabo urico grizemo v breg in prispemo na planino Dovška Rožca, od tu naprej pa še pol urice hoje po grebenu proti vrhu. Iz planine pa se lepo vidi tudi zamegljena dolina.

Na vrhu, do koder smo potrebovali približno tri urice se nam odpre pogled na vse strani, občudujemo lahko Karavanke, Julijce, tudi v Avstrijo se lepo vidi. Ker je tisti dan, ko sem bil na vrhu sam močno pihalo, sem naredil le nekaj posnetkov in se spustil nazaj do planine, kjer sem se na sončku dolgo, dolgo martinčkal in grel premraženo telo. Vreme se je kasneje res pokvarilo in zgodaj popoldne sem bil že nazaj pri avtomobilu. Upam, da boste uživali ob slikah, svetujem pa vam, da se kdaj povzpnete na vrh tudi sami, ker je v živo še veliko lepše.

Naslednji vrh je padel le dan za tem, pripravim slikice in vam kmalu napišem nov nasvet, medtem pa uživajte v tem :-)

lep pozdrav!

nasvet za potep VI.

maticj — Thu, 01 Jan 1970 00:00:00 +0000

Hej!

Pri prijetnih -18 me je lepo vreme vseeno spravilo od doma. Mimo Begunj sem se odpeljal do gostišča v Dragi, se v avtomobilu z nekaj prostorskimi težavami komaj napravil in pripravil na leden mraz. Škripajoč zvok pod čevlji je samo potrdil resnično hladno jutro. Po nekaj korakih pa se človek privadi in široka cesta, ki pelje proti planini Planinca nas ravno prav ogreje. Že po nekaj minutah se nam odpre pogled proti cilju: Roblekov dom na Begunjščici 1657m.

Sledimo cesti in po približno urici hoje prispemo do planine Planinca. Če je urica hoje dovolj vam priporočam, da s seboj vzamete sanke, spust navzdol je enkraten.

Od tu nas cesta v nekaj minutah pripelje še do Poljške planine, tam pa se konča in naprej zakorakamo po lepo speljani udobni in široki poti. Pred nami je še ena urica hoje po gozdu, razgleda v dolino ni, lahko pa občudujemo drevesa, ki nam ves čas delajo družbo.

Pot je skoraj vedno tudi pozimi v dobrem stanju in je hitro po novozapadlem snegu tudi zgažena. Nekajkrat zavijemo in se v cikcaku hitro povznemo do dela, kjer se drevje redči. To je znak, da nismo več daleč od cilja.

Le nekaj korakov pod kočo prilezemo iz gozda in razgled, ki se nam je do tu skrival poplača dve urno sopihanje. Koča je odprta večji del leta, pozimi pa le med vikendi. Pri -16, kolikor je bilo, ko sem prispel je prijetno stopiti v toplo kočo in si privoščiti vroč čaj in zasluženo malico. Razgled iz jedilnice pa nas kar prikuje na toplem in ob dejstvu, da gre navzdol zelo hitro se nam nikamor ne mudi.

Ja, od Roblekovega doma se seveda lahko povzpnemo tudi na vrh Begunjščice 2063m, kar nam vzame še približno urico. Ker pa hodimo nad gozdno mejo se ves čas lahko razgledujemo daleč naokoli. Sam sem si vrh prihranil za enega izmed naslednjih vzponov. Pozimi so na vrh krasni vzponi po številnih grapah na severni strani. Počakam, da jih še malo zalije, ko bodo razmere dopuščale kak nov potep pa se vam oglasim.

Lepo bodite pa v naravo hodite :-)

nasvet za potep V.

maticj — Thu, 01 Jan 1970 00:00:00 +0000

Živjo!

Pred napovedanim slabim vremenom je bilo treba izkoristiti še en krasen dan. Še zadnjič letos sem se zapeljal na Vršič, cesta je bila še kopna, a dolgo ne bo več. Vsi veste kako se pride na Vršič, zato bom začel kar tu. Cilja sta bila tokrat kar dva in sicer Mala Mojstrovka 2332m in Velika Mojstrovka 2366m. Med zavezovanjem čevljev sem hitro ugotovil, da je južna stran kopna, zato sem se odločil, da se povznem po hladni, senčni severni strani. V pol urice hoje, ki ravno prav ogreje prispemo na preval Vratica. Od tu se nam pokaže stena in s soncem obsijan vrh M.Mojstrovke.

Še približno 15min. hoje po snežišču pod steno in že smo pred vstopom v zavarovano plezalno Hanzovo smer. Poleti je enkratna za popoldanski vzpon in je zelo dobro zavarovana z jeklenicami. V zimskem času pa je ravno na mestih kjer je napeta jeklenica zamedena s snegom. Brez derez in cepina ali raje dveh se ni priporočljivo podati v zaledenelo skalo. Lomljenje ledu ob pikanju s cepini in hoja po ozkih poličkah dobro požene adrenalin po krvi.

Se nam pa trud in strah poplačata z krasnimi pogledi proti dolini pod Poncami in mogočnemu Jalovcu.

Po dobrih dveh uricah pa iz sence končno pridemo na vrh, kjer nas pozdravi toplo sonce in razgled daleč naokoli. Tako, prvi vrh je osvojen in po kratkem sestopu proti grebenu, ki pelje do V. Mojstrovke se po njem v manj kot pol urice povzpnemo še na drugi cilj. Vmes se dobro vidi proti Trenti, tudi jezero oblačnosti kar vabi, da bi vanj namočil že malo utrujene noge.

Na vrhu V. Mojstrovke nas pozdravi skalnati možic. Od tod pa se lepo vidi tudi že osvojeni vrh in pot po kateri smo hodili.

Razgled je sicer dokaj podoben na obeh vrhovih, le, da je z V. Mojstrovke Jalovec bližji in prijetno sonce ter lep greben proti Travniku nas kar hitro povlečeta še malo naprej. Če je časa in moči v nogah še dovolj priporočam, da se po grebenu odpravite naprej.

Ko pa vam je vsega dovolj odložite nahrbtnik, poiščete v njem kaj dobrega in se kot na plaži zleknete ter se prepustite sončnim žarkom. Zadovoljstvo je vidno na obrazih vseh, ki se povzpnejo sem gor :-)

Čeprav bi se uživanciji lahko prepustil do večera, je počasi vseeno potrebno sestopiti. Kar nazaj po grebenu od koder smo prišli, čeprav se nam zdi, da tu še nismo hodili, ker se nam kažejo čisto drugačne reči. Med drugim je zanimivo opazovati umetnine, ki jih veter naredi s snegom. Pozimi ravno zaradi teh "zaves" ni priporočljivo hoditi preveč na rob, ker smo lahko hitro tudi čez.

Za sestop je bolj primerna južna stran, kjer je za vse tiste, ki ne marajo prijemanja skale, jeklenic in klinov lepa pot tudi za vzpon. Na sedlu med V. in M. Mojstrovko se po snežiščih obrnemo proti Trenti in po južnem snegu je sestop kot risanka in zelo hitro z dolgimi koraki izgubljamo višino pa še kolena ne trpijo. Lepo se vidi celoten greben po katerem smo malo nazaj uživali na soncu.

Pot nas pripelje do izrazitega sedla in od tu že vidimo Vršič, v vsej svoji veličini pa se nam pokaže tudi Prisojnik.

Sestop nadaljujemo skozi ozko grlo in že smo na melišču, ki nam za konec nudi še malo zabave. Po južni poti je do vrha M. Mojstrovke dve uri hoda in je res prijetno speljana ter primerna za vse pohodnike.

Sedaj pa le malo s kavča in v naravo!

nasvet za potep IV.

maticj — Thu, 01 Jan 1970 00:00:00 +0000

Zdravo!

Prva zimska turica je zame že nekaj let Vrtača, 2181m visoka lepotica v Karavankah. Tudi, ko je kopna izžareva svojo veličino, a v zimskih razmerah je naravnost fantastična. Letos sem mogoče kak mesec prezgoden, ker še ni tako zalita, kot bi lahko bila in bo to zimo zagotovo še enkrat na sporedu.

No pa pojdimo po vrsti...Iz Ljubljane proti Jesenicam, vendar v Lescah zavijete na staro cesto in se zapeljete proti Žirovnici. Od tod pa naprej v Završnico in vozite toliko časa dokler se vam zaradi slabe ceste ne zasmili avto. Parkirate ob cesti, na nekaj mestih je za silo urejeno parkirišče za avto ali dva. Po začetnih pripravah se po cesti naprej odpravite peš mimo Tinčkove koče do Koče pri izviru Završnice. V zimskih mesecih dolgo hodimo v senci in skoraj vedno proti nam brije leden veter. Ko pa cesta prileze iz gozda nas takoj pogrejejo s soncem obsijani vrhovi.

Pred nadaljevanjem se splača ozreti nazaj v dolino...pripnem slikco pa sami komentirejte :-)

Pri Koči ob izviru Završnice se obrnemo levo in po širokem grabnu med Srednjim vrhom in Vrtačo gazimo proti sedlu, kjer se nam odpre pogled na sosednji Stol.

Ko si napasemo oči in izpod gamaš stresemo sneg, ki se je nabral, med ruševjem čutimo pot (ko je snega več je vseeno, sicer pa se nam lahko neprijetno udira, če zgrešimo) po kateri se sprva položno sprehodimo, kmalu pa kar pošteno zagrizemo v breg in če dodamo še dejstvo, da je potrebno gaziti v nekih 30-40cm snega, se ne čudimo kako hitro je prevroče za jakno ali bundo. Ko snega ni, poti ne morete zgrešiti, pozimi pa je najlažje hoditi v ozkem cikcaku naravnost proti grebenu. V južnem snegu je potrebne kar precej energije in volje, po zmrznjenem gre hitreje, a moramo zaradi derez hoditi previdneje. Med lovljenjem sape in poslušanjem grmenja plazov iz okoliških hribov se lahko malo razgledamo naokoli in vidimo približno takole...

Kako hitro dosežemo greben je odvisno od snega in kondicije. Razmere tokrat so bile take, da sem se za prečenje v desno proti vrhu odločil malo pod grebenom in nadaljeval do pasu v snegu, kot pa da to ni bilo dovolj je bila pod snegom zmrznjena trava, ki mi ni olajšala hoje...bilo je kar akrobatsko.

Vmes sem si za par minutk oddahnil in pogledal kje sem hodil. Lepo se namreč vidi Koča pri izviru Završnice in celotna prehojena pot.

Po postanku pa naprej s cmokom v grlu, ker je sonce že toliko otoplilo sneg, da je začelo fino dol letet :-) in nato še uživancija med dolgimi koraki nazaj proti dolini z nekaj postanki za šklocanje...

...in do gazi, kjer sem v obratno smer s povišanim pulzem med ruševjem grizel navzgor.

še nazaj do avta in krasen dan je bil končan.

V kopnih razmerah je hoje do vrha približno tri ure, odvisno kje pustite avto in še dodatni dve za sestop. Zimski vzpon pa je ob idealnih razmerah lahko tudi krajši (sploh, če navzdol odvijugate na smučeh ali bordu), lahko pa je, kot v tem primeru naporen in časovno zahteven vzpon. To zimo kot sem reku še enkrat pade, če bo zalita...Vam sporočim :-)

Lepo bodite!

nasvet za potep III.

maticj — Thu, 01 Jan 1970 00:00:00 +0000

Houk! :-)

Za tretji izlet vam priporočam 2547m visok Prisank. Nanj vodi kar nekaj poti, sam pa sem za vzpon izbral Kopiščarjevo smer, ki vodi skozi Prednje okno. Ta vzpon zopet ni primern za vrtoglave, a se lahko po južni poti, ki sem jo izbral za spust vsakdo povzpne na vrh.

Za izhodišče priporočam Erjavčevo ali Poštarsko kočo na Vršiču. Vzpon nam po tej varianti vzame dobre štiri urice, zato priporočam, da ste na Vršiču zgodaj (če želite malo privarčevati vam zaupam, da do 6.00 ure ne pobirajo parkirnine). Začetek je prijeten in po 15min. vzpona se začnemo spuščati proti vstopu v smer (v kolikor pa izberete lažji dostop se držite desne poti, ki vas pelje v smeri Trente). Že pred "križiščem" nas pozdravi Ajdovska deklica.

Ko si pod steno nataknemo čelado, pas in samovarovalni komplet zagrizemo v hladno skalo in dokaj hirto napredujemo. Tudi pogled v dolino je z vsakim korakom bolj spoštljiv, a če nas je vsaj malo v hlačah premagamo tudi to. Po dobri urici plezanja pridemo do zanimivega poševnega preduha, kjer odložimo nahrbtnike in jih dobrih 10m skozi preduh potiskamo pred seboj. Kmalu se stena položi in pred nami se odpre mogočno Prednje okno.

Nadaljevanje je prijetnejše, saj je pot spretno speljana po grebenu. Tudi razgled, ki nas spremlja ob hoji po s soncem obsijanem grebenu je enkraten. Moteče je le to, da se nam med hojo nekajkrat zdi, da smo že na vrhu, a se greben vleče še naprej.

Po dobrih štirih uricah pa le prispemo na vrh, kjer nas pozdravijo vedno lačne kavke. Na sončku se ob pogledu na Triglav prileže spočiti in pripraviti na spust, ki je na začetku dokaj neprijeten in kolena, ki niso pripravljena lahko hitro zabolijo.

Po končanem spustu, ki nam vzame dve urici se na Vršiču v kolikor ne vozite prileže hladno pivo ob katerem lahko ob gledanju stene predebatirate kje ste se nekaj ur prej potili in kje so se vam ob pogledih v dolino tresle noge. :-)

To je na kratko to, naslednji vzpon pa je že zimski...

Lepo pozdravljeni!

nasvet za potep II.

maticj — Thu, 01 Jan 1970 00:00:00 +0000

Pozdravljeni ljubitelji gora!

Kljub obljubam, da se letos malo večkrat odpravim na kak potep mi nekako ni zneslo, a vseeno sem nekaj obhodil.

Kot drugi nasvet vam predstavljam čudovito sprehajalno pot okoli Treh Cim v Dolomitih.

Pa začnemo kar iz Ljubljane v zgodnjih jutranjih urah, peljemo se mimo Kranja, Jesenic, Trbiža, Pontebbe do Carnije, kjer zapustimo avtocesto in nadaljujemo v smeri Auronza ter pred prelazom Tre Croci zavijemo proti Misurini. Tu že sede kaka kavica ob pogledu na krasne okoliške vrhove. Nato kmalu ob cesti proti izhodišču pri hiši Rifugio Auronzo(2320m) odpremo denarnice in cesto ter parkirišče plačamo z 20 evri. Po kar dolgi vožnji (približno 4 ure) se lahko malo pretegnemo, si naložimo nahrbtnike in se po široki ne preveč strmi poti napotimo proti hiši Rifugio Locatelli(2450).

Ob pogledih na Cime nam urica in pol do dve hito mine in že sedimo pri hiši in občudujemo tri izjemne vršace in ostale kuclčke.

Če nam je v nogah ostalo preveč moči se lahko odločimo še za lepo a odprto in za tiste z vrtoglavico neprimerno ferrato na špičko, ki se dviga takoj za kočo. Vzame nam urico do vrha, kjer nas nagradi z naj pogledom na Cime nato pa še urico nazaj do koče.

Ko se spočijemo in kaj dobrega pomalicamo še enkrat slikamo Cime, nato pa okoli njih zakorakamo naprej in smo po dveh uricah nazaj pri avtomobilu. Res lepa krožna pot z izjemnimi razgledi. Zelo primerno pa jo je prehoditi v poletnih mesecih v lepem vremenu. Nekaj časa za razmislek imate, prav tako pa tudi za kako dodatno informacijo.

Lepo pozdravljeni!

nasvet za potep I.

maticj — Thu, 01 Jan 1970 00:00:00 +0000

Zdravo prijatelji!

Letošnje leto sem se odločil, da malo večkrat skočim na kak potep v naše čudovite hribe. Ker je gibanje zdravo bom svoja občutja skombiniral s koristnimi informacijami in napotki ter upal, da koga prepričam, da naslonjač zamenja za potep.

V prvem potepu sem se podal v Zlatorogovo kraljestvo. Nadvse lepi konci nad Bohinjem.

Priporočam, da se zgodaj odpravite od doma. Mimo Kranja, Bleda do Bohinja in kar naprej ob jezeru do parkirišča pod slapom Savica. Ko zaradi zgodnje ure izberete najboljše parkirno mesto, si oprtate nahrbtnik, obujete čevlje...lahko odrinete na pot. usmerite se nazaj proti jezeru in po dvajsetih korakih se obrnete, stopite nazaj do avta in ga zaklenete :-). Zdaj pa zares, ko se parkirišče konča vas tabla usmeri proti Komarči. Čez lep mostiček naprej v gozdiček, kjer se lepa gozdna pot po 10min. LEVO strmo položi in že smo pod steno Komarče. Nič bat, pot je imenitno speljana, in dobro zavarovana. Na nekaj mestih vam bo v pomoč tudi kak klin in jeklenica. Čez dobro urico, ko bodo noge ravno prav ogrete se bo pot položila in kmalu se vam pokaže Črno jezero. Kot nagrada za vaš trud.

Da bi ga v celoti videli se po desni strani odpravite naprej in na zgornjem koncu jezera vas tabla usmeri LEVO proti Komni. Na začetku je zopet malo vzpona, a se hitro poravna in celo uro ste nato deležni krasnih pogledov na Bohinjsko jezero. Hitro mine ta del do Kome in sploh ne čutiš, da hodiš že dve uri in pol. Lahko se za kratko oddahnete, a prave potrebe za to ni, tudi pot naprej mimo koče pod Bogatinom je vse do Bogatinskih Vratc kar položna, opazovanje okoliških lepot in gorskega cvetja pa nam zopet zbriše dobro urico, kolikor je od Komne do Vratc. S tega sedla se nam odpre pogled proti Krnskem, Triglavskem pogorju in kar vleče te malo višje, da bi videl še dlje. Pa pojdimo še malo naprej. LEVO proti Malem Bogatinu, lahko ga po Tolminski strani obhodimo in se med povratkom z Mahavščka (Veliki Bogatin) povzpnemo nanj. Še dobra ura po malo bol strmi in skalnati poti, pa že mahamo v dolino z 2008m.n.v. To pa je tudi cilj in zaslužen počitek izkoristimo za malico ter se razgledujemo daleč, daleč naokrog. (sam te sreče nisem imel, od tu me je vse do avtomobila pral dež, praskala sodra, strašile so me strele...). Med sestopom priporočam še 20min. skokec na Mali Bogatin, nato pa nazaj mimo Vratc do koče na Komni. Za sestop je primernejša pot iz Komne proti Savici, sicer se vleče kar dobro uro in pol, a ni tako strma in utrujene noge so hvaležne. Vsega skupaj je za dobrih 8 urc, a res ni take sile in še kjerkoli vmes lahko obrnemo in zaključimo (recimo samo čez Komarčo gor, prečenje do Komne in nazaj dol). To bi bilo za prvo turico to, ko spet kam skočim pa vam napišem. Lep pozdrav!